Ne moremo si resno zamisliti nove ekonomske paradigme za upravljanje skupnih zemeljskih virov brez poglobljenega razmisleka o potrebi po vsesvetovni psihološki in družbeni preobrazbi, s katero se bo zavedanje povprečnega človeka razširilo v smeri sprejemanja skupnega dobrega za celotno človeštvo. Avtor Mohammed Sofiane Mesbahi.
Vsebina:
Predgovor urednika
Uvod: Večji kot zaznavanja
I. Ovire pri zavedanju
II. Vzpon 25. člena
III. Sprostitev duhovnih lastnosti radosti
Diagram: Notranje in zunanje dimenzije svetovne preobrazbe
IV. Nevarnost »izmov« in intelektualizma
V. K skupnim dobrinam usmerjeno izobraževanje
VI. Raziskovanje notranjih skupnih dobrin
Zaključek
Opombe
Predgovor urednika
Pričujoče delo je edinstvena raziskava holističnega pomena skupnih dobrin, katere avtor je Mohammed Sofiane Mesbahi, in predstavlja nadaljevanja njegovih Študij o načelu medsebojne delitve. Nekaj kratkih uvodnih besed o vsebini te krajše razprave je lahko koristnih, če upoštevamo nenavadnost njegovega pristopa v primerjavi z drugimi prispevki o tej temi. Avtor ne ponuja akademske razlage skupnih dobrin kot družbene prakse upravljanja deljenih dobrin, zainteresirani bralec se pri tem lahko sklicuje na vse številčnejšo navdihujočo literaturo, ki je na voljo drugje. Pravzaprav je na naslednjih straneh skupnim dobrinam z vidika novega družbenega gibanja, novega intelektualnega okvirja ali politične filozofije namenjene le malo pozornosti.
Kot bo postalo jasno, si ta knjiga prizadeva pojasniti širše razumevanje tega, kar skupne dobrine navsezadnje pomenijo za napredek naše človeške rase, to pa zahteva duha skupnega raziskovanja tega vprašanja med avtorjem in resnim raziskovalcem. Vendar je treba poudariti – kot Mesbahi v besedilu navaja tudi sam – da njegov namen nikakor ni v nasprotju s sodobnim pojmovanjem skupnih dobrin, čeprav priznava njihove omejitve. Namesto tega v večini teh analiz in predlogov poskuša raziskati manjkajoči del, to pa se nanaša na del, ki ga opisuje kot »notranje« oziroma kot »holistično zaznavanje«, ki zahteva »določeno duhovno zavest, latentno v slehernemu posamezniku«. Zato je treba posebno pozornost nameniti ponavljanju določenih tem, predvsem z namenom, da bi izzvale bralčevo lastno subjektivno razumevanje in intuicijo.
Tako kot tudi v vseh prejšnjih publikacijah se Mesbahi tudi v tej osredotoča na odpravo revščine in lakote v vseh oblikah z nujnim mednarodnim programom redistribucije dobrin pod okriljem Združenih narodov. To je, po njegovi logični razlagi, predhodna osnova za rast zavedanja o skupnih dobrinah, ki ga lahko podpira celotno svetovno prebivalstvo. Toda njegova razprava gre še globlje z raziskovanjem sposobnosti notranjega zaznavanja, ki je potrebno za razumevanje najvišjega duhovnega pomena skupnih dobrin, poleg tega pa predlaga novo obliko izobraževanja v tej smeri, ki temelji na Naukih večne modrosti.
Vsebino pričujoče publikacije je zatorej težko kategorizirati kot politični ali filozofski diskurz ali celo kot pravo duhovno učenje, čeprav vse te elemente združuje pri določanju temeljnega pomena skupnih dobrin kot »neskončne božanske resničnosti«. S tem knjiga uvaja način raziskovanja, ki bi vsem nam lahko koristil v teh negotovih in kriznih časih, ko svet vse bolj izraža težnjo po duhovnejšem načinu bivanja, ki lahko bistveno preoblikuje naše zdajšnje načine družbene organiziranosti in človeške odnose.
London, april 2017
Uvod: Večji kot zaznavanja
»Skupne dobrine imajo v človekovi zavesti
izjemno dolgo zgodovino, ki izhaja iz začetnega
zavedanja Enega življenja, duhovne vizije
evolucije in predvsem sočutja do vsega, kar je ...
Zato resnično vprašanje ni, kako doseči novi
ekonomski in družbeni dogovor, ki lahko
vzdržuje zunanje skupne dobrine; namesto
tega si lahko postavimo vprašanje, kako
lahko dosežemo notranje zaznavanje
skupnih dobrin, ki so trajne in vselej
odvisne od starodavne zapovedi:
spoznaj samega sebe.«
Tradicionalna ideja skupnih dobrin v 21. stoletju doživlja velik preporod z novo opredeljenim pomenom, ki presega staro pojmovanje skupnih pašnikov. V današnjem času se skupne dobrine na splošno promovira kot novo teorijo in prakso deljenih dobrin, ki zajema vsak vidik sodobnega življenja, od okoljskega do družbenega, kulturnega, intelektualnega in digitalnega. Napredni misleci o skupnih dobrinah zdaj pogosto razpravljajo kot o »tretjem sektorju« družbe, ki presega tako trg kot državo; kot alternativno politično filozofijo, ki izpodbija prevladujočo ideologijo ekonomije laissez-faire; tudi kot o pristopu k celoviti spremembi sistema, ki bo temeljil na samoorganiziranih oblikah upravljanja. Vsi ti diskurzi in predlogi so izredno pomembni kot odgovor na svetovne probleme in si zaslužijo kar največ pozornosti tistih, ki iščejo odgovor, kako soustvariti trajnostno prihodnost.
Obstaja pa še en način, kako lahko poskusimo razumeti smisel in pomen skupnih dobrin, kar zahteva notranji razmislek, vendar nam pri tem ne morejo pomagati običajne analize tega področja s preučevanjem akademske literature. Naj torej začnemo s predpostavko, da je izvor skupnih dobrin božanski in je neločljivo povezan z brezčasnim načelom medsebojne delitve, čeprav razumevanje te bistvene resnice zahteva širše zaznavanje v primerjavi z običajnimi načini razmišljanja in delovanja. Večjega pomena skupnih dobrin ne moremo sprejeti samo z nekritičnim verjetjem, ampak ga moramo sami zaznati z notranjim zavedanjem in samorefleksijo. Kot bomo ugotovili kasneje, obstoj skupnih dobrin po svoji naravi ni samo materialen, ampak tudi duhoven. Univerzalno razumevanje najgloblje narave skupnih dobrin vključuje nagnjenost k združevanju človeštva na podlagi zrelosti, vizije in zdrave pameti v smeri pravične in povezane družbe, v kateri je posameznik motiviran, da z vključujočim odnosom spoštovanja služi tako svojemu družbenemu kot tudi naravnemu okolju.
V skladu s to razširjeno interpretacijo lahko opažamo večno resničnost skupnih dobrin, ki so notranje povezane s samospoznanjem, njihov najvišji pomen pa lahko opišemo kot od boga dano oziroma duhovno učenje, ki vključuje splošno dobro. Razumevanje skupnih dobrin v okviru teh bolj holističnih pojmov je torej vprašanje naše ravni zavesti, ki se nanaša na izražanje volje do dobrega in ljubečega zavedanja, ki izhaja iz posameznega k celoti in iz celote k posameznemu. Po tej opredelitvi bi bilo treba izziv pri ohranjanju skupnih dobrin resnično obravnavati kot problem naše individualne in kolektivne zavesti, saj se zdi, da človeštvo še zdaleč ne sprejema razumevanja, da nikomur nič ne pripada in da je treba vse zemeljske dobrine s sodelovanjem deliti in jih skupaj zaščititi. V resnici so skupne dobrine pogosto opisane kot vse, kar si medsebojno delimo, vendar jih je morda v današnjem času mogoče natančneje opredeliti kot vse, česar si človeštvo ne deli. Kajti v resnici je pomen skupnih dobrin veliko večji kot medsebojna delitev našega skupnega bogastva, varovanje naše skupne dediščine ali promoviranje skupnega dobrega. Skupne dobrine so za človeštvo ne nazadnje pot k napredku in razvoju v okviru suverenosti vsakega naroda in v skladu z usodo vseh kraljestev narave. Resnično podpiranje in slavljenje skupnih dobrin na tej Zemlji bi pomenilo, da je človeštvo skupaj za en cilj in ta cilj je duhovna evolucija.
Namen naše raziskave je torej odkriti, kaj zavira ta imperativ duhovnega zavedanja skupnih dobrin in poskusiti ter zaznati pri sebi, kaj bi lahko takšno zavedanje povzročilo v planetarnem merilu. Prav tako moramo iz različnih zornih kotov preučiti razmerje med holističnim pomenom skupnih dobrin in načelom medsebojne delitve, saj sta oba tako vsestranska in medsebojno povezana, da ju zlahka zamenjamo med seboj. Velik del problema izhaja iz našega izobraževanja, saj nas od najzgodnejšega otroštva niso naučili gledati na življenje z vidika posameznega k celoti in obratno. Če se na primer otrok v Evropi uči o azijskih in afriških državah, ne proučuje psihološkega odnosa med ljudmi teh celin in človeštvom kot celoto. Namesto tega se humanistične in družbene vede navadno preučujejo le z vidika posameznega, glede na svoj narod, svojo raso ali specifično kulturo. Med šolanjem in v kasnejšem življenju odraslega nas družbeno okolje ne spodbuja k psihološkemu odnosu med lastno resničnostjo in življenjem drugih ljudi po vsem svetu, še zlasti tistih, ki so manj privilegirani kot mi sami. To se močno kaže v javni razpravi in političnem diskurzu, ki se le redko odzove na svetovne dogodke z vidika soodvisne, inherentno enakopravne in duhovno nerazdeljene človeške rase.
Zaradi naše družbene pogojenosti in neustreznih načinov izobraževanja nismo naklonjeni izkušnji sočutnega odziva, ko slišimo, da ljudje v oddaljenih državah živijo v obupni revščini. Navkljub temu pa je tudi človeštvo del skupnih dobrin, kot so zemlja, oceani, gozdovi in ozračje. Zato dovoliti, da človek umre od lakote, pomeni tudi dopustiti, da se del naših skupnih dobrin uniči in nas tragično zapusti. V najširšem duhovnem smislu bi lahko celo rekli, da človeštvo predstavlja božje skupne dobrine, v tem primeru pa je zločin proti človeštvu enak zločinu proti večno obstajajočim skupnim dobrinam. Gotovo že sam obstoj revščine v svetu obilja pomeni tragično zanemarjanje našega skupnega bogastva. Takšen zdravorazumski pogled pa vnovič zahteva, da to temo preučimo ne samo navzven ali na podlagi samo intelektualnega razumevanja, temveč tudi psihološko in introspektivno znotraj sebe. Če je naše zavedanje omejeno na psihološki odnos, ki ga imamo s svojo družino, skupnostjo, kulturo, vero ali narodom, kako potemtakem lahko z voljo do dobrega in z empatičnostjo poskrbimo za skupno dobro enega človeštva?
Ko gledamo z vidika naše neskončne duhovne evolucije, so skupne dobrine edina smiselna ideja, če to pomeni, da sva jaz in ti skupaj, ne glede na barvo kože, družbeni položaj ali državo rojstva, in če gledamo na vse, kar obstaja, s spoštovanjem in z ljubeznijo, kar seveda vključuje tako vse ljudi kot tudi okolje okoli nas. Zato se skupne dobrine nanašajo na veliko več kot le na intelektualno konceptualizacijo medsebojne delitve dobrin in sodelovanja, saj sta tudi dinamičen in transcendentni izraz ljubezni. In to ljubezen je treba razširiti prek državnih meja, da bo zajela slehernega človeka, vsako regijo in vsako živo bitje narave, vse dokler se človeška zavest ne razširi tako, da se bo poistovetila z »vsem, kar je« v pojavnem vesolju. Ali lahko s svojo intuicijo predvidevamo, kako dolgo bo trajalo, da se bo človeštvo duhovno razvilo in s tem omogočilo, da se skupne dobrine manifestirajo v vsej svoji veličini?
Tako je v osnovnih psiholoških pojmih skupne dobrine mogoče opredeliti kot neškodljivost, ljubečo pozornost in zavedanje celote. V najvišjem duhovnem smislu pa zavedanje skupnih dobrin pomeni identifikacijo z vsem, kar živi in se razvija oziroma s celotno naravo. Pomeni, da opazovati drevo, pomeni postati to drevo; zato je svetoskrunsko, če bi ga uničili zgolj zaradi udobja ali čiste materialne koristi. Pomeni tudi, da opazovati drevesni list s takšno zavestjo in identifikacijo pomeni dojeti, kako ta posamezen list predstavlja svetost vsega življenja znotraj celotnega stvarstva. Očitno pa to ne pomeni, da je skupne dobrine mogoče zaščititi zgolj z enostavnim recikliranjem naših živilskih odpadkov in embalaže, kar je pogosto tudi doseg, za katerega mnogi verjamejo, da zadošča pri odzivu na okoljske probleme. Le maloštevilni razmišljajo o skupnem dobrem enega človeštva in njegovi duhovni evoluciji oziroma o skupnih dobrinah, ki pripadajo svetu kot celoti – kakor se bledo kaže v mnogih kampanjah o podnebnih spremembah in globalnih ekoloških vprašanjih. Še vedno pa velika večina ljudi svoje zavedanje o vprašanjih, povezanih s skupnimi dobrinami, omejuje na raven svojega gospodinjstva, če sploh kdaj pomislijo na ta vprašanja. Tudi v tem pogledu smo spet primorani spoznati, da skupnih dobrin nikakor ne moremo podpreti na svetovni ravni, vse dokler se človeška zavest dramatično ne razširi, da svoje lastne majhne zadeve lahko poveže z večjo celoto – kajti izziv pri podpori skupnim dobrinam v bistvu predstavlja problem, ki se nanaša na raven naše individualne in kolektivne zavesti.
Zato lahko sklepamo, da skupne dobrine lahko obstanejo le, če se porodijo iz prave izobrazbe, ki vsem daje širok občutek naše duhovne identitete in planetarne soodvisnosti. Zaradi tega je potrebna povsem nova vrsta izobraževanja, ki ne bo več omejena zgolj na uporabo spomina in intelekta ter z nacionalno usmerjenim pogledom na kulturo in zgodovino, ki družbeni napredek preučuje skozi optiko moči, družbenih razredov in privilegijev. Prav tako potrebujemo veliko bolj holistično obliko učenja, kot je na splošno današnje; to je učenje, ki v otroku vzbudi zavest o njegovem notranjem jazu in se izogiba prevladujočim vrednotam sodobne družbe, ki jih opredeljujejo tekmovalnost, konformizem in individualistično iskanje bogastva ter uspeha. Tako mora vsaka vizija skupnih dobrin kot temelj naše prihodnje civilizacije vključevati izobraževanje, ki se zaveda duhovnega razvoja človeštva, kar pomeni znanje, ki je trenutno daleč pred tem, kar je do zdaj odkrila splošno sprejeta znanost. V nadaljevanju bomo podrobneje raziskovali, kako je v tem smislu nujna potreba po novem izobraževanju izjemnega pomena za vzpostavitev pravične in trajnostne družbe, saj je to edini način, da človeštvo lahko izkoristi prednosti skupnega življenja na podlagi neškodljivosti, preprostosti in pravilnih odnosov ter z že omenjenim spoštovanjem do narave, ki temelji na identifikaciji z »vsem, kar je«.
Na koncu naše raziskave bomo, upajmo da, bralca prepričali, da se skupnim dobrinam ne smemo približati samo s strokovnega ali akademskega vidika, ampak predvsem z božanskim konceptom, ki lahko posameznika približa modrosti. Začeti razmišljati o skupnih dobrinah v planetarnem in duhovnem smislu v trenutku postane odsev modrosti, saj si ne moremo zamisliti dobrega za celoto, ne da bi hkrati začeli odpravljati naše pogojevane predsodke, ki zadevajo določeno raso, kulturo ali narod. Za resnično razumevanje najvišjega pomena skupnih dobrin je treba spoštovati tudi človekov odnos do vseh kraljestev narave, ki vključuje tako duhovno kot tudi mineralno, rastlinsko, živalsko in človeško kraljestvo.[1] Šele s tega holističnega in vključujočega vidika je mogoče, da se skupne dobrine opiše kot od boga dano izobrazbo, kajti razumeti njihov pomen pomeni, da se zavedamo svoje enosti z naravo in evolucijo, kar je samo po sebi resnična opredelitev samospoznanja in modrosti.
I. Ovire pri zavedanju
Ne glede na to, kako vneti smo glede možnosti za okrevanje in ohranjanje skupnih dobrin, se lahko kaj kmalu soočimo z labirintom ovir pri širjenju takšnega zavedanja na druge ljudi. Naš problem izhaja iz globoko zakoreninjenega in ločevalnega družbenega razmišljanja, ki temelji na lastninskih pravicah in zasebnem interesu, kar lahko razumemo kot največjo oviro za uresničitev duhovnega oziroma svetega pojmovanja skupnih dobrin – resda je že sama beseda »dobiček« anatema skupnih dobrin, kot jih razumemo holistično. Opazujte, kako zvito je na dobičku utemeljen ekonomski sistem dosegel svoje cilje in kako se je pojavil ter bil propagiran v času številnih stoletij. Še pred kratkim so bogati aristokrati pod pretvezo davkov in zakonskih pravil razmejili skupne dobrine, ki so bile med ljudmi še vedno priznane kot nekaj naravnega, nato pa so nekatera območja razglasili za zasebno lastnino, ne glede na to, da so bila dejansko ukradena prvotnim prebivalcem. Povsod po svetu so številna domorodna ljudstva živela v sožitju z naravo in duhom vsega, kar jih je obdajalo, dokler niso prišli tako imenovani pionirji in zaradi nadzora ter poznejše razdelitve prej nezamejene zemlje odgnali to staroselsko prebivalstvo. V celotni človeški zgodovini so v skoraj vsaki kulturi in v celotnem svetu skupne dobrine začele propadati zaradi individualne ali skupinske sebičnosti, nasilnega zasega ali uzakonjene tatvine, predvsem pa z iskanjem materialnih koristi in komercialnih dobičkov.
Tudi danes se še naprej nadaljujejo taista ločevanja na družbeni osnovi z uzakonjeno krajo ali z nezakonitim zasegom, pri čemer grabežljivi posamezniki, skupine ali države razglasijo, da jim pripada določeno zemljišče ali naravni vir, nato pa poskušajo pregnati vse tam živeče prebivalce, ki jim stojijo na poti. Kljub izrekom v Svetem pismu, da neki košček zemlje pripada določeni rasi, se postavlja vprašanje, kako ga bodo ti ljudje zahtevali zase brez konfliktov in krvavega nasilja. Vsi v svojih srcih poznamo resnico, pa čeprav je bila ta stoletja globoko potlačena z družbenim pogojevanjem in z neustrezno izobrazbo: da nikomur nič ne pripada, vključno z nafto in z drugimi naravnimi viri, ki jih je božja previdnost prosto dala na voljo človeštvu, da si jih s sodelovanjem medsebojno deli in jih zaščiti. Kako se torej lahko pojavi dominantni posameznik ali skupina in izjavi, »da je to naša zasebna last in naša zakonska pravica do posesti«? Lahko katera koli družina ali organizacija dokaže, da ji je ogromno bogastvo, ki ga ima v lasti, ekskluzivno zaupal bog in da ga niso nekoč zasegli s silo ali s pravnim aktom od matere narave ali od prejšnjih prebivalcev?
Nadalje, ali bi lahko katera izmed najbolj industrializiranih držav dokazala, da ji je bil obseg materialnega bogastva vnaprej usojen ali dodeljen z božanskim odlokom in ni bil pridobljen z nasilnim zasegom ali z izkoriščanjem naravnih virov v oddaljenih deželah? Že sam pojem kolonialnega prevzema nasprotuje obstoju skupnih dobrin, prav tako tudi pojmu teritorialne suverenosti – vsaj če to opazujemo z duhovnega in holističnega vidika, ki ga poskušamo raziskati. Ko pojem skupnih dobrin razumemo v karseda vključujočem smislu, je naravnost smešno, da morajo na primer Združeni narodi celo konceptualizirati pomen mednarodnih voda, iz česar sledi, da lahko sleherna država izkorišča svoje ozemeljske vode, ne da bi pri tem upoštevala človeštvo kot celoto. Resnično nikomur nič ne pripada; razumevanje najglobljega pomena skupnih dobrin pa ni mogoče vse dotlej, dokler ne priznamo napačne poti, ki jo je človeštvo sprejelo v poskusu posedovanja, nadzora in izkoriščanja narave (in seveda drugega človeka) v prizadevanjih za dobiček in za sebične materialne interese. Vsaka zgodovinska knjiga bo potrdila to dolgo in žalostno zgodbo o človeškem samovsiljenem ločevanju in uničevanju, ki se usodno nadaljuje pod pretvezo agresivnih zunanjih politik, ki bi jih bilo treba obravnavati kot moderno antitezo globalnih skupnih dobrin. Dokler te igre moči izgradnje imperijev in grabljenja naravnih virov še naprej določajo smer svetovnih zadev, očitno ni nobene možnosti, da bi se skupne dobrine manifestirale v skladu z našo planetarno duhovno evolucijo.
V zadnjih desetletjih je komercializacija tisti zli element in temna sila, ki se bo z vsemi močmi, do zadnjega diha, upirala razcvetu skupnih dobrin na tem planetu. Vseprežemajoče sile komercializacije se zelo dobro ujemajo s starim ekonomskim sistemom, ki je temeljil na krajah in krivicah, pri čemer so številni zakoni in predpisi jasno napisani v korist privilegiranih elit. Vendar smo v mnogih pogledih vsi sinovi in hčere komercializacije, saj se moramo vsi prilagoditi pravilom razdeljene družbe z milijoni zagovornikov, ki poskušajo preprečiti uveljavljanje skupnih dobrin. Danes je komercializacija, opolnomočena z nešteto arhaičnih zakonov in z vse širšimi lastninskimi pravicami, kot tank brez voznika, ki se premika od kraja do kraja in izriva skupne dobrine, kjer koli že so. Za ponazoritev tega očitnega dejstva si predstavljajmo čudovito zemljišče, ki ga je skupnost prosto uporabljala in vzdrževala stotine let, dokler gradbeni investitor ni pridobil pravice, da jo uniči in namesto tega na njem zgradi stanovanja za pretirano visoke najemnine.
Kako lahko potem znova zahtevamo vrnitev skupnih dobrin v kontekstu družbe, ki idolizira profitno miselnost in v kateri se razmeroma malo ljudi zaveda nevarnosti, ki jo predstavlja nebrzdana komercializacija? Zagotovo nam nikoli ne more uspeti, če vrednote dobička in materializma prodirajo v vse pore družbe ter nas spodbujajo k trošenju neskončnega števila izdelkov in storitev na globaliziranem trgu. Ne le, da skupne dobrine dušita pomanjkljiva izobrazba in premajhna ozaveščenost širšega prebivalstva, temveč jih postopno v celoti odpravljajo tudi dejavnosti večnacionalnih korporacij, ki jih nič ne ustavi, da bi iztisnile dobiček iz še zadnjih ostankov naravnega bogastva našega planeta. Posledično boj za varstvo okolja ostaja zmeda protislovij, kar se bo nadaljevalo vse dotlej, dokler bo večina človeštva pripravljena prostovoljno sodelovati v sistemskih procesih, ki stopnjujejo naš križarski pohod do samouničenja.
Po več desetletjih sledenja tej nevarni poti smo se znašli v slepi ulici s kombinacijo dveh dejavnikov – to je kolektivnega samozadovoljstva ter sil komercializacije – ki sta vsota vsega, kar človeštvu preprečuje, da bi se duhovno razvijalo z ljubečo pozornostjo do narave in vsega živega. Tradicionalne skupne dobrine bodo morda propadle zaradi sebičnega interesa dominantnih držav in pohlepa privilegiranih elit. Vendar pa so obeti za novo vzpostavitev načinu družbenega organiziranja, utemeljenega na skupnih dobrinah, slabši kot kdaj koli prej, saj je komercializacija omogočila nenamerno sokrivdo splošne populacije. Ne pozabimo, da smo vsi vpleteni v uničevanje, ki se izvaja nad različnimi kraljestvi narave; naše splošno nezanimanje pa je privedlo do razmer, ko milijoni ljudi vsako leto po nepotrebnem umirajo v skrajni revščini, ne glede na ogromno bogastvo in razkošje, s katerim se vsepovsod postavlja bogata družba.
Ko opazujemo notranje ali psihološke vzroke za svetovne probleme, je osnovna motivacija posameznika postati »nekdo« in doseči družbeno prepoznavnost, ki je vsaj toliko kriva za opustošenje skupnih dobrin kot zunanje iskanje dobička, moči in bogastva. Z neustreznimi načini izobraževanja in z našo dovzetnostjo za komercializacijo v njenih brezštevilnih oblikah smo zlahka pogojevani, da razmišljamo o sebi samo kot o posameznikih in o svojih materialističnih željah, pogosto brez zavedanja o širši duhovni krizi, za katero človeštvo trpi v tem odločilnem trenutku. Od tod samozadovoljnost in popolna ravnodušnost do vzpostavitve pravilnih odnosov med vsemi narodi in državami, da sploh ne omenjamo možnosti oživitve skupnih dobrin kot novega načina življenja in organiziranja družbe. Četudi smo motivirani in navdihnjeni s tem plemenitim idealom, pa tega našega primera ne moremo postaviti v neodzivno družbo – četudi govorimo tudi o njihovem svetu in o življenju njihovih vnukov.
Številni liberalni kritiki lahko temu ugovarjajo, češ da se naša sodobna družba finančno bolje odreže kot katerakoli prejšnja, vendar je to ignorantska in nevarna izjava, ko opazujemo škodo, ki jo je komercializacija že povzročila po vsem svetu. V resnici ni vladna volja do dobrega tista, ki je povečala bogastvo in materialno udobje milijonov ljudi, temveč to, da so vlade omogočile delovanje tržnim silam, kar je vodilo tudi k prevladi dobička in konkurence na vseh področjih našega življenja. V pridobivanje denarja usmerjene vrednote trgovanja pa so tiste, ki vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej povzročajo hitro degradacijo okolja. To vsakdo lahko potrdi z opazovanjem potratnih vzorcev svetovne potrošnje, ki so očitno uničujoči in nevzdržni, vendar se še vedno spodbujajo z namenom gospodarske rasti sleherne države. Morda res imamo dostop do več materialnih dobrin kot kadar koli prej v človeški zgodovini, pa vendar nam vsi ti nešteti izdelki ne bodo prinesli neke trajne koristi, če bomo presegli meje zmogljivosti naravnih virov na Zemlji. V prenaseljeni in prekomerno skomercializirani družbi nam gre danes morda res bolje, a jutri nam bo zagotovo šlo slabše. Kajti z rastjo števila ljudi po svetu, ki se ukvarjajo s pridobivanjem velikih vsot denarja in imajo razkošen življenjski slog, se povečuje tudi nezainteresiranost ostalih zaradi bližajoče se usode družbe in okolja. In dokler se ti trendi krepijo zaradi vloge, ki jo vsi igramo pri ohranjanju zdajšnjega družbenoekonomskega sistema, bo še vedno nemogoče zagovarjati vizijo svetovnih dobrin v vsej njihovi moči in lepoti. Dokler na koncu ne bo združevanje narodov, ki bi si prizadevali za reševanje planeta, postalo neverjetna fantazija, človeška evolucija pa bo tragično trpela za neizogibnimi posledicami.
Četudi torej mi sami razumemo, da se morajo skupne dobrine znova okrepiti, da bi zagotovili prihodnje preživetje človeštva, ostaja odprto vprašanje, kako lahko širši javnosti sporočimo svojo daljnosežno vizijo. Kako se lahko začnemo bojevati proti labirintu starodavnih zakonov, proti uničevalnim silam komercializacije in apatiji milijonov ljudi, ki jih ne zanima, kar jim imamo povedati? Svojo nalogo bomo samo še bolj zakomplicirali tako, da se bomo poskušali bojevati proti večnacionalnim korporacijam in vplivati na njim naklonjene politike, ko pa so množice običajnih državljanov naša največja ovira in hkrati največja priložnost. Teoretično bi bilo mogoče, da bi vsi zagovorniki skupnih dobrin obkolili državne ustanove in pritisnili nanje, da reformirajo nekatere tržno usmerjene zakone in svoje prokorporativne politike, toda kdo bo obkolil samozadovoljstvo in brezbrižnost širše populacije? Okoljske skupine so že naredile čudovito delo pri ustvarjanju planetarne ozaveščenosti o vse slabšem stanju podnebja in o ekoloških krizah, toda koncept skupnih dobrin predstavlja višji kaliber, ki zahteva povsem nov način razmišljanja o naših medsebojnih odnosih in o našem odnosu do narave – torej o odnosih, ki jih ni mogoče razumeti z nižjim kalibrom, ki je značilen za naš državni aparat.
Tako si ne moremo zares zamisliti nove paradigme upravljanja naših skupnih zemeljskih virov, razen če najprej ne razmislimo o potrebi po psihološki in družbeni preobrazbi po vsem svetu, s katero se bo zavest povprečnega človeka razširila, da bi sprejela skupno dobro človeštva kot celote. V nasprotnem primeru bodo naša prizadevanja za promoviranje skupnih dobrin vedno znova trčila ob neprehoden zid v komercializacijo usmerjenih zakonov in politik, ki so jih politiki še okrepili s svojo miselnostjo ustvarjanja dobičkov in s posrednim soglasjem podrejene javnosti. Morda bomo še naprej pisali članke in še bolj intelektualizirali svoje hvalevredne predloge, vendar bomo nagovarjali le majhno občinstvo spreobrnjenih podpornikov, vse dokler skupne dobrine na koncu ne bodo zvenele kot zastarel jezik, ki ga preučujejo samo ekscentrični akademiki.
II. Vzpon 25. člena
Naše glavno vprašanje se torej nanaša na to, kako doseči to psihosocialno preobrazbo, da bi lahko zavedanje o skupnih dobrinah podprlo celotno svetovno prebivalstvo. Kot smo že poudarili, skupnih dobrin nikoli ne bodo razumeli, kaj šele promovirali politični ali poslovni voditelji; poleg tega pa, četudi bi bili ti navdihnjeni za sprejemanje takšne vizije, ta ne bi nikoli delovala, če bi jo vsilili sumničavemu prebivalstvu, prav tako kot so bili ponesrečeni poskusi vzpostavitve komunizma v dvajsetem stoletju. Vnovič upoštevajmo, da se skupne dobrine v najširših opredelitvah nanašajo na veliko več kot le na skupne naravne vire ali kraje svetovne dediščine, saj je človeštvo tudi v planetarnem in duhovnem smislu sestavni del skupnih dobrin – kar pomeni, da so ljudje, ki v svetu umirajo zaradi lakote v svetu obilja, eden najbolj grobih primerov, da se naše skupne dobrine tragično skrunijo. Zato mora popolna preobrazba našega zavestnega zavedanja izvirati iz človeškega srca in izhajati iz kolektivnega prebujanja zaradi velike življenjske ogroženosti, ne glede na to, kje na svetu se dogaja. Skupnih dobrin človeštva ne moremo trajno podpirati z revolucijo ideologij, še zlasti če to povzroči nasilno vstajo določenega segmenta družbe proti vladi in njenim izkrivljenim prednostnim nalogam. Edina vrsta revolucije, ki lahko razširi zavest človeške rase, je revolucija zavedanja, prežeta z ljubeznijo in sočutjem, ki jo izražajo številni milijoni ljudi na velikih protestih, spontano mobilizirani za takojšnje končanje lakote, ki jo sproža skrajna revščina.
To porajajoče se izražanje človeštva kot skupnih dobrin smo že videli z demonstracijami za svobodo in pravičnost na naših ulicah, ko takšne protestne akcije razumemo kot motivirane z voljo za dobro celote. Hkrati so velike demonstracije za varstvo okolja v zadnjih letih jasno povezane tudi z idejo o zaščiti planetarnih skupnih dobrin, ki se izraža z zavedanjem sorazmerno majhnega deleža svetovnega prebivalstva. Toda večina človeštva se ne bo združila v smislu intelektualnega pojmovanja skupnih dobrin per se, kar bi moralo biti očitno, saj nešteto ljudi nima primerne izobrazbe in se bojuje za preživetje zaradi neustreznega življenjskega standarda. Kar še vedno manjka pri teh ljudskih protestnih dejavnostih, je združitev ob ideji, da bi za vedno končali krivico absolutne revščine, kar je tako, kot da bi božansko govorilo v naša mirna srca in nas vse znova prebudilo za našo skupno usodo. Nič drugega kot svetovna enotnost src za te cilje ne more napovedati resnične oživitve skupnih dobrin človeštva. Kajti sredi takega izjemnega pojava bi se morale države kaj kmalu zavzeti za obsežno globalno pomoč, ki bi jo usklajevali Združeni narodi in njihove ustrezne agencije, kar lahko razumemo kot predpogoj za reševanje skupnih dobrin, ne glede na to, kako jih opredeljujemo.
Vse to je odvisno od eksplozije volje za dobro in zavedanja širše javnosti, ki jo spodbuja vedenje, da imamo dovolj hrane, dovolj denarja in dovolj materialnih virov, da lahko zadostimo vsem osnovnim potrebam, kot je že dolgo zapisano v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic.[2] Tega zavedanja pa ni mogoče omejiti na zahteve za več tuje pomoči, temveč mora izhajati iz razumevanja, da človeštvo ne more preživeti v prihodnosti, če ne bomo čim prej uresničili 25. člena v vsaki državi in na podlagi civilizacijske nuje. Lahko bi rekli, da se mora svetovna javnost združiti z zavedanjem, da je človeštvo kot celota najdragocenejša skupna dobrina, čeprav se to zavedanje intuitivno ali nezavedno že čuti. Sčasoma bo uresničitev 25. člena dejansko izpolnjena, vsaj kar zadeva skupne dobrine; kajti skupnih dobrin nikoli ne bo moglo priznati in podpreti celotno svetovno prebivalstvo, vse dokler sleherni posameznik ne dobi dovolj sredstev za dostojno in svobodno življenje.
Nekega dne bomo morda videli nujni program za lajšanje lakote in stradanja kot prvi odsev globalnih skupnih dobrin, ki na tej Zemlji dobivajo obliko, in prvi znak, da končno vsi prepoznavamo zavedanje o naših resničnih duhovnih skupnih dobrinah. Zato je huda napaka, če mislimo, da je bila Neodvisna komisija, ki ji je leta 1980 predsedoval Willy Brandt, namenjena zgolj pomoči med globalnim Severom in Jugom. Willy Brandt je v resnici ustvaril veliko duhovno vizijo skupnih dobrin človeštva, kar je bilo zajeto v njegovih predlogih za pravičnejši svetovni red z obsežnim prestrukturiranjem mednarodne ekonomije. Kljub temu pa vse do danes tudi najboljši ekonomisti še vedno ne razumejo duhovnega bistva Brandtovega poročila. Edino, kar je v Brandtovi viziji zares umanjkalo, pa je srčno zavedanje milijonov navadnih ljudi – kajti le spektakularni izraz Kristusovega načela lahko sproži nujni program za delitev svetovnih virov, ne pa vizija katere koli osebe.[3] Samo Willy Brandt ni bil dovolj: potrebovali bomo milijone in milijone Willyjev Brandtov, ki se bodo vključili v ta epski boj naših življenj.
*
Že prej smo poudarili, da obstaja neločljivo razmerje med načelom medsebojne delitve in obstojem skupnih dobrin, čeprav pa je to razmerje, ki ga ni mogoče uresničiti na univerzalni ravni, ne da bi se pomemben del človeštva dvignil v skladu z vizijo množičnega civilnodružbenega delovanja, kot smo na kratko povzeli že zgoraj. Lahko pišemo o skupnih dobrinah, lahko se zanje bojujemo, lahko celo umremo za skupne dobrine, vendar jih splošna družba nikoli ne bo sprejela, vse dokler ne bo razglašen 25. člen v okviru svetovne psihosocialne preobrazbe, o čemer bomo v nadaljevanju razpravljali iz več zornih kotov. Začnimo s tem, kar smo predhodno že poudarili, da bo sleherni poskus trajnostnega upravljanja skupnih dobrin v širokem obsegu neizogibno trčil ob zakone, ki ščitijo zasebno lastnino in trgovsko dejavnost – zakone, ki jih naše obstoječe vlade vselej zagovarjajo in širijo. Ko pa bomo na mednarodni ravni uveljavili načelo medsebojne delitve prek nujnega programa za lajšanje lakote in množičnega pomanjkanja, bo treba spremeniti številne zakone, da bodo izpolnjene že uveljavljene človekove pravice do primerne hrane, čiste vode in celovitega zdravstvenega varstva, primernega bivališča, socialne varnosti in zadovoljevanja vseh drugih ključnih potreb.
Kot smo že raziskovali v knjigi Razglasitev 25. člena (Heralding Article 25), je zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb vsakega moškega, ženske in otroka odvisno od reforme brezštevilnih zakonov, da se zmanjša velikanska moč večnacionalnih korporacij, zlasti v zvezi s številnimi sporazumi o prosti trgovini in o pravicah intelektualne lastnine.[4] Dokler te velike korporativne entitete vplivajo na ravnanje držav in celo Združenih narodov, je naivno in neizvedljivo govoriti o spremembi »zakonov komercializacije«, saj so v ozadju ves čas prisotne milijardne poslovne pogodbe. Vzpon srčno vključenih množic, ki si prizadevajo za medsebojno delitev dobrin, s katero bi za vedno odpravili revščino, je torej največji znanilec globalnih skupnih dobrin, predvsem zato, ker bo močno vplival na tiste korporacije, ki zaradi grabežljivega izkoriščanja virov onemogočajo univerzalno uresničitev 25. člena. To bo kot velikanski potres, ki bo spodnesel sebične zakone in legalizirano krajo, zaradi česar bodo korporacije izgubile moč, da bi posegale v ravnanje držav, ki redistribuirajo javne vire (bodisi na nacionalni bodisi globalni ravni), da bi vsakemu posamezniku zagotovile osnovne ekonomske in socialne pravice.
Poskusite si zamisliti, kako se milijoni ljudi združujejo po vsem svetu, kako se nenehno zbirajo na velikanskih demonstracijah za preprost in dober namen. Če bi se takšne demonstracije nadaljevale več tednov, mesecev ali celo let, bi zagotovo prinesle trajne spremembe ločevalnih zakonov, ki branijo močne komercialne interese, vključno z zmožnostjo velikih korporacij, da lobirajo pri vladah. Agenti komercializacije in njihovi politični računovodje ne bodo imeli nobene možnosti proti usklajeni moči angažiranih državljanov, medtem ko vladam ne bo preostalo drugega, kot da stopijo na stran glasu ljudstva. S tem pa bodo napredna gibanja, ki se zavzemajo za svobodo in pravičnost, dobila velikansko spodbudo pri svojih raznolikih dejavnostih skupaj s številnimi zagovorniki in aktivisti, ki se bojujejo za zaščito naravnega okolja. Trenutno se vsa ta gibanja učinkovito bojujejo proti zakonom komercializacije, kar je jasno vidno v prvih linijah protestov proti ekološko uničujočim dejavnostim multinacionalnih korporacij. Okoljske skupne dobrine se v figurativnem pomenu počasi dušijo v hudi bolečini zaradi pritiskov nebrzdanih tržnih sil in bodo še naprej trpele do dokončnega propada, dokler bodo protestne akcije omejene samo na nekaj tisoč ljudi naenkrat. [5]
Toda če si lahko zamislimo nešteto državljanov, ki obkrožajo svoje vlade in se nenehno vračajo na ulice, potlej ekonomskim preobrazbam, ki bodo sledile, ne bo ne konca ne kraja – četudi bi bile takšne trajne demonstracije večinoma zasnovane na moralnem ogorčenju za končanje množičnega stradanja. Kajti v tem procesu, ko se države zavzemajo za mednarodni program pomoči v nujnih primerih, da bi preprečile nadaljnje nepotrebne smrti zaradi vzrokov, povezanih z revščino, bo resnica o silah, ki ovirajo ustvarjanje boljšega sveta, kmalu postala očitna povprečnemu človeku. Mnogi se bodo vprašali: »Zakaj bogate države sveta že zdavnaj niso začele deliti svojih virov v luči vseh izjemnih sprememb, ki bi jih s tem dosegli?« Odgovor bo postal očitnejši kot kdaj koli prej, ko bodo države prisiljene spremeniti svoje prioritete in bodo sčasoma omejile prisilni vpliv interesov, ki sledijo edino dobičku v vseh ekonomskih sektorjih.
Ko se bodo zakoni, ki podpirajo komercializacijo, postopoma preoblikovali, da bi lahko omogočili izpolnjevanje 25. člena v sleherni državi, bo veliko lažje oblikovati nove zakone, ki bodo glavnim poslovnim akterjem preprečevali onesnaževanje in uničevanje naravnega okolja. Nedolgo zatem bomo lahko začeli opazovati tudi povsem novo vrsto državnega upravljanja, ki ga bodo neizogibno karakterizirali navadni ljudje, ki bodo v politiko vstopali, da bi služili skupni blaginji vseh državljanov, namesto da bi zagovarjali interese podjetij ali političnih strank v skladu z notranjimi pravili zdajšnjih političnih elit. Našemu razumu pa preostane, da razmišlja o neizmernih možnostih, ki bodo izšle iz tega vključevalnega procesa ekonomske delitve med svetovnimi državami, kajti danes zakoni, ki omogočajo komercializacijo, zasenčijo načelo medsebojne delitve na vseh področjih človeške dejavnosti. Kot smo opazili že v prejšnjih raziskavah, zdajšnji zakoni komercializacije krepijo pohlep, ločevanje in uničevanje, medtem ko nasprotna stališča in vedenja, povezana z načelom medsebojne delitve, širijo enotnost, neškodljivost in ravnovesje v vseh pogledih – ne glede na to, ali gre za medosebno, družbeno ali okoljsko raven.[6]
Če se torej načelo medsebojne delitve z nobenim verodostojnim ukrepom ne more izraziti skupaj s silami komercializacije, iz tega zagotovo sledi, da je treba nepoštene družbene zakone preoblikovati, preden lahko nastanejo novi zakoni skupnih dobrin. Mnoge zakone je treba ne le spremeniti, temveč jih tudi popolnoma odpraviti, tako kot je treba Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad preoblikovati ali razgraditi, kajti šele potem lahko pride do pravičnejšega svetovnega ekonomskega sistema. Če torej še naprej sledimo tej argumentaciji do njenih ključnih zaključkov, lahko celo zaznamo, kako bo psihosocialna preobrazba zavesti v družbi sčasoma privedla do temeljnega preusmerjanja največjih korporacij, ki vzdržujejo Združene države Amerike. Predstavljala bo tudi prvi znak bližajočega se razpada ameriškega imperija, ki ga je treba preoblikovati v »imperij ljubezni in služenja človeštvu«, preden bomo lahko skupne dobrine upravljali v okviru novega multilateralnega sistema, ki bo služil vključujočim interesom vseh deležnikov. Kakor koli, takšna predstava se zdi neverjetna sredi trenutne ameriške zunanje politike in reakcionarnih vladnih administracij, ta veliki narod postaja polnoleten in ima izjemen potencial, da drugim narodom pokaže pot s pionirskimi novimi zakoni za globalne skupne dobrine, ki bodo temeljili na pravilnih človeških odnosih.
25. člen lahko štejemo za predhodnika teh novih zakonov in za enega prvih zakonov samih globalnih skupnih dobrin, ki bo sprožil zavedanje o soodvisnosti in enosti človeštva. V simboličnem smislu izvajanje 25. člena pomeni začetek konca starih zakonov, ki temeljijo na omejenem zavedanju »mene« in »mojega« ter podpirajo sebične interese in ločevanje. Novi zakoni o skupnih dobrinah pa morajo temeljiti na »našem« oziroma na tem, kar nam vsem pripada, o čemer govori ljubeče zavedanje, ki povezuje posamezno s celoto in celoto s posameznim, kot je bilo omenjeno že prej. Vsi stari zakoni, ki vzdržujejo naš zdajšnji ekonomski sistem, dejansko pravijo »ne« glede obstoja skupnih dobrin. Tako stari zakoni kot novi pa ne morejo soobstajati, kar bo neizogibno vodilo do trenj med njimi, vse dokler se v našem zavedanju ne bo razcvetela prisotnost skupnih dobrin – četudi bo za to potrebnih veliko let po popolni uresničitvi 25. člena po vsem svetu.
Vendar pa je pri opredelitvi novih zakonov o skupnih dobrinah nekaj težav, saj ne govorimo samo o takšni vrsti zakonov, za katere skrbijo policija ali sodniki v sodnih dvoranah. Nikoli ne smemo pozabiti, da si poskušamo zamisliti družbeno gibanje skupaj z zakoni duhovne evolucije, kar zahteva novo razumevanje »zakonov«, ki jih je bolje opisati kot smernice za širjenje zavestnega zavedanja ali kot »zakone srca«. Brez dvoma bodo stari zakoni, ki temeljijo na kaznovanju in povračilu, potrebni tudi prihodnjim generacijam, vendar se bodo milijoni teh zakonov naravno razkrojili, saj bo načelo medsebojne delitve postalo ključni dejavnik v človeških zadevah. Obstaja veliko stopenj izražanja medsebojne delitve v družbi, glede na to, ali ga prosto uveljavljajo posamezniki ali gre za sistematiziran postopek ob pomoči javnega in zasebnega sektorja. In po določenem časovnem obdobju bo spodbujanje teh različnih načinov izražanja medsebojne delitve ovirano, dokler ne bodo začeli veljati novi zakoni skupnih dobrin.
Načelo medsebojne delitve je v celoti povezovalno in inteligentno, zato je njegovo izražanje v družbi odvisno od povezovalnega in inteligentnega odziva javnosti, ki mora samo uveljaviti zakone skupnih dobrin – ki jih vlade očitno same ne morejo sprejeti v imenu družbe. Predvsem vlade, ki jih imamo danes na oblasti, so tako zelo pogojene s starimi zakoni, ki odsevajo miselnost »mojih pravic« in »to je moje«. Zato si poskusite predstavljati rast naše kolektivne zavesti, ki je potrebna ob množičnem angažiranju z načelom medsebojne delitve, še preden države začnejo upoštevati zakone skupnih dobrin, ki bi se univerzalno uporabljale in se postopoma razvijale ne kot kazenski ukrepi, uvedeni od zgoraj, ampak kot notranji zakoni, ki temeljijo na človekovem zavedanju o duhovni evoluciji. Človeštvo potemtakem ne bo več dolgo uničevalo naravnega okolja v iskanju dobička in materialnih koristi iz razlogov, ki bodo samoumevni vsakemu državljanu, ki naseljuje takšno mirno in harmonično civilizacijo.
Jasno mora biti, da novi zakoni o skupnih dobrinah ne morejo nastati s popolnim soglasjem, vse dokler se planetarni viri ne bodo pravičnejše delili, kar bo privedlo do prednostne in trajne izpolnitve 25. člena. To pomeni, da moramo poskusiti in si vizualizirati nov svetovni red, v katerem nihče ne bo lačen, kjer bo človekova svobodna volja veljala za sveto, kjer bosta raznolikost in enakost značilnosti vsake družbe in kjer se bodo mednarodni konflikti večinoma končali. Dejansko gre za svet, v katerem se bodo celo koncepti človekovih pravic in nacionalne varnosti v naši kolektivni zavesti nadomestili z vse večjo zavestjo o pravilnih človeških odnosih. Zamisliti si moramo tudi globalni ekonomski sistem, ki ne bo več temeljil na konkurenčni trgovini in sebičnih komercialnih interesih ob blažilnih ukrepih dobrodelnosti in tuje pomoči. Sčasoma bo te trenutno neustrezne sporazume seveda nadomestil meddržavni proces medsebojne delitve ključnih dobrin, prej ali slej pod okriljem Združenih narodov. To se bo lahko štelo za prvo resnično manifestacijo skupnih dobrin na tej Zemlji, ko se bodo države dokončno prebudile in dognale, da si je treba dobrine medsebojno deliti in sodelovati, s čimer bomo zagotovili naše prihodnje preživetje na planetu.
Z drugimi besedami, samo z izvajanjem načela medsebojne delitve lahko uresničimo popolno vizijo človeštva kot enega medsebojno odvisnega telesa, kjer se vse države strinjajo, da združijo in prerazporedijo svoje presežne vire s poenostavljenim, uravnoteženim in trajnostnim ekonomskim sistemom. Te nove ekonomske dogovore lahko štejemo za vrhovni zakon skupnih dobrin, ki ga predstavlja neka oblika globalne federacije nacionalnih držav. Države bi tako del svojih suverenih moči prenesle na novo agencijo v sistemu Združenih narodov, ki bi imela končno odgovornost za upravljanje virov v skupni lasti na nadnacionalni ravni. Bodite prepričani, da s tem ne mislimo oblikovanja avtoritativne svetovne vlade, saj je nujno, da nova paradigma geopolitičnih zadev v temelju spoštuje edinstvenost kulture, tradicije in pravico do samoodločbe vsakega naroda. Še več, vizualizirati moramo tudi način globalne politike, v katerem ni konkurenčnih strank levice ali desnice in nobenih polariziranih razlik v ideologijah, ko gre za medsebojno delitev planeta s skupnim skrbništvom njegovega naravnega bogastva. Doktrine komunizma in socializma so se morda pojavile zaradi dolgotrajne krize v povezavi s človeškim pohlepom in ločenostjo, toda kakšno potrebo bomo imeli od kakršnega koli takšnega političnega »izma« – pa naj bo še tako načelen v svojem izvoru – če vse države sodelujejo pri izpolnjevanju skupnih potreb vseh ljudi v okviru zmožnosti Zemljinega okolja?
Tako se lahko izkaže, da je načelo medsebojne delitve dejansko rešitelj skupnih dobrin iz vseh zornih kotov, še zlasti če upoštevamo notranje duhovne razsežnosti svetovnih problemov. Če povzamemo naše razmišljanje, je začetni postopek medsebojne delitve virov med državami in znotraj njih tisti, ki bo postopoma vodil do globalnega zavedanja, ki je potrebno za vzdrževanje novega sistema ekonomske menjave, ki bo utemeljena na medsebojnem zaupanju in sodelovanju. Lahko rečemo, da več držav ko bo sodelovalo v dobro vseh z medsebojno delitvijo globalnih dobrin, bolj bo zavest o skupnih dobrinah naraščala med običajnimi državljani sveta. Prav to razširjeno zavedanje pa bo sčasoma podprlo nove zakone skupnih dobrin – spet ne z avtoritativnimi diktati, ki se jih nepremišljeno upošteva in se jim sledi, ampak z naravnim izražanjem ljubezni in modrosti v zavesti človeštva.
Od zdaj naprej zakone skupnih dobrin lahko resnično simbolično razumemo kot zakone srca, saj le z ljubeznijo, modrostjo in zavedanjem enega človeštva vzdržujemo nova pravila in institucije, ki bodo osnova za redistributivno ekonomijo prihodnosti. V tej luči je duhovno netočno verjeti, da bo globalne skupne dobrine na koncu podprla zveza nacionalnih držav, ki bo sodelovala prek Združenih narodov, kajti resnični potencial »enotnosti med narodi« leži v srcu vsakega človeka. Tu nam lahko pomaga samo naš intuitivni um in ne konkretno razmišljanje, saj smo vsi tako pogojeni in zavedeni z ideologijami in »izmi«, da je izjemno težko razumeti nov način življenja v družbi, ki ga podpirajo volja do dobrega, zaupanje, enotnost, sočutje in druge lastnosti srca. Osnove novega ekonomskega reda ne bo podprlo niti tisto, kar trenutno razumemo kot »razum« ali »inteligenca«; preprosto ponovimo, da ga mora vzdrževati ljubeče zavedanje srca, kajti prebujeno srce ima svoje lastno nezmotljivo razmišljanje in inteligenco. In ta brezmejna inteligenca srca je globoko vpeta v zakon sočutja, ki je zakon vseh zakonov, ki jih večina ljudi še vedno ne razume v njihovi neizmernosti, to pa zaradi materialnosti in ločevanja, ki so značilne za te duhovno žalostne čase.
Ta vrsta raziskave bi morala biti zelo zanimiva za tiste mislece, ki svoje življenje posvečajo spodbujanju oživljanja koncepta skupnih dobrin, čeprav na tej stopnji ni treba pretirano skrbeti za različne vrste zakonov in načinov globalnega upravljanja, ki bodo opredeljevali prihajajočo se dobo. Če se strinjamo z dozdajšnjim logičnim razmišljanjem, je jasno, kje naj bodo naše neposredne prednostne naloge in kako naj torej porabljamo svoj čas in energijo v bližnji prihodnosti. Kot smo že zapisali, se bodo vsi zakoni družbe neizogibno razvijali v podporo novim oblikam ekonomske menjave in sodelovanja pri upravljanju skupnih dobrin, ko bodo milijoni ljudi vstali na neprekinjenih mirnih demonstracijah in pozvali k splošnim pravicam, zapisanim v 25. členu.
III. Sprostitev duhovnih lastnosti radosti
Še eno pomembno vprašanje, ki ga moramo preučiti, nadalje kaže na notranje razsežnosti skupnih dobrin, o katerih se njihovi sodobni intelektualni zagovorniki le redko sprašujejo. To vprašanje zadeva problem, kako izobraževati široko populacijo o ključnem vprašanju ohranjanja naših okoljskih skupnih dobrin, medtem ko se več kot polovica svetovnih prebivalcev bojuje za preživetje z nezadostnimi prihodki in pomanjkljivim dostopom do najosnovnejših dobrin. Mar ni očitno, da ljudem ne moremo odvzeti dostojanstva, upanja in celo občutka samospoštovanja ter kljub temu pričakovati, da bodo spoštovali naravno okolje? Nepismenega človeka, ki si obupno želi nahraniti svoje otroke, ne bo skrbelo za reševanje planeta, še posebej ne, če so njegova skromna sredstva za preživetje odvisna od opustošenja okoljskih dobrin v njegovem kraju. Tudi glavnina razmeroma premožnih državljanov, ki ostajajo ravnodušni do velikih skupnih vprašanj našega časa, kot sta izčrpavanje naravnih virov in pretiran ekološki odtis, se ne bo prebudila za veliko nujnost svetovne preobrazbe, medtem ko ostajajo ujeti v svojih mislih, ki jih pogojuje materializem naših družb. In kot smo že ugotovili, naše prevladujoče pogojevanje zdaj nadzirajo sile komercializacije, kar vodi v tiho vojno proti sami ideji in obstoju skupnih dobrin – čeprav je to vojna, v kateri sodelujemo vsi prek našega kolektivnega prilagajanja statusu quo.[7]
Zatorej se moramo vrniti v isto smer preiskovanja, kot smo ji sledili zgoraj, in priznati, da lahko človeštvo podpira skupne dobrine z zavedanjem, vizijo in ljubeznijo. Vnovič lahko predvidimo pomen dramatične preusmeritve zavesti javnosti k najrevnejšim članom človeške družine, saj samo tako lahko začnemo notranjo preobrazbo, potrebno za poenotenje sveta kot celote. Ponovimo torej, da se milijoni ljudi v vsaki državi v tem trenutku nikoli ne bodo združili ob abstraktnem ali teoretičnem pojmovanju skupnih dobrin in ob upoštevanju vsesplošnega stresa in brezbrižnosti, ki izhaja iz družbe, ki jo poganjata dobiček in pohlep. Toda vse možnosti so, da se bodo celo osiromašene množice zbrale in se vključile, če bo glas združenih ljudi začel razglašati 25. člen. In prav zvok ter energija takšnih nenehnih globalnih demonstracij bosta prinesla prepoznavnost človeštva kot največje skupne dobrine od vseh, kar je spoznanje, ki ga je mogoče intelektualno razumeti, pa tudi doživeti navznoter z duhovnimi lastnostmi, ki so povezane z radostjo. Od tod življenjski pomen skupinskega dela v tem prihajajočem času, ko se osebnost postopoma uči dojemati sebe in druge kot skupne dobrine, kar se je začelo uresničevati z novo obliko protestne dejavnosti, ki je nesebično motivirana prek srca z nenehnimi srečanji po vsem svetu. Kajti sredi tega prepoznavanja človeškega trpljenja po vsem svetu, ki ga je mogoče preprečiti, bo prisotnost ljubezni, ustvarjalnosti in vizije začutil vsak član te subjektivno enotne skupine, ki izvira iz radosti, kakršni še nismo bili priče na tej Zemlji med veliko večino navadnih državljanov.
Življenjska radost bo sčasoma privedla do tega, da se bo celotno človeštvo zavedalo skupnih dobrin, brez česar ni upanja, da bi preprečili ekološko in podnebno krizo na planetu. Ne mislimo na mimobežno radost egoistične osebnosti, ki vselej išče izmuzljivo srečo, temveč na nedualistično izkušnjo radosti, ki je posledica stika s posameznikovo dušo in ki svoj izraz najde v ljubečem služenju ter duhovni združitvi z drugimi. Pa vendar duhovnih lastnosti radosti ne more čutiti in izraziti nešteto število družin, ki jim primanjkuje osnovnih dobrin za dostojno življenje, kar spet potrjuje primarni pomen izvajanja 25. člena, preden lahko vsi začnemo uresničevati najvišji pomen skupnih dobrin kot božanskega dejstva. Nahraniti lačne in skrajno revne z nujnim programom mednarodne redistribucije virov je že samo po sebi prvi korak k zaščiti svetovnih skupnih dobrin v svoji najbolj temeljni duhovni opredelitvi. To je tudi prvi korak k razširitvi naše kolektivne zavesti o zavedanju enega človeštva, v tem smislu pa bi izjemno prizadevanje za odpravo lakote prek Združenih narodov simbolično pomenilo začetek novega izobraževanja za celo človeštvo. To je dejstvo, ki ga je mogoče zanesljivo napovedati, kajti ko si bomo delili svetovne vire in končno ustavili razširjenost skrajne revščine, bomo samodejno ustvarili zaupanje med narodi in na več načinov razširili izjemno intenzivnost radosti po vsem svetu, predvsem z zmanjševanjem stresa in celjenjem družbenega ločevanja. In prav širjenje tega zaupanja in radosti v vsaki družbi je tisto, kar je ključno za razširitev globalne zavesti o skupnih dobrinah, predvsem s pravilno identifikacijo z drugimi.
Če to želite razumeti na preprost način, razmislite o radosti, ki jo ljudje doživijo na kratkih počitnicah, in o učinkih, ki jo ta radost pogosto povzroči pri posamezniku z voljo za dobro in z globokim občutenjem do okolja. Oseba, ki ni srečna in vesela, verjetno ne bo rekla drugim, naj prenehajo metati smeti na ulici; toda človek, ki v sebi doživlja radost, ima predispozicijo, da celotno ulico vidi kot skupno dobrino in s tem tudi skrbi zanjo. Čeprav se to morda sliši kot trivialna ponazoritev, pa zadostuje, da navedemo notranjo povezavo, ki obstaja med veseljem do življenja in razumom per se, kar vodi do ozaveščenosti in ljubeče pozornosti do skupnih dobrin okoli nas. Če s svojo intuicijo razširimo ta vsakdanji primer, nam lahko celo pokaže neločljivo povezavo, ki obstaja med notranjimi in zunanjimi skupnimi dobrinami, in s tem razlog, zakaj je izkušnja radosti svojevrsten učitelj, ki deluje z rastjo zavedanja. Opazujte, kako oseba, ki je radostna, bolje razume in ponotranji ideje, s čimer je tudi verjetneje, da bo upoštevala kakršen koli utemeljen primer za medsebojno delitev in za zaščito zunanjih skupnih dobrin. Toda oseba, ki se v sebi počuti brezupno in depresivno, sploh ne more razumeti veliko, kar v atomizirani in materialistični družbi, kakršna je naša, pomeni, da je nagnjena k temu, da je vse bolj trmasta, samozadovoljna ali apatična do kritičnih svetovnih razmer. V tem se skriva globlji vzrok okoljske krize, ki izhaja iz naše vsesplošne brezbrižnosti do dejstva, da skupne dobrine sploh obstajajo – starodavni psihološki problem, ki ga z notranje perspektive ne moremo pripisati ničemur drugemu kot pomanjkanju ljubezni.
Vse naše preiskovalne smeri se zato vračajo v ta isti položaj, to je k zavedanju, da je treba nujno ustvariti novo ekonomsko ureditev, ki ne bo več temeljila na dobičku, temveč na »temelju ljubezni« oziroma »na temelju zdrave pameti« v globalnih ekonomskih strukturah in načinih distribucije virov. Z drugimi besedami, notranja preobrazba mora podpirati nove oblike zunanjega izražanja, zato moramo začeti sprejemati razumevanje, da je poglabljanje skrajne neenakosti temeljni razlog za uničevanje, ki smo mu priča v primeru zunanjih skupnih dobrin našega okolja. Če znova preučimo holistični proces prenove sveta, kot je bil razložen do zdaj, bomo morda jasneje zaznali, kako medsebojna delitev (kot božansko načelo) vsebuje odgovor, kako človeštvo preoblikovati iz notranjega k zunanjemu in ne obratno. Predvsem pa načelo medsebojne delitve lahko razkrije formulo, kako ustvariti radost do življenja med državljani sveta, kar sčasoma lahko privede do večje nenavezanosti posameznikov in posledično do vse boljše ozaveščenosti o skupnih dobrinah z duhovnega in holističnega vidika.
Natančno razmislite o tem, kajti kakovost notranje ali duhovne nenavezanosti je neizmernega pomena, a jo danes večina zagovornikov skupnih dobrin očitno rada spregleda. Naj navedem še en primer – kot izvršni direktor družbe ali delničar sem morda sokriv za uničevanje okolja z donosnimi komercialnimi dejavnostmi zaradi svoje notranje navezanosti na denar ali zaradi drugih motivov za doseganje visokega socialnega statusa in privilegiranega življenjskega sloga. Toda ko se bodo srca ljudi v celotni družbi angažirala za veliko psihosocialno preobrazbo za lajšanje nepotrebnega trpljenja, ki ga povzročata lakota in revščina, se bo verjetno celo milijarder vključil v redistribucijo virov za stradajoče in osiromašene milijone ljudi, kar bo privedlo do predhodne stopnje nenavezanosti na sebično kopičenje bogastva in na druge materialistične interese. Posameznik, ki bo nazadnje čustveno in duhovno nenavezan na iskanje materialne koristi in moči v vseh svojih oblikah, bo vse, kar ga obkroža, nezavedno prepoznal kot skupne dobrine in z njimi tudi ustrezno ravnal.
Posledice bodo sčasoma praktično neizmerljive, kajti če bi lahko poosebili obstoj skupnih dobrin, bi te človeštvo zaprosile, naj živi preprosteje in naj se zaveda uničenja, ki ga ljudje povzročajo Zemlji z množičnimi vzorci netrajnostne potrošnje. Bolj ko je življenje zapleteno v razdeljeni, demoralizirani in skomercializirani sodobni družbi, manj verjetno je, da bodo ljudje skrbeli za stanje okolja oziroma za skupne dobrine na splošno. Da bi živeli preprosteje z manj željami in materialnimi potrebami, je torej potrebno prebujanje srca po vsem svetu, kajti angažirano srce vedno kliče po preprostosti z radostjo, nevezanostjo, neškodljivostjo in s pravilnimi človeškimi odnosi. V teh majhnih opažanjih lahko zgolj začnemo dojemati, kako je nenavezanost velik zaveznik skupnih dobrin v vseh njihovih oblikah in kako bo načelo medsebojne delitve to notranjo nenavezanost množično preneslo na širšo raven z novo odkrito življenjsko radostjo, ki bo vplivala na vse, od najbogatejših do najmanj privilegiranih posameznikov.
Pri poglobljenem razmišljanju o notranjih in zunanjih razsežnostih svetovne preobrazbe, kot jo zajema zgornji diagram, bi moralo biti jasno, da bo z medsebojno delitvijo svetovnih virov nastala povsem drugačna oblika izobraževanja, ki bo izvirala iz osvoboditve milijonov ljudi, da bodo lahko izkusili radost preprostega življenja. Poleg tega gre za izobraževanje, ki bo koristilo vsem ne glede na narodnost, rod ali družbeni položaj, saj je njegov izvor v zavedanju človeškega srca – in v končni analizi gre za samo eno srce, za eno človeštvo. In prav s to radostjo, s tem vključujočim zavedanjem in z ljubeznijo, ki posameznika vodi do neškodljivosti v njegovih osebnih odnosih in vsakdanjih dejavnostih. Neškodljivosti, ki se izraža z nesebičnim služenjem drugim in s spoštovanjem do vsega, kar živi in se razvija v tem manifestiranem svetu in prek tega. Opredelimo jo lahko tudi po njeni združljivosti s skupnimi dobrinami v najširšem smislu, ne glede na to, kako dolgo lahko traja, da bo to stanje zavedanja v prihodnjih generacijah prepoznano oziroma od inkarnacije do inkarnacije, kar zadeva vsakega posameznika. In prav s kombiniranim izražanjem neškodljivosti vseh ljudi na vseh področjih življenja se lahko zavest širi, vse dokler ne bodo zakoni skupnih dobrin začeli voditi naše družbene in ekonomske zadeve. Morda se bo tedaj pojav vojn med državami naravno končal – tudi sam koncept vojne, če si upamo predvideti takšen izid v prihodnjem času.
Z vidika najvišje duhovne interpretacije medsebojne delitve v univerzalnem smislu lahko rečemo, da ima to večno božansko načelo vibracijo, ki je neločljivo povezana z radostjo. Na tej kočljivi stopnji evolucije človeštva bodo učinki medsebojne delitve virov z mednarodne ravni navzdol takšne, da bo radost do življenja omogočila duši veliko lažje uresničiti svoj namen skozi osebnosti milijonov ljudi, ki se bodo angažirali v aktivnem služenju svetu. Kristusovo načelo, izraženo v srcih posameznikov s pravilnimi medsebojnimi odnosi, ne more delovati v polni meri, če božansko načelo medsebojne delitve ne postane ekonomski temelj življenja na Zemlji. Do takrat pa se zavest človeštva kot celote uspešno zadržuje zaradi nevednosti in pomanjkanja vizije in se lahko le počasi širi prek bolečine, zmedenosti in z vselej ponavljajočimi se konflikti. Posledično torej skupne dobrine nimajo upanja, da bodo prepoznane in sprejete sredi pohlepa, sebičnosti in ločevanja, ki opredeljujejo zdajšnji čas. Ko pa se bodo svetovni viri pravično delili med vsemi narodi, bomo videli, kako bodo skupne dobrine začele pridobivati pomen ob zavedanju človeštva, kar bo dalo strukturo in stabilnost širitvi človeške zavesti. Takrat se bo v naših mislih počasi zasvetil najvišji pomen skupnih dobrin, kar nam bo omogočilo znova odkriti njihov velikanski duhovni pomen, ki je povezan z lepoto – lepoto, ki jo bo mogoče spoznati in zares ceniti šele, ko se bo radost življenja izrazila v vsakem posamezniku na planetarni ravni. Tako znova poudarjamo svojo tezo o osrednjem položaju globalne ekonomije delitve, kajti resnica se na koncu vedno vrne k sebi.
lV. Nevarnost »izmov« in intelektualizma
Celota teh razmislekov nas lahko vodi k sklepu, da zavedanja o skupnih dobrinah ne moremo razširiti na celotno svetovno prebivalstvo, dokler medsebojna delitev in radost ne bosta osrednji točki človeških zadev. Brez takšne možnosti lahko spodbujanje transformativne vizije planetarnih skupnih dobrin ostaja le akademska naloga, ki vodi do nadaljnjih izzivov in celo do nevarnosti za sodobnega zagovornika tega starodavnega koncepta, ki je star toliko kot človeštvo samo. Danes obstaja nekaj akademskih mislecev, ki poskušajo intelektualizirati svobodo s svojimi zapisi o skupnih dobrinah, vendar ne pozabimo na pregovor o hudiču, ki je človeka vodil k organiziranju resnice. [8] V zvezi s tem ne more obstajati strokovnjak za skupne dobrine niti v materialnem niti v duhovnem smislu, ko pa je človeško srce edina takšna avtoriteta ali »strokovnjak«, ki tiho prebiva v vseh nas. Dejansko je intelektualizacija brez angažiranja srca vedno napačno zaznavanje tistega, kar je brezčasno, neizrekljivo in duhovno. Skupne dobrine pa so najpomembnejši izraz duhovne resničnosti življenja, zato jih ni mogoče zreducirati na intelektualni koncept ali zgolj na idejo.
Tako je konceptualiziranje skupnih dobrin zgolj v akademskem smislu zgrešeno in zavajajoče za druge, saj je zavedanje, ki ga poskušamo izraziti, povezano z notranjo enotnostjo in lepoto človeštva. Navsezadnje človek, ki pometa smeti na ulici, konec vsakega dne odide domov v svojo lastno obliko skupnih dobrin, to je k svoji družini. In prav ta človek je tisti, ki nas uči o holističnem pomenu skupnih dobrin, saj je tudi on bistveni del celote, večjih skupnih dobrin človeštva, ki bo kmalu lahko sestavljeno iz več kot 10 milijard ljudi. [9] Če je res tudi tisto, o čemer smo razpravljali kot o predhodni potrebi po psihosocialni preobrazbi, potem bo splošno razumevanje tega, kar vključujejo skupne dobrine, sčasoma izraženo na način, ki ga trenutno ne moremo napovedati. Izražanje potrebe po skupnih dobrinah pa navkljub intelektualnim idejam in teorijam njihovih sodobnih zagovornikov ne bo prišlo skozi glavni vhod. Verjetneje je, da bo vstopilo skozi zadnja vrata z drugačno energijo in zaznavanjem, ki se bo izražalo z glasom združenih ljudi v prid delitve svetovnih virov.
Veliko današnjih zagovornikov skupnih dobrin žal prezre to bistveno predpostavko, da je človeštvo največja skupna dobrina, kar ima neizmerne posledice za to, kako je treba varovati in vzdrževati zunanje skupne družbene in naravne dobrine. Nekateri celo intelektualizirajo skupne dobrine do te mere, da so skovali besedno zvezo »zagovornik skupnih dobrin«, da bi opisali tiste, ki sodelujejo v kolektivnih oblikah ustvarjanja in upravljanja skupnih virov, kot da se je rodila nova čreda privržencev, ki se opredeljujejo za pripadnike modnega kluba. Podobno ekskluzivna miselnost se pogosto nanaša na sodobni koncept »ekonomije delitve«, ki je kot vizija duhovno nesmiselna, razen če naše razmišljanje ne temelji na dobrem za vse, kar živi, in ne na dobri podjetniški ideji.[10] Medtem ko so ideje in teorije o skupnih dobrinah v njihovih akademskih interpretacijah superiornega mentalnega kalibra, pa so kljub temu še vedno izpostavljene enakim težavam pogojevanega uma s pretežno čustvenim odnosom do življenja in pomanjkanjem duhovne vizije in zavedanja. Posledično bo vse, kar je resnično in lepo v povezavi s skupnimi dobrinami, dobilo novo oznako in se zožilo na nov »izem«.
Že prej smo omenili, kako je človeštvo na tej zdajšnji stopnji evolucije postalo prava tovarna »izmov«, in ljudje, ki radi pretvarjajo ideje v »izme«, so dobri v tem, da človeštvo vidijo le kot idejo. [11] Jasno je, da človek, ki umira od lakote, ni ideja; če se torej imenujemo zagovorniki skupnih dobrin, potem lahko tudi to intelektualiziramo in osiromašene množice klasificiramo kot »gladovalce«. Tudi tako imenovane primitivne človeške kulture, ki so jih poznali zgodovinarji, so očitno razumele človeštvo kot večje skupne dobrine, na primer avstralski staroselci in številna domorodna ljudstva v Ameriki, pri tem pa jim ni bilo treba intelektualizirati njihovega skupnega zavedanja »o vsem, kar je«. Njihovo razumevanje razmerja med notranjo in zunanjo resničnostjo je bilo daleč od današnjih »zagovornikov skupnih dobrin«, ki so vajeni na ljudi in naravo gledati kot na »izem«, s čimer tudi sami postajajo svoj »izem«. Ali lahko zaznamo, kako je to duhovno nesmiselno in zgrešeno in kako se pri tem omejujemo s svojimi intelektualnimi konceptualizacijami, ne da bi se zavedali, kaj sploh označujemo?
Ko torej teoretiziramo o skupnih dobrinah, naših misli ne bi smeli ločevati od globoke duhovne in eksistencialne krize, ki pesti človeštvo in ki vključuje problem pogojevanega uma in iluzornih prepričanj. Kajti tudi najbolj ideološke in verske skupine po svetu se bojujejo za svoje skupne dobrine v povezavi s svojimi verovanji ne glede na to, ali je rezultat pozitiven ali uničujoč. Začetni vtis o skupnih dobrinah je nezavedno vgrajen v vsak človeški um in mnogi ljudje iščejo izraz teh skupnih dobrin na izkrivljen ali fanatičen način skozi »izme« vseh vrst, ki jih razumejo kot »moje pravice«, »moja prepričanja«, »moji ljudje« itd. Če imam na primer rad boga, je moja ljubezen do boga del mojega zavedanja o skupnih dobrinah. Če pa razmišljam dogmatično in vas vprašam, ali častite krščansko, hinduistično, judovsko ali islamsko predstavo o bogu, potem je moja ljubezen do boga oziroma so moje notranje skupne dobrine v osnovi izključujoče in izkrivljene. Naj ponovimo, da ima koncept skupnih dobrin v znanstvenih analizah povsem drugačno naravo kot religija, vendar zagovornik skupnih dobrin še vedno ohranja del teh starodavnih mor ločevalnega razmišljanja, ne glede na to, kako plemenita in dobronamerna je njegova motivacijska ideja. Gre za primer »vračanja k že znanemu«, kajti človek se vselej omejuje z načinom, kako razmišlja, in s svojim omejenim dojemanjem duhovne resničnosti. Že s tem, ko se imenujemo zagovornik skupnih dobrin, se psihološko omejimo na zapor, ki ga je ustvaril um, in s seboj, v ta zapor, vzamemo najvišje duhovno razumevanje skupnih dobrin. Tako ne zavajamo samo drugih, ampak zavajamo tudi sebe in takšno ljubeče pojmovanje duhovnega zavedanja postavimo v past, ki smo jo ustvarili sami.
Nič od tega pa ne črni dela znanih uglednih učenjakov, kot je bila pokojna Elinor Ostrom, in mnogih drugih njenih sodobnikov, katerih zbrane raziskave ponujajo neprecenljive teoretične vpoglede v politiko in prakso medsebojne delitve skupno upravljanih virov. Toda pionirski misleci se v tej vseobsegajoči temi srečujejo z izredno zapletenim izzivom zaradi ravnokar omenjenega problema pogojenega uma, ki ga dodatno zapletajo naslednji dejavniki:
- Pomanjkanje izobrazbe, ki bi temeljila na duhovnem zavedanju in pravilnih človeških odnosih, zaradi česar navadni ljudje na splošno ignorirajo potrebo, da bi morali deliti svetovne vire in sodelovati pri zaščiti zunanjih skupnih dobrin.
- Pohlep, ki je prevladujoča motivacijska drža, ki že tisočletja zadržuje izraz pravilnih medčloveških odnosov in ne zahteva nadaljnjega pojasnjevanja.
- Pomanjkanje ljubezni, predvsem v odnosu do samega sebe, kajti »zunanje« lahko ljubimo in častimo le, kadar obstaja ljubezen do »notranjega«.
- Mentalna slepota, ki vodi do pomanjkanja vizije, do brezbrižnosti in zmede. Za celoten problem z negotovimi svetovnimi razmerami in za degradacijo zunanjih skupnih dobrin je značilna zmeda – zmeda, ki prizadene vsakogar, ne glede na politično, versko ali kulturno prepričanje.
Ti bolj psihološki ali »notranji« premisleki nam lahko pomagajo pri razmisleku, kako je zdajšnje pojmovanje skupnih dobrin preveč omejeno, če ostaja preveč povezano z »zunanjimi« oziroma okoljskimi vprašanji, kot da med človekom in naravo ne bi bilo duhovne evolucije. Ko vidim čudovito nebo, to notranje vpliva name; torej očitno obstajajo notranje skupne dobrine, ki so povezane z zunanjim svetom. Obe vrsti skupnih dobrin sta soodvisni in če bo človeštvo nadaljevalo zdajšnjo pot pohlepa ter duševne slepote s pomanjkanjem ljubezni, bo to očitno imelo katastrofalne učinke na naravno okolje in podnebje. Zato mora biti zagovornik skupnih dobrin bolj vključujoč v svojih vizionarskih zamislih, vsaj z zavedanjem, da sta lakota in revščina v središču naše poglabljajoče se okoljske krize in da ostajata bistvena dejavnika pri njenem reševanju. [12] Če tega razumevanja ni, se vsak predlog za popravo in ohranjanje našega okolja začne pri koncu in ne začetku. To je tako, kot da bi zagovornik skupnih dobrin povsod iskal svojo pogrešano družino, čeprav ga družina doma že ves čas čaka, da se vrne; kar v tem pogledu pomeni, da notranji in zunanji problemi človeštva niso bili nikoli ločeni. Tako kot okoljevarstveniki v svojih analizah in predlogih le redko omenjajo besedi »revščina« ali »lakota«, pa zagovorniki skupnih dobrin le redko omenjajo – ali si celo zamišljajo – ključen pomen notranjega jaza.
Seveda ni nič narobe, če se osredotočimo samo na zunanje stvari, vendar nam to nikoli ne bo dalo odgovora, kako lahko dosežemo boljši svet, kjer se pravično deli vse, kar človeštvo potrebuje za trajnostno in mirno življenje. Četudi predpostavljamo, da bi lahko organizirali resnično demokratičen način upravljanja skupnih dobrin v okviru naše izjemno neenake družbe, bo še vedno ostalo na milijone ljudi, ki bodo prezrli naše predloge in poskušali spodkopati to, kar smo predano zgradili. Takšna je narava boja med levico in desnico, med progresivno in konzervativno miselnostjo, in zato se zgodovina vedno znova ponavlja. In prav ta boj med politiki nasprotujočih si ideologij ohranja družbene delitve in zmedo med množicami z vselej enakimi posledicami. Samousposobljen zagovornik skupnih dobrin je prav tako odgovoren za ohranjanje polariziranega mišljenja in »izmov«, ki nas vse pogojujejo, iz življenja v življenje. Tako kot tudi vsi ostali je tudi zagovornik skupnih dobrin zaslepljen z zmedo današnjega časa, saj vsi skupaj živimo v družbi, ki nima resnično duhovne osnove za razumevanje življenja in s tem ne za enotnost namena v zunanjih oblikah družbene organizacije.
Skoraj vsi politični misleci in aktivisti se še naprej osredotočajo samo na zunanji vidik, pri čemer smo razdvojeni in zmedeni zaradi svojih kolektivnih iluzij. Pri poznavanju skupnih dobrin pa se pojavlja ironija, ki se navezuje na ene izmed največjih zagovornikov skupnih dobrin v predmoderni zgodovini, in sicer domorodne ameriške lndijance. Kljub temu ne znamo združiti obeh koncev in opazovati, kako je bilo njihovo spoštovanje do zunanjih skupnih dobrin v samem bistvu povezano z njihovim notranjim zavedanjem enega življenja v duhovni evoluciji, kar je privedlo do naravnega izraza neškodljivosti, ljubeče pozornosti in sočutja do vsega, kar je. Pri tem pa seveda ne moremo kriviti samega zagovornika skupnih dobrin, da je spregledal to življenjsko pomembno dimenzijo svetovnega problema, saj smo vsi nekako pogojevani, da sledimo idejam, da sledimo drugim in da iščemo družbeno prepoznavnost ter zunanje odobravanje. Vsi smo pripravljeni slediti priznanim parametrom intelektualne razprave, še posebej po tem, ko smo z leti običajnega akademskega izobraževanja usposobljeni za implicitna pravila teh razprav. Zato je naše razumevanje notranjih skupnih dobrin miselno in intelektualno, ne subjektivno ali izkustveno; zaradi našega komformizma z ustaljeno miselno vsebino pa smo vsi nekoliko krivi za ohranjanje »izmov«, ki naše družbe že tisočletja ohranjajo razdeljene. Posledično postanemo privrženci in ne zagovorniki skupnih dobrin, saj je vsak pravi zagovornik skupnih dobrin, ki živi in se giblje v duhovnem zavedanju – če bi ga lahko tako opredelili – nekdo, ki se za začetek nikakor ne bi identificiral kot zagovornik skupnih dobrin.
Naj bo jasno, rastoče raziskovanje in aktivizem na področju skupnih dobrin je eden najbolj upanje vzbujajočih intelektualnih dosežkov našega časa in nedvomno vključuje vodilni politični diskurz o tem, kako načelo medsebojne delitve vključiti v alternativno družbenoekonomsko paradigmo. Delo učenjakov na področjih skupnih dobrin je v tem pogledu dragoceno in zelo spodbudno, toda tisto, kar poskušamo raziskati, je manjkajoči del v njihovi analizi in predlogih, ki zadeva modrost razumevanja, kako živeti na tej Zemlji z ljubečo pozornostjo in z duhovnim razumevanjem tega, »kar je«. Kajti ni holističnega dojemanja tega, »kar je« v duhovnem smislu, in ni razumevanja skupnih dobrin kot večne božanske resničnosti, kot bistva življenja samega, razen če vključimo celotno človeštvo v svoje konceptualizacije vsega, kar je treba ljubiti, vzdrževati in zaščititi na tej Zemlji. Čeprav se to morda sliši kot zelo osnovno opažanje, ki ga nenehno ponavljamo, pa v resnici zahteva, da se v posamezniku izrazi velika stopnja nenavezanosti, če želimo zaznati globlji duhovni pomen in pomembnost skupnih dobrin. Zahteva nenavezanost ne samo v odnosu do naših individualističnih prizadevanj in materialističnih želja, temveč tudi nenavezanost v odnosu do prepričanj, ideologij in družbenega pogojevanja – s tem pa nam omogoča zaznati, kako je medsebojna delitev svetovnih virov pot do ohranjanja skupnih dobrin v vseh oblikah. Zares, obstaja znatna in globoka podobnost med skupnimi dobrinami in načelom medsebojne delitve, kot poudarjamo ves čas naše razprave, vendar zaznavanja te resnice ni mogoče najti v nobenem sistemu prepričanj ali v miselno ustvarjenem »izmu«. Tako je treba na obstoj skupnih dobrin gledati na dva različna načina, pa čeprav na videz paradoksalna: najprej kot na sodobno idejo, ki jo moramo poskušati promovirati in zagovarjati v zunanjem svetu. In drugič, kot večno duhovno resničnost, ki je ni mogoče razumeti brez velike stopnje nenavezanosti v odnosu do ideologij in »izmov« per se.
Do neke mere je razumljivo, da so udeleženci gibanja za skupne dobrine svoje ideje pogosto pripeljali do »izmov«, saj so naše družbe polne stresa in ideoloških razkolov. Toda tudi pretvarjanje skupnih dobrin v »izem« pomeni, da postanemo del tega stresa, del tega ločevanja, v katerem med endemičnimi konflikti in zmedo našega časa ustvarjamo lastne frakcije ideološkega mišljenja. Če živimo v družbi, ki pretežno temelji na kopičenju dobičkov, potem vsaka ideja, ki nasprotuje temu prevladujočemu trendu, zahteva vojno, če ne drugače, na psihološki ravni. Pa vendar duhovni pomen skupnih dobrin nikdar ni bil ustvarjen iz ideje, temveč je bil zagotovo ustvarjen iz ljubezni.
V tej luči znova premislimo svojo prvotno definicijo skupnih dobrin, ki smo jo opisali kot ljubeče zavedanje, ki notranje povezuje posamezno s celoto in obratno. Kajti ne moremo si zamisliti sveta, ki se ne bi izgubil v psihološkem vrtincu »izmov«, brez prevladujočega zavedanja notranjega jaza, ki bi ga lahko poimenovali z uveljavljenim razumevanjem duše in njenega namena. Človekova duša dokazljivo obstaja in ima svoj namen, ki je v svojem bistvu služenje človeštvu in božanskemu načrtu duhovne evolucije; zato ustvarja svoj odsev na fizični ravni, ki ga žal zmotno razumemo kot človekovo celotno bitje. Posledično je naša osebnost povsod ovirana v svojih osnovnih duhovnih nalogah zaradi težnje človeštva na tem planetu, da konzumira sebe in zemljo, namesto da bi se odreklo materialni navezanosti in nesebično služilo drugim.
Ta predhodna opažanja lahko štejemo za ABC Naukov večne modrosti[13] kar naj postane temeljno znanje za širšo populacijo, če naj se skupne dobrine manifestirajo v skladu z njihovo najvišjo duhovno vizijo – kar pomeni, kot se spomnite, da se človeštvo skupaj zavzema za en cilj in ta cilj je duhovna evolucija. Holistično razumevanje skupnih dobrin lahko tako štejemo za koristno orodje pri pospeševanju duhovnega in psihološkega razvoja človeštva, kar predstavlja bistveni del novega izobraževanja, ki ga bomo v prihodnjih letih lahko uvedli v številnih, danes nepričakovanih oblikah. Toda to novo izobraževanje se lahko začne šele z ustvarjanjem zaupanja in veliko življenjsko radostjo z ekonomsko redistribucijo ključnih virov in z univerzalno uresničitvijo 25. člena v skladu z našo zgornjo napovedjo. Če bi medtem lahko znova poosebili skupne dobrine, bi zaradi zapuščenosti doživljale tako trpljenje in bolečino, da ne bi bilo niti treba potrjevati njihovega obstoja. In tako se bodo razmere še naprej slabšale, razen če se človeštvo zave, da zunanjega ne more podpreti brez notranjega, oblike brez vsebine, kar na koncu zahteva novo izobraževanje, ki lahko svetu kot celoti omogoči, da razume, kaj skupne dobrine dejansko pomenijo v smislu duhovnega zaznavanja in zavedanja.
V. K skupnim dobrinam usmerjeno izobraževanje
Za vzpostavitev nove ekonomije in družbe, ki zagovarja skupne dobrine, je potrebno veliko več kot zgolj preprečevanje multinacionalnim korporacijam, da s svojimi k dobičku usmerjenimi prizadevanji ropajo zemljo; tukaj gre tudi za izobraževanje in zavedanje v najširšem smislu, ki lahko spodbuja človeški evolucijski napredek k duhovnosti, kreativnosti, harmoniji in pravilnim človeškim odnosom. Opazili smo, da se je ideja o skupnih dobrinah prvotno rodila iz zavedanja v človeškem umu in je vedno obstajala v zavesti človeka na neki stopnji razumevanja znotraj različnih kultur ter se, zdaj ko je svet postal enotnejši in bolj integriran, sčasoma prelevila v planetarno idejo. Ves čas pa sebičnost in dobiček navkljub temu ostajata vladajoči načeli v sodobnem svetu tako na političnem kot na ekonomskem področju, zato je smer človeškega razvoja zavila na vse bolj nevarno pot v pogubo.
Toda kaj je resnični razlog za takšno stanje, če ne napačna pot, ki so jo naši načini izobraževanja ubrali tudi pri šolanju in pripravi mladih, kar vključuje tudi našo izobrazbo in izobrazbo naših prednikov. Morda smo sicer pravilno izobraženi, kar zadeva vse temeljne principe družboslovnih, humanističnih in naravoslovnih ved, vseeno pa pogrešamo del, ki določa kvaliteto naših notranjih stališč in motivov – in sicer ljubezni do drugega in do sveta okoli nas. Že prej smo komentirali, kako si mladi prizadevajo za zunanjo prepoznavnost in uspeh, še zlasti v najnaprednejših kapitalističnih družbah, ki uspeh enačijo s kopičenjem bogastva in z družbenim položajem ter tako vzgajajo posameznika, da si v očeh drugih želi postati »nekdo«. In vendar ti skriti motivi sodijo predvsem med dejavnike, ki ovirajo prepoznavanje zunanjih skupnih dobrin, kar pogosto vodi v pomanjkljivo ozaveščenost in nevednost o tem, da skupne dobrine sploh obstajajo, ne glede na našo splošno sprejeto brezbrižnost do njihovega ohranjanja.
Zato je nujno treba začeti uvajati holističen pomen skupnih dobrin v šolski kurikulum v vsaki državi in hkrati tudi opozarjati na njegovo nujnost. Tako se lahko s problemi, ki so povezani s »komercializacijsko paradigmo«, bojujemo iz več zornih kotov, saj je prava izobrazba, ki je duhovno motivirana, sredstvo proti individualističnim vrednotam, ki so stoletja določale naše, v dobiček usmerjene in tekmovalne družbe. [14] Skupne dobrine so bistvena sestavina takšnega novega izobraževanja in zavest o njih bi lahko razvijali že pri najmlajših otrocih, z upoštevanjem tega, da je notranja zavest o skupnih dobrinah naraven del otrokovega zgodnjega psihološkega razvoja.[15] Zdaj je težko napovedati, kakšno obliko in strukturo bo imelo takšno izobraževanje, čeprav na splošno lahko predvidimo potrebo po novi študijski smeri v šolskih programih že vse od začetka otrokovega šolanja, in sicer takšni, ki temelji na posebnem odnosu do zunanjih družbenih in naravnih skupnih dobrin, ki ga mladi ljudje že instinktivno imajo. Vse to se bo udejanjilo v bolj vključujočem dojemanju naših odnosov do drugih ljudi in kultur iz celega sveta; spoštovanju, ki temelji na volji do dobrega in »ljubeči zavesti od posameznega k celoti«, kot je bilo že prej opredeljeno. To lahko zahteva tudi nekaj osnovnih naukov o človeški notranji nagnjenosti k volji do dobrega in sodelovanju, kar je dejstvo, ki se počasi odkriva na različnih področjih znanstvenega in akademskega raziskovanja. Poleg tega bodo morda potrebne nove študije o tem, da je človeštvo eno soodvisno telo tako v duhovnem kot objektivnem smislu, kar bo imelo neizmerne posledice za upravljanje naših ekonomskih in političnih zadev z znova opolnomočeno Generalno skupščino Združenih narodov.
Vse te teme lahko preučujemo v običajnem smislu in jih pretvorimo v neposredne učne teme, vendar moramo upoštevati tudi potrebo po vzpostavitvi izobraževanja o notranjih skupnih dobrinah v šolah, kar zahteva mnogo bolj poglobljeno pedagogiko, kot je samo preučevanje dejstev in pojavov, da bi lahko dosegli notranji jaz otroka ali odraslega. V zvezi s tem je mogoče marsikaj črpati iz izobraževalne filozofije Rudolfa Steinerja, Marije Montessori in celo številnih tradicionalnih budističnih metod vodenja otrok v njihovem duševnem in družbenem razvoju. Vendar moramo pri skrbnem načrtovanju naše prihodnosti narediti še korak naprej in predvideti tudi študije o Nauku večne modrosti, ki bodo uvedene kot del učnega načrta za vsak šolski program v različnih svetovnih regijah, bodisi na osnovi vere bodisi posvetnega. Sčasoma torej predvidevamo potrebo po povsem novem pristopu k izobraževanju, ki lahko posameznika pripelje do zavedanja o obstoju duše. Takšno zavedanje morda nujno temelji na praktičnem znanju o mehanizmu in namenu duše, lahko pa ga doživljamo tudi navznoter ali subjektivno kot resničnost, da je človek življenje, kar tudi pomeni, da je vse, kar posameznik vidi, del tega enega življenja, neločljivo in medsebojno povezano. Zato je praksa meditacije osrednjega pomena za vsako izobraževanje, ki poskuša poleg praktičnega ravnanja po načelu neškodljivosti in pravilnih človeških odnosov v okviru razumevanja velikega zakona vzroka in posledice razkriti izkustveno resničnost notranjih skupnih dobrin.
Prejšnji komentarji bodo morda zadostovali, da bi pokazali, kako potrebne so nove oblike in prihodnji načini učenja, ki bodo popolnoma drugačni od zdajšnjih metod izobraževanja, ob katerih se celo najbolj privilegiran študent elitne univerze pogosto (čeprav posredno) izobražuje, da bi škodoval drugim in Zemlji. To jasno vidno resničnost lahko zagotovo opazujemo tudi sami, saj je tekmovalno pehanje za bogastvom in individualističnimi dosežki temelj vse škode, ki izhaja iz ločevalne, izkoriščevalske in disfunkcionalne družbene ureditve.[16] Globlji razlog, zakaj naj bi bili tako imenovani »dobro izobraženi« posamezniki v družbi odgovorni za ohranjanje statusa quo, pa je mogoče pripisati temu istemu neprepoznanemu dejstvu: da preučevanje in kultiviranje notranjih skupnih dobrin še ni vzpostavljeno v naših splošnih izobraževalnih institucijah.
Ko zaznamo veljavnost te izjave, nas to v nadaljevanju vodi k prepoznavanju potrebe po uvedbi pravilne prakse meditacije v šole, saj je prav disfunkcija v zunanji družbeni skupnosti ustvarila takšno disfunkcijo pri povprečnem posamezniku. Zares celo do te mere, da mnogi izmed nas ne moremo vsakodnevno sedeti v tihi samoti, mirno potopljeni v neizrečeno povezanost z božanskim izvorom, katerega del smo. Zunanje je tako rekoč prevzelo notranje življenje, pri čemer v sebi poustvarjamo kaos in konflikt, ki je značilen za človeške odnose na vseh ravneh, tako znotraj družin kot tudi družbenih skupnosti ter ne nazadnje med državami. To pojasnjuje težave, ki jih ima večina ljudi, ki ne zmore nenavezanosti v odnosu do nenadzorovanih miselnih procesov, da bi lahko s tiho refleksijo o »jazu«, ki stoji za vsemi mislimi, razumeli resnično naravo lastne identitete. Nenehne motnje, zaposlenost in tesnoba sodobnega življenja pomenijo, da je razmeroma malo ljudi zavezanih vsakodnevni disciplini meditacije, medtem ko večina pogosto preživi celo življenje, ne da bi prišla do transformativnega zavedanja notranjega jaza – večina nas je oropanih notranjega miru, dokler na koncu ne ostane skoraj nič »notranjega«. Torej, kaj je lahko pomembnejše kot uvajanje meditacije v šole že od mladih nog, da bodo otroci lahko dobili osnovna orodja, potrebna za zaščito notranjega pred zunanjim, če se lahko tako izrazimo? Takrat bomo lahko vsakega otroka opremili, da bo razumel razliko med bitjem in postajanjem, ko bo dozorel v odrasli dobi, in ga bomo tako pomagali pripravljati na prihodnje življenje služenja svetu, pri čemer ga bodo vodili prave vrednote in motivi pravilnih človeških odnosov.
Še enkrat poudarimo, da bo napredovanje novega izobraževanja verjetno zelo postopen proces, ki se ne bo pospešil, dokler načelo medsebojne delitve ne bo trdno uveljavljeno kot temelj globalne ekonomske dejavnosti. Po naši oceni ne bo mogoče uresničiti ljubečega zavedanja o skupnih dobrinah v univerzalnem obsegu, vse dokler bo pri oblikovanju politik in geopolitik prevladovalo nasprotje ekonomije delitve. Človeštvo je naredilo dolgo pot, tako da je ločilo, monopoliziralo in izkoristilo vire vseh skupnih dobrin, do katerih se je lahko dokopalo, še zlasti zemlje in njenih sadov. Čeprav še nismo izumili nove tehnologije, ki bi lahko kartirala celotno atmosfero in vsakemu kubičnemu metru na trgu ponudila ceno, je gotovo, da bi večnacionalne korporacije tekmovale v tej smeri, če bi le imele priložnost za to. Kakšna je torej možnost širjenja bolj duhovne izobrazbe, ki daje najvišji pomen skupnim dobrinam, preden človeštvo dokončno ne spremeni svojih napačnih poti in sprejme potrebo po delitvi planetarnih virov pod okriljem Združenih narodov? Trenutek, ko bodo države začele dokazovati pravilne medsebojne odnose z ekonomijo delitve; trenutek, ko bo svet ustavil lakoto in začel spoznavati resnični pomen miru – je trenutek, ko se bodo skupne dobrine naravno manifestirale in razširile, kar se bo kazalo v novem načinu izobraževanja, katerega cilj bo kultivirati zavest, da je človeštvo ENO.
Pokažemo lahko le na razširjeno zavest, ki se bo pojavila, ko ne bomo več mislili na Afriko ali Azijo kot na slabše celine v primerjavi z Zahodno Evropo, temveč kot na »našo« Afriko, »našo« Azijo in »našo« Evropo, ki jo ima vsakdo pravico obiskati in jo imeti za skupni dom. Pomembno je, da si poskusimo predstavljati notranjo preobrazbo človeške zavesti, ki jo takšno razumevanje prinaša, saj nam celo potreba po potnem listu zanika, da bi z ljubečim razumevanjem in zavedanjem prepoznali, kaj pomenijo in označujejo skupne dobrine. Če temu zavedanju dodamo še znanje o obstoju duše in dejstvo, da ima vsak narod dušo in da razvija duhovni namen v skladu s svojo usodo, potem je naravno pričakovati, da bodo državljani spoštovali tradicijo in običaje različnih kultur ob zaznavanju pomembnosti medsebojne delitve in zaščite skupnih dobrin naravnega okolja. Do takrat pa ne moremo predvideti, da bi se v šolski kurikulum v vseh državah uvrstile notranje skupne dobrine, kar bi vsakemu otroku omogočilo, da bi si pridobil umirjen um in razvil odnos do neškodljivosti z nenavezanostjo. Tako bi zrelo vstopil v odraslo dobo s samospoznavanjem, duhovno inteligenco in modrostjo, na način, ki nam do zdaj ni bil poznan.
V vmesnem obdobju nas te upanja polne napovedi puščajo pred navidezno dilemo. Čeprav je pravilno trditi, da je treba o skupnih dobrinah nujno poučevati v šolah, smo na splošno tudi iz več zornih kotov utemeljili svoje osnovno izhodišče: nemogoče je, da bi celotno človeštvo skupne dobrine razumelo v najvišjih duhovnih vidikih, vse dokler načelo medsebojne delitve ne bo trdno zakoreninjeno v svetovnih zadevah. Trenutno bi bilo morda preudarnejše in realnejše, če bi se poučeni učitelji osredotočili na to, da bi svoje učence seznanili s potrebo po medsebojni delitvi za naše planetarno preživetje. S spodbujanjem, da dojame pomen medsebojne delitve in sodelovanja kot rešitve za naše kolektivne probleme, je mogoče spodbuditi domišljijo uma mladega človeka, da vidi vse okoli sebe kot skupne dobrine (bodisi to prepozna zavestno bodisi nezavedno). Pri tem pa se zaveda, da se holistični pomen načela medsebojne delitve in skupnih dobrin izraža kot neškodljivost, ljubeča pozornost in zavedanje celote. Če bo vsak človek ne glede na starost začel sodelovati v tej veliki civilizacijski razpravi v naših učilnicah, na delovnih mestih, v domovih in skupnostih, potem bomo videli, kako se bodo naši načini izobraževanja začeli hitro širiti z novim zavedanjem, kaj medsebojna delitev pomeni za človeštvo, medtem ko uvajamo duhovno bolj razsvetljeno dobo. Tako se naše sklepanje spet neizogibno vrne na ta isti položaj, saj predstavlja naše edino upanje za preusmeritev poteka človeškega napredka na trajnostno pot: to je naša vizija milijonov ljudi, ki napovedujejo uveljavitev 25. člena z neprestanimi protestnimi aktivnostmi in skupaj pozivajo, naj Združeni narodi delijo svetovne vire.
VI. Raziskovanje notranjih skupnih dobrin
V tej fazi naše preiskave je morda bralec prepričan, da predstavljajo skupne dobrine izjemno obsežno in vsestransko temo, ki zajema vse vidike življenja, in prav notranja oziroma duhovna plat tega področja bi morala najbolj vzbuditi našo pozornost. Našo razpravo smo začeli z opisom skupnih dobrin kot od boga dane oziroma duhovne izobrazbe, ki podpira dobro celote. Zato pa si zdaj natančneje poglejmo, kako lahko ta drugačna oblika izobraževanja vzbrsti z rastjo zavedanja in samospoznanja. Pravzaprav ne moremo zares razumeti, kaj pomenijo notranje skupne dobrine, ne da bi si prizadevali razumeti sebe in svoj temeljni odnos do sveta. S stališča »Jaza« oziroma notranjega jaza, ki predstavlja našo resnično identiteto, lahko samo do neke mere razkrijemo višjo naravo skupnih dobrin ob preučevanju zunanjega okolja in družbe. Toda če se poglobimo v notranji svet lastnega bitja, lahko dejansko začnemo zaznavati in prepoznavati večne skupne dobrine človeštva, ki obstajajo znotraj duhovnega razvoja zavesti.
Tako je mogoče individualno izkusiti resnico naše domneve, da so skupne dobrine božansko pojmovanje, ki posameznika lahko približa modrosti. Tudi dejanje razmisleka o skupnih dobrinah na ta način je izraz modrosti, ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne. Vzemimo za primer astronavta, ki premišljuje o lepoti Zemlje iz vesolja, nato pa začuti nujno potrebo po ozdravitvi našega krhkega planeta ob uničenju, ki sta ga povzročila človekova nepremišljena aroganca in opazno ločevanje. Ta holistična percepcija našega čudovitega sveta je priznanje zunanjih skupnih dobrin, toda povzdignjen in sočuten občutek, ki se poraja v posamezniku, pomeni spoznavanje vednosti o notranjih skupnih dobrinah človeštva kot celote. Samo pozorno opazovanje zvezd ponoči s tihim zavedanjem pomeni zaznavanje notranjih in zunanjih skupnih dobrin, saj nam omogoča, da lahko zajamemo skrivnost življenja in stvarstva, hkrati pa v sebi občutimo globoko veličino te skrivnosti.
Tako se najvišji pomen skupnih dobrin kaže navznoter in njegovo prepoznavanje je odvisno od prebujanja določenega duhovnega zavedanja, ki je latentno znotraj vsakega posameznika. To nadalje poudarja potrebo po pravilno izvajani meditaciji, ki krepi naše zavedanje notranjega jaza, tako da lahko posameznik izkustveno razume resničnost svoje narave kot duše v inkarnaciji. Lahko bi rekli, da je notranji jaz najbolj temeljna skupna dobrina, neskončni proces duhovne evolucije pa je osnova vseh skupnih dobrin, ki obstajajo. Bivanje v mirni samoti svojega notranjega jaza je skupna dobrina, s katero se rodiš in bo vedno ostala s teboj. Držati v rokah novorojenega otroka je podobno kot opazovati gibanje energije ljubezni znotraj celotnega stvarstva, še posebej če se zavedate obstoja duše in njenega namena, kar vam sporoča vaše znanje o Večni modrosti. Navsezadnje to, kar vidite, ni le nemočen dojenček, ki je popolnoma odvisen od svoje matere, ampak instrument duše, ki v svoji novonastali individualnosti skriva smisel in namen življenja samega. Tako lahko rečemo, da skupne dobrine kažejo tudi, kdo smo v duhovnem smislu – torej kot božanska in nesmrtna bitja, ki vselej napredujejo k večji popolnosti in povezanosti z ABSOLUTNO ZAVESTJO, ki je podlaga vsega življenja znotraj pojavnega vesolja.
Moje prvobitne skupne dobrine torej niso zemlja in drugi materialni viri, ki si jih skupaj delimo v enem samem kratkem obdobju življenja; te prvobitne skupne dobrine so namreč moja duša, ki mi omogoča razvoj na fizični ravni z rastjo zavedanja znotraj enega življenja v neštetih inkarnacijah. V resnici so te že predobstoječe skupne dobrine in duhovni razvoj človeštva skoraj eno in isto; na zdajšnji stopnji človekovega svojevoljnega razvoja razumevanje te resnice še nikoli ni bilo bolj odločilno in pomembno. Lahko bi celo rekli, da resnična »tragedija skupnih dobrin« po svoji naravi ni materialna, temveč bolj duhovna – saj gre za globlje razloge, zakaj je človekova inteligenca okvarjena s čaščenjem zlatega teleta in s tako velikim pomanjkanjem ljubeče pozornosti do drugih ljudi in do Zemlje. Zato je treba znova poudariti in primerno opozoriti, kaj se skriva za zunanjimi dimenzijami svetovne preobrazbe, kot je bilo dognano v tej raziskavi in prikazano v priloženem diagramu. Kajti tisto, do česar pridemo, potem ko upoštevamo številne psihološke in duhovne dejavnike, o katerih smo govorili, ni nič manj kot znanost o duši. Zato lahko notranjo stran skupnih dobrin enačimo tudi z umetnostjo samouresničitve, kot jo preprosto razumemo v smislu širitve zavesti znotraj posameznika, ki poteka skozi neskončne stopnje duhovne evolucije – ki segajo do človeškemu umu v 21. stoletju še nepredstavljivih stopenj.
Tudi z vidika skupine so notranje skupne dobrine povezane z lepoto in ustvarjalnostjo zavesti naroda, pri čemer lahko razumevanje njenega pomena opišemo kot »vibracijo duše«, ki oblikuje kakovost in značaj vsakega naroda. Zato se izraz skupnih dobrin kot duhovne resničnosti torej ne nanaša samo na posameznika in lepoto njegovega obstoja kot duše; je tudi izraz duše vsakega naroda in njegove usode, ki se razkriva s postopnim oblikovanjem pravilnega odnosa med vsemi narodi sveta. Rast duhovne zavesti in neškodljivosti je vedno rezultat tega evolucijskega procesa v širši populaciji, kar še enkrat poudarja pomen spoštovanja običajev in tradicij različnih držav. Kajti znotraj teh raznolikih kulturnih norm in posebnih nacionalnih značilnosti – pa naj bodo še tako zastarele ali ovirajoče zaradi problema družbene pogojenosti – so vibracije gibanja duhovne evolucije. Stranski produkt tega, da narodi sledijo svojim starim načinom življenja, pa je lahko znatna upočasnitev hitrosti evolucije na tem planetu; toda te pretekle tradicije in to počasnost je vseeno treba spoštovati, kajti tak je zakon svobodne volje, ki omogoča, da se usoda vsakega posameznika in naroda izpolnjuje s svojim tempom in na svoj edinstveni način.
Ti premisleki lahko še naprej poudarjajo, kako imajo skupne dobrine z ezoteričnega vidika številne različne pomene, saj temeljijo na neprimerljivem dejavniku duhovnega zavedanja. Opazovali smo, da pomen notranjih skupnih dobrin temelji na našem zavedanju o obstoju duše in njenem namenu, kar nam sporoča o potrebi po novemu izobraževanju, ki vključuje študije o Večni modrosti s poudarkom na enosti človeštva. Spomnite se tudi naše trditve, da imajo skupne dobrine zelo, zelo starodavno preteklost v zavesti človeka, ki se je rodila iz začetnega zavedanja enega življenja, duhovne vizije evolucije in predvsem iz sočutja do vsega, kar obstaja. Zakon sočutja je torej temeljni zakon, ki ureja duhovne skupne dobrine človeštva, čeprav gre pri tem zakonu, kot smo namigovali že prej, za veliko več, kot če drugi osebi preprosto rečemo »izražaj sočutje«. Zares, ko zaznavamo skozi lastnosti srca in intuicije, se razumevanje sočutja ne more poroditi brez duhovne inteligence, pri čemer mislimo na inteligenco z vedenjem, kdo smo kot razvijajoča se duša, kar preprosto izražamo z ljubečim služenjem, z neškodljivostjo in s pravilnimi človeškimi odnosi. Zagovorniki skupnih dobrin nam dejansko govorijo, naj imamo pravilne odnose z naravo, toda glede na našo raziskavo je to nemogoče doseči, če najprej ne bomo imeli pravilnega odnosa s sabo in z drugimi ljudmi, kar se bo samodejno spremenilo v pravilni odnos z naravnim okoljem.
*
Upajmo, da je bil ta splošni uvod v pomen notranjih skupnih dobrin dovoljšen, da nas je, če ne o drugem, prepričal o enem dokončnem zaključku: da nikoli ne bomo uresničili trajnostne prihodnosti, če se osredotočimo zgolj na »zunanje« sistemske probleme in politične rešitve, kar je predvsem intelektualna dejavnost, ki množicam ni privlačna, nima sporazumne veljavnosti in nima trajne vrednosti v smislu duhovnega zavedanja ter pravilnih človeških odnosov. Če pa sprejmemo zahtevno resnico tega uvida, se bo verjetno v naših mislih pojavilo osebnejše vprašanje: kako lahko običajni ljudje na svetu sploh začnemo kultivirati potrebno zavest o notranjih skupnih dobrinah, kar nas sčasoma pripelje do samouresničitve? Morda bomo lažje intelektualno dojeli pomen zunanjih skupnih dobrin, toda povsem drugačno pa je zaznavanje skupnih dobrin v večnem gibanju »tukaj in zdaj«, ki zahteva takšno »notranje samoizobraževanje«, kot je opisano zgoraj. To opažanje v bistvu tvori jedro naše razprave, kajti v procesu spoznavanja sebe se začne zavedanje notranjih skupnih dobrin razcvetati v vašem srcu in umu, pa naj bo to zavestno ali nezavedno prepoznano in izraženo.
Do zdaj je bilo razmeroma malo ljudi nagnjenih k resnemu raziskovanju tega globljega duhovnega znanja o skupnih dobrinah, ki so prav te, za katere so se bojevali in umirali avtohtoni ameriški Indijanci, ter prav te skupne dobrine, o katerih so veliki verski ustanovitelji in mojstri modrosti govorili v svojih naukih v teku tisočletij, če znamo brati med vrsticami. Verjetno eden največjih predstavnikov notranjih skupnih dobrin v sodobnem času je bil Jiddu Krishnamurti, čeprav njegovi privrženci njegovih naukov iz tega zornega kota večinoma niso prepoznali. Kajti brez pridobivanja znanja o svojem notranjem jazu z ljubečim zavedanjem in zaznavanjem »tega, kar je«, kot je v svojih javnih razgovorih pogosto govoril Krishnamurti, so potemtakem vse filozofske smeri, teorije, politike in aktivizem človeštva zaman in brez smisla; znova in znova se bomo še naprej vrteli na mestu, iz roda v rod, ne da bi našli trajno rešitev naših dolgotrajnih problemov, kako živeti skupaj v harmoniji in miru na tej Zemlji.
Zato ni pravo vprašanje, kako vzpostaviti nove ekonomske in družbene dogovore, ki bi podpirali zunanje skupne dobrine; vprašanje je, kako lahko dosežemo notranje zaznavanje skupnih dobrin, ki so trajne narave, kar je bilo vedno odvisno od starodavnega napotka: spoznaj samega sebe. Omejevanje našega razumevanja skupnih dobrin na svet zunaj nas, ne da bi naše razumevanje povezali z duhovnim razvojem človeštva, teži samo k vzbujanju občutka odgovornosti; na primer naše odgovornosti, da skrbimo za naravo in pomagamo ustvariti enakopravnejšo ter skrbnejšo družbo. Toda sprejemanje notranje strani skupnih dobrin bo razkrilo vizijo veliko bolj preprostega in duhovnega načina življenja, ki se uresničuje s kolektivnim izražanjem ljubezni-v-akciji in sočutja v dobesednem pomenu. In ko bo dovolj ljudi sposobno uresničiti tako notranje kot zunanje zaznavanje skupnih dobrin, se bo v umih ljudi zgodilo nekaj povsem drugačnega: univerzalno prebujanje potrebe po enotnosti, izraženo skozi lastnosti srca in združeno z zdravo pametjo in razumom.
Znova se spomnimo naše prvotne predpostavke, da je spoštovanje skupnih dobrin v osnovi problem zavestnega zavedanja; to pomeni, da je veliko težje razširiti posameznikovo zavest samo z umom kot pa z vključevanjem lastnosti srca. V vsakem primeru pa smo podvrženi velikim napakam, če se um zanaša samo na informacije, ki izhajajo iz našega razmišljanja in dejanj, še zlasti če zadevni posameznik vodi državo ali veliko organizacijo. Um je zlahka mogoče speljati iz njegovih dobrih namenov, zato pa ga začnejo usmerjati skriti motivi pohlepa, moči, ambicioznosti itd.; rezultat je vedno uničenje in ločevanje, kar dokazuje sleherni primer, ki si ga lahko zamislimo. Tako lahko samo zanašanje na um zahteva priznanje odgovornosti, toda ko je um združen z lastnostmi srca, bo iz tega izhajajoče zavedanje priklicalo zdravo pamet in predvsem neškodljivost ter enotnost.
Če sporočite drugi osebi: »ne želim ti škodovati, rešiva ta konflikt skupaj z vzajemnim razumevanjem in kompromisom«, to že pomeni, da smo vključili kvalitete svojega srca in uma. Z uporabo tega preprostega vsakdanjega razumevanja za holistično pojmovanje skupnih dobrin si je mogoče zamisliti, kakšen transformativni učinek ima to lahko za človeške odnose; kajti s pravilnim vključevanjem srca ni ideologije, nobene škode ali ločevanja, temveč le združevanje ljubezni z odgovornostjo in razumom. Postopoma nas to vodi do zavedanja tega, kar nas obkroža, s sočutnejšim in zrelejšim odnosom uma, s čimer se opremimo za demonstracijo vrste čustvene in duhovne nenavezanosti, ki smo jo že opisali. Če povzamemo, zgolj poskus kultiviranja notranjega zavedanja o skupnih dobrinah nas bo nenehno vodil k uresničevanju vseh zgoraj omenjenih kvalitet v naših osebnostih. In tako je mogoče z gotovostjo trditi, da zaznavanje skupnih dobrin posameznika približa modrosti, saj kaže, kdo smo v duhovnem smislu.
Naslednje točke povzemajo glavne vpoglede, o katerih smo razmišljali, kar nam lahko dodatno pomaga opredeliti, kaj skupne dobrine pomenijo in vključujejo iz notranje strani življenja. O teh latentnih lastnostih lahko razmišljamo kot o duhovnem pomenu skupnih dobrin z vidika duše ali kot o bistvenih človeških lastnostih, ki se naravno pojavijo, ko se notranja in zunanja percepcija skupnih dobrin združita v naši zavesti. Bralec ima lahko korist od notranjega razmisleka o vsaki točki po vrsti in si prizadeva razumeti, kako je mogoče skupne dobrine zaznavati:
- Lepota[17]
- Kreativnost[18]
- Odgovornost[19]
- Zrelost
- Neškodljivost[20]
- Ljubeča pozornost[21]
- Prenovljena pozornost (spoštovanje)
- Duhovno zaznavanje »tega, kar je«[22]
- Ponižnost[23]
- Modrost
- Nenavezanost[24]
- Sočutje[25]
- Duhovna inteligenca[26]
- Vizijaskozi umetnost bivanja[27]
- Enotnost z medsebojno delitvijo
- Pravilni odnosi.
Vrsta zaznavanja, ki je potrebna za prikaz skupnih dobrin v teh bolj holističnih izrazih, se sprva morda zdi nenavadna ali neznana, saj smo se le redki izobraževali, da gledamo na »to, kar je« z zavedanjem duhovne resničnosti. Skoraj bi lahko rekli, da naša izobrazba temelji na tem, da življenja ne vidimo takšnega, kot je, kar pomeni, da moramo biti pripravljeni stopiti na samotno pot, če želimo to zavest kultivirati v sodobnem času. Človek je že od nekdaj ustvarjal številne zakone, vendar moramo videti dlje od teh posvetnih zakonov in prepoznati njihovo nestalnost z duhovnega vidika, če želimo z natančnostjo zaznati večne zakone življenja.
Vzemimo relevanten primer in premislimo, kako smo se izobraževali, da glasbo slišimo samo v zvokih, ki jih oddajajo iz glasbila, ne da bi zaznali, kako je glasbo mogoče videti in slišati povsod okoli nas; to je v obliki in gibanju oblakov, v načinu, kako se ljudje pogovarjajo in kako se premikajo, v barvah sadja in zelenjave, ki sta razstavljena na tržnicah, ali preprosto v svetlobi, ki se kaže v naravnem okolju. Zakaj se nismo izobraževali, da bi videli z ušesi in poslušali z očmi? Kaj je s človekovim umom, da kar naprej organizira in ločuje, česar koli se dotakne?
Zdi se, da smo notranje skupne dobrine prepustili slepim, ko gre za glasbo, a kljub temu smo mi tisti, ki smo slepi, da glasbe ne slišimo v vetru, ko piha po podeželskih poljih, v trenutku močne nevihte ali v naraščajoči in padajoči plimi ter celo v gibanju sonca, ko se tiho dviga za obzorjem. Seveda, če odprete srce in um za vso glasbo, ki vas obdaja, to ne bo glasba, ki jo slišite v običajnem smislu, temveč note drugačne vrste. Na vas je, da zberete vse te note v skladbo, ki jo slišite navznoter, kar kmalu postane naravni postopek z ustrezno opremljenostjo in prakso. Umetno glasbilo bi lahko primerjali z zunanjimi skupnimi dobrinami, notranje skupne dobrine pa naj bi zaznali in slišali na način, kako so oblikovani fizični predmeti, na primer oblika dreves ali številne zgradbe, ki nas obkrožajo. Ste že kdaj slišali arhitekta, ki je rekel, kako je velika katedrala ali veličastna zgradba zaradi svoje estetske zasnove in gradnje glasba za njegova ušesa? Beseda »lepo« postane takoj pomembna, kadar koli glasbo vsakdanjega sveta zaznamo skozi človekove oči. Samo opazujte, kako človek med poslušanjem notranje navdihujoče glasbe navadno gleda skozi okno prostrano modro nebo, živahno lepoto narave in žive predmete zunaj.
Pa vendar je naše razumevanje glasbe postalo tako urejeno in pogojeno, da bo celo študent glasbene akademije verjetno hodil po ulici, ne da bi zaznal vedno prisotno simfonijo svojega okolja. Človeški um ima na žalost tendenco, da ustvari podobo o vsem, kar vidi, vendar nam zmožnost poimenovanja in domišljije preprečuje, da bi poslušali »to, kar je«, hkrati pa postali popolnoma prisotni z utišanimi mislimi v zdajšnjem trenutku. Zato gledamo skozi podobe in se ločujemo od vsega, kar vidimo, ne da bi zaznali, kako note in barve izvirajo iz samega obstoja vseh materialnih oblik v naši bližini. Ko na primer na klavirju pritisnete tipko, nastane tudi določena barva, če bi imeli ušesa, ki vidijo. In ko je na platnu narisana barvna poteza, nastane tudi določena nota, če bi imeli oči, ki slišijo. Kajti vse je živo in vse ustvarja zvok in barvo, ki je sestavni del lepote našega duhovnega razvoja. Pravzaprav je v notranji tišini meditativnega uma mogoče slišati tudi noto, če pazljivo poslušate, in to je zvok OM, ki odmeva po vsej Zemlji. Vsi smo obkroženi s to noto, ki prežema vsakogar izmed nas od rojstva naprej in še naprej – je nad nami, pod nami, okoli nas in znotraj nas v slehernem trenutku. Ali jo slišite?
Mnogi zvoki s svojimi vibracijami lahko celo zdravijo, čeprav so zvoki, ki jih danes ustvarja človeštvo, v izjemno zmedenem stanju, kar se kaže v velikem hrupu, ki izvira iz mrzlične dejavnosti sodobnih družb. Opazujte, kako je v vaši zavesti veliko zmede zaradi številnih kriz, skozi katere se človeštvo trenutno premika, pa naj gre za družbene, ekonomske, duhovne ali druge. Posledično univerzalna »nota«, ki predstavlja človeštvo in naravo kot celoto – ustreza noti F v glasbeni lestvici oziroma »fa« v fiksnem »do« solfeggiu – ki vibrira na zelo neskladen način, kar odseva zmedo in trpljenje, ki sta epidemična na našem planetu. Že obstoj svetovne revščine oddaja določeno noto te vrste in ta nota je G-mol, kajti takšen zvok proizvaja človeško srce, ko začuti bolečino in dramo naših žalostnih življenj. Tudi tragičen pojav tisočev ljudi, ki vsak dan umirajo od lakote, je slišen na določeni noti, ki ustreza D-molu. Vsi ti disonančni zvoki odražajo velike krize našega časa, pa tudi dejstvo, da se stara človeška pot končuje. Naša ekonomija je v krizi; naša politika je v krizi; naš način življenja je v krizi; tudi »izmi«, v katerih živimo in se gibljemo, so v stanju eksistencialne krize, zato je takšna zmeda, kar nas navsezadnje vodi k sklepu, da se moramo osvoboditi preteklosti. Prišel je čas za veliko širitev zavesti, da bo človeštvo lahko spremenilo svojo vibracijsko noto – dokler ne bo iz vseh naših starodavnih bolečin in zmede nastala bolj harmonična nota in se bo rodila sijoča nova civilizacija.
*
Zdaj pa razmislimo o nadaljnjem in edinstvenem primeru, kako so skupne dobrine po svojem pomenu veliko bolj obširne, kot se zaveda večina ljudi, kar se kaže v resničnosti vesolja, ki v sebi vsebuje vse, kar je bilo ustvarjeno. Vesolje je neskončni in večni vzdrževalec planetarnih skupnih dobrin, saj brez njega očitno ne bi bilo vsebine tistega, kar vidimo okoli sebe – ne prometa in nebotičnikov v mestnih okoljih, ne oblakov v ozračju, ne sončnih sistemov in galaksij, ki bi vsebovale nešteto svetov, ki jih obkrožajo. Pa vendar nismo bili izobraženi, da bi gledali v vesolje ali razmišljali o pomenu te velike entitete, v kateri se gibljemo in od katere je odvisen naš telesni obstoj. Resnično je, da je vesolje Bitje, živo s svojo lastno usmerjeno inteligenco. In znotraj tega neizmerljivega Bitja, ki mu pravimo vesolje, živijo številni drugi svetovi, ki se razvijajo v neskončno popolnost, a ostajajo prostemu očesu nevidni kot plin ali ogljikov dioksid, ki prav tako potrebuje prostor za gibanje in obstoj. Med našimi očmi in trebuhom je prostor; prostor je tisti, ki nam daje kompozicijo. Gibamo se v vesolju, vesolje pa se giblje v nas. Če ste jasnovidni, potem morda vidite državljane starih civilizacij, kot so živeli nekoč – kajti večni zapis tega preteklega dogodka je za vedno vtisnjen v vesolje in ves čas odmeva v njegovem vselej spreminjajočem se makrokozmičnem izrazu. Zato se je treba vprašati: kakšno je razmerje med evolucijo zavesti, skupnimi dobrinami in vesoljem?
Zagotovo obstaja nešteto skritih vidikov vesolja, ki jih naša sodobna civilizacija zaradi svoje trdovratne materialistične usmerjenosti v današnjem času še ni odkrila ali bi si jih vsaj lahko predstavljala. Naši znanstveniki pravijo, da brez vode ne more obstajati nobeno življenje. Še bolj resnično pa je reči, da brez vesolja duhovni razvoj človeštva sploh ne more obstajati – ali se nadaljevati na fizični ravni. Zaradi predhodnega obstoja vesolja imamo stvarstvo. Zaradi predhodnega obstoja vesolja imamo zavest in evolucijo. Zato je izjemno pomembno zavedanje, da brez vesolja sama ideja skupnih dobrin ne bi nastala v naši zavesti (niti v njenih notranjih niti zunanjih manifestacijah). Primerjamo lahko vesolje per se s skupnimi dobrinami per se in sklepamo, da sta obe resničnosti ne nazadnje enaki. Morda zdaj ne vidimo pomena tega opazovanja, toda zagotovo bo prišel čas, ko bo vesolje razumljeno tako, da vsebuje kar največjo modrost za posameznika, ki išče duhovno zavest o »tem, kar je«. Lahko bi domnevali, da vesolje nima začetka in konca, vendar je za obstojem vesolja veliko več skrivnosti, kot jih je kdaj koli poskušal dojeti kateri koli kozmolog ali metafizik. Kakšna entiteta je vesolje! Entiteta, s katero je mogoče celo komunicirati, če bi le bili dovolj razviti. Vse, kar lahko razumljivo rečemo, je, da vesolje obstaja znotraj in samo po sebi; kjer zavesti »ni«, pa vendar vselej »je«. In ko začne človeštvo odpirati svoj um višjim duhovnim resničnostim, lahko sčasoma postane običajna modrost, da je vesolje blagoslov vseh blagoslovov znotraj zakonov življenja.
Nobeno vrednotenje nima začetka, nobeno vrednotenje nima konca
Takšna je narava vesolja v njegovem večnem dihu, znotraj in zunaj
Toda tu se vključi razlikovalni intelekt, ki pravi:
»En in ena je dva«, čemur sledi iluzija, da
ima vse začetek in vse konec
Pogojevan um, ki ga vsrka v lastna vsakodnevna vrednotenja
ustvarja neskončne navezanosti in bolečine
Od tod napačen obrat, ki ga je sprejela človeška inteligenca
skozi um, ki vedno znova zanika Večno tišino
Tišino, katere narava je nič, rojena iz prisotnosti
in vibracije svete Besede
Kaos znotraj kaosa, nevidno znotraj nevidnega
Življenje za življenjem znotraj Enega življenja
Takšno je gibanje duhovne evolucije človeštva
kar je božansko in znanstveno dobro oblikovan Načrt
znotraj živega bitja, ki mu pravimo vesolje
Entiteta, ki v svoji maternici nosi vibracije in zvoke
vseh svetov, tako rojenih kot nerojenih, vidnih in nevidnih
vesolje, ki obstaja znotraj sebe, od samega sebe ter iz samega sebe
kot ga je spoznal jaz, ki nikoli ni bil in ne bo
Kajti zakon sočutja je ta, ki hrani
Vseprisotno nihanje njegovega obstoja
kot vesolje združuje enega v vseh in vse v Enem
Zaključek
Preden končamo to razpravo, strnimo svoje zaključke o odnosu, ki obstaja med pomenom skupnih dobrin in načelom medsebojne delitve – odnos, ki smo poskušali dokazati in ki je neločljivo povezan v duhovnem in psihološkem smislu. Skupne dobrine so kot vrteča se duhovna možnost, ki je bila v človeški zavesti vedno speča in se je na različne načine izražala skozi kulture preteklih civilizacij, dokler se ni spet prebudila sredi teh pretirano intelektualističnih in materialističnih časov. Lahko se spomnite naših raznolikih opažanj, da so skupne dobrine višji vidik načela medsebojne delitve, čeprav je to težko opazna medsebojna povezava, zaradi česar je treba poskusiti določiti, kdaj skupne dobrine niso »načelo« per se in jih ni mogoče opredeliti kot »idejo« ali »koncept«, saj jih je mogoče zaznati in prepoznati samo kot večno božansko resničnost z notranjo sposobnostjo duhovnega zavedanja.
Tu se spet vračamo k svoji prvotni postavki, da je spoštovanje skupnih dobrin pravzaprav problem naše individualne in kolektivne zavesti; naš iz tega utemeljen primer, da skupne dobrine nikoli ne bodo postale moderne za celotno svetovno prebivalstvo brez socialne in psihološke preobrazbe na način, ki smo ga začrtali. Ugotovili smo, da bo eksplozija volje za dobro povzročila to psihosocialno preobrazbo, ki bo privedla do povsem novega ozračja radosti in ustvarjalnosti, ko bo sleherna svetovna država sodelovala v množičnem mednarodnem prizadevanju za pomoč po nepotrebnem umirajočih revežev. Toda takšen monumentalni dogodek bo zajemal zgolj predhodno fazo v procesu prenove sveta, kajti ko se srce prebudi, bo osebnost (ne »individualnost«) spoznala pomen najosnovnejših skupnih dobrin – to je skupnih dobrin človeštva, ki se bodo postopoma razkrivale z vzpostavitvijo pravilnih človeških odnosov.
Povedano drugače, prva stopnja se izraža s povezovanjem oziroma enotnostjo, ki se mora izraziti v širšem in svetovnem merilu zaradi današnjih vseobsegajočih medsebojno povezanih kriz. Potem bo naravno sledila druga stopnja, v kateri se bodo skupne dobrine hitro pojavile v zavesti človeštva z uvedbo novih zakonov in z novim izobraževanjem. Torej, bolj ko si bomo delili obilno, a omejeno bogastvo planeta, bolj preprosto in sodelovalno bomo živeli. In bolj preprosto in sodelovalno kot bomo živeli, bolj bomo potrjevali obstoj skupnih dobrin v našem zavestnem zavedanju. Proces je z notranje perspektive logičen, čeprav bi morali biti zelo previdni, kako v vmesnem času promoviramo skupne dobrine kot idejo oziroma koncept. Ali je skupne dobrine res mogoče opredeliti kot vse, kar si delimo, ali kot vse tisto, česar nismo zmogli deliti dolga tisočletja? In ali je dovolj, da se skupne dobrine promovirajo zgolj kot intelektualni koncept ali teorija družbenih sprememb, še preden milijoni ljudi vstanejo, da bi države pozvali k zagotovitvi človekovih pravic iz 25. člena? Kajti če ne začnemo izobraževati vrstnikov o potrebi po ekonomiji delitve za odpravo revščine; če se ne pridružimo drugim, da prepričamo svoje politične predstavnike, naj dajo prednost potrebam lačnih revežev, potem ni upanja, da bi skupne dobrine kdaj koli podpirali in slavili v svetu kot celoti.
Zato je izvajanje načela medsebojne delitve v globalnih zadevah metaforično dejanje trkanja na vrata skupnih dobrin. Lahko bi rekli, da ko se bodo države resnično združile za korist vseh zainteresiranih, bo končno napočil čas, da skupne dobrine razglasijo svoj obstoj kot ad populum. Skupne dobrine so kot hči načela medsebojne delitve, čeprav je mati tista, ki bo svojo hčer predstavila svetu. Simbolično lahko skupne dobrine razumemo tudi kot zvok delujočega srca načela medsebojne delitve, zato je imperativ, da naše države sodelujejo pri redistribuciji svetovnih virov, če želimo, da se naše skupne dobrine ohranijo za prihodnost. Tudi če bi se Kristus vrnil v vsakdanje življenje človeštva, bi nam še vedno svetoval, naj ljubimo svojega bližnjega in si delimo dobrine med seboj, saj le tako lahko rastemo v zavedanju večjih skupnih dobrin človeštva, začenši z najrevnejšimi brati in sestrami, ki še naprej vsak dan umirajo zaradi lakote in bolezni, ki jih je mogoče preprečiti.
Ali je to dovolj, da lažje dojamemo, kaj skupne dobrine v resnici pomenijo, in njihov odnos z načelom medsebojne delitve? Mati je rešiteljica svoje hčere, to je vse, kar lahko nazadnje rečemo. Odnos med obema je stkan iz ljubezni in nič drugega, kot ga podpira univerzalno razodetje, da smo eno človeštvo. Kajti, ko ljubimo drugega in začnemo vzpostavljati pravilne človeške odnose, potem bo vse, kar delimo in varujemo, posledično obravnavano s spoštovanjem, vizijo in zavedanjem.
Številni misleci postajajo vse bolj zapleteni pri razumevanju skupnih dobrin, nedvomno zaradi neskončne zapletenosti življenja v svetu, ki temelji na koruptivnih zakonih komercializacije. Kljub temu je tako enostavno vedeti, kaj skupne dobrine v resnici pomenijo, če na to vprašanje ne gledamo intelektualno, ampak tiho v zdajšnjem trenutku z izkustvenim zavedanjem notranjega jaza. Vprašanje, ki si ga moram postaviti, je: kaj mi skupne dobrine pomenijo v odnosu do drugih in do sveta? Da bi nam pomagali pri tej osebni raziskavi, lahko notranje razmislimo tudi o naslednjih vprašanjih, ki še dodatno razkrivajo notranji pomen skupnih dobrin, kar je že bilo omenjeno v tej študiji. Kakšno razmerje obstaja med obstojem skupnih dobrin v naši zavesti in:
- uničujočimi učinki komercializacije z iskanjem finančnega dobička.
- zmedo, ki jo povzročajo politični »izmi«.
- konflikti, ki jih povzročajo verske ideologije.
- duhovnimi lastnostmi, povezanimi z radostjo.
- izražanjem neškodljivosti z nenavezanostjo.
- vizijo enosti človeštva.
Tako je primarni pomen skupnih dobrin mogoče najti v samospoznavanju in pravilnem izobraževanju, saj brez izobraževanja po zgoraj omenjenih smernicah nikoli ne moremo napovedati časa, ko se bo človeštvo začelo gibati znotraj novega duhovnega zavedanja o življenju, kakršno je. Toda beseda »skupne dobrine« bo sčasoma postala nesmiselna, razen če bo naše šolsko izobraževanje vključevalo temeljno razumevanje pomena medsebojne delitve kot božanskega načela, kar je sama struktura obstoja skupnih dobrin, kot smo celovito prepoznali. Poudarjeno je bilo tudi, da je eden od notranjih pomenov medsebojne delitve »ne škodovati« ali »biti z« v psihološkem in duhovnem smislu. Torej, da bo večina človeštva z naravo in bo ravnala neškodljivo do zunanjega okolja, da bo prispevala k tistemu, kar je človek ustvaril, in k vsemu, kar bo še ustvaril – na področju umetnosti, tehnologije, znanosti in vsega drugega – to pomeni, da bomo končno sprejeli potrebo po medsebojni delitvi obilnih dobrin te Zemlje.
Če želimo znova uporabiti uporabno prispodobo[28], si lahko predstavljamo, da je ljubezen kot sestavljanka raztresena po vsem svetu, in na ljudeh vsake države je, da to sestavljanko znova sestavijo ob načelih medsebojne delitve in sodelovanja. In ko bo ta sestavljanka končana, ko bosta lakota in vojna le oddaljen spomin ljudi, bomo odkrili, kaj predstavlja nastala slika – to so notranje in zunanje skupne dobrine človeštva. Danes so skupne dobrine obolele tako v zunanji kot tudi v notranji realnosti in njihovo degenerativno bolezen lahko pozdravimo le s sodelovanjem in voljo za dobro vseh držav in za dobro vseh. Potem bodo naravno prevzele svoje pravo mesto v novem izobraževanju, kar bo omogočilo neizmerno širitev človeške zavesti in nezamisljive možnosti duhovnega napredka na poti luči.
Opombe
[1] Vsako kraljestvo narave raste iz tistega pod njim, in peto kraljestvo, ki je višje od človeškega – znano kot duhovno kraljestvo ali »kraljestvo duš« – je bilo vedno z nami (kot je učil sam Kristus) in se zdaj postopoma spušča na fizično raven. Kot je razloženo v knjigah Alice A. Bailey, to kraljestvo »sestavljajo vsi, ki so skozi stoletja iskali duhovne cilje, se osvobodili omejitev fizičnega telesa, čustvenega nadzora in omejujočega uma. Prebivalci tega kraljestva so tisti, ki danes (večini ljudi neznani) živijo v fizičnih telesih, delajo za dobrobit človeštva, uporabljajo ljubezen namesto čustev kot svojo splošno tehniko in sestavljajo tisto veliko telo razsvetljenih umov, ki vodi usodo sveta.« (The Externalization of the Hierarchy (Pozunanjanje hierarhije), Lucis Press Ltd, 1957).
[2] (1) Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje. (2) Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo.
[3] V teh spisih je Kristusovo načelo razumljeno kot neosebno in božansko načelo, ki ustreza duhovnemu bistvu slehernega človeka, kar je H. P. Blavatsky opisala kot »abstraktni ideal osebne božanskosti, ki prebiva v človeku« (Isis Unveiled (Razkrita Izis), 2. del) ali »Atman vesolja in Atma v duši vsakega človeka« (The Secret Doctrine (Skrivna doktrina), 1. del). Prav tako ga lahko razumemo kot energijo evolucije per se, ki vlada materialnemu vidiku planeta s povezovalno energijo, ki jo imenujemo ljubezen. Zgodovinski Kristus je najvišje fizično utelešenje te energije na našem planetu in je v ezoteričnih naukih poznan po številnih imenih, vključno z nazivom »svetovni učitelj«. Kot je opisano v delih Alice A. Bailey, se srca moških in žensk odzivajo na Kristusov klic v sebi, ki danes postaja vse bolj invokativen (The Reappearance of the Christ (Kristusova ponovna vrnitev), Lucis Press Ltd, str. 136).
[4] Mohammed Sofiane Mesbahi: Heralding Article 25: A People’s Strategy for World Transformation (Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta), Matador books, 2016.
[5] Za več o tej zadevi glejte: ‘The intersection of politics and spirituality in addressing the climate crisis: An interview with Mohammed Mesbahi’, Share The World's Resources, June 2016.
[6] Kot primer glejte Commercialisation: the antithesis of sharing (Komercializacija: antiteza medsebojne delitve), Share The World's Resources, april 2014, poleg drugih del v tej seriji.
[7] Bolj poglobljen razmislek najdete v The intersection of politics and spirituality in addressing the climate crisis, 2. del, op. cit.; Heralding Article 25, op. cit., pp. 57–61.
[8] »Morda se spomnite zgodbe o tem, kako sta hudič in njegov prijatelj hodila po ulici, ko sta pred seboj zagledala moškega, ki se je sklonil in nekaj pobral s tal, si to ogledal in pospravil v žep. Prijatelj je rekel hudiču: »Kaj je pobral tisti človek?« »Pobral je košček Resnice,« je rekel hudič. »Torej je to zate zelo slabo,« je rekel njegov prijatelj. »Oh, sploh ne,« mu je odgovoril hudič, »dopustil mu bom, da to resnico organizira.« (Citat povzet po: Jiddu Krishnamurti, »Ukinitev reda zvezde: izjava«, Star Publishing Trust, 1929.)
[9] »Morda se spomnite zgodbe o tem, kako sta hudič in njegov prijatelj hodila po ulici, ko sta pred seboj zagledala moškega, ki se je sklonil in nekaj pobral s tal, si to ogledal in pospravil v žep. Prijatelj je rekel hudiču: »Kaj je pobral tisti človek?« »Pobral je košček Resnice,« je rekel hudič. »Torej je to zate zelo slabo,« je rekel njegov prijatelj. »Oh, sploh ne,« mu je odgovoril hudič, »dopustil mu bom, da to resnico organizira.« (Citat povzet po: Jiddu Krishnamurti, »Ukinitev reda zvezde: izjava«, Star Publishing Trust, 1929.)
[10] cf. Mohammed Sofiane Mesbahi, ‘The true sharing economy: inaugurating an age of the heart’ (Resnična ekonomija delitve, inavguracija dobe srca), Share The World's Resources November 2016.
[11] Mohammed Sofiane Mesbahi, ‘A discourse on isms and the principle of sharing’ (Diskurz o »izmih« in načelo medsebojne delitve), Share The World’s Resources, 2014.
[13] Večna modrost se nanaša na starodavni nauk o energetski strukturi vesolja, evoluciji zavesti v človeku in naravi ter o duhovni resničnosti našega življenja s poudarkom na »pravilnih človeških odnosih«. Opisana je kot zlata nit, ki povezuje ezoterična ali skrita učenja, ki so osnova glavnih verskih tradicij, hkrati pa navdih za umetnost in znanost skozi dolga obdobja. Čeprav so nauki stari že tisočletja, se zaradi njihove postopno razkrivajoče se narave, ki daje aktivni izraz v življenju in izkušnjah ljudi, poimenujejo »večni« in ne »starodavni«. V preteklem stoletju so se eksoterične oblike teh naukov na Zahodu zelo razširile s knjigami H. P. Blavatsky, ustanoviteljice Teozofskega društva, kasneje z deli Alice A. Bailey, Helene Roerich, Benjamina Crema in drugih.
[14] Pojem »paradigma komercializacije« je bil sprejet v številnih prejšnjih publikacijah v tej seriji, ki vključuje Heralding Article 25, op. cit., pp. 9–10.
[15] Na primer vse stare igre, ki so se igrale na šolskih igriščih in stanovanjskih soseskah, so se prosto prenašale iz generacije v generacijo in jih je mogoče šteti za obliko skupnih dobrin, ki so si jih otroci nezavedno delili med seboj. Šele v zadnjih desetletjih so bile številne od teh iger zapisane v knjigah in vse bolj komercializirane za premožnejše občinstvo. Digitalne tehnologije so od takrat postale vseprisotne in so si še naprej prilaščale ali izrinjale večino skupnih otroških iger, ki zdaj v najčistejši obliki obstajajo le še v najrevnejših regijah držav v razvoju. Bralec lahko sam sklepa, kako ta primer ponazarja neizmeren izziv ponovne uvedbe na skupnih dobrinah utemeljenega načina učenja in razvoja, kjer si učitelj prizadeva negovati otrokovo duhovno rast in ustvarjalnost v okviru zavedanja pravilnih človeških odnosov.
[16] Za daljšo razlago te teme glej Heralding 25. člen, op. cit. str. 99–103.
[17] Ne lepota, kakršna »bi morala biti«, z razlikovanjem in merjenjem človeškega uma, ampak lepota, »kakršna je«. Z drugimi besedami, lepota v stvarstvu in njegov razvoj, ki ga ni mogoče imenovati, ampak ga je mogoče zaznati le z abstraktno meditacijo.
[18] Ustvarjalnost, pri kateri sodelujejo vibracije duše; kar pomeni resnično obliko ustvarjalnosti, ki je brez navezanosti.
[19] Z zrelostjo in inteligenco prepoznamo, kaj je treba storiti v dobro vseh.
[20] Glej tretje poglavje o sprostitvi duhovnih lastnosti radosti.
[21] Zaznati in delovati z lastnostmi srca s spoštovanjem do vsega, kar živi in se razvija.
[22] Znova govorimo o zaznavanju »tega, kar je«, in ne tega, kar »bi moralo biti«, ki je v skladu s pogojenim umom, kar zahteva razvoj intuicije s študijami o Večni modrosti in pravilno uporabljeni meditaciji v odnosu do duše.
[23] Umetnost molčanja ob pomoči nenavezanosti.
[24] Koristno je meditirati o razmerju med nenavezanostjo in neškodljivostjo, kot je omenjeno v tretjem poglavju.
[25] Razumevanje življenja skozi lastnosti srca. To zahteva nenehno razmišljanje o resničnem pomenu sočutja kot matere vseh zakonov v stvarstvu.
[26] Kot je bilo omenjeno zgoraj: »Ko zaznavamo skozi lastnosti srca in z intuicijo, razumevanje sočutja ne more nastati brez duhovne inteligence, pri čemer mislimo na inteligenco vedenja, kdo ste kot razvijajoča se duša, kar preprosto izrazimo skozi ljubeče služenje, neškodljivost in pravilne človeške odnose.«
[27] Umetnost življenja bo tista, ki bo pripeljala do jasne vizije enotnosti človeštva in njegovega duhovnega namena.
Mohammed Sofiane Mesbahi je ustanovitelj STWR.
Uredniška pomoč: Adam Parsons.
Prevod v slovenski jezik: Rok Kralj
Slika: Original painting by Nicholas Roerich (Bhagavan, 1943)