Share The World's Resources (STWR) - Global governance

IMFと世界銀行は本当に変革できるのか？

Anonymous — Fri, 02 Feb 2024 14:29:00 +0000

1-imf_logo.jpg

地政学的な偏り、時代遅れのガバナンス、過度に市場指向の枠組みは、これらの機関の構造的欠陥の一部にすぎないとジャヤティ・ゴーシュ氏はIPS Journalに書いています。

ブレトンウッズ機関がニューハンプシャー州での戦後の連合国通貨金融秩序会議で合意されて以来、80年間の存続を迎えるにあたり、ある程度の見直しは避けられません。ただし、これはかなり憂鬱な作業です。

国際金融機関である国際通貨基金（IMF）と、のちに世界銀行として知られるようになった組織は、第二次世界大戦が終わりに近づくと同時に、国際経済協力の可能性についての楽観的な空気の中で設立されました。しかし、それらの機能は、このシステムの設計者が当時期待していたものには遠く及びませんでした。

最初の10年間、両機関は再建のための融資に重点を置きました。その後、低所得国が実際に資金を受け取り始めたとき、融資に関連する条件（緊縮財政や公共財やサービスの民営化として表現される「財政規律」に重点を置いたもの）が非常に物議を醸し、望ましい結果をもたらさないことが非常に多くありました。1980年代と90年代の発展途上国の債務危機を通じて、IMFは実質的に債務回収者となり、グローバル・ノースに拠点を置く債権者の銀行に利益をもたらす（あるいは救済する）ことを目的としたプログラムを実施しました。

このパターンはあまりにもよく知られていたため、今世紀初頭までにほとんどの低所得国はIMFへの働きかけを避けるために過剰な外貨準備を保有し、自国保険をかけることを選択しました。この機関は衰退し、クライアント国もほとんどなく、ますます関連性がなくなりました。

皮肉なことに、G20諸国が救済資金のパイプラインとしてIMFを利用することを決定した世界金融危機によって、それは救われました。その後、ユーロ圏危機は、IMF にとって非常に大規模な（そして物議を醸す）融資を提供する新たな機会となりました。そしてそれ以来、IMF は再び業務平常通りを再開しています。

残念なことに、融資先の選択と提供されるさまざまな融資額に関する根本的な政治的背景がさらに明らかになってきています。2018年、ドナルド・トランプ大統領との親密さ、そしてあからさまな新自由主義政策への積極的な意欲のため、当時のアルゼンチン大統領マウリシオ・マクリ氏に対し、（最終的には）570億ドルという記録的な融資が提案されました。この融資は民間資本の大規模な流出を伴うほど不適切に設計されていたため、数年後にはアルゼンチンは再び債務危機に陥り、マクリ氏の後継者が混乱を収拾しなければならなくなりました。

目的に適っているか？

世界経済の金融安定化装置とされるIMFの復活に問題がある理由は、その活動の深い地政学的な性質とプログラムの問題だけではありません。劇的に変化した世界経済においてIMFと世界銀行が目的に適しているかどうかについては、真の疑問があります。

この80年間に、国家経済の相対的な規模と重要性には変化があり、その一方で民間資金の流れは顕著に増加しました。これらの機関は現在、その組織化と機能に重大な欠陥があることを明らかにしています。

それによって、世界中で経済的および生態学的不平等が急激に拡大し、社会的、政治的緊張と地政学的な紛争がさらに激化しています。人類は、世界規模の大規模な公共投資を必要とする共通の課題に直面しています。しかし、IMFと世界銀行の対応は遅すぎ、厄介で、（認めましょう）ケチで、これらの問題を和らげるどころか悪化させています。

その原因の一部は、両機関の時代遅れのガバナンスにあります。割り当てと投票権は、世界の少数の人々を抱える少数の経済大国に大きく偏っています。これらの国々の世界生産と世界貿易におけるシェアの低下を考えると、これを正当化することは現在さらに困難になっており、これは明らかにその国々の信頼性と正当性に影響を及ぼします。世界銀行のトップにアメリカ人、IMFのトップにヨーロッパ人など、これらの機関のリーダーシップに関する「紳士の慣例」は、もはやまったく正当化できません。

指導者を選ぶためには、よりオープンで透明性のある民主的なプロセスを導入する必要があります。IMFの理事会は、世界の多数派である国々、特にアフリカからの代表をさらに確保するために拡大されるべきです。重要な決定については、二重多数決の投票メカニズムにより、決定が大多数派だけでなく主要株主の支持も得られることが保証されること、また、世界経済の輪郭の変化を反映して、割り当てと株式の全体的な増加も必要です。

その機能の変化はさらに重要になる可能性があります。あまりにも長い間、両機関は狭く、過度に市場志向の経済枠組みの中で運営されてきました。これは、債務国や外国為替問題に苦しむ国々の問題を解決することに繰り返し失敗しており、基礎的な経済モデルを形作る非常に限定的で非現実的な想定から外れる大きな問題に対処することもできません。

その結果、多くの国で開発の欠如、極度の不安定性、定期的な危機に伴う状況が強いられ、繰り返し支援が必要となっています。経済モデルは、需要側の要因、公共投資の乗数効果、社会的および経済的権利に対する特定の政策の影響（雇用、経済的不平等、基本的な商品やサービスへのアクセス、社会的保護と環境条件）と気候変動を考慮して変更する必要があります。

現在の制度の制限された枠組みの中でも、多くのことができるはずです。最も明らかなものの1つは、IMFによって創出された流動性である新しい特別引出権（SDR）の発行と、その後の世界の国内総生産の増加に合わせた毎年の新規発行です。

効果的な多国間主義に関する国連ハイレベル諮問委員会（私もそのメンバーでした）は、IMFに対して、SDRを必要とせず、使用することのない富裕国に不均衡にSDRを提供する割り当てに基づく新たな配分ではなく、「選択的SDR配分」システムを導入することを勧告しました。それによって弱い対外的立場にある国のみが追加のSDRを受け取ることになり、気候、交易条件や金利のショック、世界的な混乱から生じる資本の流れなどの特定の条件によって自動的にもたらされます。

同様に、ソブリン債務に関して、IMFは公的および民間のすべての債権者の債務整理への参加を保証する多国間法的枠組みを積極的に創設すべきです。救済策は、経済活動の復活と人権の漸進的な実現を促進するものでなければなりません。

これらの改革は明らかなものですが、これらの制度における権力を維持しようとする少数の富裕国の抵抗を考慮すると、その可能性は大変低いように思われます。世界経済における非常に多くの急速かつしばしば予期せぬ変化を考慮すると、このような足の引っ張り合いは、各機関を再び関係のないものとして運命づける可能性があります。多国間行動が緊急に必要とされている中で、それは機会を逃すだけでなく、悲劇となるでしょう。

Original source: IPS Journal / Social Europe

Image credit: Some rights reserved by ICGFM, flickr creative commons

Filed under:

グローバル・ガバナンス, 財政と債務

Can the IMF and the World Bank really be changed?

Anonymous — Thu, 01 Feb 2024 11:32:00 +0000

1-imf_logo.jpg

A geopolitical bias, outdated governance and a too market-oriented framework are only some of the structural deficits of these institutions, writes Jayati Ghosh for IPS Journal.

As the Bretton Woods institutions complete 80 years of existence – since they were agreed upon at an allies’ conference on a postwar financial and monetary order in the New Hampshire town – some stocktaking is inevitable. This is, however, a rather depressing exercise.

The international financial institutions, the International Monetary Fund (IMF) and what came to be known as the World Bank, were created in a buzz of optimism about the potential for international economic co-operation as the Second World War was coming to a close. But their functioning has fallen far short of what the architects of the system had hoped for at the time.

In their first decade, both institutions were heavily focused on lending for reconstruction. Thereafter, when lower-income countries did start receiving funds, the conditionalities associated with the loans – heavily oriented towards ‘fiscal discipline’, expressed as austerity and privatisation of public goods and services – became highly controversial and very often did not deliver the desired outcomes. Through the debt crises of the developing world in the 1980s and 90s, the IMF effectively became the debt collector, enforcing programmes designed to benefit (or even save) the creditor banks based in the Global North.

So well-known was this pattern that by the early part of this century, most lower-income countries had opted for self-insurance, holding excess foreign-exchange reserves to avoid having to approach the IMF. The institution was in decline, with few client countries, and increasingly irrelevant.

It was, ironically, saved by the global financial crisis, when G20 countries decided to use the IMF as the conduit for rescue funds. Thereafter, the eurozone crisis became yet another opportunity for the IMF to provide very large (and controversial) loans — and since then, it has been very much back in business.

The underlying politics of the choice of recipients and the varying amounts of loans offered have unfortunately become even more evident. A record loan of (ultimately) $57 bn was offered in 2018 to the then president of Argentina, Mauricio Macri, because of his closeness to the United States president, Donald Trump, and his willingness to engage in blatantly neoliberal policies. That loan was so poorly designed that it was associated with massive outflows of private capital, so that in a few years, Argentina was back in a debt crisis, with Macri’s successor having to clean up the mess.

Fit for purpose?

The deeply geopolitical nature of the operations and the problems with the programmes are not the only reasons why the revival of the IMF as the supposed financial stabiliser of the global economy is problematic. There is a real question about whether the IMF and the World Bank are fit for purpose in a global economy that has changed dramatically.

During those eight decades, there has been a transformation in the relative sizes and significance of national economies, while, among other trends, private financial flows have risen markedly. The institutions now betray major inadequacies in their organisation and functioning.

The sharply increasing economic and ecological inequalities across the world are thereby accentuated, creating social and political tensions and geopolitical conflicts that are ever more intense. Humanity faces common challenges that require global public investment on a large scale. But the IMF and the World Bank are too slow, unwieldy and (let’s admit) miserly in their responses, exacerbating rather than assuaging these problems.

Some of this is because of the outdated governance of both institutions. Quotas and voting rights are skewed heavily in favour of a few rich economies with a small minority of the world’s people. This is now even more difficult to justify, given those states’ diminished shares of global output and world trade, which obviously affects their credibility and legitimacy. The ‘gentlemen’s conventions’ on the leadership of these institutions – an American at the head of the World Bank, a European at the head of the IMF – can no longer be justified at all.

More open, transparent and democratic processes must be introduced for choosing the leadership. The IMF’s executive board should be expanded to ensure more representation from global-majority countries, especially from Africa. For important decisions, a double-majority voting mechanism would ensure that decisions had the support of principal shareholders as well as the majority. There should also be a general increase in quotas and shares to reflect the changed contours of the global economy.

Changes in functioning may be even more important. For too long, both institutions have operated within a narrow and excessively market-oriented economic framework. This has repeatedly failed to resolve the problems of indebted countries and those with foreign-exchange difficulties, and is unable to address the big questions that fall outside the very restrictive and unrealistic assumptions informing the underlying economic model.

The result has been the imposition of conditions associated with lack of development, extreme volatility and periodic crises in many countries, as well as a repetitive need for assistance. The economic model must change to take account of demand-side factors, the multipliers of public investment, the impact of specific policies on social and economic rights (employment, economic inequalities, access to basic goods and services, social protection and environmental conditions) and climate change.

Many things could be done even within the current restrictive framework of the institutions. One of the most obvious is the issuance of new special drawing rights (SDR) – the liquidity created by the IMF – and subsequent annual new issues in line with the increase in global gross domestic product.

The United Nations High Level Advisory Board on Effective Multilateralism (of which I was a member) has recommended that the IMF introduce a system of ‘selective SDR allocation’, rather than new allocations being based on quotas which disproportionately provide SDR to rich countries that do not need or use them. Only those countries that face weak external positions would then receive additional SDR, automatically triggered by specific conditions — such as climate, terms-of-trade or interest-rates shocks or capital flows resulting from global dislocations.

Similarly, with regard to sovereign debt, the IMF should actively create a multilateral legal framework ensuring the participation of all public and private creditors in debt workouts. Relief packages should promote a revival of economic activity and the progressive realisation of human rights.

These reforms are obvious, but they appear very unlikely given the resistance of a few rich countries, intent on preserving their power in these institutions. Given so many rapid and often unforeseen changes in the global economy, such foot-dragging could doom the institutions to irrelevance once more. With multilateral action so urgently needed, that would be not just a missed opportunity but a tragedy.

Original source: IPS Journal / Social Europe

Image credit: Some rights reserved by ICGFM, flickr creative commons

Filed under:

グローバル・ガバナンス, 財政と債務

Na poti k univerzalnemu temeljnemu dohodku za vse človeštvo

Anonymous — Mon, 20 Nov 2023 11:17:00 +0000

1-screenshot_2022-01-24_104208.jpg

Click here to purchase this publication from our store

Pod okriljem Združenih narodov je mogoče v vsaki državi uvesti resnično univerzalni in brezpogojni temeljni dohodek. A za to bo sprva potrebna izjemna podpora javnosti pri odpravljanju lakote in nepotrebnega pomanjkanja na podlagi pravičnejše delitve svetovnih virov. To je edina pot, kot poudarja Mohammed Sofiane Mesbahi, da politika temeljnega dohodka dejansko podpre osnovne človekove pravice vseh. In če se ta pristop izvaja z izrazito motivacijo, postane pionirski in časten, saj na samem začetku poudarja: ‘Nad vsemi narodi je človeštvo.’

Urednikov uvod
Uvod: ‘Vsakdo ima pravico do življenja’
1. del: Grožnja distopične prihodnosti
2. del: Manjkajoči elementi za ljudsko strategijo
3. del: Notranje razsežnosti preobrazbe sveta
4. del: Jasna univerzalna vizija
Epilog: Nekaj končnih spodbudnih besed
Opombe

Če želite naročiti knjižno različico te publikacije v angleščini, obiščite našo spletno trgovino: www.sharing.org/shop

Urednikov uvod

Pričujoča publikacija je del kontinuirane serije študij, ki jih objavlja organizacija Share The World's Resources (STWR). Te študije obravnavajo ključna svetovna vprašanja z bolj holističnega vidika kot običajne politične in ekonomske analize. Ta posebna knjiga se tesno povezuje z dvema nedavnima deloma Mohammeda Sofiana Mesbahija, ki prav tako raziskujeta sodobne intelektualne razprave o ‘skupnih dobrinah’ in ‘ekonomiji delitve’ na podoben način. Naraščajoča zahteva po univerzalnem temeljnem dohodku pomeni morda najkonkretnejša prizadevanja za ekonomsko delitev v današnjem času. Kljub temu le malo zagovornikov razmišlja o končni viziji temeljnega dohodka v resnično ‘univerzalnem’ ali planetarnem smislu – pristop, ki se ga Mesbahi v tej edinstveni raziskavi teme dejansko loteva.

Čeprav je publikacija v prvi vrsti namenjena aktivistom gibanj za temeljni dohodek po vsem svetu, si želimo, da bodo avtorjeva globoka opažanja koristila vsakomur, ki se zanima za to tematiko. Zato so na koncu vključene obsežne vsebinske opombe, ki bodo razjasnile stališče organizacije STWR o nekaterih tehničnih vprašanjih. Hkrati pa bodo služile tudi kot uvodno gradivo za zainteresirane začetnike, ki se srečujejo s tem pomembnim (čeprav nekoliko kontroverznim) političnim predlogom.

Bralcem, ki so že prebrali katero izmed Mesbahijevih prejšnjih publikacij, je nedvomno jasno, da se v tej knjigi znova osredotoča na enake teme. Predvsem pa poudarja nujnost stalnih svetovnih demonstracij, ki podpirajo 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic. To je tudi naš ključni cilj in vizija kot organizacije, ki se posveča kampanjam. Vendar pa želi Mesbahi to trditev tudi pojasniti, pri čemer se osredotoča na ‘notranji vidik’ oziroma ‘psihološko-duhovno’ razsežnost preobrazbe sveta. S ponavljanjem teh tem in opažanj želimo namerno poudariti njihov pomen, saj se zavedamo, da smo še daleč od uresničitve vizije preobrazbe, v kateri bi vsi ljudje in države skupaj delili svetovne vire.

Če razmišljamo o preprosti utemeljitvi te študije z odprtim srcem in umom, lahko razumevajoči bralec ugotovi, da ponavljanje nekaterih tem prispeva k boljšemu zavedanju narave svetovnega problema in jasnejšemu razumevanju rešitve. Rešitev, kot jo Mesbahi večkrat poudarja v svojih spisih, je ‘za vedno zasidrana v srcih vseh’. V tej luči izvedljivost vizije, predstavljene na teh straneh, ni predmet intelektualne razprave. Gre za poziv k ukrepanju, na katerega se lahko na koncu odzovemo in ga soustvarjamo le mi sami, tako posamezniki kot skupnost.

London, Združeno kraljestvo, januar 2020

Uvod: ‘Vsakdo ima pravico do življenja’

‘Preizkusili smo že vse druge strategije in nič drugega ne bo delovalo,
če države ne bodo svobodno delile svojega presežnega bogastva
z zavedanjem božanskosti, enega človeštva in ene ljubezni.
To je ključ, ki ga vsi iščemo in ki je
za vedno zasidran v srcih vseh.’

Med številnimi razpravami o ekonomskih politikah, ki vključujejo načelo medsebojne delitve, izstopa edinstven in preprost predlog: univerzalni temeljni dohodek (UTD). Vse več literature opisuje etične in filozofske razlage te vztrajajoče ideje ter njeno praktično uporabnost tako v največjih industrijskih državah kot tudi v manj razvitih regijah. Kljub temu do zdaj napredna ideja temeljnega dohodka še ni bila popolnoma uveljavljena v univerzalni obliki v nobenem delu sveta, ne glede na majhne pilotne programe in omejene nacionalne sisteme, ki se pogosto omenjajo v sodobnih razpravah. Zato je namen te razprave preučiti možnosti za uresničitev navdihujoče vizije 'pravice do življenja brez pomanjkanja' za vse prebivalce Zemlje, ki bi morali biti upravičeni do rednega, individualnega in brezpogojnega denarnega prihodka, ki bi jim zagotovil ustrezni in trajni življenjski standard. [1]

Ali je realistično verjeti, da bomo kdaj v vseh državah uresničili te na videz utopične sanje, ki zahtevajo univerzalno zagotavljanje javnih storitev in drugih socialnih ugodnosti, kot so brezplačno zdravstveno varstvo in osnovna zdravila, brezplačno izobraževanje na vseh ravneh, brezplačno varstvo predšolskih otrok, obsežna dodatna nadomestila za starostnike in invalide, ustrezna podpora za dostojno stanovanje, subvencionirane javne storitve, kakovosten javni prevoz in podobno? [2] Prej smo že preučevali potrebo po uveljavitvi 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic kot temeljnega zakona v vsaki državi, ki bi bil pod nadzorom Združenih narodov in bi užival vsestransko podporo svetovnega javnega mnenja. [3], [4] Ali je v povezavi s tem temeljni dohodek kot individualna zakonska pravica eden najzanesljivejših načinov za celovito uresničevanje 25. člena za vsakega posameznika, ne glede na spol in starost? [5] In ali si lahko sploh predstavljamo, da bi pravica do temeljnega dohodka v resnično univerzalnem smislu postala stvarnost, s sodelovanjem držav na multilateralni ravni, ki bi zagotovile, da vsaka vlada svojim državljanom omogoči dostop do osnovnih življenjskih potrebščin za dostojno življenje?

Posledice izvajanja tega preprostega instrumenta socialne politike so nedvomno ogromne in potencialno transformativne, še posebej če upoštevamo možnost trajne odprave svetovne revščine s pomočjo mednarodnega mehanizma prerazdeljevanja. [6] Kljub temu pa cilj naše razprave ni podrobno preučevanje tehničnih vidikov oblikovanja univerzalnega temeljnega dohodka v različnih državah, niti argumentov proti ciljni usmerjenosti in pogojenosti niti vključevanje v napredne razprave o možnostih financiranja s pomočjo progresivne obdavčitve ali inovativnih ukrepov. Dovolj je poudariti, da v literaturi obstaja že veliko prepričljivih argumentov za uvedbo novega sistema dohodkovne porazdelitve v 21. stoletju, saj obstoječi sistemi socialne varnosti, ki temeljijo le na pridobljenem dohodku, po vsem svetu kažejo neučinkovitost in pomanjkljivosti. [7] Predpostavljamo, da bralec že soglaša, da so potrebne nove rešitve za spopadanje z revščino in neenakostjo, ki ju ni več mogoče realistično obravnavati zgolj s socialnim ciljem polne zaposlenosti, ki temelji na nenehni gospodarski rasti. Obstaja tudi verjetna potreba, da dohodek posameznika ne izvira več le iz plačanega dela, kar je mogoče predvideti iz številnih prepričljivih razlogov, med katerimi so tudi vse večji pritiski tehnoloških sprememb in nepravični modeli ekonomske globalizacije. [8]

Na podlagi te analize bi morali zavedni znanstveniki, aktivisti in oblikovalci politik resno upoštevati pomembne argumente za uvedbo temeljnega dohodka v vsaki državi, pri čemer bi se posebej zavzeli za najvišji mogoči znesek, ki bi zagotavljal ustrezen življenjski standard. [9] Moralni razlogi za uresničevanje takšne pravice od rojstva imajo ključen pomen za temeljne ideale naše organizacije Share The World's Resources (STWR): Zemlja je skupna dediščina, ki enako pripada vsem, zato je družba odgovorna za pravično razdelitev in ohranjanje naravnih dobrin v skladu z egalitarnimi načeli. Ta utemeljitev se kaže zlasti v delih Thomasa Paina, Henryja Georgea, G. D. H. Cola in drugih priznanih avtorjev, ki so na različne načine opredeljevali zemljo in naravne vire kot del našega skupnega bogastva, ki izvira iz skupnega dela, ustvarjalnosti ter dosežkov družbe kot celote in preteklih generacij. [10] Zato je smiselno trditi, da bi moral biti vsak posameznik upravičen do deleža sadov naše skupne dediščine (vključno s sodobnimi koristmi tehnološkega napredka), kar pa bi bilo mogoče neposredno uresničiti z uvedbo politike ‘socialnih dividend’, ki bi se izplačevale vsem državljanom kot ekonomska pravica. [11]

Temeljno načelo za dosego tega častitljivega cilja ne bi moglo biti bolj preprosto: vsaka država mora ustvariti skupen sklad virov, ki skrbi za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh prebivalcev, kar omogočajo in financirajo člani celotne družbe glede na svoje zmožnosti. To načelo že najdemo v številnih družbenih in ekonomskih institucijah, čeprav so ti zgodovinski dosežki lahko negotovi in nepopolni. Toda zdaj smo prišli v obdobje, ko moramo načelo medsebojne delitve uporabiti kot temeljno ekonomsko načelo v vseh državah, regijah in sčasoma v celotni svetovni skupnosti, če želimo zagotoviti razvojni napredek človeštva za prihodnje generacije. V tej luči bomo preučili posledice, ki jih prinaša celovit temeljni dohodek za vse, a ne le v običajnem političnem in akademskem smislu.

Z vidika celostnega razumevanja je dolgotrajna prizadevanja za vzpostavitev nove družbene ureditve mogoče razumeti kot izraz zrelosti, odgovornosti in celo ljubezni v tem boleče razdeljenem svetu. Pomembno je poudariti, da že samo razmišljanje o uresničitvi najvišje vizije univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) izraža inteligenco in zdravo pamet, ki izvirata iz notranje zrelosti, odgovornosti in ljubezni. Le kaj drugega v teh izrazito neenakih časih lahko kaže takšna vizija, če ne naše nepotlačene vesti, ki sporoča: ‘Vsakdo ima pravico do življenja?’ Mnogi zagovorniki gibanja za temeljni dohodek so motivirani z intuitivnim verjetjem, da bi svet lahko bil svobodnejši, ustvarjalnejši in radostnejši. Očitno je, da je veliko bogastva in materialnih dobrin nepravično razdeljenih razmeroma majhni peščici svetovnega prebivalstva. Zato že sama ideja uporabe načela medsebojne delitve pri reševanju ekonomskih problemov, ki se uresničuje z UTD in številnimi drugimi redistribucijskimi politikami, pomeni konkretno vsebino in strukturo prizadevanj, zapisanih v Splošni deklaraciji človekovih pravic. Če UTD obravnavamo skozi to prizmo, njegov pomen ni le zagotavljanje ‘pravice do življenja’, temveč ga lahko razumemo tudi kot umetnost ustvarjanja ravnotežja v svetovnih družbenih in ekonomskih zadevah, dokler se ‘pravilni človeški odnosi’ ne uveljavijo v našem vsakdanjem življenju.

1. del: Grožnja distopične prihodnosti

Zdaj se poglobimo v možnosti uresničitve najcelovitejše vizije univerzalnega temeljnega dohodka po vsem svetu, pri čemer uporabljamo preprosto logiko zdrave pameti, brez zapletenih intelektualnih argumentov. Na prvi pogled se morda zdi, da je teoretično mogoče vzpostaviti popolnoma univerzalen temeljni dohodek – vsaj v visoko industrializiranih državah, kjer že obstoječi davčni sistemi zagotavljajo dovolj prihodkov za financiranje univerzalnega sistema socialnega varstva. [12] Vendar pa si moramo postaviti pomembno vprašanje: Ali lahko zaupamo, da bo katera koli vlada prostovoljno dala prednost skupnim potrebam vseh svojih državljanov? Zgodovina socialnega varstva v dvajsetem stoletju priča o velikih izboljšavah v življenju milijonov ljudi, vendar pa se danes, kljub izjemnemu bogastvu, ki ga nenehno akumulirajo milijarderji in velike korporacije, večina svetovnih držav še vedno spopada s finančnimi omejitvami, zmanjševanjem javnih storitev in naraščajočo revščino.

Čeprav človeštvo ustvarja več bogastva in virov kot kadarkoli prej v zgodovini, se večina razvitih držav še vedno osredotoča na prodajo orožja in povečevanje mednarodne konkurenčnosti z nepravičnimi trgovinskimi sporazumi, namesto da bi se trudile za zagotavljanje osnovnih družbeno-ekonomskih pravic vseh ljudi prek javnih dobrin in brezpogojnih denarnih transferjev. Kaj se bo torej zgodilo s tem skromnim predlogom za ekonomsko delitev, če se bo vojna zaostrila ali bo prišlo do nove svetovne finančne katastrofe? Prepričani smo lahko, da bodo vlade v obrambo svojih interesov kmalu uporabile vulgarni izraz ‘nacionalna varnost’, kot smo že opazili pri brezčutnem odzivu evropskih voditeljev na rekordni pritok obubožanih beguncev in migrantov.

Naslednje vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je, ali je v današnjem času, ko je vsaka družba podvržena temačnemu in neustavljivemu vplivu, ki smo ga že opredelili kot sile komercializacije, sploh realno izvajati politiko univerzalnega temeljnega dohodka? [13] Izraz ‘globalizacija’ ni dovolj, da bi opisal krivično naravo teh sil, ki danes obvladujejo naše politične in ekonomske institucije ter so razdiralne, uničujoče in nasilne do stopnje nečlovečnosti. Mnogi zagovorniki temeljnega dohodka nedvomno razumejo razsežnost tega problema, vendar smo pogosto nagnjeni k temu, da ga z zavajajočimi akademskimi izrazi razlagamo kot posledico množičnega potrošništva ali tako imenovanega neoliberalnega kapitalizma. Zdi se, kot da nas odvračajo in zavajajo nebrzdane tržne sile, ki so temeljni dejavnik, zaradi katerega se je v zadnjih desetletjih razvil vseprisoten vpliv komercializacije, ki zastruplja našo politiko, družbo, vrednote in kolektivno vedenje. Korenina svetovnega problema pa ni le politična ideologija ali določeni načini ekonomske organizacije, temveč naša egocentrična naravnanost in nameni, zaradi katerih smo vsi dovzetni za komercializacijo v njenih neštetih oblikah. Zato lahko na podlagi najosnovnejše psihološke ocene ugotovimo, da je ena največjih ovir za uresničitev univerzalnega temeljnega dohodka v kateri koli državi, ne glede na njeno bogastvo ali revščino, težnja po dobičku in bogastvu, ki prevladuje v naših družbenih strukturah in vsakdanjem življenju. [14]

Kako naj torej uvedemo politiko celovitega temeljnega dohodka, ki bo zagotavljala, da nihče ne bo živel v revščini, ko pa smo vsi nekoliko pogojeni s silami, ki temeljijo na dobičku in nas silijo k materialističnemu, tekmovalnemu in atomiziranemu vedenju? V naših družbah je prisoten simptomatičen element, ki je posledica te prevladujoče miselnosti – imenujemo ga brezbrižnost. Ta brezbrižnost se fizično izraža v zapletenem upravljanju programov socialnega varstva, ki se preverjajo glede na premoženje, kar lahko povzroča stigmatizacijo ter kaznovanje, ki ga izvajajo uradniški birokrati. Za to, da univerzalni temeljni dohodek (UTD) ne more uspeti, ne moremo kriviti le pomanjkanja ‘politične volje’, saj vsi prispevamo k podaljševanju te sistemske brezizhodne situacije, ker se nehote prilagajamo temu statusu quo.

Kakšne posledice pričakujemo, če bi vsak državljan prejemal mesečno denarno nadomestilo brez kakršnih koli obveznosti, medtem ko naše vlade privatizirajo javno premoženje in prodajajo orožje avtoritarnim režimom ter se neprestano vpletajo v nadzorovanje virov šibkejših ali odvisnih držav? Veliko držav s svojo prikrito zunanjo politiko povzroča smrt in uničenje, s čimer dejansko podpira idejo 'pravice do ubijanja' namesto 'pravice do življenja'. Toda zaradi naše kolektivne brezbrižnosti in konformizma velik del javnosti še naprej voli te iste vrste politikov, s čimer s svojo energijo podpirajo ustaljeno mišljenje in stališča, ki ohranjajo celotno stanje stvari.

Je dovolj, če vsakemu odraslemu dodelimo enak mesečni znesek, na primer 1000 dolarjev, ter pričakujemo, da se bodo svetovni problemi rešili sami od sebe? Čim več denarja zahtevam od svoje vlade v tej obstoječi družbeni ureditvi za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, toliko bolj moram pričakovati, da se bodo trendi komercializacije, globalnih vojn in tekmovalnosti za vire ustrezno poslabšali. Višji kot je znesek denarja, ki ga upravičeno prejmem kot zakonsko pravico, toliko več stresa in neravnovesja bo neizogibno ustvarila moja vlada, ki še naprej izvaja isti neusmiljeno konkurenčen in v dobiček usmerjen pristop k oblikovanju politike. Bolj ko bom doživljal stres v tej vse bolj disfunkcionalni družbi, bolj bom iskal finančno varnost in se samozadovoljno odzival na svetovne probleme.

Takšna je narava začaranega kroga, tudi v hipotetičnem smislu. Toda ali bo katera koli raven temeljnega dohodka v resnici dovolj visoka, če se bodo ti škodljivi trendi še poslabšali? Bolj ko bodo vlade vztrajale pri svojih komercializacijskih in militarističnih strategijah, dražje bo postalo življenje v vse manjši javni sferi. Na koncu ne bo nihče sposoben izpolniti svojih osnovnih pravic do ustrezne hrane, zdravstvenega varstva, stanovanja in izobrazbe s 1000 dolarji na mesec ali celo več, ne glede na to, kako varčno si prizadeva živeti. Ali res verjamemo, da bo katera koli vlada v današnjem času – ko se širi jedrsko orožje, ko se srečujemo s podnebnimi pretresi in ko se krepijo nacionalistična stališča – raje prerazporedila pravična plačila v takšnem znesku med vse državljane, kot da bi povečala svoj vojaški proračun?

Morda bomo kmalu videli, kako preprosto bi bilo uvesti univerzalni temeljni dohodek na nacionalni ravni, če bi le vlada in javnost dosegli soglasje o potrebnih ukrepih. Vzpostavljanje bolj enakopravne in vključujoče družbe je vedno temeljilo na preprostih idejah o medsebojni delitvi skupnih sredstev, ne glede na to, kako izzivov polna je ta naloga v zapletenem svetu, kjer vladajo nasprotujoča si načela individualistične tekmovalnosti in sebičnega interesa.

Predstavljajte si, da se mož in žena na ulici ostro prepirata in je potrebno posredovanje zunanjega opazovalca, da ju spomni, kdo sta. Takšen dogodek bi lahko pomagal obnoviti ljubezenske vezi med njima. Podobno bi lahko veljalo tudi za odnos med politiki in širšo javnostjo, če bi oboji izražali enake vrednote volje do dobrega in medsebojne podpore. V takem primeru bi načelo medsebojne delitve zaživelo v celotnem političnem telesu, saj bi zdrav razum potrdil, da obstaja dovolj hrane in virov za vse ter da nihče ne bi smel živeti v revščini ali trpeti zaradi pomanjkanja. Na žalost pa moramo biti realistični in priznati, da vladajoče elite pogosto hrepenijo po moči, medtem ko državljani niso enotni in večinoma ne podpirajo tistih redkih politikov, ki se zavzemajo za ekonomsko delitev kot temeljno podlago naše družbene pogodbe.

Zato že dolgo obstajajo pogoji, da v svetovnih zadevah prevlada komercializacija, ki jo omogočajo boji med nasprotujočimi si političnimi 'izmi' ter samozadovoljstvo širše javnosti. Družba je postala izjemno zapletena zaradi zakonov, ki omogočajo komercializacijo in institucionaliziran pohlep. Tako tudi najbolj vizionarski politiki z dobrimi nameni težko uveljavijo ustrezno politiko univerzalnega temeljnega dohodka v kongresu ali parlamentu. Brez trdne podpore ljudi po vsem svetu so pionirji ideje o temeljnem dohodku prepuščeni prosjačenju pri nezainteresiranih vladah, ki so vedno v službi multinacionalnih korporacij. Kakšne možnosti torej imamo, da prepričamo te vladne administracije, ki vzdržujejo obstoječe delitve zaradi starih ozkoglednih interesov, polariziranih ideologij in razširjene brezbrižnosti javnosti? Morda je na svetu dovolj virov, da bi vsi lahko uživali vsaj minimalni življenjski standard, vendar je znotraj vladajoče paradigme komercializacije izjemno težko pravičneje deliti to bogastvo. Lahko bi rekli, da je to prepričljiva možnost, a ostaja nedosegljiva, če se ne spremeni temeljno razmišljanje naših političnih voditeljev in če se ne poveča ozaveščenost celotne družbe.

To povzema naš paradoksalni položaj v dobi avtomatizacije, kjer nove tehnologije hitro prevzemajo na milijone delovnih mest, zato potreba po univerzalnem temeljnem dohodku še nikoli ni bila tako velika in pomembna. Vendar dokler se bodo trenutni trendi nadaljevali, bodo velike korporacije lahko izkoriščale množično tehnološko brezposelnost, saj jim ne bo treba več skrbeti za izplačevanje dostojnih plač ali spoštovanje pravic delavcev, ki so si jih s težavo izbojevali. Te besede jemljite kot preroške, saj smo lahko prepričani, da vrednote revnih brezposelnih in postopno vzpostavljanje pristnih medčloveških odnosov niso na seznamu prioritet velikih tržno usmerjenih podjetij. Prav tako ne bodo posvečala pozornosti uvedbi ekonomskega modela, ki temelji na pravični prerazporeditvi bogastva. V okviru trenutnega izkoriščevalskega sistema ne moremo računati na nobeno vlado, da bi v našem imenu uvedla temeljni dohodek. Namesto tega se večina vlad bolj ukvarja z zmanjševanjem nadomestil in rahljanjem predpisov o zaposlovanju, namesto da bi ščitila pridobljene pravice prekarnih delavcev.

Vse te samouničevalne težnje se bodo hitro krepile, dokler ne postane nenehna rast svetovnega prebivalstva največja ovira za uresničitev stabilnega univerzalnega temeljnega dohodka. To je preprosto ekonomsko dejstvo. Katera vlada lahko zagotovi zadosten tok dohodka za vsako zakonito prebivalko in prebivalca, pri čemer se število prebivalcev vsako leto poveča za več milijonov? Napovedano povečanje števila prebivalcev na več kot 11 milijard v tem stoletju je nedvomno ovira za mnoge vizije uravnoteženega in trajnostnega sveta. [15] Ni veliko upanja, da bi bilo bogastvo vsake države pravično razdeljeno med vse prebivalce, če si na primer državljani zaradi prometnih zastojev ne morejo več deliti cest. Ali smo pripravljeni sprejeti globalno politiko enega otroka kot prevladujoč pogoj za uvedbo UTD v vsaki državi? Hkrati pa, ali smo pripravljeni sprejeti nadaljnji vzpon milijarderjev, ki si prizadevajo kopičiti vse večje bogastvo, s tem pa se povečujejo tudi potrebe po državnih prihodkih za financiranje maksimalne socialne države? Zagotovo ne bo trajalo dolgo, ko svet ne bo mogel več vzdržati tega nenehnega napada na svoje vire, kar bo povzročilo, da bo možnost uvedbe UTD postala matematično in fizično nemogoča, ne glede na trenutno politično neizvedljivost.

Če se strinjamo z zgornjo utemeljitvijo, moramo ugotoviti, da je ta preprosti politični predlog lahko uspešen le v omejenem obsegu, ki se sčasoma neizogibno izrodi. Podobno kot univerzalne socialne storitve v razvitih državah v veliki meri odstopajo od svojih izvornih načel in idealov, se bo tudi uvedba temeljnega dohodka razgradila in preusmerila stran od svojega transformativnega potenciala, če sploh bo imela kakšno možnost v tej koruptivni paradigmi nebrzdane komercializacije, militarizacije in nezadržne rasti prebivalstva. Glede na to, da so vodilne multinacionalne korporacije bogatejše in vplivnejše od številnih vlad, bo sistem temeljnega dohodka, ki ga bodo izumili politiki, verjetno omejen, morda v skladu z libertarnimi pogledi ideologov prostega trga, kot sta Friedrich Hayek in Milton Friedman. Če ne bomo ukrepali, se bodo morda trendi, ki smo jih opisali, povzpeli do takšne stopnje, da bodo države prisiljene uvesti skromen temeljni dohodek kot odgovor na socialne nemire in celo nasilne upore, ki so lahko neizogibna posledica naraščajoče stopnje brezposelnosti in ekonomske negotovosti ob očitnem razkošju peščice.

Potem moramo razmišljati tudi o distopični viziji prihodnosti, v kateri bodo družbe postale podobne odprtim zaporom, kjer se vzdržujeta zakon in red med podrejenim prebivalstvom. Ko zapornik pride v zapor za prestajanje dolgotrajne zaporne kazni, morda res nima sreče ali upanja za prihodnost, vendar ima vsaj gotovost, da mu bodo zagotovljene osnovne dobrine, potrebne za preživetje. Številni ljudje na svetu, zlasti tisti, ki živijo v najrevnejših vaseh in slumih na svetovnem jugu, nimajo nobenega upanja, kaj jih čaka jutri. Mnogi nimajo niti enakih pravic kot zaporniki, če nimajo strehe nad glavo ali ne vedo, od kod jim bo prišel naslednji obrok. Takšna obubožana oseba se lahko teoretično strinja, da bi morali svetovni viri pripadati vsem, toda kakšno upanje ima, da bo dobila pravičen in primeren delež, če te vire kopiči in nadzoruje hitro padajoči odstotek prebivalcev planeta?

Jasno je, da se v takšnih razmerah število marginaliziranih in odrinjenih neprestano povečuje, kar vodi v izgubo upanja in še večjo bedo za vse večji del človeštva, tako v najbogatejših kot v najrevnejših družbah. Če je edini odziv vlad zgolj minimalni UTD znotraj nacionalnih meja, ob postopnem krčenju in privatizaciji sistema socialnih storitev, so obeti za prihodnost, ki nas čaka v 21. stoletju, grozljivo temni in skrb vzbujajoči. Morda se bomo čez 80 let ozrli in se spraševali, kako je bilo mogoče, da so države blaginje nekoč sploh obstajale. V tistem času bomo namreč živeli v svetu, ki bo izključno namenjen zaščiti bogastva privilegirane elite, ki živi v ločeni resničnosti, medtem ko bo večina prebivalstva trpela zaradi pomanjkanja.

2. del: Manjkajoči elementi za ljudsko strategijo

Pomembno je poudariti, da je zamisel o primernem življenjskem dohodku, ki bi ga država izplačevala vsem državljanom, prepričljiv in vizionarski predlog za sodobni čas. Vendar je še vedno nerealno, da bi univerzalni dohodek izvajali kot politično orodje za ustvarjanje svobodnejše družbe, če so naše vlade zavezane mogočnim interesom korporacij, zlasti v orožarski industriji. Prevlada ‘dobička nad ljudmi’ pomeni težavno bitko, ki že več stoletij zaposluje politične aktiviste in še nikoli ni bila tako grozeča in nujna kot zdaj. V naši razpravi nas zanima, kako lahko spremenimo prevladujočo paradigmo komercializacije, da bi univerzalni dohodek na široki ravni postal uresničljiva in nepodkupljiva možnost – ne le v najbolj industrializiranih državah, temveč navsezadnje v vseh državah sveta.

Glede na to najprej pomislimo, da je za univerzalni temeljni dohodek ključna obsežna javna podpora. Pri tem ne smemo spregledati, da je osnovni razlog za spodbujanje temeljnega dohodka zagotavljanje 'pravice do življenja'. Kot smo že poudarili, takšen radikalen predlog ne bo nikoli prejel podpore naših trenutnih vlad, tudi če bi se nekateri pošteni politiki trudili doseči to. Zato je to zadeva, ki mora pripadati navadnim ljudem samim. Temeljne spremembe političnih nazorov in družbenih stališč pa lahko dosežemo le z množičnimi in neprekinjenimi demonstracijami za odpravo skrajne človeške bede, kar bo zagotovilo osnovo za uveljavitev emancipatorne oblike temeljnega dohodka. To je vizija, ki zajema naš temeljni pogled v organizaciji STWR, in zdaj jo bomo raziskali z logičnega in intuitivnega vidika v povezavi s primerom UTD.

Če predpostavimo, da je naš cilj doseči temeljni dohodek v resnično univerzalnem smislu – predvsem kot ekonomsko pravico, ki vsakomur omogoča življenje brez revščine – moramo najprej priznati obseg te dolgotrajne krize. V bogatih državah namreč milijoni ljudi nimajo zadostnega dostopa do osnovnih življenjskih dobrin, medtem ko skoraj vsi, ki trpijo zaradi kronične podhranjenosti, živijo v revnejših državah, predvsem v podsaharski Afriki in južni Aziji. V teh regijah se v številnih državah s pomanjkanjem hrane srečuje tretjina prebivalstva. V državah, ki jih pestijo konflikti, pa je trenutno rekordno število ljudi odvisno od življenjsko pomembne pomoči v hrani in zdravstveni oskrbi, kar je največja tovrstna tragedija po ustanovitvi sistema Združenih narodov leta 1945.

Že pred dramatičnim povečanjem prehranske negotovosti v zadnjih letih je po ocenah vsak dan umrlo več kot 40.000 ljudi zaradi vzrokov, povezanih z revščino, ki bi se jim lahko izognili. Večina teh smrti se je zgodila v državah z nizkimi dohodki. [16] Vemo pa, da obstaja dovolj hrane, zdravil, denarja in drugih virov, ki bi jih lahko razdelili vsem, ki jih nujno potrebujejo. Še posebej najrazvitejše regije sveta, ki kopičijo prekomerne količine hrane in materialnih dobrin ter jih v velikanskih količinah mečejo stran. Ta vse hujša resničnost revščine, ki sovpada z obiljem in razkošjem, obstaja že dolgo. Vendar pa se postavlja vprašanje, kako bomo spremenili razmere, če se milijoni državljanov ne združijo in od vlad zahtevajo, da se ukvarjajo s tem v obsežnem in sistematičnem pristopu?

Le z obsežnimi demonstracijami, ki bodo trajale dneve, tedne, mesece in celo leta, bodo naši izvoljeni predstavniki prisiljeni prisluhniti zahtevam ljudi po ekonomski delitvi in globalni pravičnosti. V središču naših zahtev mora biti poziv vladam, naj delijo svoje presežne vire z drugimi državami, ob upoštevanju splošnega razumevanja, da je dobrin dovolj za vse in da nihče ne sme živeti v revščini ali trpeti nepotrebnega pomanjkanja. V tem smislu je zamisel o delitvi presežnih virov ključnega pomena za poenotenje svetovnega javnega mnenja. Pomembno je poudariti besedo ‘presežni’, saj ne govorimo o delitvi virov, ki jih sami potrebujemo za preživetje svojih družin in dostojno življenje. Govorimo o presežnih virih, ki jih vsaka država lahko zlahka prispeva za svetovna prizadevanja pri odpravi revščine, usmerjena v zmanjšanje trpljenja tistih, ki živijo na robu preživetja tako v naših državah kot tudi v tujini.

Nujna potreba po uresničitvi mednarodnega reševalnega programa je bila v tej seriji študij večkrat poudarjena, pri čemer je bilo pogosto omenjeno Poročilo neodvisne komisije za mednarodna razvojna vprašanja (Report of the Independent Commission on International Development Issues), objavljeno leta 1980 pod predsedstvom Willyja Brandta. [17] Ne glede na nekoliko zastarela ekonomska stališča Brandtovega poročila je njegov poziv k obsežnemu prenosu sredstev z globalnega severa na jug danes nujnejši in kritičnejši kot kdaj koli prej. Glede na velik obseg svetovne humanitarne krize je skrajni čas, da se vlade zavežejo k večstranskim prizadevanjem za odpravo popolne revščine kot ‘nujnega cilja’ mednarodne skupnosti. Brandtova vizija velikega vrha svetovnih voditeljev, ki bi načrtoval in mobiliziral to agendo, je bila v času razcveta tržnega zmagoslavja morda odrinjena na stranski tir, vendar bo njen čas gotovo prišel – ne glede na to, kako spremenjen bo v podrobnostih – saj se stari gospodarski in monetarni red še naprej ruši. [18]

V naši trenutni razpravi ni treba podrobneje obravnavati posebnih politik, ki bodo določile nov pristop k razvoju in sodelovanju med severom in jugom. Kljub temu je pomembno poudariti, da se spodbujanje podpore tej širši viziji bistveno razlikuje od zagovarjanja univerzalnega temeljnega dohodka v posameznih državah. V resnici nas zanima pojav množičnih demonstracij po vsem svetu, dokler se ideja o odpravi revščine kot vodilni prednostni nalogi ljudi ne znajde v zavesti več milijard ljudi in se tega pomembnega cilja zavedajo dobesedno vsi. Predstavljajte si, če lahko, nenaden nastanek nove zavesti, ki izjavlja: ‘Nič več lakote, nič več nepotrebnih smrti!’ Potem si predstavljajte še vrsto ljudskih akcij in demonstracij, ki bi lahko sledile dolgotrajnemu poskusu, da bi Združeni narodi z usklajenim odzivom dokončno končali ta moralni zločin. Vendar to ne bi smelo temeljiti na tem, da politični voditelji javnosti povedo, kaj so pripravljeni storiti, kot je to običajno v sporočilih in nejasnih zavezah, ki se objavljajo po mednarodnih vrhunskih srečanjih. Gonilna sila za ukrepanje morajo biti navadni ljudje z voljo do dobrega, ki se spontano zbirajo dan za dnem in noč za nočjo, kolikor časa bo treba, z izrecnim namenom, da bi vlade spravili k razumu s to najbolj preprosto in humano zahtevo.

Menimo, da brez tega zgodovinskega dogodka, ki bo potekal neomejeno dolgo, ne bo nikoli več upanja za uresničitev dokončne vizije univerzalnega temeljnega dohodka po vsem svetu. Politični odločevalci bodo vedno našli izgovor za odlog njegove uvedbe, čemur smo že dolgo priča, od časov sistema Speenhamland v Angliji v 18. stoletju do načrta Richarda Nixona o zagotovljenem dohodku ter nedavnega švicarskega referenduma. [19] Dokler načelo medsebojne delitve ne bo uveljavljeno v svetovnih zadevah in dokler svetovni voditelji ne bodo priznali potrebe po obsežnem prenosu sredstev na svetovni jug kot del ‘programa za preživetje’, univerzalni temeljni dohodek ne bo nikoli dosežen v celoviti meri.

Žal je to odvisno od stopnje ozaveščenosti o svetovnem problemu, ki je pri večini navadnih državljanov v bogatih družbah in celo v bogatih delih revnejših držav žalostno pomanjkljiva. A skoraj nemogoče je, da bi se univerzalni temeljni dohodek ohranil kot temeljni politični instrument za odpravo materialnega pomanjkanja, če ne obstaja empatično zavedanje in iskren odziv na trpljenje tistih, ki so manj srečni od nas in jim je mogoče pomagati. Morda obstaja več tehničnih razlogov, ki preprečujejo izvedbo popolne sheme UTD v kateri koli državi, vendar je najpomembnejši vzročni dejavnik s holističnega vidika pomanjkanje splošne ozaveščenosti in zaskrbljenosti glede tragične resničnosti svetovne revščine.

Opazujte, kako se Američani, Francozi, Angleži, Japonci in drugi zahodnoevropski narodi vse bolj polarizirajo v svoji notranji politiki, kar izraža vse večje ekonomske in družbene razlike, ki so danes značilne za vse države. Kako zmanjšati te razlike in neenakosti, je pogosto predmet intenzivnih javnih razprav, ki se kažejo v nacionalno usmerjenih prednostnih nalogah političnih strank med volilnimi kampanjami. A javnost pogosto ne zazna ali pa ne razmišlja o neenakosti med različnimi državami in svetovnimi regijami, še posebej pa ne o omejenih življenjskih možnostih manj razvitih delov sveta. Ključno pa je, da te mednarodne razlike lahko odpravimo le z delitvijo svetovnih virov. Ta proces bo simbolično deloval kot magnet, ki bo pritegnil različne družbene spremembe, vključno z možnostjo, da univerzalni temeljni dohodek postane izvedljiv politični instrument v vsaki državi.

Zanimivo je, da vizija univerzalnega temeljnega dohodka predstavlja logiko ekonomske delitve, ki se običajno razume izključno na nacionalni ravni. Vendar večina zagovornikov UTD, vključno z nekaterimi organizacijami, ki si prizadevajo za odpravo absolutne revščine z zagotavljanjem temeljnega dohodka v državah v razvoju, le delno podpira idejo o medsebojni delitvi na svetovni ravni. Večina zagovornikov vidi samo majhen del te vizije ekonomske delitve znotraj okvira lastne države, ne da bi se zavedali, da popolne politike UTD ni mogoče uresničiti nikjer, dokler se ne izvede globalni proces redistribucije virov med vsemi državami članicami Združenih narodov.

Najzanesljivejši način za začetek tega procesa je, kot smo že omenili, aktivno sodelovanje milijonov ljudi v vseh državah, ki se združujejo in dvigujejo glas za takojšnje prenehanje trpljenja zaradi revščine, dokler se Združeni narodi ne zavežejo k nujnemu medvladnemu programu in celovitemu prestrukturiranju mednarodnega ekonomskega sistema. Zahteva po univerzalnem temeljnem dohodku kot rešitvi za revščino v vsaki državi je zato nezaveden klic k medsebojni delitvi svetovnih virov, tudi če ne prepoznamo ključa, kako doseči ta prelomni cilj. Tega ključa pa ne bomo odkrili, dokler večina človeštva ne bo enotno sprejela tega cilja, saj je vse odvisno od izrazite rasti naše kolektivne zavesti in empatije do drugih, da bi razumeli potrebe naših najrevnejših bratov kot enako pomembne našim lastnim.

V prizadevanjih za uresničitev navdihujoče vizije univerzalnega temeljnega dohodka za vsakega posameznika v vsaki državi lahko krenemo po dveh poteh. Prva je pot naraščajočega odpora, kjer poskušamo ustvariti nasprotno politično gibanje, ki bi prisililo oblast, da privoli v nov sistem razdeljevanja dohodka, ki temelji na UTD, z vsemi spremljajočimi tveganji, da bo to povzročilo velikansko državno nasprotovanje in nasilje. Lahko pa izberemo pot najmanjšega odpora in zgradimo drugačno obliko globalnega gibanja, ki bo temeljilo na 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic ter neposredno zahtevalo ustrezno hrano, stanovanje, zdravstveno varstvo in socialno varnost za vse. [20]

To nas znova usmerja k navodilom iz vodilne publikacije organizacije STWR, ki poziva k vnovičnemu oživljanju tega častitljivega člena z miroljubnimi protestnimi akcijami, nenehno potekajočimi po vsem svetu. [21] Če povzamemo nekatere pomembne vidike našega razmišljanja, opažamo, da so globalni protesti z enotnim ciljem trenutno dosegli vrhunec s pozivi k varstvu okolja, vendar nikoli s pozivi k zaščiti temeljnih pravic revne večine, ki se bojuje za preživetje v manj razvitih državah. [22] Toda ravno s takšnimi pozivi v obsegu, ki ga še nismo dojeli, lahko končno spremenimo smer svetovnih zadev in tako odpremo vrata UTD ter mnogim drugim političnim rešitvam, ki jih zagovarjajo napredni aktivisti.

Najpomembnejše je, da ljudska strategija razglasitve 25. člena pomeni najzanesljivejši način za dosego množice revnih, obubožanih in pozabljenih, saj so človekove pravice, zapisane v teh skromnih stavkih, prvenstveno namenjene prav njim. Če bo zahodni svet vztrajno in odločno protestiral v korist te humanitarne zadeve, bodo revni, ujeti v marginaliziranih regijah južne poloble, slišali poziv in se mu, upajmo, pridružili tudi sami.

Morda bi podobna logika veljala tudi za skupni cilj univerzalnega temeljnega dohodka, saj bi najrevnejši imeli največ koristi od rednih denarnih transferjev, zapisanih v nacionalni zakonodaji. Kljub temu obstaja več razlogov, zakaj se protesti za UTD verjetno ne bodo razširili kot enoten svetovni pojav. V prvi vrsti zato, ker je politika prizadevanj za pravico do temeljnega dohodka običajno omejena na državno raven, kjer se oblikuje in izvaja socialna politika znotraj posameznih držav. Nasprotno pa je poziv k 25. členu mednaroden po svoji naravi, saj si prizadeva, da bi vsakomur zagotovil osnovne dobrine, potrebne za preživetje. Tudi najbolj konservativni ali poslovno usmerjeni posamezniki se strinjajo s 25. členom, ne glede na svoja stališča o temeljnem dohodku, ideologijo ali politična prepričanja.

Poleg tega so ideje, povezane z univerzalnim temeljnim dohodkom, predvsem osredotočene na denar in osebne finance v posamezni družbi, kar je že razvidno iz same besede ‘dohodek’. Po drugi strani pa so ideje, povezane s 25. členom, usmerjene v moralna načela in naša skupna prizadevanja, pri čemer je prepoznano ‘priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu’, kot je navedeno v Splošni deklaraciji človekovih pravic. Izvajanje UTD je v resnici naloga ekonomistov in oblikovalcev politik, medtem ko je izvajanje 25. člena v prvi vrsti odvisno od srčnega vključevanja in aktivnega sodelovanja vseh segmentov družbe. In prav s temi srčnimi dejanji se bo sčasoma pojavil ‘božanski ekonomist’, če znamo brati med vrsticami, kot ga ponazarja izjemna predstava združenih svetovnih demonstracij, ki potekajo nenehno, tako podnevi kot ponoči, v neskončnost.

Tudi s tehničnega vidika obstaja veliko političnih posledic, povezanih z zagotavljanjem človekovih pravic iz 25. člena, ki niso vključene v predlog o temeljnem dohodku. Na primer, kako naj vlada ustvari sredstva za zagotavljanje univerzalnih javnih storitev pod demokratičnim nadzorom – zdravstveno varstvo, komunalne storitve, izobraževanje itd.? Večina vlad bo očitno morala izvesti obsežne ekonomske reforme, če želijo zaščititi in izboljšati te osnovne storitve v vseh razvitih državah ter jih trdno uveljaviti kot zakonsko pravico vseh državljanov, tudi v državah v razvoju. Zaradi kompleksnosti teh vprašanj je zato pragmatično pozvati k splošni politični zahtevi, ki bi na preprost način zajela vse povezane politike. Pod okriljem 25. člena mora nujno obstajati množica drugih političnih zahtev, ki vse kažejo lepoto načela medsebojne delitve dobrin v njegovi izjemni raznolikosti. Zahteva po zadovoljevanju osnovnih potreb vseh mora zagotovo vključevati naslednje:

preusmeritev vojaških izdatkov in drugih škodljivih državnih subvencij;
vnovična pogajanja o nepravičnih trgovinskih sporazumih;
omejevanje izogibanja davkom in davčnih utaj, ki jih izvajajo premožni posamezniki in korporacije;
obsežno prestrukturiranje in demokratizacija institucij globalnega upravljanja;
redistribucija virov z novimi viri iz mednarodnega obdavčevanja, kot so finančne transakcije, ogljični izpusti itd.; [23]
nešteto drugih ukrepov za ekonomsko delitev na nacionalni in lokalni ravni. [24]

S tem bo imela realna možnost za oblikovanje globalnega gibanja za izvajanje 25. člena izjemne verižne učinke na povezane kampanje in progresivni aktivizem, kar bi bil za zagovornike UTD izjemen blagoslov. Očitno bodo za svoja prizadevanja pridobili ogromno podporo, če bomo priča neskončnemu valu ljudskih demonstracij, ki bodo naše vlade pozivale k redistribuciji presežnih virov v najmanj razvite svetovne regije. Če bi s tem novonastalim občinstvom angažiranih državljanov razpravljali o etičnih in logičnih razlogih za UTD, bi bilo zelo malo verjetno, da se s tem ne bi strinjali. Morda bi takrat napočil čas, da bi zagovorniki temeljnega dohodka organizirali lastne neprekinjene demonstracije po vsem svetu, ki bi temeljile na zgoraj omenjeni moralni utemeljitvi, da ima ‘vsakdo pravico do življenja’.

Iz teh prvih ugotovitev jasno izhaja, da bi moral 25. člen postati temelj univerzalnega temeljnega dohodka. Oba bi morala delovati usklajeno in skupaj. Za uveljavitev temeljnega dohodka bi bil izjemno koristen enoten poudarek namena 25. člena, ki bi ga vsi zagovorniki podali na srečanjih, v predlogih in skupinskem aktivizmu. Ko vključimo 25. člen, vključujemo tudi osnovne potrebe revnih v vsako podrobnost – s tem pa pozivamo množice v vseh državah, da se nam pridružijo. Poleg tega ima 25. člen velik mobilizacijski potencial, ki omogoča spremembo vladnih politik v pravo smer; s svetovnim pozivom k ekonomski delitvi in sodelovanju za odpravo življenjsko ogrožajočega pomanjkanja postane vodilna prednostna naloga Združenih narodov. V srčni enotnosti bodo vsakodnevni množični protesti najprej izrazili načelo medsebojne delitve na tej Zemlji, njihova enotna zahteva po redistribuciji svetovnih virov pa bo sčasoma omogočila možnost zagotovitve temeljnega dohodka za vse in še številne druge ukrepe.

Lahko bi rekli, da načelo medsebojne delitve v metaforičnem smislu predstavlja dušo UTD, medtem ko je 25. člen njegova mati oziroma skrbnik. Prav Splošna deklaracija človekovih pravic je bila tista, ki je človeštvo navdihnila, da je po drugi svetovni vojni uredilo svoje zadeve, zato je dolgoletno prizadevanje za temeljni dohodek našlo svoj naravni družinski dom. Zaradi vseh teh razlogov, o katerih smo govorili, in še drugih, je pred gibanjem za temeljni dohodek dolga in temna pot, če svojih političnih idej ne bo povezalo z uveljavljeno pravico do ustreznega življenjskega standarda in pod njenim okriljem počakalo, dokler se ne pojavi priložnost. Če imate avto, potrebujete tudi bencin, da ga lahko vozite; ni preprostejšega načina, da bi zaobjeli naš argument. In tako je z vseh logičnih, praktičnih in strateških vidikov smiselno sprejeti 25. člen, če želimo, da se bodo sčasoma po vsem svetu izvajali resnični programi UTD.

To nam lahko pomaga, da znova razmislimo o nekaterih strateških razlogih, zaradi katerih je smiselno razglasiti 25. člen v skladu z utemeljitvijo, ki jo je STWR navedel v svoji istoimenski knjigi. V svojem manifestu za množično državljansko udejstvovanje smo poudarili, da je naš osrednji cilj posredno spremeniti interese, ki so usmerjeni zgolj k dobičku in prevladujejo v družbi. Naša želja je, da bi se velike korporacije metaforično priklonile in popustile pri oblikovanju vladne politike. To je vprašanje, o katerem bi morali zagovorniki univerzalnega temeljnega dohodka temeljito razmisliti in ga jemati izjemno resno, ob tem pa naj uporabijo svojo vizionarsko domišljijo in inteligenco v polni meri. Poudariti želimo, da ne govorimo o naivnem ustanavljanju nove družbe, kjer bi bila denar in ljubezen na voljo za vse, kot da bi se nenadoma vsi odločili preseči ideološke razlike ter živeti brez nepotrebnih težav in konfliktov.

Priklicati si moramo v spomin, da so korporacije z omejeno odgovornostjo, s katerimi se trguje na borzi in ki imajo velik vpliv, kot vojni stroji, spuščeni na prostost, da bi iz vseh človeških in okoljskih virov iztisnile dobiček. Imajo pravno obveznost, da postavijo maksimiranje dobička pred moralne in etične vidike. Recimo, da vsako vizijo boljšega sveta simbolizira hiša, nadnacionalne korporacije pa predstavljajo tanki, ki so spuščeni na vojnem območju in mimogrede uničijo vsako hišo na svoji poti. Tako naše idealistične vizije hitro ugasnejo kot kolateralna škoda v vojni podobnem zasledovanju iluzije neomejene akumulacije kapitala.

Takšna analogija je morda nekoliko pretirana, vendar gre za nadaljevanje simbolne bitke, v katero so vedno vpleteni naši politični voditelji. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja jo oživljajo s tržno usmerjeno politiko privatizacije, komodifikacije, deregulacije, nizkih obdavčitev podjetij in drugimi razdiralnimi sredstvi za ustvarjanje gospodarske rasti. Vendar izvor zla nebrzdanih tržnih sil sega veliko globlje od zgolj zgrešene politične ideologije. Kot smo že omenili, so človeški vzgibi, ki podpirajo globalizirani ekonomski sistem, tudi vrhunec starodavnih nagnjenj človeštva k pohlepu in institucionaliziranim lastnim interesom. Skozi generacije smo s svojo posredno sokrivdo in brezbrižnostjo vedno omogočali ta nagnjenja. Vprašanja o tem, kako svet osvoboditi tega starodavnega materializma, ne smemo jemati zlahka, še posebej ob upoštevanju izvora sodobnega kapitalizma v stoletjih kolonialne kraje in grozljivega izkoriščanja ranljivih skupin prebivalstva.

Ali je torej naivno pričakovati, da bo človeštvo kdaj spremenilo ta navidezno zakoreninjena in sebična nagnjenja zgolj s podpiranjem deklaracije o človekovih pravicah, ki ni bila nikoli več kot moralno prizadevanje? Še vedno ni pravno zavezujoča in kot ekonomska obveznost za vlade neizvršljiva. Nenehni svetovni protesti za pravice iz 25. člena se morda zdijo malo verjetni, vendar si lahko vsaj privoščimo razmislek o hipotetičnih posledicah, ki bi lahko izhajale iz tega dogodka. Kako bi to vplivalo na nadnacionalne korporacije, ki si prizadevajo za dobiček za vsako ceno, sredi neštetih milijonov ljudi, ki zahtevajo, da naše vlade 25. člen spremenijo v sklop obveznosti, ki jih je mogoče uveljaviti z nacionalnimi in globalnimi zakoni? In kakšen bi bil po našem mnenju glavni učinek na delovanje samih vlad, če upoštevamo, da so celo naši oblikovalci politik dejansko služabniki teh centraliziranih korporativnih birokracij?

Tu se začenja prava vojna za dosego celovitega univerzalnega temeljnega dohodka, saj je v tem političnem gibanju vgrajena potreba, da vlade prerazporedijo bogastvo med večinskim prebivalstvom. Zato se takoj pojavi besedna zveza ‘progresivna redistribucija’, saj ni mogoče takoj doseči celovitega sistema UTD, če vlade ne bodo prisiljene regulirati velikih korporacij in si povrniti javnih sredstev z ekonomskimi reformami, ki smo jih omenili zgoraj. V skladu z našim razmišljanjem največje upanje v povezavi s tem ni le vsesplošna javna zahteva, da vlada uvede UTD samo v naši državi, temveč tudi, da Združeni narodi zagotovijo 25. člen z resnično sodelovalnim medvladnim ukrepanjem. To je edini način za prerazporeditev bogastva in politične moči navzdol, tako znotraj vsake države kot med njimi. To je edini način za vzpostavitev ravnovesja in harmonije v svetovnih ekonomskih zadevah, pri čemer je treba preprečiti, da bi se politika UTD pokvarila zaradi komercializacije, uničujočih iger moči zunanjih politik in izkrivljenih prednostnih nalog vlad, ki nimajo pojma, kaj pomeni služiti človeštvu.

Sčasoma se lahko vsesplošni poziv k medsebojni delitvi postopoma razširi na oblikovanje novih zakonov in sistemov razdeljevanja dohodka, s čimer se bo zagotovilo, da bo glavna vloga vlad zagovarjanje pravice vseh do dostojnega življenja in ustreznega življenjskega standarda. Če uporabimo še drugo prispodobo, to ne pomeni, da zagovorniki UTD trkajo na napačna vrata, čeprav si lahko predstavljamo dvoje vrat v isti stavbi, skozi katera je treba iti po zaporedju. Ko na vhodna vrata za 25. člen potrkajo milijoni ljudi v vseh državah, se končno pokažejo notranja vrata, za katerimi se skriva najvišja vizija UTD z vsemi upanja polnimi obljubami o socialni pravičnosti in svobodi. Na ta druga vrata pa javnosti ne bo treba simbolično trkati z neskončnimi demonstracijami v velikem obsegu – saj se bodo takrat odprla sama od sebe.

3. del: Notranje razsežnosti preobrazbe sveta

Obstaja še ena perspektiva, ki lahko dodatno pojasni povezavo med UTD in našo vizijo razglasitve 25. člena. Ta perspektiva se osredotoča na raziskovanje notranjih razsežnosti tega, kako mora družba preoblikovati svoje vrednote, ki so usmerjene v dobiček, s skupnim izražanjem ljubezni, volje za dobro in medsebojne delitve v različnih oblikah. Ta način raziskovanja je v naših študijah vedno najpomembnejši, saj nujni program za preprečevanje življenjsko ogrožajočega pomanjkanja ne bo povzročil le preobrazbe na področju političnega odločanja, temveč tudi globoke notranje preobrazbe v zavesti človeštva kot ene soodvisne entitete.

Recimo, da bo ta pomemben dogodek pomenil začetek konca želje večine ljudi po kopičenju milijonov, hlepenja po bogatenju na račun drugih in na račun Zemlje. To bo pomenilo, da se bodo bogati sami aktivno vključili v ta velika družbena prizadevanja za lajšanje nepotrebnega trpljenja drugih. To bo posledica prebujanja srca, kar bo vodilo v nepopisne spremembe na področju naših notranjih vrednot ter občutka povezanosti, vključenosti, enosti in ljubezni. Tudi številni ‘izmi’, ki predstavljajo nasprotujoča si prepričanja v naših družbah, bodo verjetno zmanjšali svojo skrajno polarizacijo in se sčasoma približali drug drugemu. To bo v neposredni povezavi z novim spoznanjem, da je medsebojna delitev svetovnih virov edini način za rešitev naše bolne civilizacije.

Zlahka si lahko predstavljamo širše posledice, če se strinjamo, da so vse takšne zunanje preobrazbe jasno odvisne od predhodnih notranjih sprememb v zavesti človeštva. Kot smo že napovedali, lahko te notranje spremembe povzroči samo prebujanje, kakršnega do zdaj še ni bilo, o resničnosti nepotrebnega trpljenja, ki ga povzroča revščina. To pa bo vodilo v prerazporeditev presežkov hrane in drugih ključnih svetovnih virov tja, kamor po pravici sodijo.

Toda težko si je zamisliti takšno novo družbeno ozračje, ki je usmerjeno v ‘medsebojno delitev’ ali ‘ljubezen’, če vrednote naše trenutne družbe temeljijo na nasprotju medsebojne delitve in pravilnih človeških odnosov. Ko slišimo ljudi govoriti o ‘naših vrednotah’ in ‘načinu življenja’ našega naroda, to z vključujočega duhovnega vidika nima skorajda nikakršnega pomena, medtem ko vsak teden umre na milijone ljudi zaradi skrajne revščine, nasilnih konfliktov in neusmiljenih naravnih nesreč. Kakšne vrednote sploh lahko mislimo v tem grozljivem globalnem kontekstu, če ne tistih, ki opredeljujejo našo psihološko ločenost in izolirano vedenje? Ko teroristi pobijajo nedolžne civiliste v bogatih zahodnih mestih, pogosto slišimo komentatorje, ki trdijo, da nas verski skrajneži ne morejo razdeliti ali uničiti naših vrednot, naše demokracije, našega tako imenovanega načina življenja. Vendar ali nas način življenja že sam po sebi ne ločuje zaradi brezbrižnosti, ki ohranja velike razlike v življenjskem standardu po vsem svetu?

Predstavljajte si preobrazbo zavesti, ki je nujna, da bi se človeštvo kot celota začelo zavedati svojih delitev na planetarni ravni, dokler vrednote pravilnih človeških odnosov ne bi začele dobivati pomena v našem vsakdanjem življenju. Predlagali smo že, kako se bodo te nove vrednote sprva izražale – predvsem s srčno zavestjo, ki poudarja, da nihče ne sme umreti od lakote, ter z enotno javno zahtevo, da vlade delijo presežne vire s programom nujne prerazporeditve. Šele takrat si lahko predstavljamo družbo, v kateri bo zagotovljen temeljni dohodek, ki bo soglasno sprejet in podprt, vendar ne prej.

Manjkajoči element številnih predlogov za univerzalni temeljni dohodek je torej povezan z vprašanjem naše globalne empatične ozaveščenosti in enotnosti. Ta se bo seveda razširila v vse smeri, ko se bodo milijoni ljudi dvignili pod zastavo 25. člena in nas usmerjali k vrednotam pravilnih človeških odnosov v vseh njihovih različnih oblikah – medosebnih, skupnostnih, institucionalnih in drugih. Glede na to, da pravi odnos vključuje tudi načela ‘ne škodujem’ ali ‘poskušam braniti druge in planet pred škodo’, ne bo trajalo dolgo, ko bo ta velika moč javne zavesti usmerjena proti glavnim krivcem za uničevanje planeta. Ti krivci so predvsem multinacionalne korporacije s svojim nenasitnim apetitom po dobičku in črpanju virov. Kakšen pa bo po našem mnenju učinek tega, da se bodo celotne družbe zavzele za ekonomsko delitev, da bi zmanjšale revščino v vseh njenih oblikah, ob upoštevanju izkoriščevalskih poslovnih dejavnosti in interesov, povezanih z iskanjem dobička?

Morda ne bodo opazni nobeni konkretni učinki, kot bi lahko predvidevali, in ti veliki komercialni subjekti bodo morda preprosto ostali v ozadju. Vzdušje volje za dobro in služenje svetu bo namreč takšno, da bodo celo številni direktorji podjetij in bogati vlagatelji zapustili svoja podjetja ter se sami udeležili tega velikega planetarnega dogodka. Sčasoma bodo morda mnoge multinacionalne korporacije začele popolnoma spreminjati svoje poslovne modele in cilje, saj se bo naša zavest o resničnosti globalne neenakosti razširila na zavedanje o kritičnih okoljskih razmerah in potrebi, da človeštvo drastično zmanjša svoje netrajnostne zahteve do Zemlje.

Zagotovo je nujno, da javnost spodbuja to naraščajoče zavedanje o nepravilnostih in škodljivosti v podjetjih, kar lahko odseva v splošnem odklonu od številnih industrij, ki izkoriščajo človeško in ekološko uničevanje. Potrošniški aktivizem je v tem smislu močna obrambna taktika, pri čemer ogromno število državljanov z bojkotom, neposrednimi akcijami in drugimi oblikami množičnega organiziranja izpodbija grozljive prakse podjetij. Vse, kar si v resnici predstavljamo, je delovanje volje za dobro in ozaveščenosti, ki prežemata vsako družbo in sta osredotočeni na usmerjanje srca ter zdrave pameti k pravilnemu razmišljanju, pravilnemu delovanju in pravilnim človeškim odnosom. Izkoriščevalske prakse velikih korporacij bodo naravno prenehale ali pa se bodo preoblikovale v koristnejše oblike dejavnosti, kolikor bo zavest množic začela odsevati novo angažirano in manj sebično naravnano motivacijo.

Kot smo že omenili, temeljni problem nikoli ni bil kapitalizem ali monopolna korporacija, temveč vselej zavest človeka, ki je dovolila, da so se te pridobitniške prakse in sistemi razvili na škodljiv način. Ko se torej človek začne zavedati škode, ki sta jo povzročila njegova brezbrižnost in samozadovoljstvo, se bodo enako spremenili zunanji načini delovanja kapitalizma in korporacij. S preoblikovanjem naše zavesti bodo sledile tudi spremembe v družbi in globalnem družbeno-ekonomskem redu. S spremembo zavesti se prilagodi politika in tudi svet se prilagodi tej spremembi. [25]

Ko te ugotovitve povežemo z razlogi za UTD, lahko le ponovimo, da se bodo njegovi trdni zagovorniki kmalu utrudili in postarali, če človeštvo ne bo sprejelo načela medsebojne delitve z nenehnimi protestnimi dejavnostmi v povezavi z uveljavljanjem pravic iz 25. člena. Sam pojav tega dogodka bo pomenil začetno fazo širjenja naše kolektivne zavesti, dokler ne postane potreba po uvedbi UTD očitna, sprejemljiva in sčasoma neizogibna v vsaki državi. Ko se bo naša zavest še naprej širila in rasla po teh bolj altruističnih smernicah, se lahko sčasoma spremeni tudi sam izraz ‘temeljni dohodek’ (če ne bo prenehal obstajati) in dobil drugačen pomen, ki bo bolj usklajen z vrednotami pravilnih človeških odnosov. Kakor koli že, kakšne miselne asociacije vzbujata besedi ‘temeljni’ in ‘dohodek’ v okviru komercializirane družbe, ki zna trivializirati vse, kar ima resnično vrednost, s čimer psihološki pomen UTD degradira na raven ‘žepnine’ ali ‘brezplačnega darila’?

Čeprav ne moremo predvideti, kako se bo naše družbeno dojemanje UTD razvijalo v prihodnosti, bi morala biti očitna potreba po tem, da to temo preučimo v veliko bolj holistični in univerzalni luči, ob zavedanju notranje plati življenja. Naše utemeljitve za UTD ne bi smele biti omejene na argumente o prihajajoči dobi avtomatizacije ali potrebi po manj potrošniški in z delom obsedeni družbi. Nasprotno, izhodišče za razumevanje poti do UTD je treba videti v problemu trenj med narodi ter endemičnega stresa in depresije v naših družbah, ki zavirajo izražanje pravilnih človeških odnosov.

To je klinična plat medsebojne delitve svetovnih virov, če se lahko tako izrazimo, saj je najpomembnejši notranji rezultat delitve zmanjšanje mednarodnih napetosti. To omogoča skupinam, da se na vseh ravneh – planetarni, nacionalni, lokalni in medosebni – povezujejo v sinergijske zveze. Takrat se lahko resnične oblike sodelovanja naravno razširijo, pri čemer bodo pozitivni rezultati presegli vsa pričakovanja glede konkurenčnih odnosov med vladami na svetovnem prizorišču. Lahko rečemo, da ko se bo končno začel pravi proces ekonomske delitve in ko bodo vlade pooblaščene, da prek Združenih narodov oblikujejo nujni program za odpravljanje revščine, se bodo širše strukture, potrebne za vzpostavitev pravilnih človeških odnosov, samodejno začele kazati na vseh družbenih ravneh.

Eden glavnih elementov za strukturiranje procesa ekonomske delitve je pravična razdelitev dohodka, ki temelji na enakem načelu kot mednarodni program za nujne primere: da imamo dovolj sredstev za zadovoljitev osnovnih potreb vseh, če so ta sredstva pravilno uporabljena in preusmerjena tja, kjer so najbolj potrebna. Vemo, da imamo dovolj hrane, zdravil, drugih materialnih dobrin in tehnologije, da bi hitro odpravili vse oblike materialnega pomanjkanja. Ob uresničevanju tega velikega civilizacijskega podviga se bo naravno povečalo naše zavedanje o tem, kaj vse lahko naše družbe še dosežejo – en primer je izvajanje shem UTD po vsem svetu. Takrat bodo sprejeti novi zakoni, ki bodo podpirali nove strukture, zaradi česar bodo površinski družbeni argumenti proti popolnemu UTD pravzaprav nesmiselni in nepomembni. [26] Takrat bomo govorili o povsem drugačni družbi, v kateri bodo vsakemu posamezniku zagotovljene osnovne dobrine za ohranjanje notranjega občutka lastne vrednosti ter izražanje najglobljega občutka radosti, svobode in ustvarjalnosti.

Na tem mestu se ne bomo globlje posvetili temi, ki se nanaša na potrebo po novem izobraževanju, kot smo poudarili v več naših prejšnjih publikacijah. [27] Dovolj je, če izrazimo, da si predstavljamo bolj duhovno, srčno in sočutno družbo, v kateri je izkušnja stresa in nasilja zanemarljiva, Kristusovo načelo pa ni več zgolj teološka ideja, temveč izkustvena resničnost v življenju skoraj vseh ljudi. Ko se bodo srca človeštva odprla in ko se postopoma zmanjša prevelika stopnja napetosti v našem svetu, smo lahko prepričani, da bo jamstvo temeljnega dohodka prevzelo svoje vnaprej določeno mesto kot bistvena sestavina tega, kar pomeni živeti v pravilnih človeških odnosih.

Namen prejšnjih razmišljanj je bil pokazati, da popolna politika UTD ne bo nikoli izvedljiva v nobeni državi, če ne bo prišlo do temeljnih sprememb v naši kolektivni zavesti in družbenih vrednotah, ki morajo sčasoma odsevati na politični ravni med svetovnimi državami. Zdaj smo raziskali elemente, ki manjkajo v večini razprav o politiki temeljnega dohodka, in razloge, zaradi katerih bo vsak univerzalni program v zdajšnjem družbenopolitičnem kontekstu verjetno propadel.

Predloge za UTD danes spremljajo številne konotacije nevarnosti, ki se pojavljajo z različnih vidikov. Kot smo že omenili, je že sama besedna zveza ‘temeljni dohodek’ nevarna v komercializiranih družbah, v katerih živimo. V teh družbah se napovedani trendi, ki smo jih že omenili, še naprej krepijo, ne nazadnje tudi zaradi rasti svetovnega prebivalstva. Kako naj se ti trendi ustavijo in obrnejo v nasprotno smer, če v vseh državah ne bomo hitro zaščitili pravic iz 25. člena? [28] V luči našega razmišljanja lahko vidimo, kako resnično univerzalna vizija temeljnega dohodka poziva k reševanju številnih drugih problemov. Dejansko so težave, ki obkrožajo ta preprosti politični predlog, še kako dramatične, razen če ne govorimo samo o bogatih državah zahodnega sveta.

Mnogi zagovorniki UTD morda še vedno razmišljajo o tem, kako uresničiti svojo vizijo družbe medsebojne delitve v večjih industrializiranih državah, zlasti v zahodni Evropi in Severni Ameriki. Toda če na to vprašanje pogledamo z zdravo pametjo angažiranega srca, postane jasno, da sistema UTD ni mogoče ohraniti znotraj meja ene same države, dokler bo preostali svet tako globoko neenak in v nenehnih konfliktih. Tudi če bi bila bogata država, kot je Švica, pripravljena vsem svojim državljanom zagotoviti znesek, ki bi jim omogočal preživetje (brez preverjanja sredstev ali kakršnih koli pogojev), obstajajo očitni razlogi, zakaj bi tak nacionalni sistem dolgoročno lahko predstavljal nepremostljivo nevarnost.

Bogata država lahko kratkoročno prepreči pritok revnih migrantov z mejnim nadzorom in različnimi omejitvami upravičenosti do neproračunskega sistema UTD, kot so čakalne dobe in upravičenost na podlagi stalnega prebivališča. Toda ne glede na pritiske selektivnega priseljevanja ‒ kako dolgo bi lahko tak sistem zdržal, če upoštevamo pritiske ekonomske globalizacije na oblikovanje javnih politik? [29] Po najbolj logični analizi v tem konkurenčnem in k dobičku usmerjenemu svetu bo zagotovo prišlo do velikanskega nasprotovanja napredku kakršne koli nacionalne redistributivne sheme, ne glede na to, iz katere države bo izvirala.

Če UTD preučujemo tudi s povsem moralnega vidika, se moramo vprašati, ali lahko sploh kdaj uspe na ravni ene države, če se ne izvaja v skladu z vizijo enega človeštva, ki je duhovno povezano in enotno. Naravno je, da pobudniki kampanje svoje predloge najprej usmerijo na nacionalno raven in se zavzemajo za blagostanje sebe in svojih sodržavljanov. Toda UTD je treba razumeti tudi kot rešitev za naše večplastne globalne probleme in ga usmeriti k ideji skupnega dobrega vseh – sicer naše ideje očitno ne temeljijo na univerzalnem pojmovanju pravičnosti, solidarnosti, enakosti in človekovih pravic. Potem bi bilo namreč tako, kot da bi svojo državo imeli za vsoto ‘človeštva’, medtem ko bi ostali ravnodušni do usode milijard ljudi drugod, ki nimajo naše privilegirane nacionalne identitete. In potem bomo vse bolj izgubljeni v nacionalni ogradi, ki smo si jo ustvarili sami in v kateri so naši brezskrbni dnevi šteti, medtem ko se problemi zunaj meja naše države še naprej množijo in poglabljajo.

Zato je nemoralno, da bi celovit UTD uvedla ena sama država (tudi če ima za to sredstva) v svetu, kjer je revščina zelo razširjena in kjer se številne zaradi vojn opustošene države bojujejo za preprečitev naraščajoče stopnje prehranske negotovosti. Morda bi lahko vsi v vaši državi živeli udobno z zagotovljenim temeljnim dohodkom in univerzalnimi socialnimi storitvami. Kaj pa drugi v revnejših državah, ki nimajo nobenih tovrstnih pravic ali celo grižljaja hrane? Če bi bili predsednik vlade Združenega kraljestva in bi v parlamentu sprejeli zakonodajo za uvedbo sistema temeljnega dohodka na visoki ravni samo za britanske državljane, ali bi vam bilo vseeno za ljudi v Franciji ali Nemčiji, če bi jih prizadela katastrofalna naravna ali gospodarska nesreča, zaradi katere bi bili milijoni vaših sosedov v regiji lačni in obubožani? Vendar pa ljudje v bogatih državah v resnici razpravljajo o svojih notranjih zadevah, kot da lahko branijo svoje uveljavljene sisteme socialne zaščite, ne da bi upoštevali nesrečo tistih, ki živijo v trpečih oddaljenih državah.

Tako vidimo posledice pomanjkanja medsebojne delitve v našem svetu, saj sistemi države blaginje v industrializiranih državah propadajo zaradi vseh težav, povezanih s paradigmo komercializacije v tej najvišji fazi njenega globalnega izraza. Do približno konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja so države, kot je Anglija, morda pokazale vključujoč potencial univerzalnih držav blaginje kot učinkovitih sistemov ekonomije delitve, preden je ideologija nebrzdanih tržnih sil in zasebnega lastništva začela vladati v svetovnih zadevah. Toda kot smo že ugotovili, je medsebojna delitev nacionalnih virov z redistributivnimi politikami progresivnega obdavčevanja in socialnih transferjev nekaj povsem drugega kot medsebojna delitev svetovnih virov. In če se ne začne proces ekonomije delitve med vsemi državami (ki mu na tem planetu od ustanovitve Združenih narodov še nismo bili priča), se bodo obstoječe mreže socialne varnosti v industrializiranem svetu še naprej slabšale in propadale.

Znamenja te resnične in prisotne nevarnosti se že kažejo, saj o človeškem življenju odločajo digitalizirani sistemi socialnih pomoči, ki določajo višino dodeljenih sredstev, hkrati pa ponižujejo in v veliki meri onemogočajo tiste, ki jih najbolj potrebujejo. Ti sramotni postopki napovedujejo čas, ko se bodo sistemi javne blaginje dvajsetega stoletja neizogibno sesuli – razen če se naše družbe ne bodo dramatično reorganizirale na bolj vključujočih in moralnih temeljih. Glede na to se morajo zagovorniki UTD zavzemati za svojo politiko kot enotno vizijo za vse države, hkrati pa se zavedati, da tega ne bo mogoče doseči, dokler načelo medsebojne delitve ne bo vsaj začelo nadzorovati odnosov med nacionalnimi državami. Vse to nas vrača k naši osrednji napovedi: da je manjkajoči element za začetek te plemenite vizije ljudska strategija za preoblikovanje sveta, ki temelji na razglasitvi 25. člena.

4. del: Jasna univerzalna vizija

Nazadnje bomo preučili, kakšna bi lahko bila najboljša globalna vizija UTD v prihodnosti, po spremembah v ozaveščenosti javnosti in mednarodnih odnosih, ki smo jih opisali v tej razpravi. Poskus predvidevanja teh novih oblik ekonomske ureditve bi bil vsekakor koristen, čeprav je zaman poskušati oblikovati končne podrobnosti politike, ki bodo delo usposobljenih ekonomistov najvišjega kalibra (če se bo ta daljnovidni ideal kdaj uresničil). Ne smemo pozabiti, da je treba celotno strukturo svetovne ekonomije preoblikovati na bistveno bolj pravični in enakopravni podlagi, preden bo mogoče v vseh državah zagotoviti 25. člen.

Bodite prepričani, vlade zagotovo ne morejo zaščititi ekonomskih in socialnih pravic vseh državljanov, če ne odpravijo sodobnih politik, ki so močno povečale ekonomsko negotovost in uzakonile privatizacijo gospodarstva. Preusmeritev velikih vojaških izdatkov v socialne potrebe je ključnega pomena, vendar moramo upoštevati tudi potrebo po preoblikovanju številnih drugih politik in struktur, ki od osemdesetih let prejšnjega stoletja in še prej omejujejo vlade svetovnega juga. To preoblikovanje vključuje celoten sistem svetovnih davčnih oaz, neodplačljivih državnih dolgov in nepoštene trgovinske ureditve. Tako je mogoče pričakovati, da bo 25. člen postal izvršljiv zakon o človekovih pravicah v Združenih narodih, kar bo omogočilo, da bodo vse države članice resno razpravljale o UTD kot sredstvu za dosego tega končnega cilja. Potem bomo lahko končno razmislili, kaj pomeni resnično ‘univerzalni’ temeljni dohodek – to pomeni globalno orodje socialne politike, ki lahko pomaga zagotoviti temeljne pravice vsakega človeka za neomejen čas.

V povezavi s tem številni razvojni ekonomisti pozdravljajo obetavne sheme denarnih transferjev kot pragmatično metodo za zmanjševanje revščine v državah z nizkimi dohodki, ki bi lahko bila podlaga za novo družbeno pogodbo med državljani in državo, če bi bila dovolj razširjena. Številni dokazi kažejo, da lahko sheme denarnih transferjev spremenijo življenje izključenih državljanov, ne glede na to, ali se izvajajo pod določenimi pogoji, kot je cepljenje otrok ali obiskovanje šole. To velja zlasti za milijone ljudi, ki delajo v neformalnem sektorju in živijo v marginaliziranih skupnostih ter običajno nimajo dostopa do varne zaposlitve ali celovitih socialnih storitev. Za zdaj lahko torej opazujemo, kako dokazana uspešnost denarnih transferjev odseva vsestranskost načela medsebojne delitve v povezavi s strategijami za zmanjševanje revščine, tudi kadar se v omejenih ukrepih uporablja za ciljne skupine kot poskus za preverjanje posebnih rezultatov. V svetu, ki temelji na dobičku in ga pesti umetno pomanjkanje, je dostop do denarja sam po sebi vedno transformativen – tudi za najbogatejše posameznike. Zato je naravno pričakovati, da bo neposredno dajanje denarja revnim potencialno spremenilo njihova življenja.

S povsem vključujočega in idealnega vidika, s katerim se seznanjamo v tej razpravi, je treba te ciljno usmerjene sheme denarnih transferjev obravnavati v okviru svetovne krize revščine, ki je še zdaleč ni mogoče rešiti z večstranskimi pogajanji in medvladnim programom strukturne ekonomske reforme. Rezultati poskusov z denarnimi transferji kažejo, kaj bi bilo mogoče doseči s sistemi UTD na ravni celotne države, čeprav je to precej oddaljeno od naše vizije, da se vse države dogovorijo o izvajanju takšnih shem na podlagi mednarodnega sodelovanja. Morda lahko eksperimentiramo z revščino izključenih državljanov v državah z visokimi in nizkimi dohodki, ne moremo pa eksperimentirati z življenji tistih tisočih otrok in odraslih, ki jim prav v tem trenutku grozi lakota. Občasni denarni transferji ne bodo nikoli zadostovali za rešitev teh neštetih nedolžnih življenj, razen če se države ne bodo zavezale k takojšnjemu nujnemu programu za zmanjševanje revščine, hkrati pa k dolgoročnemu prestrukturiranju svetovne ekonomije, ki lahko odpravi temeljne vzroke množičnega osiromašenja.

Za zdaj sheme denarnih transferjev najbolje razumemo kot neustrezno obliko pomoči, ki lahko pomaga ublažiti najhujše posledice materialnega pomanjkanja, čeprav le tistim sorazmerno srečnim ljudem v državah v razvoju, ki jih vlade ali donatorji izberejo za prejemnike. Vendar se oziramo v čas, ko se bo ta pomoč preoblikovala v trajni sistem temeljnega dohodka, ki bo koristil vsem brez izjeme in ga bodo sčasoma koordinirali Združeni narodi z obljubljeno podporo vseh držav z obeh polobel, severne in južne.

Ob nastopu takega dogodka je smiselno predvideti, da bodo večstranska pogajanja tonamensko potekala pod okriljem Združenih narodov. Ne nazadnje, če potrebo po temeljnem dohodku obravnavamo z resnično univerzalnega vidika človekovih pravic, je Generalna skupščina Združenih narodov edini nominalno demokratični in reprezentativni forum, ki trenutno obstaja na medvladni ravni. V sistemu Združenih narodov že obstajajo številne specializirane agencije, ki usklajujejo mednarodna prizadevanja za spodbujanje miru, varnosti in spoštovanja temeljnih človekovih pravic. Ko torej pride čas za usklajevanje UTD za vse države hkrati, je treba besedo ‘univerzalen’ v tem kontekstu povezati s temeljnimi nameni in načeli Združenih narodov ter njihovimi pogodbenimi obveznostmi.

Zakaj obstaja ta častitljiva ustanova, če ne zato, da ‘nam ljudstvom’ omogoči enake možnosti za dostojno in zdravo življenje? Zaradi vseh družbenih in političnih sprememb, ki smo jih opisali, bo globalna vizija UTD verjetno postala tako priljubljena in široko obravnavana, da bo treba o njej razpravljati na najvišjem političnem forumu. Kje drugje kot na multilateralni ravni bi lahko organizirali razpravo o tej viziji? Če je Varnostni svet pooblaščen za odobravanje vojaških posegov in sankcij zaradi domnevnega preprečevanja kršitev človekovih pravic, potem je zagotovo mogoče uporabiti bolj vključujočo Generalno skupščino za dobronameren nadzor nad vzpostavitvijo sistemov UTD v vsaki državi. Morda bi lahko celo predvideli ustanovitev nove specializirane agencije, ki bi bila odgovorna za to ključno nalogo in bi delovala skupaj z drugimi ustreznimi agencijami kot samostojen in pomemben del družine Združenih narodov.

Pri tem je treba poudariti, da ne predvidevamo potrebe po uvedbi temeljnega dohodka na celotnem planetu, kjer bi ga vsak posameznik neposredno prejel prek zapletene centralizirane birokracije znotraj sistema Združenih narodov. Še posebej ne, če bi to vključevalo vzpostavitev nekakšnega nadnacionalnega sistema transferjev, ki bi utegnil vzbujati vtis prihodnje svetovne vlade. [30] Nasprotno, nujno je treba spodbujati vsako suvereno državo k razvoju sistema temeljnega dohodka v skladu s svojimi posebnimi sredstvi in zahtevami, ob tem pa vedno spoštovati njene edinstvene tradicije, običaje in demokratične prakse. Pri tem procesu pa predvidevamo, da bodo morale vlade upoštevati dogovorjene mednarodne zakone Združenih narodov, ki določajo splošna načela in standarde za vsak domač sistem temeljnega dohodka, s čimer bo vsakomur zagotovljena pravica do ustreznega življenjskega standarda (kar je seveda že zapisano v 25. členu in povezanih mednarodnih dokumentih o človekovih pravicah).

Z drugimi besedami, države članice se lahko v Generalni skupščini ZN dogovorijo, da bodo neodvisno izvajale temeljni dohodek, ki bo zadostoval za odpravo materialne revščine in spodbujanje temeljnih človekovih svoboščin. Nedvomno bo sprejetje takšne pogodbe dolgotrajno in zahtevno, saj mora vključevati tudi določbe za manj razvite države, ki bodo še vedno potrebovale mednarodno podporo za razvoj učinkovitega sistema temeljnega dohodka, poleg širitve javnih storitev, ki jih financira država, in univerzalnih sistemov socialnega varstva. Za ta namen bo treba ustanoviti svetovni solidarnostni sklad, ki bi se lahko financiral z različnimi možnostmi, o katerih se zdaj veliko razpravlja v naprednih krogih – mnoge izmed njih vključujejo nove in inovativne metode zbiranja ‘socialnih dividend’ iz skupnih virov. [31] [32]

Namen naše razprave ni preučevati verodostojnosti ali utemeljenosti obstoječih predlogov, temveč ugotoviti, kako je globalna vizija temeljnega dohodka odvisna od redistribucije bogastva, moči in virov v obsegu brez primere ter v dramatično kratkem času. In obseg te prerazporeditve mora biti ‘univerzalen’ v vseh pogledih, predvsem na medvladni ravni s sodelovalnim združevanjem presežnih virov in oblikovanjem svetovnega javnega prihodka. Vemo, da je to mogoče doseči v doglednem času, čeprav se to trenutno zdi zelo daleč v prihodnosti. Če se lahko države organizirajo za izgradnjo zapletene vojne infrastrukture, lahko sodelujejo tudi pri izgradnji infrastrukture novega svetovnega ekonomskega sistema, ki bo organiziran po načelu medsebojne delitve, podpiran pa bo z novimi mednarodnimi zakoni Združenih narodov.

Pravzaprav je bil to širši cilj, h kateremu je pred nekaj desetletji stremel Willy Brandt, ko je poudarjal našo soodvisnost in potrebo po tem, da države preusmerijo prednostne naloge javne porabe z ‘razoroževanja na razvoj’ z ‘obsežnimi transferji’ sredstev v najrevnejše regije sveta. Lahko bi rekli, da je Brandtovo poročilo posredno pozivalo k strukturnim reformam, potrebnim za izvajanje 25. člena, in priznavalo, da tega ni mogoče doseči brez novega duha svetovne solidarnosti, ki temelji na skupnih interesih in ekonomiji delitve. S tem je posredno napovedal tudi čas, ko bo mogoče izvajati politike temeljnega dohodka po vsem svetu, saj oba cilja potekata po isti poti in ostajata povezana z istim temeljnim namenom – zagotoviti ‘pravico do življenja’ z dostojanstvom in svobodo za vse ljudi na svetu.

Vendar je v tej luči pomembna razlika med tem, kar je Brandt poskušal doseči v smislu delitve svetovnih virov s sodelovanjem med severom in jugom, ter najbolj dovršeno vizijo UTD, ki jo je mogoče doseči šele v poznejši fazi. Očitno je, da prva stopnja zadeva odnose med nacionalnimi državami in potrebo po pravičnejši obliki razvoja, ki bi znova uravnotežila svetovni ekonomski sistem ter tako odpravila skrajno revščino in postavila temelje za dolgoročno mednarodno varnost. Druga faza izvajanja UTD po svetu pa vključuje odnose med posamezniki in njihovimi vladami ter opredeljuje novo družbeno pogodbo, ki jo bodo okrepili pozneje sprejeti zakoni Združenih narodov v povezavi s 25. členom v svojih splošnih predpisih. Preprosto povedano, le z delitvijo svetovnih virov lahko vse države – neodvisno in vendar na podlagi vzajemne podpore – vzpostavijo nove politične dogovore, ki so potrebni za uresničitev trajnostne vizije UTD v vseh državah. Te vizije namreč ne bo mogoče uresničiti, dokler bodo obstajale velike razlike v bogastvu različnih svetovnih regij, kot to izhaja iz vseh argumentov naše zgornje trditve.

Z določenega vidika so najbogatejše industrializirane države tiste, ki imajo največ težav pri izvajanju UTD v polnem obsegu. Kajti tudi če bi si prizadevale za izvajanje takšne politike znotraj svojih meja, bomo videli, kako bodo prisiljene zaostriti vsa razdiralna sredstva, s katerimi trenutno ohranjajo svojo nepravično pridobljeno blaginjo. Če se ti uničujoči sistemski procesi postopoma ne obrnejo, če se najbogatejše države ne zavežejo k obsežnemu programu mednarodnih transferjev sredstev in če vlade sveta ne začnejo sodelovati v pristnem duhu solidarnosti, potem je nesmiselno nadalje razpravljati o viziji, ki je predstavljena v tej razpravi. Nič ni narobe, če še naprej spodbujamo tako plemenito stvar, kot je UTD, vendar bomo v prenesenem pomenu hodili s kroglo in verigo, dokler ne bo najprej uresničena naša prejšnja stvar – namreč monumentalne javne demonstracije, ki nenehno podpirajo človekove pravice iz 25. člena.

Epilog: Nekaj končnih spodbudnih besed

Upoštevajte, da zadnje ugotovitve z več vidikov ne ponavljamo zato, ker gre za fanatično prepričanje ali želeno napoved prihodnosti, saj dejansko temelji na logični in intuitivni analizi tega, kar se mora strateško zgoditi, če naj bi se najvišji ideal UTD kadar koli realno uresničil. Zagotovo je boj za temeljni dohodek v obstoječem političnem ozračju občudovanja vreden, čeprav je pomembno razumeti, kje je bistvo našega izziva, ki je vedno vprašanje, kako pridobiti večino človeštva na svojo stran. Zagovorniki, ki so se lotili tega boja, so se podali na pionirsko in častno pot, pot, ki že v osnovi pravi, da je ‘nad vsemi narodi človeštvo’. Toda naša težava še vedno ostaja pomanjkanje zadostne javne podpore, ki bi morala biti vsaj primerljiva z ozaveščenostjo o okoljskih vprašanjih, da bi politični voditelji predloge o UTD jemali resno.

Enako lahko rečemo za razvojna vprašanja na splošno, ko se nevladne organizacije in politični aktivisti bojujejo za pravice revnih brez zadostne podpore širše javnosti, kot da bi ta ključna vprašanja lahko prepustili usposobljenim strokovnjakom in našim vladam. Tudi tistih nekaj politikov, ki poskušajo zastopati ta vprašanja v našem imenu, je prepuščenih izgubljenemu boju, če množice ne stojijo za njimi z enotnim glasom, vsi skupaj za en cilj. Kot pluta, ki jo potopimo v vodo, bo konservativni status quo ostro zavrnil vsak politični ukrep, ki spodbuja redistribucijo bogastva. Ne smemo pa pozabiti, da to ni nič novega. Tako je bilo od nekdaj, že dolgo preden sva se rodila ti ali jaz.

Zdi se, da se šele zdaj pojavlja drugačno dojemanje, nov občutek, da ne moremo več nadaljevati po starem. Začenjamo se zavedati, da je temeljni problem v vseh članih družbe, v samem načinu našega razmišljanja in življenja, kar je navsezadnje povezano s stopnjo naše zavesti kot rase. Zato težav sveta ne more rešiti le peščica aktivistov, ki se bojuje proti iluzijam naših vlad, ali nevladne organizacije, ki lobirajo pri politikih, da spremenijo svoje politične recepte in sprejmejo alternativne ideje. Ponovimo, da morajo resnične potrebne spremembe izvirati iz razširjene zavesti človeštva kot ene soodvisne entitete, kar je le na videz elementarna ugotovitev z neizmernimi posledicami za delo, ki je pred nami.

Poleg tega bi se morali udeleženci gibanja za UTD paziti ‘izmov’ v vseh njihovih polariziranih oblikah, bodisi levičarskih bodisi desničarskih, saj so to starodavni psihološki problemi, ki so lahko po svoji naravi zelo moteči in tako ovirajo svetlobo na naši poti. Vprašanje, ki bi si ga moral postaviti vsak zagovornik UTD, se glasi: sem tu zaradi človeštva ali zaradi ideje? Kajti če je znotraj gibanja veliko različnih frakcij, ki voz vlečejo v nasprotne smeri, potem je jasno, da nas motivira ideja v možganih, ki v sebi nima kohezivnega življenja. In potem smo lahko prepričani, da bo naša ideja ostala skrb manjšine intelektualcev in navdušencev, medtem ko se bodo vsi negativni trendi, ki smo jih navedli prej, še naprej slabšali. Na koncu bo temeljni dohodek veljal za nenavadno utopično zamisel ali le malo več in bo kmalu pozabljena v vrtincu razdrobljenih družb in okoljskega propada.

Druga stvar pa je, če je naš motiv za sodelovanje v tem gibanju blaginja človeštva kot celote. V tem primeru se zamisel ne nanaša samo na ‘nas’ ali naše posamezne države in jo bomo seveda naravno razširili na skupno dobro vseh. Tako bo ideja dobila svoje življenje in pomen, če bodo pionirske skupine, ki jo bodo predstavile svetu, govorile o življenju popolnoma vseh in omogočile najrevnejšim ljudem in narodom, da se pridružijo enotnemu cilju. Potem bomo namreč resnično zasnovali en sam svet, ki bo enakopraven in nerazdeljen, namesto da bi temeljni dohodek pojmovali kot sredstvo za ohranjanje razmeroma udobnega življenjskega sloga za nas in naše sonarodnjake ter prisilili ljudi v manj privilegiranih državah, da sedijo in opazujejo naše izolirane kampanje, a nič več.

Zato naj zamisel o UTD ne pride le v roke univerzitetnih akademikov in intelektualcev, ki jih nikoli ne bi smeli podpirati pri poskusih vodenja družbenih gibanj, ki predstavljajo skromne potrebe marginaliziranih revnih. Akademiki morda dobro razumejo probleme človeštva v zapletenih podrobnostih, vendar so žal nagnjeni k temu, da to razumevanje razdrobijo, kot da je mogoče človeško življenje zreducirati na škatlo idej. Človeštvo pa ni ideja, zato morajo množice same voditi to nastajajoče globalno gibanje za redistribucijo našega skupnega bogastva, ne da bi se morale zanašati na tako imenovano vodstvo visoko izobražene manjšine. Kljub pomembnosti intelektualcev pri soočanju z drugimi misleci in informiranju politične razprave ne morejo prepričljivo zastopati zatiranih svetovnih množic, ki ne razumejo prefinjenega jezika intelekta.

Če se s povprečno osebo v lokalnem supermarketu pogovarjate o protihegemonski strategiji, ki bi izpodbijala prevladujoči teoretični okvir neoliberalnega kapitalizma, boste naleteli na značilen začuden odziv. Vendar pa se z isto osebo pogovarjajte o potrebi po delitvi svetovnih virov in spoštovanju 25. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah, in lahko ste prepričani, da vas bo razumela in prikimala z glavo. Zato mora vsak član gibanja za UTD zelo paziti, da v svojem razmišljanju ni preveč akademski in da nanj ne vplivajo ‘izmi’ in prepričanja. Če boste pri svojih poskusih spreminjanja sveta poskušali delovati zgolj z intelektom, je zagotovo, da bo svet spremenil vas z istimi tremi elementi – ker je svet v veliki meri sestavljen iz ‘izmov’, prepričanj in intelektualnih outputov.

Paziti moramo tudi na sile diferenciacije v skupinah, ki se nanaša na težnjo ljudi, da po združitvi z drugimi zaradi načelnega cilja vse bolj izgubljajo svoje dobre namene. Toliko skupin, ki se zavzemajo za izboljšanje človeštva, je žal dovzetnih za iluzije ‘izmov’, kar vodi v nastanek različnih frakcij znotraj skupine, ki nimajo ničesar skupnega s pravim pomenom volje za dobro ali sodelovanja. To vedno znova vidimo na področju nacionalne politike, kjer večina strank tekmuje za oblast in ne sodeluje za skupno dobro vseh ljudi in narodov po vsem svetu. Ista težnja lahko prizadene organizacije civilne družbe, ki iščejo zatočišče v svojih intelektualnih predlogih in tako postanejo elitistične do drugih organizacij in navadnih državljanov, katerih interese so, ironično, želele zastopati ob svoji ustanovitvi.

Na neki način je razumljivo, da so napredne skupine vseh vrst pogosto usmerjene v svoje ločene trdnjave razmišljanja in kampanj, če jim splošna javnost ne stoji ob strani in jih ne podpira v celoti. Materialistične sile, ki trenutno vzdržujejo naš razdeljeni svet, pa so tako prodorne in močne, da nas zlahka potegnejo v vse smeri tega divjega temnega vpliva, katerega cilj je odvrniti pozornost, nas podrediti in ločiti drug od drugega. Morda se celo zdi, da se svet sam zaroti, da bi nas spremenil, če se poskušamo bojevati za novo družbo znotraj prevladujoče paradigme komercializacije. Če je naš edini odziv spodbujanje rešitve UTD s tem, da se vključimo v medsebojno tekmovanje ‘izmov’ in prepričanj, potem lahko z gotovostjo trdimo, da je vsaka takšna stvar že vnaprej obsojena na propad. Svežina in magnetizem tega predloga se bosta nato izkristalizirala z intelektualnostjo in tako izgubila svoje bistvo ali srce, kar bo omogočilo, da bodo reakcionarni ugovori prevladali v ljudskem diskurzu.

Zato je nujno, da zagovorniki temeljnega dohodka izrazijo lastnosti svojega srca in se izognejo slepilu intelektualizma z vsemi njegovimi nevarnostmi. [33] Navajeni smo, da ob srečanju s prijatelji ali družino vključujemo svoje srce, vendar so krepostne lastnosti ljubečega srca, kot so tolerantnost, vključenost, dobrohotnost in empatija do trpljenja drugih, pogosto odsotne v naših suhoparnih intelektualnih spisih in kampanjah. V politiki UTD pa ne gre zgolj za vključevanje srca kot takega, temveč da lastnosti srca uporabimo v korist celotne družbe in potem promoviramo UTD kot potencialno politično orodje, ki lahko pomaga omiliti splošno trpljenje človeštva. Ali ni ravno to razlog, zakaj nas je ta zamisel sploh navdihnila? In ali ni prav to razlog, zakaj še naprej podpiramo to očitno učinkovito metodo za zmanjševanje revščine, ki ne izvira iz umsko ustvarjenega ‘izma’, temveč iz preprostega srčnega zavedanja, ki pravi: ‘Vsakdo ima pravico do življenja’?

Kako preprost bi bil naš aktivizem, če bi razumeli, da politika ne more nikoli temeljito spremeniti sveta, prav tako ne intelektualne ideje. Edina resnična rešitev leži v prebujanju naših src z notranjim zavedanjem in samospoznanjem. Kakšen sploh je smisel kampanje za politiko UTD, če ne poznamo niti samih sebe in prirojene dobrote, ki jo imamo v sebi? Kajti svet je postal tako zapleten v svojih zunanjih načinih družbene organizacije zaradi vseh notranjih težav, o katerih smo govorili – pomanjkanje intelektualne odprtosti, nesebične skrbi, medsebojne delitve in resnične ljubezni.

Seveda intelektualec ali akademik na UTD nikoli ne bo gledal tako, saj ga mnogi obravnavajo skozi prizmo ‘izma’, da bi upravičili ali zavrnili njegovo izvajanje v resničnem svetu. Ne moremo pričakovati, da bomo uspešno komunicirali s takšnim posameznikom in ga prepričali, naj razmišlja bolj vključujoče in duhovno. Prav zato moramo biti previdni pri poskusih spreminjanja družbe, ki je postala tako zapletena in razdeljena ob pomoči ‘izmov’. Če bomo namreč poskušali uporabiti svoj preprost politični recept za neskončno zapletene probleme sveta, je bolj verjetno, da bo svet slej ko prej spremenil nas, da bomo postali podobno zapleteni in razdeljeni v svojem razmišljanju (če nas seveda ne bo naravnost zavrnil kot naivne utopiste).

Jasno je, da je politika UTD preprosta zamisel, skoraj božansko preprosta. Vendar pa lahko njeno preprostost ohranimo le z močjo navadnih ljudi, ki delujejo skupaj v zavestni enotnosti in srčnem soglasju. Opazujemo lahko, kako svetovni problemi in rešitve niso izključno odgovornost političnega razreda; v resnici so odgovornost celotne javnosti, saj smo prav mi tisti, ki še naprej sodelujemo v svojih ozkoglednih življenjih in družbenih praznovanjih, medtem ko milijoni ljudi drugod živijo v skrajni bedi in umirajo zaradi brezkončne lakote.

Koncept UTD lahko ostane tako preprost v naših srcih, če se vsak član tega gibanja zaveda, da je prava substanca politike temeljnega dohodka pravzaprav ljubezen. Zdi se, da smo pri odzivanju na ideje vedno dinamični, toda zakaj nismo tako dinamični, ko gre za ljubezen? Če v srcu začutimo odmev te ideje, to pomeni, da smo se že odzvali, četudi nezavedno ali začetno, na klic po ljubezni. V luči vseh naših prejšnjih razmišljanj o potrebi po uporabi načela medsebojne delitve v svetovnih zadevah lahko poudarimo, da je treba te nove ekonomske ureditve izvajati z dejanjem ljubezni med državljani sveta in ne z vsiljevanjem političnega ‘izma’. Vsak tak ‘izem’ je v obstoječi družbeni paradigmi strupen, saj lahko obstaja le skupaj z nasprotnimi ideologijami, na primer kapitalizem proti socializmu, kar vnaprej določa verjetnost družbenega konflikta in morebitnega razkroja izvornega ideala.

Ko govorimo celo hipotetično o najvišji globalni viziji UTD, lahko skoraj instinktivno začutimo, da je potrebno večje sodelovanje, večja ozaveščenost, enotnost brez primere z velikim izrazom množične volje za dobro. Če se posvetite tej temi z združenim srcem in umom, boste nedvomno prišli do enega samoumevnega zaključka: bistvo pristne vizije UTD je izražanje ljubezni v konkretni obliki – to je vse. Glavni razlog, zakaj popolna uvedba UTD še ni bila nikjer realizirana, je pomanjkanje ljubezni. Kaj drugega bi to lahko bilo? Na ta način je vse mogoče poenostaviti. Vendar pa ljubezen, ki jo opisujemo, nima nobene povezave s sentimentalnostjo ali praznimi ideali svetovnega miru, ki jih izražajo številne novodobne duhovne skupine. Da bi uspešno prebudili to ljubezen, nas čaka resno trdo delo. UTD pomeni veliko več kot le teoretično idejo, če domnevamo, da bo njegova predvidena vloga v prihodnosti v skladu z vsem, kar smo si zamislili – širjenje ljubezni po svetu, predvsem tam, kjer je najbolj potrebna.

Če to preučujemo s tega notranjega ali psihološko-duhovnega vidika, lahko ugotovimo, da je pot do temeljnega dohodka protistrup za človekovo brezbrižnost in samozadovoljstvo, saj tega osvobajajočega predloga ni mogoče doseči brez vztrajnosti, zavedanja, vključenosti in volje za dobro, ki ji ni primerjave po obsegu. Je poziv k enotnosti in sodelovanju, ki ju Zemlja še ni doživela, podobno kot človeško telo ne more pravilno delovati brez enotnosti svojih vitalnih delov, ki ustvarjajo harmonijo med srcem, pljuči in drugimi notranjimi organi. Zato je zagovornik univerzalnega temeljnega dohodka poklican, da vodi enotna prizadevanja za oblikovanje bolj kooperativne in redistributivne družbe z bolj zdravim srcem in pljuči. To postaja nujno, glede na moč opozicije, ki bo neizogibno poskušala preobraziti ta načela v svojo korist. Podobno kot so vojaki usposobljeni za bojevanje na bojišču v duhu bratstva s soborci, so miroljubni aktivisti za novo družbeno ureditev poklicani, da svoje politične zamisli zagovarjajo v duhu tovarištva in sočutja do vseh drugih privržencev, ne da bi se delili glede ‘izmov’ in intelektualnosti.

Ne pozivamo k združevanju v frakcijskih zavezništvih, ki ne bi pritegnila povprečnega človeka z voljo za dobro. Namesto tega bi se morali notranje večkrat vprašati, zakaj nas sploh zanima politika temeljnega dohodka, če sami ne izkazujemo vključenosti in pravih odnosov, za katere si prizadevamo, da bi odsevali v zunanjem svetu. Avtor bi rad podal okvirno napoved, da bodo resnični in popolni sistemi UTD sčasoma vzpostavljeni v vseh državah pod okriljem Združenih narodov. Vendar je takšna vizija trenutno vprašljiva možnost, nekoliko nejasne in vprašljive sanje, vse dokler večina državljanov ne bo zainteresirana za njene egalitarne obljube ali prepričana o njih. Brez odločne podpore in enotnosti med obstoječimi člani skupine je logično napovedati, da bo ta zelo krhka ideja – če je ideja vse, kar je – sčasoma propadla in za vedno veljala za naivno utopično.

Eden izmed načinov, kako lahko to enotnost skupine ponazorimo, so nenehne demonstracije in neposredne akcije, ki pozivajo naše vlade, naj vsakemu državljanu zagotovijo temeljni dohodek. Vendar pa takšne dejavnosti ne smejo imeti nič skupnega s socializmom ali radikalno levičarsko politiko, ampak morajo kazati našo zrelost, odgovornost in zdrav razum iz srca. Če lahko vsako leto organiziramo neprekinjene konference, lahko tudi neprekinjene demonstracije združijo zagovornike UTD v skupni zadevi. Tako lahko udejanjimo duha priljubljenega slogana, ki svetuje v političnem smislu: ‘Ne hodi levo, ne hodi desno, samo pojdi naprej’ (čeprav bi morali dodati: ‘in se vedno spomni, kdo si’).

Takšne vztrajne demonstracije bodo kmalu okrepile idejo, saj milijarde ljudi po vsem svetu še vedno niso seznanjene z obstojem gibanja za temeljni dohodek. Ta enotna zborovanja, pa naj bodo na začetku še tako velika ali majhna, bodo pomagala širiti glas in vplivati na druge države, da bodo sledile našemu zgledu. Ne pozabite, da je primarni pomen UTD preprosto ‘pravica do življenja’ – predpostavka, s katero se bodo, kot smo trdili, zagotovo strinjali tudi najrevnejši med revnimi.

Poleg tega upamo, da bo na nas vplivala vsota vseh argumentov v tej razpravi, ki nas bo spodbudila k zavzemanju za 25. člen in medsebojno delitev svetovnih virov, hkrati pa zahtevala zagotovitev temeljnega dohodka v posameznih državah. To je način, kako doseči obubožane množice in okrepiti njihove lastne glasove za boljše življenje, saj še nismo dosegli časa, ko bi bilo izvajanje temeljnega dohodka izvedljivo v mednarodnem obsegu.

Ugotovili smo, da je 25. člen dolgotrajno prizadevanje za univerzalne človekove pravice, ki so v središču ustanovnih idealov Združenih narodov, zato ga moramo podpirati, zahtevati in se mobilizirati prav na tej podlagi. Če razmišljamo in oblikujemo strategije skozi prizmo 25. člena ter če nas v srcu še naprej iskreno vodi luč načela medsebojne delitve, potem ni nevarnosti, da bi nas ovirala intelektualnost in ‘izmi’. Predpostavka je jasna in preprosta: nahraniti moramo naše stradajoče brate in sestre na podlagi dolgo zanemarjene svetovne nujnosti ter vsem zagotoviti ustrezno blaginjo in socialne storitve, kot je že dolgo določeno kot osnovna človekova pravica v temeljnih večstranskih pogodbah.

25. člen je v teh pomembnih pogledih vodilni navdih za svetovni UTD, saj se ne nanaša na izvajanje teoretične ideje, temveč na preživetje človeške rase, če lahko razumemo njegov globlji pomen v tem kritičnem času. Da bi namreč zagotovili pravice iz 25. člena, bomo morali samodejno obravnavati številne druge strukturne krivice, ki zahtevajo neprimerljiv odziv ekonomije delitve, medsebojne pomoči, svetovne enotnosti in prostovoljnega žrtvovanja. To je v bistvu povzetek našega celotnega razmišljanja. To je teza, ki izhaja iz preproste logike enotnega srca in uma, pa naj bo razlaga, ki iz tega izhaja, še tako dolga.

Vse, kar moramo povedati, je, da bi morali zagovorniki UTD sprejeti in uvesti našo vizijo globalnih demonstracij v povezavi s 25. členom, saj si ne moremo predstavljati temeljnega dohodka za vse, ne da bi si hkrati predstavljali potrebo po pravičnejši porazdelitvi svetovnega bogastva. Nobena izmed naših rešitev za globalno pravičnost in človekove pravice ne more biti uresničena brez uresničitve te predpostavke, saj je razglasitev 25. člena morda zadnja priložnost, ki jo imamo za uveljavitev načela medsebojne delitve v mednarodnih zadevah. Ker se paradigma komercializacije širi iz dneva v dan, je gotovo logično, da se morajo kot protiukrep širiti združeni protesti za 25. člen. Morda ni drugega načina, kako vplivati na svetovne voditelje, da bi sedli za mizo, se pogovorili in končno dosegli dogovor o redistribuciji virov ter prestrukturiranju naših ekonomskih sistemov za izkoreninjenje revščine z obličja Zemlje.

Razpravljali smo, kako 25. člen skoraj preroško govori o UTD, vendar se bo njegov glas slišal le, če nam bo uspelo izvesti neomajno družbeno križarsko vojno, katere cilj bo uresničiti 25. člen kot temelj našega planetarnega doma, brez katerega UTD ne bo imel pravih osnov. Ostal bo kot ptica brez kril ali voz brez konja, ki se ne more premakniti v nobeno smer. Preizkusili smo že vse druge strategije, vendar ne bo delovalo nič drugega, če države ne bodo svobodno delile svojega presežnega bogastva z zavedanjem božanskosti, enotnosti človeštva in ljubezni do vseh. To je ključ, ki ga vsi iščemo in ki je za vedno zasidran v srcih vseh.

Kaj je v končni analizi najbolj prepričljiv motivacijski dejavnik vsakega člana gibanja za UTD, če ne impulz njegove duše, ki pravi 'ljubiti in služiti vsem'? Čeprav lahko nekateri člani to višjo impresijo popačijo ali degradirajo z nižjimi impulzi svoje osebnosti, božanska zasnova temeljnega dohodka še vedno obstaja na višjih duhovnih ravneh in čaka na čas, ko se bo človeštvo na to napredno idejo odzvalo s pravim navdihom. Za spodbujanje UTD ne more biti večje moralne ali duhovne utemeljitve kot namen nahraniti lačne in olajšati trpljenje revnih, saj je nepotrebno ohranjanje skrajne revščine sramoten razlog, zaradi katerega so milijoni ljudi nezmožni duhovnega razvoja. Rast duše z ljubeznijo in služenjem je bistveni razlog, zakaj se sploh inkarniramo na fizični ravni; ali potemtakem sploh lahko obstaja kakšen drug motiv za podporo zamisli o UTD za vse na planetu Zemlja? Pogosto smo dejali, da če dovolimo milijonom ljudi, da umrejo od lakote med nami, jim s tem odvzamemo možnost, da izpolnijo svoj nedotakljivi duhovni namen. In zdaj je možnost, da milijonom obubožanih vrnemo to od Boga dano priložnost, v rokah vseh nas, če jo le lahko izkoristimo. [34]

Ne gre za vprašanje ustvarjanja ‘drugačnega mogočega sveta’, kot se to pogosto razglaša, saj obstaja le en svet – ta svet. Na nas je, da ga preoblikujemo. Čudežna vzpostavitev nove družbe čez noč je nemogoča, vendar lahko takoj vzpostavimo novo zavest, bolj duhovno razumevanje in miselnost, ko nas enkrat razsvetli splošno znanje o razvijajočem se kraljestvu duš. Mnogi ljudje verjamejo, da je peto ali duhovno kraljestvo naše evolucije nekje visoko v drugi dimenziji, čeprav dejansko označuje določeno stanje bivanja ali zavedanja, ki ga vsak posameznik postopoma dosega in izkazuje iz življenja v življenje. [35] Zaradi zakona svobodne volje, ki človeku omogoča, da se sam odloči za način in hitrost svojega evolucijskega napredka, ne moremo natančno opisati, kako bi bil boljši prihodnji svet videti v materialnem smislu.

Vse, kar lahko predvidimo, je, kako bo ta boljši svet nastal v subjektivnem smislu, na podlagi našega sočutnega zavedanja celote. Obseg tega srčnega zavedanja bo ključen pri oblikovanju prenovljenih struktur in odnosov v naših družbah na vseh ravneh ter v vseh njihovih različnih oblikah. Le s tako razširjeno zavestjo lahko dosežemo stopnjo uresničevanja UTD na mednarodni ravni, kar nakazuje na obdobje, ki bi ga najustrezneje opisali kot dobo srca (kajti kaj natanko pravzaprav pomeni ‘nova doba’?). Za opis potrebe po kolektivni notranji preobrazbi se pogosto uporablja izraz ‘premik zavesti’, vendar zaradi zdajšnje strukture naših družb lahko taki dogodki trajajo več stoletij ali celo tisočletij, a toliko časa nimamo na voljo.

Zdi se, da bi za vnovično vzpostavitev ravnovesja človeštva in usmeritev na preprosto pot inteligence, ljubezni ter pravilnih odnosov potrebovali božansko posredovanje. Morda bomo potrebovali Kristusu podobnega ekonomista, ki bo navdihnil nove metode in namene delitve obsežnega bogastva našega planeta, če že ne bo potreben vnovičen prihod samega Kristusa, da bi nas prepričal v korenito odpoved samouničevalnim načinom življenja in brezbrižnemu vedenju. Četudi bi se Kristus razkril vsakdanjemu svetu, bo od nas še vedno odvisno, ali bomo z brezčasnimi sredstvi njegove vseprisotne ljubezni uveljavili dobo srca. Kljub skrajnim polarnostim odzivov na stopnjujoče se krize teh odločilnih časov je resnični pomen Kristusovega načela preprost in nedogmatičen. V svetopisemskem smislu si ga lahko razlagamo kot meč razkola, ki ustvarja konfrontacijo nasprotij med starimi in novimi načini. Tako lahko človeštvo dokončno izbere med vključujočo potjo k svobodi in pravičnosti ali med izolirano in tekmovalno potjo, ki neizbežno vodi v izumrtje vsega življenja na Zemlji.

Morda se zdi, da upanja poln izid trenutno ni zagotovljen, in tako bo tudi ostalo brez izraza ljubezni, ki miroljubno razglaša 25. člen kot zagotovilo, da bo meč razkola ohranjen v pravi duhovni smeri. Takrat bo dejanska resničnost tega meča otipljivejša kot kdaj koli prej in človeštvo bo jasneje vedelo, po kateri poti mora iti, kljub neizogibnemu ostremu nasprotovanju velikega reakcionarnega dela prebivalstva. Ko bo 25. člen zapisan kot izvršljiv zakon Združenih narodov, bo v človeški zavesti postalo bolj jasno, kako naj se UTD izvaja po vsem svetu. Kot se boste spomnili, je v simboličnem smislu 25. člen mati UTD, oba pa sta neločljivo povezana z božanskim načelom medsebojne delitve – če matere ni na svetu, se tudi hči ne bo nikoli rodila. [36]

Načelo medsebojne delitve je veliki učitelj za prihajajočo dobo srca, čeprav je njegova metoda univerzalnega poučevanja še neznana. Da bi jo spoznali, se moramo naučiti misliti in poslušati s srcem. Tako bomo postopoma razumeli, kaj medsebojna delitev pomeni v duhovnem smislu, saj bo njen pravi pomen postal očiten šele, ko bomo končno doživeli pričakovano dobo srca oziroma bolje rečeno dobo ljubezni. Morda se to sliši kot sentimentalen jezik, vendar morda ni tako daleč od vseh naših dolgo potlačenih otroških občutkov in najglobljih notranjih hrepenenj. Vsak človek ima pomembno vlogo pri tem, kar je pred nami, kar ni nič drugega kot poziv, da uporabimo svoje srce in služimo drugim z neutrudno predanostjo ter sodelovanjem po vsem svetu. Poziv k univerzalnemu temeljnemu dohodku je prav to v svojem holističnem pomenu, ko ga razlagamo in razumemo v globljem duhovnem smislu kot poziv k ljubezni, k služenju, k skrbi za drugega in za Zemljo.

Duhovni pomen UTD vedno znova poudarjamo, ker je denar sam po sebi, tako v materialnem kot subjektivnem smislu, oblika energije, ki se tako kot vse drugo prilagaja notranjim spremembam posameznikov. Materialna oblika in psihološka vrednost denarja sledita postopnemu širjenju človeške zavesti. Posledično bo denar pridobil drugačno energijsko kakovost, vse dokler družbeno ustvarjeni pojmi, kot so ‘denar’, ‘dobiček’, ‘dohodek’ in ‘plača’, ne bodo več obstajali, kot jih poznamo danes. Ko začnemo graditi družbe, kjer imajo pravilni človeški odnosi za vsakogar bolj oprijemljiv in izrekljiv pomen, se bo uporaba in potreba po denarju seveda začela zmanjševati.

V skupnosti aktivistov opazimo skupine vizionarjev, ki pričakujejo nenaden prehod v svet brez denarja. Vendar pa se postavlja vprašanje, ali te idealizirane predstave upoštevajo notranjo plat preobrazbe sveta, o kateri smo govorili? Ob upoštevanju našega stališča se mora vsaka taka preobrazba začeti z množičnim sodelovanjem običajnih ljudi pri lajšanju trpljenja tistih, ki imajo manj sreče kot mi. Pri tem moramo biti pozorni na dejstvo, da premik v zavesti ni enak premiku političnih idej ali spremembi odnosa naše vlade do predlaganih tehnoloških rešitev. Gre za premik v zavesti, ki zajema širitev in razvoj človeške zavesti v celoti. Ta proces se lahko začne le s kolektivnim prebujenjem naše resnične duhovne narave in usode, kar nemudoma odseva v enotnosti globalnih demonstracij, ki podpirajo uveljavljene pravice najrevnejših med nami.

Zaradi tega dolgotrajnega in veličastnega dogodka se bo premik zavesti, o katerem govorimo, širil po pravih duhovnih smernicah in z najbolj osupljivo hitrostjo za nešteto posameznikov in družin, ki bodo takrat prvič spoznali, kaj pomeni živeti z notranjo izkušnjo varnosti, svobode, ustvarjalnosti in milosti. Takrat bodo nauki večne modrosti postali neprecenljivega pomena za človeštvo, ko bomo poskušali razširiti svojo zavest v manj materialistično smer in namesto tega razvijati zavest o brezčasnih duhovnih resnicah ter resničnosti obstoja duše, kar bo morda sčasoma tudi znanstveno dokazano. [37] Pomen in uporaba denarja se bosta posledično razvijala na tako nepričakovan način, da v tej fazi nihče ne more podati nobenih konkretnih napovedi. Vse, o čemer lahko razmišljamo, so le skromni namigi, kako bi lahko bila videti ta bleščeča prihodnja civilizacija, v kateri se bodo prvi znaki bolj prebujene in sodelovalne zavesti kazali v novih makroekonomskih modelih, ki bodo temeljili na načelu neposredne blagovne menjave (barter) in menjave kot take. [38]

Glavna točka, ki jo želimo poudariti v teh zaključnih pripombah, je, da je ideja UTD veliko globlja, kot se zdi na prvi pogled. Trenutno obstaja v relativno omejenem obsegu in predstavlja prehodni del širše celote, ki se šele mora razkriti naši domišljiji. To prehodno obdobje bo morda trajalo še dolgo, seveda če se človeštvo odloči slediti poti svetlobe, ki smo jo nakazali in jo zgolj skopo orisali. Ta pot je nepredstavljivo dolga in prežeta z neopisljivimi čudeži, čeprav se moramo še spoprijeti s prvim korakom v to usojeno obljubljeno deželo. In ta korak ne bo storjen brez eksplozije ljubezni, ki temelji na načelu medsebojne delitve. Ta ljubezen napoveduje veličastno dobo, v kateri bo univerzalni temeljni dohodek zagotovo našel svoje mesto v evoluciji človeštva.

Opombe

[1] Temeljni dohodek, o katerem govori ta razprava, predstavlja najbolj idealno mogočo obliko, kot so si jo na splošno zamislili ugledni zagovorniki in napredne organizacije, ki vodijo kampanje. Splošno sprejete idealne značilnosti temeljnega dohodka so naslednje: mora biti univerzalen, torej avtomatično izplačan vsem zakonitim prebivalcem določene države ali pokrajine; izplačan mora biti v obliki denarja neposredno vsakemu posamezniku (vključno z otroki, ki morebiti prejmejo nižjo vsoto), in sicer v enakem znesku, brez variabilnosti glede na status gospodinjstva ali družine; mora biti brezpogojen, torej zagotovljen brez preverjanja premoženjskega stanja, življenjskih navad ali omejitev glede porabe denarja; nakazovan mora biti redno in predvidljivo, na primer mesečno, brez nevarnosti odvzema zaradi stečaja ali izterjave dolgov. Te značilnosti razlikujejo opredelitev pravega UTD od njegovih številnih različic, zlasti predlogov za ‘minimalno dohodkovno jamstvo’ ali ‘negativni davek na dohodek’, ki sta ciljno usmerjena ukrepa, ki lahko zahtevata zapleteno preverjanje premoženjskega stanja.

[2] Večina zagovornikov na splošno priznava, da temeljni dohodek ne bi smel služiti kot orodje za privatizacijo socialnih storitev ali za učinkovito odpravo preostankov socialne države v bogatih industrializiranih državah. STWR odločno podpira stališče mreže Basic Income Earth Network (BIEN), ki na primer nasprotuje ‘nadomestitvi socialnih storitev ali pravic [z uvedbo UTD na kateri koli ravni], če ta nadomestitev poslabša položaj razmeroma prikrajšanih, ranljivih ali ljudi z nižjimi dohodki’. Čeprav avtor ne namerava razpravljati o podrobnostih te polemične razprave, je treba poudariti, da STWR odločno podpira socialne politike, ki temeljijo na solidarnostnih in demokratičnih načelih. Zato se zavedamo, da je v okviru prevladujoče ekonomske paradigme takojšen in racionalen odziv naprednih aktivistov pogosto obramba kolektivno financiranih socialnih storitev in uveljavljenih delavskih pravic.

[3] 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (Resolucija Generalne skupščine 217 A): (1) Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje. (2) Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo.

[4] Mohammed Mesbahi, Heralding Article 25: A People’s Strategy for World Transformation (Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta), Matador books, 2016. www.sharing.org/heraldingarticle25

[5] Naša izjemna osredotočenost na 25. člen ne pomeni, da preziramo druge temeljne pravice, ki so ključne za dostojno in izpolnjujoče življenje, kot jih določa Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (ICESCR), ki ga je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela leta 1966. Ta dokument zajema člene, ki obravnavajo pravico do socialne varnosti, zdravja, izobraževanja, sodelovanja v kulturnem življenju ter tudi delavske pravice, ki priznavajo pravico do dostojnega dela z ustrezno zaščito. Poudariti želimo, da je pravica do osnovnega dohodka tudi vključena v Splošno deklaracijo o novo porajajočih se človekovih pravicah (Universal Declaration of Emerging Human Rights). To deklaracijo so oblikovali predstavniki civilne družbe ob priložnosti Univerzalnega foruma kultur v Barceloni leta 2004 in Monterreyu leta 2007. V tem dokumentu je priznana tudi ‘pravica do brezpogojnega, rednega denarnega dohodka, ki ga izplačuje država in se financira z davčnimi reformami ... kot državljanska pravica vsakega prebivalca družbe, neodvisna od njegovih drugih virov dohodka in ki je zadosten, da mu omogoča pokrivanje njegovih osnovnih potreb.’

[6] V četrtem poglavju se osredotočamo na možnost uresničitve celovite vizije temeljnega dohodka na usklajeni globalni ravni. Vendar pa želimo že na začetku poudariti, da si ne predstavljamo globalnega temeljnega dohodka, ki bi ga izplačevala in financirala neka nadnacionalna politična enota, kot to predvidevajo nekatere spekulativne ideje, ki jih spodbuja majhno število znanstvenikov in civilnodružbenih organizacij. Čeprav so ti predlogi za univerzalno svetovno pokritost edinstveni in častni, saj se osredotočajo na odpravo skrajne revščine, v naši razpravi samoumevno predpostavljamo, da bodo morale UTD vedno upravljati, nadzirati in predvsem financirati vlade suverenih držav. Da bo jasno, STWR ne zagovarja sistema progresivne obdavčitve dohodka na svetovni ravni (ali bolj inovativnega predloga za zbiranje mednarodnih prihodkov), ki bi prek centralizirane upravne agencije prerazdeljeval temeljni dohodek neposredno vsem državljanom sveta. Nasprotno, predvidevamo, da bodo demokratično reformirani Združeni narodi in morebitna nova agencija, ki bo pod njihovim okriljem nadzorovala prerazporejanje svetovnih financ, v prihodnosti igrali pomembno vlogo pri olajševanju procesa, ki bo posameznim vladam omogočil, da v svojih državah vzpostavijo popolne sheme UTD. Naša razprava v četrtem poglavju poteka v tej smeri.

[7] Kot je razvidno iz prvega poglavja, se popoln UTD trenutno ne zdi politično realističen ali dosegljiv, temveč je izvedljiv le v okviru obsežnih strukturnih reform svetovnega ekonomskega sistema. Razmišljamo tudi o sredstvih za uvedbo UTD kot stalnega sistema v vsaki državi, ne le kot o neposredni možnosti (čeprav teoretično verjetni ali neverjetni) v najbogatejših industrializiranih državah z uveljavljenimi socialnimi pravicami. Za namene naše razprave se zato ne zdi potrebno preučevati številnih tehničnih argumentov v prid UTD kot predloga za posamezne države v obstoječih razmerah. To bi vključevalo argumente za racionalizacijo zagotavljanja državnih socialnih dodatkov, za premagovanje ‘pasti revščine’, povezanih s ciljno usmerjenimi sistemi socialnega varstva, za ustvarjanje boljše alternative sistemom socialnega zavarovanja, ki vse manj odsevajo realnost prekarnih zaposlitev, in podobno. Zainteresirani bralci lahko zlahka poiščejo obsežno literaturo o teh vprašanjih.

[8] Čeprav namen te razprave ni utemeljiti UTD, je treba poudariti, da kombinacija vseh teh dejavnikov predstavlja prepričljivo splošno utemeljitev. Kot je razloženo v sodobni literaturi na to temo, so potrebne nove rešitve za nerešljive težave, povezane z nenehnimi prizadevanji za rast bruto družbenega proizvoda (BDP) in z naraščajočo brezposelnostjo. Tradicionalni politični cilj polnega delovnega časa za vse sposobne, ki temelji na soodvisnem odnosu med državo, posameznikom in kapitalom ter je oblikoval povojno družbeno pogodbo, ni več smiseln odgovor na vse večje težave naših družb v novi dobi globalizacije. Milijoni ljudi na svetovnem jugu zdaj odraščajo brez realnih možnosti za zaposlitev, predvsem zaradi globalnih proizvodnih verig z vse večjo tehnološko učinkovitostjo, zaradi česar so velike skupine svetovnega prebivalstva odvečne za potrebe kapitala. Čeprav je o celotnem obsegu prihodnjega vpliva tehnoloških in digitalnih sprememb mogoče razpravljati, bodo sčasoma zagotovo povzročile velike motnje na skoraj vseh delovnih področjih. Prav tako je jasno, da so najbolj ranljive države v razvoju, kjer bi avtomatizacija proizvodnje in drugih industrij kmalu lahko povzročila nadaljnje množično preseljevanje nizkokvalificirane delovne sile. Izmuzljivi cilj polne zaposlenosti ni vzdržen le z ekonomskega in socialnega vidika. Četudi bi bilo mogoče ohraniti polno zaposlenost kljub nenehnemu povečevanju proizvodnje z manjšim številom zaposlenih, planet ne more prenesti tega trajnega napada na svoje vire. Stara formula za reševanje revščine in neenakosti – več proizvajati, več delati in povečati gospodarsko rast, da bodo ljudje lahko potrošili več virov – je človeštvo že pripeljala na rob (če ne celo čez) ekoloških omejitev rasti. Zato je pri iskanju novega makroekonomskega modela, ki bi odpravil ta protislovja, lahko UTD pomemben del odgovora na vprašanje, kako doseči stabilno gospodarstvo in preprostejši življenjski slog. S tem ko UTD ločuje dohodek od produktivnega prispevka, dejansko kaže pot do alternativne vizije trajnostne družbe – takšne, o kateri je v tridesetih letih prejšnjega stoletja zadržano sanjal celo John Maynard Keynes. V tej viziji si celoten obseg dela bolj pravično porazdelimo in uživamo v obdobju prostega časa, namesto da slepo sledimo poti nenehnega povečevanja bogastva. Potem se lahko narava in namen dela spremenita, kar bo ljudem omogočilo, da dajo prednost tistim stvarem, ki so najpomembnejše: obnovi skupnosti in negovanju odnosov, skrbi za druge in Zemljo, raziskovanju duhovnega pomena naših življenj s prostovoljno preprostostjo in umetnostjo življenja. Sčasoma bo torej tehnološki napredek lahko postal sredstvo za osvoboditev človeštva iz suženjstva materialnosti, pri čemer se bodo osnovne potrebe družbe proizvajale z največjo materialno učinkovitostjo in minimalnim človeškim delom, sistemi UTD pa bodo pomagali zagotoviti pravično porazdelitev sadov strojno proizvedenega bogastva. To je bistvena vizija bolj emancipiranega, participativnega in egalitarnega sveta, za katero se zdi, da jo zelo podpirajo številni zagovorniki UTD, vključno z avtorjem tega zapisa. Vendar pa je temeljno vprašanje, na katerem temelji naša razprava, vprašanje sredstev, s katerimi lahko človeštvo varno doseže to upanja polno vizijo glede na napovedane trende, ki so povzeti v prvem poglavju.

[9] Vprašanje, kolikšen znesek denarja je potreben za zagotovitev ‘primernega življenjskega standarda’, je zapleteno in se lahko med državami zelo razlikuje ter je predmet demokratične razprave in prilagajanja. Na splošno pa lahko denarno vrednost univerzalnega temeljnega dohodka razumemo kot ‘osnovno’ v smislu, da bo vsakemu državljanu zagotovila temeljno raven ekonomske varnosti oziroma ‘socialni minimum’, ki zadostuje za kritje vseh osnovnih potreb (v kombinaciji z javnim financiranjem univerzalnih socialnih storitev in drugih programov socialnega varstva – glej opombo 2). Tako predvidevamo možnost ‘popolnega’, ‘življenjskega’ ali ‘celovitega’ UTD v najbolj popolnem in univerzalnem smislu v vsaki državi, hkrati pa se zavedamo, da so lahko delni ali uvodni programi najbolj pragmatična pot za dosego tega končnega cilja. V naši razpravi ne moremo zavzeti stališča o tem, ali bi moral UTD v celoti nadomestiti obstoječe prispevne sheme socialnega zavarovanja in druge ukrepe socialne zaščite za najrevnejše v družbi, ki ne temeljijo na prispevkih. Na tej stopnji zdrava pamet potrjuje, da ne bi smeli dajati prevelikega pomena niti konkretnemu znesku polnega UTD niti posebni strukturi shem UTD, ki se lahko med državami v svojih končnih oblikah tudi zelo razlikujejo. Vsekakor ne bi smelo biti samoumevno, da mora temeljni dohodek samodejno nadomestiti vse obstoječe transferje in druge oblike državnih dodatkov.

[10] Johannes Ludovicus Vives (1492‒1540) je že leta 1526 kot prvi predstavil argumente in oblikoval podroben načrt za shemo minimalnega preživetja. V svojem zapisu županu Bruggeja z naslovom ‘De Subventione Pauperum’ (O pomoči revnim) je pisal o naravi in njenih virih: ‘Vse te stvari je ustvaril Bog in jih postavil v naš veliki dom, svet, ne da bi jih obdal z zidovi in vrati, tako da bi bile lahko skupne vsem njegovim otrokom.’ Več kot dve stoletji pozneje je Thomas Paine (1737‒1809) razvil slavno ključno idejo, na kateri temelji koncept temeljnega dohodka, in sicer idejo, da si ostareli in revni zaslužijo javno pomoč ne kot dobrodelnost, temveč kot pravico, ki bi morala biti v obliki osnovne denarne podpore, ki se razdeli vsem. ‘Revščina ... je stvar, ki jo je ustvarilo tisto, čemur pravimo civilizirano življenje. Ne obstaja v naravnem stanju,’ je Paine zapisal v svojem pamfletu ‘Agrarna pravičnost’ (Agrarian Justice), v katerem je zagovarjal takšno rešitev: ‘Nacionalni sklad, iz katerega bi se vsaki osebi, ko dopolni enaindvajset let, izplačalo petnajst funtov šterlingov kot delno nadomestilo za izgubo naravne dediščine zaradi uvedbe sistema zemljiške lastnine.’ Njegove nesmrtne besede se glasijo: ‘Zemlja je nedvomno v svojem naravnem, neobdelanem stanju bila in bo za vselej ostala skupna last človeške rase.’

[11] V nasprotju z običajnimi opisi ‘temeljnega dohodka’ je izraz ‘dividenda’ iz več razlogov primernejši. Ta izraz so zagovarjali starejši akademski teoretiki, kot sta G. D. H. Cole in James E. Meade, pa tudi številni sodobni avtorji, med njimi Guy Standing, Peter Barnes, Charles Eisenstein, James Robertson in drugi georgijanski misleci. S takšnim oblikovanjem politike, kot jo opisuje Cole kot ‘dividende, ki se kot pravica izplačajo vsem državljanom in ki predstavlja njihov delež v skupni dediščini človeštva’, je bolj verjetno, da bo pridobila široko javno podporo na podlagi socialne pravičnosti. Ta pristop priznava, da bi moral biti temeljni dohodek dejansko splošna pravica, ki temelji na skupnem bogastvu družbe. Ta utemeljitev se bistveno razlikuje od starih delavskih načel družbene solidarnosti, ki so temeljila na neposrednih prispevkih in skupnih mehanizmih delitve tveganja, ki so bili osnova sistemov socialnega zavarovanja v devetnajstem in dvajsetem stoletju. Zamisel o ‘dividendah za vse’ ne le, da bo lažje premagala predsodke proti zamisli o ‘plačilu za nedelo’, ampak se tudi naravno ujema z najbolj progresivnimi možnostmi financiranja takšnih sistemov, kot so davki na vrednost zemljišč, davki na licenčnine in licence iz intelektualne lastnine ter državni premoženjski skladi, ki temeljijo na prodaji neobnovljivih naravnih virov ali drugih oblikah skupnega premoženja. Kljub temu pa v naši razpravi uporabljamo izraz ‘univerzalni temeljni dohodek’ zaradi njegove široke prepoznavnosti in naraščajoče priljubljenosti v tej novi fazi razvoja. Gre za očitno najbolj prepoznaven izraz v splošni rabi, pri čemer beseda ‘univerzalen’ sovpada tudi z moralnimi težnjami, zapisanimi v Splošni deklaraciji človekovih pravic.

[12] Vprašanje finančne izvedljivosti je nekoliko sporno, saj ni jasnega odgovora, ali je univerzalni temeljni dohodek za vsakega državljana fiskalno združljiv z ekspanzivno socialno državo v trenutnih razmerah. Večina študij, ki se loteva modeliranja uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka, ga obravnava v proračunsko nevtralnem kontekstu in zato pogosto temelji na predpostavki, da bo nadomestil večino drugih (če ne vseh) denarnih prejemkov za delovno aktivna gospodinjstva. Na podlagi teh predpostavk bi se UTD verjetno ne izkazal za učinkovito sredstvo za zmanjševanje revščine in neenakosti, saj bi se omejen proračun za socialno varstvo enakomerno porazdelil med vse prebivalce (ali vse posameznike, ki so mlajši od običajne upokojitvene starosti). To bi pomenilo, da bi najrevnejša gospodinjstva prejela manjšo finančno podporo kot z obstoječimi zajamčenimi prejemki v višini minimalnega dohodka. Vendar pa je treba upoštevati tudi številne druge vidike, zlasti vprašanje, kako progresiven bo sistem UTD in ali se bo financiral s sorazmerno višjimi davki za osebe z višjimi dohodki. Poleg tega je treba upoštevati tudi druge administrativne prihranke in prihranke pri stroških, vključno z odpravo preverjanja premoženjskega stanja in življenjskega sloga ter popolno ali delno konsolidacijo drugih programov in davčnih olajšav, ki bi postali nepotrebni z uvedbo novega transfernega sistema. Predvsem pa je treba preučiti vprašanje prednostnih nalog državne porabe in možnost preusmeritve izdatkov iz regresivnih subvencij, ki se izplačujejo drugim sektorjem, zlasti vojski, kmetijstvu in industriji fosilnih goriv. Čeprav je to težko kvantificirati v ekonomskih modelih, pa je gotovo, da bi s preusmeritvijo subvencij sprostilo dovolj državnih prihodkov, da bi upravičili UTD, ki bi ohranil vsa gospodinjstva nad relativno dohodkovno mejo revščine, celo ob predpostavki fiskalne nevtralnosti. Vendar pa je treba poudariti, da je predstavljeni model UTD nedvomno neizvedljiv brez obsežnejše preobrazbe ekonomije in uvedbe alternativnih sredstev za financiranje resnično brezpogojnih shem temeljnega dohodka. Za več informacij o tem vprašanju glejte opombo 29.

[13] Mohammed Mesbahi, ‘Komercializacija, antiteza medsebojne delitve’ (Commercialisation: the antithesis of sharing), Share The World's Resources, april 2014. www.sharing.org/commercialisation

[14] V naši razpravi se osredotočamo tudi na številne prejšnje študije, ki temeljijo na načelu medsebojne delitve. Za ilustracijo navedemo nekaj primerov: ‘Diskurz o izmih in načelo medsebojne delitve’ (A discourse on isms and the principle of sharing), julij 2014; ‘Preplet politike in duhovnosti pri reševanju podnebne krize’ (The intersection of politics and spirituality in addressing the climate crisis), junij 2016; ‘Božič, sistem in jaz’ (Christmas, the system and I), december 2013. Vse prej omenjene študije so dostopne na naši spletni strani: www.sharing.org/studies.

[15] Navedena napoved o rasti svetovnega prebivalstva ni nujno neizogibna, kot je opisano v naši knjigi ‘Razglasitev 25. člena’ (Heralding Article 25; op. cit., strani 46‒51). Po ocenah Združenih narodov naj bi se število prebivalcev do leta 2050 povečalo z zdajšnje 7,5 milijarde na 9,7 milijarde, po srednji napovedi pa naj bi do leta 2100 preseglo 11,2 milijarde (po reviziji podatkov, ki jo je leta 2015 objavil Oddelek Združenih narodov za ekonomske in socialne zadeve, skoraj vsi v revnih državah). Vendar pa je s pravično redistribucijo svetovnih virov in splošnim izvajanjem človekovih pravic iz 25. člena mogoče predvideti, da bodo ustvarjene razmere za znatno zmanjšanje svetovnega prebivalstva (po naravni in prostovoljni poti). To potrjujejo dokazi, ki kažejo, da se število prebivalstva zmanjšuje in stabilizira, ko družine dosežejo ustrezen življenjski standard, kar se zgodovinsko kaže med prehodi iz nerazvitih v razvite države.

[16] Leta 2012 je STWR izračunal, da zaradi vzrokov, povezanih z revščino, po nepotrebnem vsako leto umre približno 15 milijonov ljudi. Izračuni so temeljili na podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (Disease and injury regional estimates, Cause-specific mortality: regional estimates for 2008). Analiza je zajemala le nalezljive bolezni, bolezni mater, perinatalne bolezni in bolezni, povezane s prehrano, ki jih Svetovna zdravstvena organizacija uvršča med ‘vzroke skupine I’. Kar 95 odstotkov vseh smrtnih primerov zaradi teh vzrokov se pojavlja v državah z nizkimi in srednjimi dohodki, pri čemer velja, da bi jih v veliki meri lahko preprečili. Podrobnejše informacije so na voljo v publikaciji Share The World’s Resources ‘Financiranje globalne ekonomije delitve’ (Financing the Global Sharing Economy), objavljene oktobra 2012 na spletni strani www.sharing.org/financing.

[17] Willy Brandt, 'Sever-jug, program za preživetje' (North-South: A Program for Survival), MIT Press, 1980. Glej tudi: Willy Brandt, 'Skupna kriza, Sever-jug, sodelovanje za obnovo sveta' (Common Crisis, North - South: Co-Operation for World Recovery), Brandtova komisija, 1983, London: Pan, 1983.

[18] Po predlogih Brandtove komisije so se voditelji osmih industrializiranih držav in štirinajstih držav v razvoju oktobra 1981 zbrali v Cancunu v Mehiki na vrhu, katerega cilj je bil premakniti z mrtve točke dolga leta trajajoča pogajanja o problemih, povezanih s svetovno revščino. Upanje je bilo, da se bodo reprezentativni voditelji držav dva dni srečevali v neformalnem okolju ter tako ustvarili zagon in dobro voljo, ki bi omogočila napredek svetovnih pogajanj. Vendar na koncu ni bilo nobenih trdnih predlogov in zahteve južnih držav po globalni prerazporeditvi sredstev so ostale neizpolnjene. Ameriški predsednik Ronald Reagan je predvsem zavrnil cilje vrha, da bi zmanjšali premoženjsko vrzel med maloštevilnimi industrializiranimi državami in večino revnejših držav. Čeprav vsa priporočila Brandtove komisije danes niso več ustrezna, zlasti njen poudarek na večji liberalizaciji trgovine in ‘globalni keynesijanski’ politiki fiskalnih spodbud v času, ko se hitro približujemo okoljskim omejitvam, lahko oblikovalci politik in bojevniki civilne družbe iz njenega ‘programa prednostnih nalog’ in njene vizije za pravičnejši svet še vedno veliko pridobijo. Predvsem gre za predlagani petletni program za izredne razmere, ki bi zahteval obsežne prenose sredstev v manj razvite države in daljnosežne agrarne reforme. Komisija je pozvala tudi k novemu svetovnemu monetarnemu sistemu, novemu pristopu k financiranju razvoja, usklajenemu procesu razoroževanja in svetovnemu prehodu iz odvisnosti od neobnovljivih virov energije. Do danes vlade še niso uresničile Brandtove vizije o multilateralnem procesu za ‘razpravo o celotnem spektru vprašanj sever-jug med vsemi državami ob podpori in sodelovanju ustreznih mednarodnih agencij’ (Skupna kriza, 1983).

[19] Sistem Speenhamland je bil začasna sprememba Zakona o revnih konec 18. stoletja, ki je veljala za regijo v Berkshiru v Angliji. Uvedel ga je ministrski predsednik William Pitt kot odziv na revščino in stisko na podeželju, ki ju je povzročalo naraščanje cen hrane. Ta ukrep bi lahko šteli kot enega prvih svetovnih pilotnih programov temeljnega dohodka, saj je omogočal revnim v območju občine prejemanje denarnega nadomestila. Nadomestilo je dopolnjevalo njihov zaslužek do ravni preživetja, ki je bila določena glede na ceno pšenice, in se je izplačevalo vsakemu družinskemu članu. Shema Speenhamland je bila v času svojega obstoja predmet obsežne in kontroverzne znanstvene razprave. Ugledni misleci, kot so Thomas Malthus, David Ricardo, Edmund Burke, Alexis de Tocqueville, G. W. F. Hegel in drugi, so močno nasprotovali tej shemi. Ti intelektualci so na splošno dajali prednost zasebni dobrodelnosti pred idejo, da bi se revnim zagotovila pravica do javne pomoči brez prisile k delu. Poročilo kraljeve komisije leta 1834 je shemo Speenhamland obsodilo kot ‘univerzalni sistem revščine’ in priporočilo ukinitev vsake pomoči revnim zunaj delovnih mest. S tem se je začelo obdobje Novega zakona o revnih v Angliji, v katerem so bili pogoji za pomoč izredno težki, zlasti v delavskih okoljih, kar je postalo znano iz romana Oliver Twist Charlesa Dickensa. Nekoliko nenavadno pa je, da se je neslavno končani eksperiment Speenhamland znova pojavil približno 150 let pozneje, ko je leta 1969 predsednik Nixon v kongresu poskušal uveljaviti ambiciozen program javne pomoči, ki bi vsem gospodinjstvom zagotavljal minimalni dohodek. Kritika sistema Speenhamland, kot jo je izrazil Karl Polanyi v svoji vplivni knjigi 'Velika preobrazba' (The Great Transformation, 1944), je bila ključna pri odvrnitvi predsednika Nixona od njegovih načrtov. Posledično je prišlo do vključitve zahtev po zaposlitvi ali usposabljanju za delo kot pogoja za dodelitev državne pomoči, kar je Nixon med televizijsko oddajo zloglasno označil z izrazom 'workfare' (pomoč, ki je pogojevana z iskanjem zaposlitve), namesto 'welfare' (pomoč v stiski brez pogojevanja). Nekoliko ironično je, da so zgodovinarji v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja znova preučili Polanyijeve ugotovitve, ki jih je pod prisego pripravil na podlagi poročila kraljeve komisije. Ugotovili so, da so temeljile na neutemeljenih dokazih in napačni metodologiji. Novejše raziskovanje kaže, da je bil sistem Speenhamland dejansko razmeroma uspešen pri zmanjševanju revščine in zagotavljanju določene ravni ekonomske varnosti v regiji, kljub temu da se njegova nadomestila niso razdeljevala na zanesljiv način ali na resnično univerzalni osnovi. Mit o revnih, ki ne delajo in so brez dela, pa se je obdržal vse do danes in odvrača od splošnega sprejetja zamisli o brezpogojnih denarnih izplačilih za vse, kar se je spet pokazalo na prvem nacionalnem referendumu o UTD na svetu v Švici junija 2016. Čeprav je referendum pritegnil mednarodno razpravo brez primere, je predpostavka, da bi moral UTD vsakemu švicarskemu državljanu zagotoviti življenjsko sprejemljiv znesek 2500 frankov na mesec (približno 30000 ameriških dolarjev na leto) – napačno dejstvo, ki so ga mediji na široko popularizirali – v veliki meri odvrnila podporo ljudstva, saj je predlog zavrnilo 78 % volivcev. V tej luči je treba znova omeniti, da skoraj vsi resni zagovorniki menijo, da je 'polni' temeljni dohodek (tj. znesek, ki zadostuje za kritje osnovnih potreb) nerealen cilj, ki ga ni mogoče doseči v enem samem koraku. Namesto tega se odločajo za neko različico 'delnega' temeljnega dohodka kot najbolj izvedljiv začetni korak (tj. univerzalni sistem, ki začne z zelo nizko osnovo, ali ciljni sistem za izbrane skupine, ki se postopoma razširi na vse).

[20] Glej opombe 3., 4. in 5.

[21] Razglasitev 25. člena, op. cit.

[22] Prav tam, glej 3. poglavje: Okoljsko vprašanje (The environment question) www.sharing.org/article25#part iii

[23] Glej opombo 31.

[24] Kot je zapisano v publikaciji ‘Razglasitev 25. člena’, op. cit., str. 74: ‘Stopimo torej na pot najmanjšega odpora in skupaj razglasimo 25. člen, z vedenjem, da je to zanesljiva pot, kako prisiliti naše vlade, da redistribuirajo vire in prestrukturirajo globalno ekonomijo. Takšne zahteve lahko izrazimo s svojstveno kreativnostjo in na varen način z znanjem, ki v sebi nosi vse potrebne odgovore. Potem bomo morda spoznali, da je mnogo naših zdajšnjih zahtev že vsebovanih v Splošni deklaraciji človekovih pravic, kar se nanaša tudi na bogate države, kjer je poziv k medsebojni delitvi dobrin zdaj izražen v svoji začetni obliki – na primer z državljanskim gibanjem za dostopna javna stanovanja, za nadzor javnosti nad javnimi storitvami in transportom, s prizadevanji za brezplačno zdravstveno varstvo in visokošolsko izobraževanje oziroma za družbo večje enakosti, ki za pravičnejšo redistribucijo poskrbi s poštenim obdavčenjem. Nobenega dvoma ni, da bi moralo biti načelo medsebojne delitve dobrin institucionalizirano v vsaki državi v skladu s temi uvodnimi očrti, prav tako pa je naravno, da se aktivni državljani v svojih skupnostih ukvarjajo z zavzemanjem za te zadeve. Prav tako se moramo zavedati, da so problemi v naši državi v bistvu enaki problemom v drugih državah, kajti to zavedanje nas bo združilo in ustvarilo neizprosno (čeprav miroljubno) mednarodno silo.’

[25] Prim. Razglasitev 25. člena, op. cit., str. 87.

[26] Na primer, moralistični ugovor, da bi temeljni dohodek pomenil, da bi revni dobili ‘denar za nič dela’, temelji na predpostavki, da bi morali prejemniki državnih dajatev izkazovati odgovornost in vzajemnost, običajno z obveznostjo dela ali drugimi pogoji iskanja zaposlitve. Podobno je razširjena in predsodkov polna predstava, da bo dajanje denarja pomoči potrebnim povzročilo zasebno trošenje za ‘razvade’, kot so alkohol in cigarete, na račun trošenja za osnovne življenjske potrebe (kar je še ena moralistična predpostavka, ki jo rezultati raziskav programov denarnih transferjev v veliki meri izpodbijajo). Bolj zapleten in nekoliko bolj tehničen ugovor, ki pa še vedno temelji na predsodku o ljudeh kot po naravi lenih, je, da bo brezpogojni temeljni dohodek brez obveznosti povzročil zavračanje dela. Zagovorniki temeljnega dohodka so posvetili veliko energije, da bi ovrgli ta pomislek o zmanjšani ponudbi dela, pri čemer so uporabili logične argumente in empirično analizo. Mnogi trdijo, da bo UTD dejansko odpravil odvračilne dejavnike za delo, ki že obstajajo pri ciljno usmerjenih programih socialnega varstva, v katerih prosilcem grozi odvzem prejemkov, če se odločijo za slabo plačano delo ali delo s krajšim delovnim časom, kar vodi v tako imenovano ‘past revščine’. Zagovorniki predvidevajo, da bo UTD dejansko vzpostavil resnično svoboden trg dela, na katerem bodo državljani imeli večjo svobodo pri izbiri poklica, kjer se bo razvila večja ustvarjalnost in kjer bodo delodajalci dobili nove spodbude, da avtomatizirajo vsakdanja dela ali jih naredijo privlačnejša z višjim plačilom. Empirični dokazi, da temeljni dohodek zmanjšuje ponudbo dela, ki običajno izhajajo iz poskusov v Severni Ameriki v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, prav tako temeljijo na ozkih predpostavkah o naravi dela. Medtem ko so (pogosto že manjše) spremembe v ravni plačanega dela skrbno preučene, učinek na neplačano delo – skrb za otroke in sorodnike, nadaljnje izobraževanje za osebni razvoj, prostovoljno delo v skupnosti in podobno – v teh ekonometričnih analizah na splošno ni upoštevan. Vendar je prav rast teh drugih oblik dela pomembna pri obravnavi emancipatornih učinkov zajamčenega temeljnega dohodka. Govorimo namreč o svetu, v katerem je človeško delo vse bolj ‘nekomodificirano’, če uporabimo jezik ekonomistov, kar pomeni, da za delo ne potrebujemo finančnih spodbud in da plačano delo ni več izključno poveličevano. Naše strasti lahko postanejo naš poklic, naše pojmovanje dela se lahko preusmeri k dejavnostim z resnično vrednostjo in pomenom, naša prirojena težnja po služenju drugim se lahko goji in nagrajuje – vse to ima malo skupnega z vizijo ljudi kot sebičnih, lenih in nezmožnih za služenje drugim.

[27] Glej zlasti: ‘Skupne dobrine človeštva’ (The commons of humanity), april 2017; ‘Ekonomija delitve, inavguracija dobe srca’ (The true sharing economy: Inaugurating an Age of the Heart), november 2016; ‘Razglasitev 25. člena’ (Heralding Article 25), 4. del, op. cit. Vse te publikacije so na voljo na spletni strani www.sharing.org/studies.

[28] Glej opombo 15 v zvezi z gibanjem svetovnega prebivalstva.

[29] To sta dva osrednja razloga, zaradi katerih je celotna zasnova UTD politično nerealna in ekonomsko nevzdržna v zdajšnjih razmerah globalizacije. Prvič, izvajanje polne sheme ogroža selektivno priseljevanje, ki bo verjetno pritiskalo na državo z odprtimi mejami, da bo vsako jamstvo osnovnega dohodka manj velikodušno in bolj pogojevano. Države bi se s tem izognile grožnji nativizma ter problemu, da postanejo ‘magnet za blaginjo’. Drugič, ta pritisk na zmanjševanje se krepi z ‘dirko proti dnu’ na področju delovnih, okoljskih in davčnih predpisov, ki je značilnost zdajšnje oblike ekonomske globalizacije. Kot primer lahko navedemo, da so se v zadnjih treh desetletjih v državah svetovnega severa in juga dramatično znižale stopnje davka od dohodkov pravnih oseb, poleg tega pa se vsako leto izgubi na stotine milijard zaradi različnih oblik izogibanja davkom in davčnih utaj. Posledično se zmanjšuje osnova za prihodke javnega sektorja, pri čemer se stanje še poslabšuje zaradi naraščajočih trendov lobiranja podjetij, davčnih politik, ki so naklonjene podjetjem, ter pomanjkanja učinkovitega svetovnega sodelovanja pri obdavčitvi. Medtem ko to omogoča akumulacijo premoženja posameznikov brez primere in naraščajočo tržno koncentracijo v podjetniškem sektorju, se za vlade pojavlja vse težja naloga ohranjanja močne socialne varnostne mreže in univerzalnih socialnih politik, kaj šele možnost uvedbe radodarnega temeljnega dohodka za vse državljane.

[30] To je poudarjeno tudi v opombi 6.

[31] Financiranje Svetovnega sklada se lahko izvaja v različnih oblikah, vključno s tujo pomočjo, ki jo bogatejše države namenjajo za zadovoljevanje ogromnih potreb svetovnega juga na področju izobraževanja, zdravstvenega varstva, energije, infrastrukture itd. Poleg tega je treba vzpostaviti nacionalne programe temeljnega dohodka. Zahteva po obsežnem prenosu sredstev s svetovnega severa na jug bo verjetno potrebna še nekaj let, in obstaja več možnosti, kako kratkoročno zbrati mednarodna finančna sredstva (najbolje s samodejnimi mehanizmi, kot je bilo predlagano v Brandtovem poročilu – glej opombo 17). Ekonomisti že dolgo razpravljajo zlasti o možnosti uvedbe globalnih oblik obdavčitve. Primeri vključujejo dajatve na mednarodno trgovino, trgovino z orožjem in vojaško porabo, letalski in tovorni promet, različne vrste finančnih transakcij ali uporabo ‘globalnih skupnih dobrin’ (ribolov v oceanih, rudarjenje na morskem dnu, črpanje nafte in plina na morju, uporaba vesoljskih orbit itd.). V zadnjih letih so številni znanstveniki pripravili tudi inovativne predloge za oblikovanje stalnega vira javnih prihodkov poleg davkov na delo in dobiček. Ti predlogi temeljijo na pristopu socialnih dividend, tj. na priznanju, da imajo vsi državljani pravico do dohodka iz ‘naravne lastnine’, kot so zemljišča in drugi viri, ki jih družba podeduje ali soustvarja. Osnova večine predlogov je preprosta zamisel o zaračunavanju uporabnine za skupne vire, ki se lahko nato razdeli vsem državljanom kot pravica, ki temelji na skupnih dobrinah. Upravna agencija, ustanovljena v ta namen, bi lahko delovala neodvisno od zasebnega in javnega sektorja. Pogosto se jo pojmuje kot ‘sklad skupnih dobrin’, ki bi lahko upravljal uporabo vrste skupnih virov – od zemlje in fosilnih goriv do elektromagnetnega spektra in intelektualne lastnine. Čeprav se načelo zbiranja javnih prihodkov iz vrednosti virov v skupni lasti običajno razume na nacionalni ravni, ga je mogoče uporabiti tudi na mednarodni ravni. Teoretično bi se lahko del zbranih prihodkov na prebivalca razdelil nacionalnim vladam kot temeljni dohodek za vse, ki bi odseval pravico vsakega človeka do pravičnega deleža svetovnih skupnih dobrin. Morda je to načelo v svetovnem merilu najbolj izvedljivo pri izpustih ogljikovega dioksida, saj je ozračje nedvomno vir, ki si ga delimo po vsem svetu, in ker je nujno treba obravnavati grožnjo globalnega segrevanja s sodelovalnim medvladnim ukrepanjem na pravični in nepristranski podlagi. V povezavi s tem obstajajo nekateri vizionarski predlogi za omejitev svetovnih izpustov ogljika na določen prag, pri čemer bi se pravice do izpustov za določeno obdobje prodale najboljšim komercialnim ponudnikom, nato pa bi se prihodki enakomerno razdelili med vse državljane prek podnebnega sklada, ki bi deloval kot multilateralna institucija. Ne glede na to, kako bo zasnovan mehanizem distribucije, je povsem mogoče, da bi globalni sistem uporabnin za izpuste ogljika pomagal ustvariti svetovni javni prihodek in hkrati spodbudil prehod s fosilnih goriv na obnovljive vire energije. Če bi se pristojbine za uporabo svetovnih skupnih dobrin mednarodno razdelile kot socialne dividende, bi to državam v razvoju zagotovilo tudi znatne finančne transferje kot samodejno pravico, ki bi delovala kot učinkovito nadomestilo za nesorazmerno rabo svetovnih virov v bogatih državah. Seveda obstaja še veliko drugih zamisli, kako ustvariti pravičnejše in stabilnejše vire svetovnih javnih financ, na primer uvedba prave mednarodne valute, ki bi jo izdajal svetovni monetarni organ in bi bila alternativa hegemoniji ameriškega dolarja in drugih rezervnih valut. Vse te razumne zamisli kažejo, da se bliža čas za globalni sistem redistribucije dohodka (ali celo predhodne distribucije z uporabnino za izkoriščanje omejenih zemeljskih virov), ki bi pomagal zagotoviti zajamčen življenjski standard za vse.

[32] V povezavi z zgornjo opombo je s stališča STWR v povezavi s to temo najpomembneje poudariti vprašanje, kako dejansko doseči progresivno politično rešitev na planetarni ravni, ne da bi se ta dolgoročno skvarila. Tako se moramo vedno znova vračati k notranjim razsežnostim preobrazbe sveta, kar nas vselej pripelje do potrebe po novem izobraževanju o znanosti o srcu in duhovnem razvoju človeške zavesti (veliko pomembnejša tema, na kateri temelji ta serija študij o načelu medsebojne delitve). Pred razpravo v epilogu naj na tem mestu ponovimo, da sama ideja nikoli ni dovolj za preoblikovanje sveta, zlasti če je v središču te ideje potreba po redistribuciji svetovnega bogastva od bogatih k revnim. Tako bogate kot revne je namreč treba poučiti o namenu in pomenu naših življenj (kot jih poučujejo Nauki večne modrosti), preden se lahko zavest človeštva začne širiti v drugačno smer, kjer bodo ideje o ‘distributivni pravičnosti’ ali ‘redistribuciji bogastva’ v naši zavesti sčasoma nadomeščene z idejami o naši prirojeni enakosti ali ‘enosti’ v duhovni evoluciji. Brez te spremembe v človeški zavesti ni mogoče uresničiti nobene ideje globalne politike za skupno dobro vseh, saj se bo začarani krog neizprosno nadaljeval, dokler bo v človeške zadeve vključena osebnost, dokler bo prisotno nasilje, dokler bodo v človeške zadeve vključeni tekmovalni pohlep in materialistične želje. Začarani krog, ki ni opredeljen z ekološkimi omejitvami gospodarske rasti, temveč s človeškimi omejitvami ‘komercializacijske rasti’, ki je resnična in temeljna grožnja prihodnjemu obstoju našega planeta. Z avtorjevega stališča je ta smer raziskovanja bolj razsvetljujoča od katere koli razprave o političnih rešitvah, saj je vprašanje notranje preobrazbe tisto, ki kaže pot do prave rešitve naših civilizacijskih težav – rešitve, ki temelji na načelu medsebojne delitve kot božanske predhodnice sprememb zavesti, ki jih tako zelo pričakujemo. Ko se bo to načelo uveljavilo s svetovnimi demonstracijami za 25. člen, kot smo poskušali napovedati in spodbuditi, se bodo številni politični predlogi za boljši svet obrnili v povsem drugo smer in dobili drugačen občutek nujnosti in takojšnje izvedljivosti v skladu s potrebami časa. Kaj mislite, da je prva stvar, ki jo bodo po tem pomembnem dogodku odkrili oblikovalci politik? Odgovor je vnovična predložitev bistvenih predlogov iz Brandtovega poročila, vendar tokrat v razširjeni obliki, ki hkrati upošteva svetovno okoljsko krizo – saj tako revščina kot okoljska kriza zdaj zahtevata nujno mobilizacijo vseh držav in vlad sveta. Ponavljamo le povzetek teh opažanj, da bi dodali nekaj konteksta zgornji opombi o predlaganih metodah svetovnega javnega financiranja, saj brez teh zgoraj omenjenih sprememb v zavesti človeštva ni mogoče doseči ravni zaupanja in soglasja, ki sta potrebna za prestrukturiranje svetovnega ekonomskega sistema, niti potrebnega kančka svetovne volje za dobro. Ne pozabimo, da so stalni pozivi Združenih narodov za preprečevanje lakote, konfliktov in naravnih nesreč v svetu, ki je bogatejši in tehnološko naprednejši kot kdaj koli prej, pogosto kritično podfinancirani. Kam naj se torej preusmeri denar, če se vlade čudežno dogovorijo o inovativnem sistemu globalne obdavčitve ali uporabnine za vire v skupni lasti? V svetu vse večjega militarizma, komercializacije in monopolizacije podjetij smo lahko prepričani, da se vsi zbrani prihodki ne bodo usmerili v financiranje osnovnih javnih storitev ali sistemov UTD v vseh državah. Torej ni inovativna zamisel tista, ki bo zagotovila trajno rešitev svetovnih problemov, če je osnovni problem opredeljen s splošnim pomanjkanjem javnega interesa in družbene participacije. Zato veliki svetovni učitelji, kot je Kristus, že dolgo ponavljajo: vsakdo izmed nas ima svojo vlogo pri ustvarjanju novega miru in svobode. In zato je vsaka zamisel za izboljšanje razmer v svetu izjemno vredna, čeprav ni najbolj dragocena ideja sama, temveč prizadevanje, da se v drugih ljudeh prebudijo volja za dobro, zavest in ljubezen.

[33] Gre za nestrpno kritiko drugih, ustvarjanje razdiralnih frakcij in posledično izgubo vizije.

[34] Glej na primer: ‘Razglasitev 25. člena’ (Heralding Article 25), op. cit.; ‘Diskurz o izmih’ (A discourse on isms), november 2014. www.sharing.org/isms

[35] Vsako kraljestvo v naravi raste iz nižjega, in peto kraljestvo, višje od človeškega, znano kot duhovno kraljestvo ali ‘kraljestvo duš’, je bilo vedno z nami, kot je učil sam Kristus, in se zdaj postopoma pojavlja na fizični ravni. Kot je pojasnjeno v knjigah Alice A. Bailey, to kraljestvo ‘sestavljajo vsi tisti, ki so skozi stoletja iskali duhovne cilje, se osvobodili omejitev fizičnega telesa, čustvenega nadzora in ovirajočega uma. Njegovi prebivalci so tisti, ki danes (večini neznano) živijo v fizičnih telesih, si prizadevajo za blaginjo človeštva, kot splošno tehniko uporabljajo ljubezen namesto čustev, in sestavljajo tisto veliko telo 'razsvetljenih umov', ki vodijo usodo sveta.’ (The Externalization of the Hierarchy, Lucis Press Ltd., 1957).

[36] V povezavi s tem splošnim argumentom lahko bralci naših drugih publikacij opazijo vidno povezavo med razvijajočimi se intelektualnimi koncepti skupnih dobrin, ekonomije delitve in univerzalnega temeljnega dohodka. Vsi so povezani na dva vzporedna načina: prvič, z analizo izvornega problema komercializacije, ki temelji na motivu dobička. In drugič, z njihovim podzavestnim zavedanjem, da je rešitev za probleme človeštva, tako v materialnem kot duhovnem smislu, v načelu medsebojne delitve. Globlji duhovni pomen razmerja med temi tremi političnimi koncepti pa intelektualnemu mislecu morda ne bo postal zavestno očiten, dokler se človeštvo z nenehnimi demonstracijami ne združi okoli zadeve zagotavljanja 25. člena, kot je različno opisano v tej seriji študij. Glej zlasti: ‘Skupne dobrine človeštva’ (The Commons of Humanity), op. cit.; ‘Ekonomija delitve, inavguracija dobe srca’ (The true sharing economy: Inaugurating an Age of the Heart), op. cit. www.sharing.org/studies.

[37] Večna modrost (The Ageless Wisdom) se nanaša na starodavne nauke o energijski strukturi vesolja, razvoju zavesti v človeku in naravi ter duhovni resničnosti našega življenja s poudarkom na ‘pravilnih človeških odnosih’. Opisana je kot zlata nit, ki povezuje ezoterične ali skrite nauke, na katerih temeljijo glavne verske tradicije, hkrati pa je navdih za umetnost in znanost skozi stoletja. Čeprav so stari več tisoč let, se nauki zaradi svojega postopnega razodevanja, ki se dejavno izraža v življenju in izkušnjah ljudi, imenujejo ‘večni’ in ne ‘starodavni’. V zadnjem stoletju se je na Zahodu močno razširila sodobna prilagoditev teh naukov, potem ko jih je H. P. Blavatsky, ustanoviteljica Teozofskega društva, objavila v širši javnosti, kasneje pa še Alice A. Bailey, Helena Roerich in Benjamin Creme.

[38] Za drug pogled na to temo glej: ‘Ekonomija delitve, inavguracija dobe srca’ (The true sharing economy: Inaugurating an Age of the Heart), op. cit.

Mohammed Sofiane Mesbahi je ustanovitelj Share The World’s Resources (STWR), organizacije civilne družbe s sedežem v Londonu v Združenem kraljestvu, s svetovalnim statusom pri Ekonomskem in socialnem svetu Združenih narodov (Economic and Social Council). STWR je neprofitna organizacija, registrirana v Angliji, št. 4854864.

Prevod v slovenski jezik: Rok Kralj

Uredniška pomoč: Adam W. Parsons

Filed under:

貧困と飢餓, 不平等, グローバル・ガバナンス, 人々のムーブメント

Marrakesh declaration to end austerity

Anonymous — Fri, 13 Oct 2023 10:18:00 +0000

1-marrakesh_declaration_against_austerity.jpg

More than 300 civil society organisations, trade unions and academics call upon governments, Ministries of Finance and International Financial Institutions to #EndAusterity and implement financing alternatives at the annual meetings of the World Bank and IMF in Marrakesh, 9-15 October 2023. Published by the End Austerity Campaign for People and Planet.

We, civil society representatives and academics from all over the world, call upon governments, Ministries of Finance and International Financial Institutions to end austerity.

Today, more than 6 billion people are suffering from austerity, so-called “fiscal consolidation”, amid a cost-of-living crisis. We demand that governments immediately stop harmful public budget cuts in essential areas like education, health and social protection, and halt damaging reforms such as the privatization of public services and social security rights, which are exacerbating gender inequality, as women are the shock absorbers due to the subsidy they provide to the global economy through their unpaid domestic and care work. Instead of austerity cuts/reforms, governments must seek new sources of fiscal space to meet their Human Rights obligations and achieve the UN Sustainable Development Goals.

Specifically, we, the undersigned civil society organizations, trade unions and academics demand that governments, Ministries of Finance, the IMF, World Bank and other International Financial Institutions urgently:

1. Stop slashing much needed budgets for social protection, education, health, public transport, housing and other social programs;
2. Stop cuts or caps to the wage bill, in particular for the number and salaries of teachers, health and social workers, as well as civil servants at the local level;
3. Stop reducing subsidies that support households;
4. Stop pension and social security reforms that result in lower benefits, and avoid reducing employers’ contributions to social security (“tax wedge”) to ensure that systems are equitable and sustainable;
5. Stop labor flexibilization reforms;
6. Stop privatizations and public-private partnerships in socially relevant areas, often disguised as “State-Owned Enterprise reforms”;
7. Stop the adherence to private finance-first approaches, such as the World Bank’s Cascade approach, that deepen the false financing solution of macroeconomic and financial dependence on corporate actors and private capital;
8. Stop any other budget cuts or reforms with negative social impacts, particularly on women.

We urge International Financial Institutions, governments and Ministries of Finance to implement financing alternatives, mainly:

– Increase progressive taxes on corporations, the financial sector and the rich, including corporate and personal income and wealth taxes, excess profits, taxes to windfall profits, digital services, and financial transaction taxes; instead of regressive taxes such as VAT/Sales taxes;

– Review, cancel and stop signing socially harmful tax agreements such as bilateral tax treaties and harmful tax incentives to corporations;

– Reduce/eliminate sovereign debts, so debt service does not reduce social expenditures;

– Provide countries with access to swift and orderly debt restructuring where needed, while including private creditors also in debt restructuring on a mandatory basis.

– Scrap harmful fiscal ceilings or fiscal rules that don’t allow investing public resources to fight the climate emergency or inequality.

– Increase employers’ contributions to social security to ensure the sustainability of social security systems, and formalize workers in the informal economy with decent contracts;

– Fight illicit financial flows, such as money laundering, natural resources crimes, trade mispricing, and tax evasion, all illegal; and join forces to combat global tax abuse by supporting a UN Tax Convention and Tax Body; invest adequate resources to support an effective and progressive tax reform;

– Tap into fiscal and foreign exchange reserves, so that national savings are invested in people and sustainable development today;

– Assess critically the gendered and inequality impact of all austerity policies/reforms as well as of the financing alternatives, to ensure equitable outcomes;

– Ensure higher levels of development aid by donors, reaching the UN target of 0.7% of their Gross National Income (GNI) and ensure climate financing is new and additional, while providing compensation for loss and damage arising from climate change.

The fact that decisions affecting the life and welfare of millions of people are taken behind closed doors in Ministries of Finance and International Financial Institutions is bad governance. Decisions on public finance should be accountable to parliaments and citizens. We, civil society representatives, trade unions and academics, demand that governments take decisions transparently in national social dialogue, jointly with free trade unions, federated employers and representative CSOs, to ensure good governance and the achievement of Human Rights and the Sustainable Development Goals, and provide a viable and urgently-needed alternative to austerity and growing social pain.

Original source: End Austerity Campaign for People and Planet, endausterity.org

Image credit: @academicsstand.org

Filed under:

貧困と飢餓, 不平等, グローバル・ガバナンス, 財政と債務

マラケシュ宣言、緊縮財政の終焉を目指して

Anonymous — Fri, 13 Oct 2023 03:18:00 +0000

1-marrakesh_declaration_against_austerity.jpg

300以上の市民社会団体と労働組合、そして学者らが政府、財務省、国際金融機関に対し、2023年10月9～15日にマラケシュで開催される世界銀行とIMFの年次総会で#EndAusterity（緊縮財政の終焉）と代替資金調達の実施を要請しました - End Austerity Campaign for People and Planetによる。

私たち、世界中の市民社会の代表者と学者は、政府、財務省、国際金融機関に対し、緊縮財政をやめるよう求めます。

現在、生活費危機のさなか、60億人以上の人々が緊縮財政、いわゆる「財政健全化」に苦しんでいます。私たちは各国政府に対し、教育、医療、社会的保護などの重要な分野での有害な公的予算削減を直ちに中止し、無給の家事労働や介護労働を通じて世界経済に補助金を提供している最も弱い立場にある女性のためにも、男女不平等を悪化させる公共サービスや社会保障の権利の民営化などの有害な改革を中止することを要求します。各国政府は、緊縮財政の削減や改革ではなく、人権義務を果たし、国連の持続可能な開発目標を達成するための新たな財政余地を模索しなければなりません。

具体的には、私たち、以下に署名した市民社会団体、労働組合、学者は、政府、財務省、IMF、世界銀行、その他の国際金融機関に対し、緊急に以下のことを要求します。

社会的保護、教育、医療、公共交通機関、住居、その他の社会プログラムに必要な予算を削減するのをやめること；
特に教師、医療従事者、ソーシャルワーカー、地方レベルの公務員の数と給与、および賃金総額の削減や上限をやめること。
家計を支える補助金の削減をやめること。
制度の公平性と持続可能性を確保するために、給付水準の低下をもたらす年金および社会保障改革を中止し、社会保障に対する雇用主の拠出金（「税のくさび」）の削減を避けること；
労働流動化改革を中止する；
6. しばしば「国営企業改革」と偽装された、社会関連分野での民営化と官民パートナーシップを阻止すること；
世界銀行のカスケード・アプローチのような、企業主体と民間資本へのマクロ経済的・金融的依存という偽りの融資解決策を深化させる、民間資金優先のアプローチへの固執を止めること；
社会、特に女性にマイナスの影響を与えるその他の予算削減や改革を止めること；

私たちは国際金融機関、政府、財務省に対し、主に以下の代替資金調達手段を導入するよう要請します：

– VAT/売上税などの逆進税の代わりに；法人税、個人所得税、富裕税、超過利益、棚ぼた利益に対する税、デジタルサービス税、金融取引税など、企業、金融セクター、富裕層に対する累進課税を引き上げる；

– 二国間租税条約や企業に対する有害な税制上の優遇措置など、社会的に有害な租税協定を見直し、取り消し、署名を停止する；

– 債務返済が社会支出を減らさないように、ソブリン債務を削減/廃止する；

– 必要に応じて各国に迅速かつ秩序ある債務再編へのアクセスを提供するとともに、民間債権者も強制的に債務再編に参加させる；

– 気候変動の緊急事態や不平等との闘いに公共資源の投資を許可しない、有害な財政上限や財政ルールを廃止する；

– 社会保障制度の持続可能性を確保するために、雇用主による社会保障への拠出を増やし、インフォーマル経済の労働者を適切な契約で正規化する；

– マネーロンダリング、天然資源犯罪、貿易不当価格設定、脱税など、すべての違法な資金の流れと闘う；国連租税条約と税務機関を支援することで、世界的な租税濫用と闘うために力を合わせる；効果的かつ漸進的な税制改革を支援するために十分なリソースを投資する；

– 財政準備金と外貨準備金を活用し、国民貯蓄が今日の人々と持続可能な開発に投資されるようにする；

– 公平な結果を確保するために、すべての緊縮政策/改革、および代替資金調達手段によるジェンダーと不平等の影響を批判的に評価する。

– ドナーによるより高いレベルの開発援助を確かにし、国民総所得（GNI）の0.7％という国連目標を達成し、気候変動から生じる損失と損害に対する補償を提供しながら、気候変動資金が新たかつ追加的なものであることを保証する。

何百万もの人々の生命と福利に影響を与える決定が、財務省や国際金融機関の密室で行われているという事実は、悪い統治です。財政に関する決定は議会と国民に対して説明責任を負うべきです。私たち市民社会の代表者、労働組合、学者は、政府が良い統治と人権と持続可能な開発目標の達成を保証するために、自由労働組合、連合雇用主、代表CSOと協力して、国家社会対話の中で透明性のある決定を下し、緊縮財政と増大する社会的苦痛に代わる、実行可能かつ緊急に必要とされる代替策を提供することを要求します。

Original source: End Austerity Campaign for People and Planet, endausterity.org

Image credit: @academicsstand.org

Filed under:

貧困と飢餓, 不平等, グローバル・ガバナンス, 財政と債務

現在の動向が続くなら、世界の貧困層は2030年までに一つも開発目標を達成できないかもしれない

Anonymous — Thu, 22 Jun 2023 22:21:00 +0000

22825341484_2f48edd012_c.jpg

2015年9月に193カ国からなる国連総会が「持続可能な開発のための2030アジェンダ」を採択したとき、その目標は世界を平和と経済的繁栄の理想的な状態に変えることでした。

しかし、8年が経ち、世界の低所得国（LIC）のほとんどは、2030年までに極度の貧困と飢餓を撲滅するという2つの重要なターゲットを含む、たった1つの目標さえも達成するのに苦闘しています。

6月21日に発表された新しい報告書で、国連は主要な達成国をいくつか挙げました。世界の高所得国（HIC）の中で、フィンランドを筆頭にスウェーデン、デンマーク、ドイツ、オーストリアがトップ５です。

欧州諸国は引き続きSDGインデックスでトップ10の座を占め、デンマーク、チェコ、エストニア、ラトビア、スロバキア共和国が上位5か国として、今年最大数のSDG目標を達成したか、他のどの地域よりも多くの目標達成への軌道に乗っています。

対照的に、レバノン、イエメン、パプアニューギニア、ベネズエラ、ミャンマーでは、最も多くのSDG目標が間違った方向に進んでいます。

この調査結果は、2023年の持続可能な開発報告書（SDR）およびインデックスにリストされています。このインデックスは、持続可能な開発目標（SDGs）に関する全193の国連加盟国の実績をランク付けしており、国連持続可能な開発ソリューションネットワーク（SDSN）によって作成されています。

HICとLICの間のSDGの成果の差は、2015年に目標が世界的に合意されたときよりも2030年にはさらに大きくなるリスクがあると報告書は警告しています：

2015年以降の現在の進捗ペースに基づくと、2030年までに達成されるであろう目標は皆無であり、平均して達成への軌道にのっているSDGターゲットは20%未満である。
SDGsに対する政府の取り組みとコミットメントが低すぎるが、特にLICsとLMICs（低中所得国）は、SDGsに対する政治的および制度的リーダーシップに関してHICsよりも高い平均スコアを獲得した。
G20諸国の平均スコアは、インドネシアの75パーセント以上から、ロシア連邦と米国の40パーセント未満までさまざまである。
アルゼンチン、バルバドス、チリ、ドイツ、ジャマイカ、セイシェルは、多国間主義を促進する取り組みに対して新しいパイロット指標で最高スコアを獲得したが、満点を獲得した国はない。

この報告書には、多国間主義への支持の包括的な側面と、平和を促進し維持するための各国の取り組み、批准された国連条約の割合、国際的な結束と資金調達、特定の国連機関の加盟国、そして一方的な強制措置の使用など、各国の比較を把握する多国間主義の初のパイロット指標が含まれています。

アルゼンチン、バルバドス、チリ、ドイツ、ジャマイカ、セイシェルが多国間主義推進の取り組みで最高得点を獲得しましたが、満点を獲得した国はありませんでした。

この報告書は、フランスのエマニュエル・マクロン大統領が主催する6月22～23日にパリで開催される新グローバル金融協定のためのサミットの直前に発表されました。

国連がSDGsの中間点に近づき、パリ・サミットを控える中、この報告書は途上国および新興国に対するSDG資金の慢性的な不足に関するタイムリーな洞察を提供し、世界金融アーキテクチャーの改革に向けた6つの優先事項を提示しています。

この報告書には、多国間主義に対する各国の支持を測る新しいパイロット指数と、政府のSDGsへの努力とコミットメントを追跡するための新しい指数も掲載されています。

見通しの厳しいニュースにもかかわらず、この報告書は、世界がSDGsの中間地点において軌道を外れている一方で、今こそ各国が世界金融アーキテクチャーの抜本的な改革を支持し、発展途上国と新興国が直面している大きな資金不足を埋めるために、SDGs刺激策を実施することでSDGsの進捗を倍加させる時であることを示しています。

SDSN会長で報告書の筆頭執筆者でもあるジェフリー・D・サックス教授は、2030年への中間地点においてSDGsは軌道から大きく外れており、貧困国や非常に脆弱な国が最も苦しんでいると述べています。

「国際社会は、パリで今月開催される新グローバル金融協定サミットや、ニューデリーでのG20会議、9月のニューヨークSDGサミット、ドバイでのCOP28など、今後の重要な多国間会議で、SDGのニーズに基づいて国際的な資金の流れを拡大するために、より積極的に行動すべきである」

「世界にとって、この機会を逃すことは、特に最も裕福な国々が責任を回避することは、良心的ではない。SDGsは私たちが望む未来にとって基盤であり続ける」

ボンに本拠を置くグローバル・ポリシー・フォーラム・ヨーロッパのエグゼクティブ・ディレクター、イェンス・マルテンス氏は、新しい報告書に対する批判的な分析を提供し、SDSN報告書は驚くべきものではないとIPSに語りました。

世界がSDGsの達成に向けた軌道に乗っていないことは、持続可能な開発に関するグローバル・レポート2023や国連事務総長のSDG進捗報告書、その他多くの市民社会のスポットライトレポートですでに指摘されています。

しかし、SDSN報告書がSDGインデックスとともに伝えているメッセージは完全に誤解を招くものである、と同氏は指摘しました。

「これは、ランキング上位の西側先進国が正しい発展の道を歩んでいることを示唆しています。しかし、これはひとえに、消費と生産のパターン、および経済政策と金融政策の負の外部性を無視しているからです。したがって、正当な理由から、SDSNはスピルオーバーインデックスも発達させましたが、これはSDGインデックスを補完するものにすぎません」と彼は述べました。

マルテンス氏は、西側先進国をポジティブにランキングするSDGインデックスを重視することは、誤った政治的メッセージを送っていると述べました。

「増大する世界的不平等を軽減するために、国連の各国政府はこれらの不平等の構造的原因に対処しなければならない」

何よりもまず、これには世界金融アーキテクチャーの根本的改革が必要だと同氏は主張しました。2023年のSDGサミット、2024年の未来サミット、2025年の第4回FfD会議は、これらの改革を開始する極めて重要な機会となると同氏は明言しました。

マレーシアの第三世界ネットワークエグゼクティブ・ディレクター、チー・ヨーク・リン氏はIPSに対し、17のSDGsを含む持続可能な開発のための2030アジェンダは、新たな追加融資や発展途上国への適切な技術移転などの実施手段の失敗の犠牲になっていると語りました。

「私たちは気候と生物多様性に関する条約についても、同じ運命をたどることになると考えています」

同時に、外部環境における障壁は悪化していると彼女は述べました。「つまり、国際金融アーキテクチャーが発展途上国にとって不利な状況のままであり続けるため、憂慮すべき債務負担が生じる一方で、公的資金と政府は、民間債権者を支援するための「リスク除去」の役割を負うことを余儀なくされている」

同氏は、世界銀行のEvolutionary Roadmapやマクロン新グローバル金融協定の騒ぎの先に目を向けると、「現状を維持し、公的支配を超えた資金源を各国にさらに拠出させるための、基本的にさらに強化された同じ一連の政策や措置が見られる」と述べました。

一方、中所得国やLDCさえも、債務削減を拒む民間債権者に直面しており、G7政府も民間債権者を抑制することを望んでいません。

保護貿易主義も頭をもたげています。EUの炭素国境調整メカニズムの導入により、警鐘が鳴らされました。欧州のグリーン移行の名の下、この新しい炭素国境税CBAMは、炭素集約型の化石燃料、鉱物、金属の輸出に大きく依存しているサハラ以南のアフリカに直接的な影響を与えるだろうと彼女は指摘しました。

研究によると、アフリカ大陸のEUへの輸出が26%であったのに対し、EUのアフリカへの輸出はわずか2.2%であったため、アフリカ諸国はCBAMに大きくさらされることになります。

現在の炭素価格に基づくと、CBAMはアフリカからEUへの輸出を最大5.7%削減する可能性があります。これにより、アフリカのGDPが2021年の水準で約160億ドル減少する可能性があります。

「クリーンテクノロジーがアフリカと共有されなければ、EUの新しい税金はすでに債務負担が増大している国々を不利な立場に置くことになる」

IPS国連事務局報告書

タリフ・ディーンは、Inter Press Service（IPS）の上級編集者兼ディレクターである。

Original source: IPS news

Image credit: Some rights reserved by United Nations Photo, flickr creative commons

Filed under:

貧困と飢餓, グローバル・ガバナンス

If current trends continue, the world’s poor may not achieve a single development goal by 2030

Anonymous — Thu, 22 Jun 2023 11:25:00 +0000

22825341484_2f48edd012_c.jpg

When the 193-member General Assembly adopted the 2030 Agenda for Sustainable Development back in September 2015, it was aimed at transforming the world into an idealistic state of peace and economic prosperity.

But eight years later, most of the world’s low-income countries (LICs) have been struggling to achieve even a single goal, including the two key targets: the eradication of extreme poverty and hunger by 2030.

In a new report released June 21, the United Nations has singled out some of the key achievers—the top five, among the world’s high-income countries (HICs), which are led by Finland, and followed by Sweden, Denmark, Germany and Austria.

European countries continue to lead in the SDG Index – holding the top 10 spots -– and are on track to achieve more targets than any other region, with Denmark, Czechia, Estonia, Latvia, and the Slovak Republic as the top five countries that have achieved or are on track to achieving the largest number of SDG targets this year.

By contrast, Lebanon, Yemen, Papua New Guinea, Venezuela, and Myanmar have the largest number of SDG targets moving in the wrong direction

The findings are listed in the 2023 Sustainable Development Report (SDR) and Index, which ranks the performance of all 193 UN Member States on the Sustainable Development Goals (SDGs) and is produced by the UN Sustainable Development Solutions Network (SDSN).

There is a risk that the gap in SDG outcomes between HICs and the LICs will be larger in 2030 than when the goals were universally agreed upon in 2015, warns the report

• Based on the current pace of progress since 2015, none of the goals will be achieved by 2030, and on average, less than 20% of the SDG targets are on track to be achieved.
• Government effort and commitment to the SDGs is too low, and notably, LICs and LMICs (low middle income countries) obtained a higher average score than HICs on political and institutional leadership for the SDGs.
• Among the G20 countries, average scores range from more than 75 percent in Indonesia to less than 40 percent in the Russian Federation and the United States.
• Argentina, Barbados, Chile, Germany, Jamaica, and Seychelles obtained the highest score on a new pilot index for their efforts to promote multilateralism, yet no country obtains a perfect score.

The report includes the first pilot index of multilateralism that captures the overarching dimensions of support for multilateralism and comparisons of countries, including countries’ efforts to promote and preserve peace, percentage of UN treaties ratified, international solidarity and financing, membership in select UN organizations, and the use of unilateral coercive measures among other indicators.

Argentina, Barbados, Chile, Germany, Jamaica, and Seychelles obtained the highest score for their efforts to promote multilateralism, yet no country obtains a perfect score.

The report was released just ahead of the June 22-23 International Summit for a New Global Financing Pact in Paris hosted by French President Emmanuel Macron.

As the UN nears the mid-point of the SDGs and ahead of the Paris Summit, the report provides timely insights on the chronic shortfalls of SDG financing to developing and emerging economies and offers six priorities for reform of the Global Financial Architecture.

The report also features a new pilot Index that gauges countries’ support for multilateralism and a new Index to track government efforts and commitments to the SDGs.

Despite the grim news, the report demonstrates that while the world is off track at the mid-point of the SDGs, now is the time for countries to double down on SDG progress by endorsing deep reform of the global financial architecture and implementing the SDG Stimulus to close the significant financing gap facing developing and emerging countries.

Professor Jeffrey D. Sachs, President of the SDSN and a lead author of the report, says half way to 2030, the SDGs are seriously off track – with the poor and highly vulnerable countries suffering the most.

“The international community should step up at this month’s Summit for a New Global Financing Pact in Paris, and at the key upcoming multilateral meetings, including the G20 meeting in New Delhi, the SDG Summit New York in September, and COP28 in Dubai, to scale-up international financial flows based on SDG needs”.

“It would be unconscionable for the world to miss this opportunity, especially for the richest countries to evade their responsibilities. The SDGs remain fundamental for the future we want.”

Providing a critical analysis of the new report, Jens Martens, Executive Director of Global Policy Forum Europe, based in Bonn, told IPS the SDSN report brings no surprises.

That the world is not on track to achieve the SDGs was already noted by the Global Sustainable Development Report 2023, the UN Secretary-General’s SDG Midterm Report, and many other civil society Spotlight Reports before.

However, the message that the SDSN Report conveys with the SDG Index is absolutely misleading, he pointed out.

“It suggests that the Western industrialized countries at the top of the ranking are on the right development path. But this is only because it ignores the negative externalities of their consumption and production patterns and their economic and financial policies. For good reasons, SDSN has therefore also developed a Spillover Index, but this merely complements the SDG Index,” he noted.

The emphasis on the SDG Index, with its positive ranking of Western industrialized countries, sends the wrong political message, said Martens.

“To reduce growing global inequalities, governments in the UN must address the structural causes of these inequalities”.

First and foremost, he argued, this requires fundamental reforms in the global financial architecture. The SDG Summit 2023, the Summit of the Future 2024, and the Fourth FfD Conference 2025 provide pivotal opportunities to initiate these reforms, he declared.

Chee Yoke Ling, Executive Director, Third World Network, Malaysia, told IPS the 2030 Sustainable Development Agenda with its 17 SDGs has fallen victim to the failure of means of implementation – new and additional financing as well as appropriate technology transfer to developing countries.

“We see the same fate for the climate and biodiversity treaties”.

At the same time, she said, the barriers in the external environment have worsened. “So, we see alarming debt burdens because the international financial architecture remains stacked against developing countries, while public funds and governments are pushed to take on a “de-risking” role to shore up private creditors”.

Look beyond, she said, the buzz of the World Bank’s Evolutionary Roadmap and the Macron New Global Financing Pact and “we see a fundamentally similar and even stronger set of policies and measures to maintain the status quo and further subject countries to financing sources beyond public control.

Meanwhile middle-income countries and even LDCs are faced with private creditors who refuse to do their part in debt reduction, and G7 governments do not want to rein them in either.

Trade protectionism is also rearing its head. The roll-out of the EU’s carbon border adjustment mechanism has raised alarms. In the name of a green transition for Europe, this new carbon border tax CBAM will directly impact Sub-Saharan Africa that relies heavily on exports of fossil fuels, minerals and metals that are carbon intensive, she pointed out.

Studies show that African countries will be highly exposed to the CBAM since 26% of continental trade was with the EU, while only 2.2% of the EU’s trade was with Africa.

The CBAM could reduce Africa to EU exports by up to 5.7%, based on current carbon prices. This may have the effect of reducing Africa’s GDP by about $16 billion at 2021 levels.

“Without clean technologies being shared with Africa, the EU’s new tax penalizes those countries that are already under increasing debt burden”.

IPS UN Bureau Report

Thalif Deen is the Senior Editor & Director, UN Bureau, at Inter Press Service (IPS).

Original source: IPS news

Image credit: Some rights reserved by United Nations Photo, flickr creative commons

Filed under:

貧困と飢餓, グローバル・ガバナンス

危機時における多国間協調の再構築

Anonymous — Wed, 17 May 2023 05:09:00 +0000

37220517852_5999a2ccc9_c.jpg

新しい報告書「グローバル多国間主義にスポットライトを当てる」は、批判的な分析を提供し、民主的な多国間構造と政策を強化するための推奨事項を提示しています。重要な課題は、人権がもはや強力な経済エリートの既得権益に従属しないようにするためのメカニズムを構築することである、とジェンス・マーテンスはIPS newsに書いています。

世界は恒久的な危機モードにあります。新型コロナウイルス感染症のパンデミックと、気候変動、生物多様性の喪失と汚染という三重惑星危機の影響に加え、ウクライナ戦争やその他の暴力的な紛争、世界的な生活費の危機、グローバル・サウスのますます多くの国での債務危機の激化は人類の大部分に影響を与えています。

科学者たちは現在、世界規模のポリクライシス、つまり「人類の将来を不可逆的に悪化させる、地球の重要な自然システムと社会システムが相互に関連し暴走する単一の大危機」のリスクについてさえ警告しています。

人権、特に女性の権利が多くの国で攻撃されています。ナショナリズムは、時には権威主義の増大と相まって、世界中で高まっています。グローバルノースの裕福な国々は、難民に対する非人道的な移民政策を実施し続けています。

同時に、彼らは、ワクチンの買いだめや国内製薬産業への補助金、あるいは世界の天然ガス埋蔵量の獲得競争など、利己的で近視眼的な「自国第一主義」政策を追求しています。これにより多国間での解決が損なわれ、国家間の不信感の高まりにつながっています。

アントニオ・グテーレス国連事務総長は2022年8月に安全保障理事会で「信頼が不足している」と述べました。その結果、加盟国は2024年9月の未来サミットの主な目的の1つを「加盟国間の信頼を回復すること」と決めました。

アントニオ・グテーレス国連事務総長は、このような未来サミットの開催を提案しており、同氏はこれを「世界的な行動を再活性化し、基本原則に再コミットし、多国間協調の枠組みをさらに発展させて未来に適合させるための、一世代に一度の機会である」と説明しました。

サミットは、少なくとも理論的には、広範な政治的合意と制度改革によって現在の危機に対応する機会を提供します。しかし、これは政府が象徴的な行動や自発的な約束に限定されるのではなく、とりわけその実施のための（財政）資源の提供に関して拘束力のある決定を下すことを前提としています。

これに関連して、「共通だが差異ある責任 (CBDR) 」原則は依然として絶対的に有効です。そうした決断がなければ、国家間の信頼を回復することは不可能でしょう。

G77は2023年4月20日の声明で次のように強調しました。「未来サミットはSDGsを加速させることを目的としているため、それは2030アジェンダの実施手段の問題に包括的に対処しなければならない。それは資金調達、技術移転、能力開発を含みながらそれらに限定されない」

もちろん、世界同時危機のリスクが一度の首脳会談で克服できると信じるのは単純すぎるでしょう。しかし、2023年のSDGサミットと2024年の未来サミットから、第4回開発資金会議と2025年の第2回世界社会サミットに至る一連の今後の世界サミットは、世界的な危機に対応し、連帯に基づいた多国間協力を促進するためにどのような構造改革を起こす必要があるかという問題に関する政治的言説の形成に確実に貢献する可能性があります。

私たちの新しい報告書「グローバル多国間主義にスポットライトを当てる」は、このプロセスに貢献することを目的としています。批判的な分析を提供し、民主的な多国間構造と政策を強化するための推奨事項を提示します。

この報告書は、平和と共通の安全保障、世界経済の構造改革、「新たな社会契約」と包括的なデジタル未来の要求から、将来世代の権利、教育制度の変革に至るまで、幅広い課題分野をカバーしています。

この報告書はまた、現在の多国間構造とアプローチに内在する欠陥と弱点の一部を特定しています。これは、特に、デジタル協力の分野など、企業の影響を受けたマルチステークホルダー主義の概念に当てはまります。

その一方で、報告書は、国際レベルでの地方政府とその労働者、労働組合の役割の増大など、純粋な政府間の多国間主義に代わる選択肢を模索しています。

世界人権宣言の採択から75年が経過した今、重要な課題は、人権、将来世代の権利、自然の権利がもはや多国間意思決定において強力な経済エリートの既得権益に従属しないことを保証するメカニズムを構築することです。

思い切りのない態度や、過去に合意された言葉を繰り返し続けるだけでは十分ではありません。信頼を回復し、連帯と国際法に基づいた多国間協力を促進するには、政策、統治、考え方におけるより根本的かつ体系的な変革が必要です。

ジェンス・マーテンスはGlobal Policy Forum Europeのエグゼクティブ・ディレクターである。

Original source: Inter Press Service

Image credit: Some rights reserved by United Nations Photo, flickr creative commons

Filed under:

グローバル・ガバナンス, 新経済パラダイム

Reshaping multilateralism in times of crises

Anonymous — Tue, 16 May 2023 12:00:00 +0000

37220517852_5999a2ccc9_c.jpg

A new report - Spotlight on Global Multilateralism - offers critical analyses and presents recommendations for strengthening democratic multilateral structures and policies. A key challenge is to create mechanisms to ensure that human rights are no longer subordinated to the vested interests of powerful economic elites, writes Jens Martens for IPS news.

The world is in permanent crisis mode. In addition to the consequences of the COVID-19 pandemic and the triple planetary crisis of climate change, biodiversity loss and pollution, the war in Ukraine and other violent conflicts, a worldwide cost of living crisis and an intensified debt crisis in more and more countries of the global South are affecting large parts of humanity.

Scientists are now even warning of the risk of a global polycrisis, “a single, macro-crisis of interconnected, runaway failures of Earth’s vital natural and social systems that irreversibly degrades humanity’s prospects”.

Human rights, and especially women’s rights, are under attack in many countries. Nationalism, sometimes coupled with increasing authoritarianism, has been on the rise worldwide. Rich countries of the global North continue to practice inhumane migration policies toward refugees.

At the same time, they pursue self-serving and short-sighted “my country first” policies, whether in hoarding vaccines and subsidizing their domestic pharmaceutical industries, or in the race for global natural gas reserves. This has undermined multilateral solutions and lead to a growing atmosphere of mistrust between countries.

“Trust is in short supply”, UN Secretary-General António Guterres told the Security Council in August 2022. Consequently, Member States defined one of the main purposes of the Summit of the Future in September 2024 to be “restoring trust among Member States”.

António Guterres had proposed to hold such a Summit of the Future, which he described as “a once-in-a-generation opportunity to reinvigorate global action, recommit to fundamental principles, and further develop the frameworks of multilateralism so they are fit for the future”.

The Summit offers an opportunity, at least in theory, to respond to the current crises with far-reaching political agreements and institutional reforms. However, this presupposes that the governments do not limit themselves to symbolic action and voluntary commitments but take binding decisions – also and above all on the provision of (financial) resources for their implementation.

In this context, the principle of Common but Differentiated Responsibilities (CBDR) remains absolutely valid. Without such decisions, it will hardly be possible to regain trust between countries.

The G77 emphasized in a statement on 20 April 2023, “since the Summit of the Future is meant to turbo-charge the SDGs, it must address comprehensively the issue of Means of Implementation for the 2030 Agenda, which includes, but is not limited to, financing, technology transfer and capacity building.”

Of course, it would be naive to believe that the risk of a global polycrisis could be overcome with a single summit meeting. But the series of upcoming global summits, from the SDG Summit 2023 and the Summit of the Future 2024 to the 4th Financing for Development Conference and the second World Social Summit 2025, can certainly contribute to shaping the political discourse on the question of which structural changes are necessary to respond to the global crises and to foster multilateral cooperation based on solidarity.

Our new report Spotlight on Global Multilateralism aims to contribute to this process. It offers critical analyses and presents recommendations for strengthening democratic multilateral structures and policies.

The report covers a broad range of issue areas, from peace and common security, reforms of the global financial architecture, calls for a New Social Contract and inclusive digital future, to the rights of future generations, and the transformation of education systems.

The report also identifies some of the built-in deficiencies and weaknesses of current multilateral structures and approaches. This applies, inter alia, to concepts of corporate-influenced multistakeholderism, for instance in the area of digital cooperation.

On the other hand, the report explores alternatives to purely intergovernmental multilateralism, such as the increased role of local and regional governments and their workers and trade unions at the international level.

Seventy-five years after the adoption of the Universal Declaration of Human Rights, a key challenge is to create mechanisms to ensure that human rights – as well as the rights of future generations and the rights of nature – are no longer subordinated to the vested interests of powerful economic elites in multilateral decision-making.

Timid steps and the constant repetition of the agreed language of the past will not be enough. More fundamental and systemic changes in policies, governance and mindsets are necessary to regain trust and to foster multilateral cooperation based on solidarity and international law.

Jens Martens is Executive Director of Global Policy Forum Europe

Original source: Inter Press Service

Image credit: Some rights reserved by United Nations Photo, flickr creative commons

Filed under:

グローバル・ガバナンス, 新経済パラダイム

Global commons: Ideas to shape the future and a new international economic order

Anonymous — Thu, 06 Apr 2023 13:24:00 +0000

premium_photo-1673454162506-edcf110cc951_copy.jpg

With a renewal of internationalism again on the agenda, we need to urgently reflect on the concept of the global commons. Do natural resources not belong to all the inhabitants of the Earth? By Francine Mestrum.

History can be seen as a long and slow river, but now and then, here and there, there are rapids. They can be very different in kind but have similar consequences, such as the COVID-19 crisis and the Russian invasion of Ukraine. All of a sudden we lived in a different world, a world in which it was not possible to move freely and a world in which old-fashioned wars became reality again.

Even if for most of the Earth's inhabitants this free movement never existed while wars are a daily reality in too many countries, it is hard to deny that the world is rapidly changing. Globalisation is put into question, the post-cold war unipolar world is ending, and geopolitical relationships are shifting.

Economically several rich countries are now reflecting on a new kind of protectionism in order to preserve and protect their industries, called ‘sovereignty’. The strong belief in multilateralism is waning. The war in Ukraine is strengthening discourse on the importance of independence as if any country were able to be really independent and did not need others for its survival. Proposals to reform the UN-system have been on the table since at least the 1980s.

The changing perspective on international relations also comes from climate change and the loss of biodiversity. In this sector more particularly it is crystal clear we all depend on others.

Finally, the inequality gap linked to totalitarian regimes, ongoing conflicts and environmental degradation lead to the unsolvable problem of migration. Migration now is the only directly feasible way for people in the South to escape hunger, poverty and persecution, but political support in the North is melting like snow in the sun. It is the breeding ground for right-wing political forces. Nationality loses its importance in favour of multiple and varied identities. Hegemonic cultures, if they ever existed, will necessarily and hopefully disappear. Universalism, the necessary ally of diversity will prevail, there can be little doubt about that.

It is clear we need to look for better ways to organize our living together, with inter-dependency, without hegemony or dominance.

A new internationalism

The new international relations which are now in the making are based on interests, real or imagined, though not on needs. Sanctions mainly are linked to the interests of dominant powers. Very often, they clearly hurt the needs of people.

If we were to think of people’s needs in terms of technological innovation, environmental and biodiversity protection, energy, food, clean air and drinking water, there would be no embargoes or economic sanctions against countries. If there were a full awareness of our interdependencies, there would be no need for trade barriers and customs duties.

As of today, some States are struggling hard to maintain their dominant position, though it might well be that their role will fundamentally change in the future. In neoliberalism, their tasks were re-defined so as to limit their role in the economy and to focus on the protection of ‘free’ markets, promotion of competitiveness, reducing poverty (but not promoting welfare states), and protecting the rights of consumers (but not of labourers). Civil society organisations were promoted in order to take up formerly public sector tasks.

This re-organisation of States, markets and citizens led to many initiatives to reform international organisations. It also led to more research on global governance, world federalism, omnilateralism, pluri-nationalism or non-alignment. A strong need is felt to have more democratic participation at the international level and to reduce the exclusive State-led organisation of global relations.

There clearly is a desire to better take into account our really existing inter-dependencies, to strengthen democracies and to promote equality and human rights.

Commons

This is the context in which it could be meaningful to start a new reflection on global commons. It would be naïve to think States will disappear and make room for regional or global organisations. This will not happen and is not necessary. Nevertheless, it could be worthwhile to reflect on and promote a better distribution of roles and responsibilities.

Commons have been discussed for several decades now, in many different forms. What links the proposals together is a new focus on people and citizens, commons go ‘beyond States and markets’ as is usually said though this does not necessarily mean ‘without States and markets’. In this configuration, citizens and their organisations will be able to have a more direct role and responsibility, enhancing democracy and transparency. It also allows for maintaining the crucially political character of all commons whose existence depends on the collective decision of those who want to create them.

Commons neither are ‘common’ nor ‘public goods’, an economic concept requiring collective action traditionally thought of needing the State to provide them. Commons refer to a totally different concept. Its most simple meaning is that which belongs to all of us: our planet, our oceans, our forests, our land and our seeds. These are natural commons. We also have cultural commons: our knowledge, our cultural heritage, our internet… And we have social commons: our human rights, our public services, our health care. When citizens decide to take care of these and take responsibility for them, common or public goods become commons. They are always the result of a collective political decision.

Neither can a common be private property or if it is, this property will not give absolute rights to its owner. Commons mean that it is possible to overcome the divide between private and public, between market and State. Commons cannot be commodities, though they can have a price.

These simple principles explain why commons can become a serious strategic element in the fight against neoliberalism, privatisations, land grabbing, the monopolisation of trade in seeds, extractivism, etc. The concept of commons perfectly fits within a new economic approach that puts the focus on needs and on care. Our economy should produce what we need, taking care of nature and of people, promoting the sustainability of all forms of life and of society.

Global commons

The inspiration for the idea can be found in Thomas Paine and his ‘Agrarian Justice’ of 1795:

It is a position not to be controverted that the earth, in its natural, cultivated state was, and ever would have continued to be, the common property of the human race. In that state every man would have been born to property. He would have been a joint life proprietor with rest in the property of the soil, and in all its natural productions, vegetable and animal… it is the value of the improvement, only, and not the earth itself, that is individual property.

There are examples of countries where these ideas have been implemented.

The government of Alaska decided to create a ‘Permanent Fund’ with 25 % of the oil revenues. Since 1982, a dividend is paid to those citizens who apply, who are residents of Alaska and who have no criminal convictions. The amount paid is not stable, since it varies with income. The idea was also behind Iran's energy and food subsidy reform system in 2011. Subsidies were replaced by a cash transfer to almost the whole population, but when the oil revenues started to dwindle, the universality of the system was abandoned. Mongolia is another example where, due to the mining boom in the early 2000s, a Human Development Fund was created with the objective of collecting and evenly redistributing the resources. But again, when prices of commodities plummeted, the system disappeared.

Another example comes from Guy Standing and his ‘The Plunder of the Commons’. He uses the idea of our common heritage to give all citizens a basic amount of money, coming from a Fund created by the incomes from the exploitation of, amongst others, our natural resources.

In this reasoning, the exploitation of natural resources would be for the benefit of the whole of society. This is fundamentally a matter of social justice and people can rightly claim ‘our commons back’.

Knowing this is practically very feasible in a national context, it cannot be too difficult to make it apply to a global context. Also, it should not only be possible to give citizens a basic dividend, it could be even more important to give a right to others to have access to these resources. There is no reason to keep thinking that national States are the exclusive owners of the resources hidden in their soil with an absolute right to decide who has access to them. With the many privatisations of the past decades, much of the ownership has already been shifted from national property to multinational corporations, allowing private wealth to grow and public wealth to decline. What we need today is not only to de-privatize but also to consider as global commons all the Earth’s wealth, for countries and their populations.

Would it not be realistic to consider the natural resources we all need and which our common planet can provide as our natural commons? It would give the old idea of ‘interdependence’ concrete political content reducing the really existing dependency of countries today. In fact, it would be a highly political decision, admitting no goods are public or private because of their intrinsic values, but only as a consequence of a political and conscious global decision. It would not fundamentally change the ownership rules, but only interpret them in such a way that they better fit with the current views on our common planet, separating our common heritage from its actual exploitation. Rules can be made to equitably share the resources.

The idea is less revolutionary than it may seem at first sight. We already have a ‘Law of the Sea’, a UN legal framework for all marine and maritime activities. It contains special provisions for the protection of the marine environment, obligating all States to collaborate. Also beyond national jurisdictions goes the Treaty on the Exploration and the Use of Outer Space. This is to be carried out for the benefit and interest of all countries. Outer space, according to the Treaty, cannot be subject to national appropriation and is free for exploitation and use by all States.

Knowing that most inter-State conflicts on our planet concern the appropriation of natural resources, a global rule for the access to and sharing of some of the benefits from their exploitation could be a powerful tool for promoting peace.

Is it acceptable in times of globalisation to continue to consider States as the sole owners of the resources hidden in their soils? Should we not urgently reflect on the concept of global public goods, or even better, of global commons? Do natural resources not belong to all the inhabitants of the Earth?

For a new international economic order

This point seems to be very relevant in the new ongoing discussion around the ‘New international economic order’. This Declaration of the UN General Assembly of 1974 was revolutionary and contains some elements that clearly deserve to be put on the agenda again.

The Declaration focuses on the ‘full permanent sovereignty of every State’ over its natural resources and all economic activities and gives States the possibility of nationalisation. Its Programme of Action specifically mentions the problem of ‘raw materials’ and their use in the interest of national development.

While the ‘full permanent sovereignty of States’ might, at first sight, be contrary to a global commons approach, the other elements of the different paragraphs do point to collective self-reliance, mutual international cooperation, joint arrangements and the benefit for all. Furthermore, it is clear that natural resources should indeed benefit national interests – while ‘common interests’ might be added – and export incomes can be improved.

As for the ‘full permanent sovereignty,’ there is plenty of research to indicate this cannot be understood anymore in the same way as fifty years ago. In fact, it always was fiction because of all our interdependencies and the need for sharing governing power. Today the concept is rightly challenged, beyond and within States. Many international agreements, at many political levels, show the need and the possibility of sharing power and governance, away from any hegemonic projects.

As for global economic governance, many examples could be mentioned since the beginning of the 20th century. It is true that most of the outside interventions were based on power, not on the rule of law. The fact is, however, that there is an increasing international control on financial stability and on global exchanges. For many natural resources, international agreements have been made though most of them failed to achieve stability and fairness. Lessons can be learned from these experiences to prepare for a better future.

A first conclusion, therefore, is that the Declaration on the NIEO is perfectly compatible with an adjusted perspective on an NIEO with global commons.

Conclusion

Global commons will not be realized rapidly. All international treaties and rules take years to shape and agree on. The renewal of internationalism is now again on the agenda. It seems clear we will have to look beyond all old claims and perspectives, for local, national and global economies. Not only because new problems were added to the old ones, but also because claims and perspectives of the past were not able to solve the major problems populations are faced with. A progressive transformation today must necessarily be about a revival of the commons, with a new alliance between global governance, national States, markets and citizens.

Francine Mestrum has a PhD in Social Sciences from the Université Libre de Bruxelles, Belgium. She worked at the European institutions and several Belgian universities.

Original source: meer.com

Image credit: Ales Krivec, Unsplash

Filed under:

貧困と飢餓, 不平等, 環境, グローバル・ガバナンス, 新経済パラダイム