.jpg)
Mi vsi skupaj tvorimo ta sistem, ki ga krivimo za svetovne probleme, kar se zelo jasno pokaže ob božiču, ko v trgovinskih središčih v Jezusovem imenu ropamo svojo krhko Zemljo. Poznamo še kakšen boljši način praznovanja rojstva Kristusa kot združiti se pod zastavo svobode in pravičnosti ter se na mirnih demonstracijah zavzemati za konec lakote in revščine v svetu, piše Mohammed Sofiane Mesbahi.
Razočarani nad politiki in vznemirjeni zaradi problemov v družbi smo dobili vtis, da obstaja nekakšen pokvarjen sistem. Brez obotavljanja ga kritiziramo in krivimo. V resnici pa ne obstaja nič takšnega, kot je »sistem«, temveč samo vi in jaz v svojem omejenem in samozadovoljnem življenju, v katerem sleherni dan ne naredimo skorajda nič, da bi spremenili stanje v svetu. V trenutku, ko pogledamo na svet in rečemo, »kako pokvarjen sistem«, smo napačno zaznali realnost in ustvarili razcep med seboj in problemi človeštva. Kako nenavadno je opazovati fenomen lastnega uma, ločenega od ostalega človeštva, nato pa poimenovati sistem kot nekaj drugačnega od tega, kar smo, čeprav je ta sistem v resnici posledica naše vzajemne kreacije.
Po ogledu televizijskih prepirov med politiki, na primer, smo sposobni spremeniti svojo volilno odločitev, če naša izbrana politična stranka prelomi še eno izmed danih obljub. Morda smo 45 let glasovali za laburistično stranko, zdaj pa smo se zaradi groženj o povečanju davkov odločili, da podpremo konzervativno stranko, ki obljublja politiko, skladnejšo z našimi osebnimi interesi. Namesto da bi postali aktivisti in se združili z drugimi ljudmi, da bi skupaj vplivali na resnične spremembe v svetu, mislimo predvsem nase in vladam prepuščamo vso odgovornost za izboljšanje družbe in se obnašamo, kot da so politiki naši starši, mi pa njihovi nesamostojni otroci. Vlada pa medtem zato, da bi se obdržala na oblasti in da bi imela vpliv na individualne volivce, pričara zapletene sheme in dobičkonosne naložbe ter žonglira z destruktivnimi tržnimi silami, ki jih ne razume. Medtem ko nas skrbi za naše hipoteke in ko vodimo osebno križarsko vojno za lastno srečo, ignorantskim politikom podeljujemo licenco za širjenje delovanja sil komercializacije, ki so za našo družbo in okolje izjemno uničujoče, prav tako tudi za perspektivo prihodnjih generacij. In potem krivimo sistem za vse nastale družbene in ekonomske krize, ne da bi priznali svojo soodgovornost za zaviranje naravnega toka ustvarjalnosti, pravičnosti, svobode in človeške evolucije na Zemlji.
Zakaj ob samozavedanju ne zaznavamo svoje sebične vloge pri ustvarjanju ločevanja med ljudmi in garanja v vsakdanjem življenju, ki ga tako radi poimenujemo sistem? Kako še posebej pogosto krivimo kapitalizem, ne da bi doumeli ločevanje, ki posledično nastane v našem umu, kar je samo po sebi bistvo »izma«. Udeležba na volitvah je neposreden izraz izma, saj svojo moč odstopimo politikom, potem pa, ko gre vse narobe, krivimo sistem, čeprav smo sami nedejavni in apatični. Vsi skupaj zapravljamo čas v političnih razpravah o tem, kako bi bilo treba voditi in strukturirati družbo, hkrati pa vseskozi ustvarjamo medsebojni razkol na podlagi izmov in nasprotujočih si ideologij. Mi smo tisti, ki ustvarjamo in predstavljamo izme v vseh njihovih oblikah, še posebej tiste politične, na katere se navežemo, da bi zakrili svoj strah, egocentrizem in samozadovoljstvo. Vi ste laburist; jaz sem konzervativec. Moja vlada se ne strinja z vašo; nad ideologijo gremo z vojno. Obe situaciji temeljita na isti ravni mišljenja in mi, ljudje, smo tisti, ki trpimo zaradi psiholoških pregrad, ki smo jih skupaj ustvarili, čeprav svet okoli nas počasi umira. Ne moremo uiti svoji skupni krivdi niti se umakniti v samozadostne skupnosti in se tako fizično kot psihično ločiti od preostale družbe. Dokler bo človeštvo umiralo, bomo tako ali drugače umirali tudi sami, razen če popolnoma ne spremenimo svojega pristopa k življenju na tem planetu.
Izmuzljivost kapitalizma
Če pobliže pogledamo in s psihološkimi pojmi opišemo, kaj kapitalizem počne ljudem in planetu in kako je takšno družbeno delovanje postalo tako ohlapno in brez nadzora, nam na koncu ostane samo nekaj osnovnih pojmov: samozadovoljnost, pohlep, slepota in predvsem kolektivna aroganca. Če je torej kapitalizem pokvarjen, smo prav takšni tudi sami, saj predstavljamo človeško ravnanje, ki generacijo za generacijo ustvarja in podpira ta krivičen sistem. Pravzaprav to, kar imenujemo kapitalizem, v svoji čisti obliki ne obstaja več; kar vidimo danes, je samo še zloraba tega ovdovelega in pokvarjenega načela, ki je danes v popolnem nasprotju z osirotelim načelom medsebojne delitve. Stara ideja kapitalizma, ki so jo učili na univerzah, se je v zadnjih desetletjih izgubila, v celoti so jih nadomestila nezaslišana človeška ravnanja, ki so v političnem in ekonomskem smislu tako zelo zasenčila medsebojno delitev, da jo med najvišjimi predstavniki naših vlad komajda kdo razume.
Zato kriviti sistem za probleme človeštva lahko pomeni samo, da nam manjka resnosti, zrelosti in zavedanja. Ko se ločimo od vseh drugih ljudi in obsojamo družbo ter sistem, se to psihološko ločevanje sčasoma oblikuje v brezbrižnost do ostalega človeštva. Še naprej si raje prizadevamo za udobje obstoja v svojem malem svetu, ki ga imenujemo »moje življenje« in »moje pravice«, ne glede na topoumnost svoje vsakodnevne rutine, ko delamo, spimo in se bojujemo za ohranitev življenja. V prvi vrsti razmišljamo o sebi in dajemo prednost svojim počitnicam, pokojnini, prostočasnim aktivnostim in urejanju doma; »ne želim, da me motite« bi moralo pisati nad našimi glavami. Seveda ni nič narobe, če živimo skromno in udobno, obkroženi z lepimi stvarmi, vendar je za bogataša resnično udobje v tem svetu zavedanje, da ima tudi vsakdo drug toliko, kot potrebuje. V nasprotnem primeru je njegovo udobje mogoče zagotoviti le s telesnimi stražarji in varnostnimi ograjami. Celo reveži, ki ves čas ostajajo demoralizirani in apatični, so tako zelo sprijaznjeni, da sprejemajo krivice našega razdeljenega sveta in niso naklonjeni združevanju ljudi in protestom proti sistemu neenakosti. Naše samozadovoljstvo je skorajda zapisano v genih, saj na čustveni ravni že zelo dolgo vzdržujemo strah in pomanjkanje samospoznanja. Dokler na koncu ne postanemo duhovno mrtvi za svoje višje namene in za ustvarjalni potencial, ki ga imamo kot človeška bitja; psihološko ločevanje med vsemi nami pa je vzrok za počasen in boleč razvoj človeštva.
Iz te perspektive lahko to, kar imenujemo sistem, preprosto opredelimo kot svoj napačen pogled na človeške odnose, tako med ljudmi v naših družbah kot tudi med ljudmi različnih držav. Če razumemo psihološko dejstvo, da je družba podaljšek nas samih in da SMO MI VSI sistem, tako na državni kot na mednarodni ravni, potem ne bomo več izjavili, da je »bilo od nekdaj tako«, ko se bomo srečevali z revščino, nepravičnostjo in korupcijo. Celotna dinamika naše zavesti se bo temeljito spremenila, ko se bomo začeli zavedati, da nihče ni imun za probleme človeštva in se bomo končno pridružili demonstracijam za svobodo in pravičnost, ki so izbruhnile v sleherni državi. Samozadovoljnost tistih, ki krivijo sistem, nato pa ne storijo ničesar, da bi spremenili situacijo v svetu, je v resnici oblika šarlatanstva. Ni razlike med bogatimi in revnimi; način življenja, v katerem iščemo samo svoje osebno udobje in srečo, ne da bi se zavedali kriz, ki ogrožajo naš svet, in brezbrižen odnos do njih, vzpostavlja psihološko nevaren odnos do samih sebe in do drugih ljudi. Kako se s takšnim odnosom do človeškega življenja lahko pritožujemo, ko tržne sile povzročajo upore in socialne razlike ter širijo opustošenje? Zdaj ko je komercializacija postala del nas, je naše kolektivno samozadovoljstvo doseglo takšne epidemične razsežnosti, da bomo morda prisluhnili fanatikom, ki govorijo o globalni kataklizmi in Armagedonu. Če je to zares tisto, čemur pravimo najboljše od človeštva, je morda zares edino upanje, ki nam še preostane za množično prebujenje v enotno skupnost, dokončni zlom svetovne ekonomije.
Naša božična sokrivda
Ni je boljše podobe naše tihe sokrivde pri ohranjanju sistema, kot je praznovanje božiča, ko v nakupovalnih središčih v Jezusovem imenu kupujemo in kupujemo, s čimer ropamo krhko in nesrečno Zemljo. Koliko nas reciklira in spoštuje okoljske vrednote, potem pa 25. decembra pošlje k vragu vsa etična načela – ker moramo praznovati, ne glede na posledice. Potem pa si ne upamo priznati, da je toliko denarja za draga darila dejanje političnega konfromizma in da gre pravzaprav za zanikanje naše inteligence in svobode. Četudi nimamo dovolj denarja za preživetje, se zadolžimo za nakup daril za svoje prijatelje in sorodnike, saj moramo ohranjati podobo določenega življenjskega sloga. Milijoni ljudi iz sleherne države sveta se nezmerno zadolžujejo, tako v finančnem kot ekološkem smislu. Čeprav sami pri sebi poznamo žalostno resnico, da smo v tem času stresa in trpljenja med seboj psihološko ločeni, pa vendarle praznujemo v imenu izmuzljivega in bradatega očeta, ki sedi tam gori v nebesih; v imenu srečne družine, ki ima priložnost, da se njeni člani »znova srečajo«; v imenu zapolnitve svoje notranje praznine in pogojene eksistence; v imenu zavajanja svojih otrok z vsemi nepotrebnimi darili – do takšne mere, da vsak otrok na vsak božični večer postane primeren kandidat za Pavlov poskus. Potem pa se osmešimo z izjavami, da so za uničevanje Zemlje odgovorne naše vlade, korporacije ali sistem, čeprav smo v resnici soodgovorni za vsa dogajanja na planetu.
Ne gre za to, da bi obsojali božične svečanosti ali kritizirali praznovanja drugih ljudi, ampak da z odprtim umom raziščemo, kaj se v resnici dogaja danes. Ne smemo soditi ali obtoževati, saj smo vsi krivi za svetovne probleme, in kot smo že ugotovili, nihče ne more biti izvzet. Z vso odkritostjo se moramo vprašati: kaj ima božič, kakršnega poznamo danes, opraviti z ljubeznijo ali z Jezusom? Bodimo pogumni in iskreni, da se srečamo s tem vprašanjem, potem pa se poglobimo vase, da bi našli odgovor. Kakšna vrednota je, da se pred drugimi in pred sabo pretvarjamo, da »življenje teče dalje« s ponavljanjem enakih vsakoletnih voščil »srečen božič«, »srečno novo leto«? Kakšna voščila so to, če pa naša življenja vsako leto ostajajo popolnoma enaka? Če je vsak dan poln strahu, stresa in negotovosti, kar številne navadne ljudi lahko pripelje do samomora? Če večina trpi zaradi različnih stanj depresije, osamljenosti in skrite bolečine, ker živimo psihološko ločeni drug od drugega? Predvsem pa, ko vsi trpimo za duhovno revščino, ki jo tako dobro skrivamo pod svojo umetno podobo, da bi v vsakdanjem družbenem življenju bili videti dobro in normalno – podoba nas samih, ki je zgrajena z veliko stresa ter napetosti in ki jo moramo ohranjati desetletje za desetletjem, pogosto pa kar vse življenje.
Razmišljajmo naprej in raziščimo, zakaj v božičnem času ubijemo milijone živali in posekamo tako veliko dreves v imenu lažnega tako imenovanega božičnega duha, samo da lahko uživamo v svoji praznični večerji s smehom na ustih in z brezbrižnostjo do dogajanja v svetu. Vsako leto do 1. januarja uničimo in zavržemo veliko zemeljskih virov, da bi zapolnili praznino svoje tesnobne eksistence, kot da bi bila Jezusova ljubezen v naših domovih prisotna samo 25. decembra. Konec koncev se vse to uničevanje in sebični užitki ne sprejmejo zaradi pravega ali moralnega namena, temveč zgolj zavoljo verovanja – verovanja, v katerega nas je cerkev tisočletja zapeljevala v svojih labirintih izkrivljenih nazorov, česar se številni izmed nas z žalostjo tega vse bolj zavedajo. Lahko si rečemo, da je nakup toliko daril izraz naše ljubezni in naklonjenosti, ampak zakaj se mora ljubezen izražati točno na določen datum? Je to res ljubezen ali gre za konfromizem in pogojevanje, ki izhajata iz zanikanja inteligence in iz naše »vere v prepričanje«? V tem primeru je kupovanje božičnih daril, dreves in obilice hrane ter pijače po vzoru črednega nagona družbeno dejanje, ki ne izhaja iz ljubezni in svobode in je značilno za duševno ali duhovno nelagodje – kajti konfromizem brez korenin v strahu ne more obstajati. Gre za samodejen in zato nepremišljen proces nasilja proti Zemlji, kar posledično škoduje našemu samozavedanju in ustvarjalnosti. To je laž, ki jo leto za letom nezavedno ponavljamo in s katero ohranjamo sam sistem, za katerega trdimo, da ga ne maramo, hkrati pa neprestano odvračamo pozornost od kolektivne krivde, hinavščine in samozadovoljstva.
Vsi smo šarlatani
Ne pozabite, da smo vsi del te realnosti, da smo s svojim družbenim prispevkom vsi do neke mere šarlatani. Vendar praznovanje božiča ni zločin, zato se brez obsojanja in z vso ponižnostjo poglobimo vase. Poskušajmo se zavedati, kaj počnemo, in prepoznati dejstvo, da vsi skupaj predstavljamo sistem, ki ga tako preziramo, da mi prispevamo k sistemu, ki nas podjarmlja, navkljub temu pa ne želimo videti svoje vloge, ki jo igramo pri ustvarjanju tega rakavega družbenega reda. Skupaj opazujmo soodvisnost vsega dogajanja v svetu in se vprašajmo, ali lahko drugače, resnično ljubeče, praznujemo božič. Kajti naš način praznovanja ne izkazuje ljubezni do Kristusa, temveč do sil komercializacije, ki se gostijo z našo pogojenostjo in konfromizmom in so nam na vrat nastavile nož. To je tisto, kar se v resnici dogaja, kar lahko potrdi vsakdo, ki med prazničnimi nakupi opazuje dolge vrste obupanih kupcev. Multinacionalne korporacije upravljajo z našo pogojeno prisilo v brezkončno nakupovanje, banke pa se pasejo na našem družbenem konfromizmu, ki nas peha vedno globlje v dolgove. Ko pa se celoten sistem nevzdržne kreditne aktivnosti zruši, so vlade tiste, ki rešujejo nepremišljene banke in poskušajo oživiti pešajočo ekonomijo, čeprav smo MI sami tisti, ki si prizadevamo za nadaljevanje domnevno normalnega načina življenja in se želimo čim prej vrniti v stare tirnice sebičnega obnašanja, s čimer hote ohranjamo ta krivični sistem. In to navkljub tako negotovi svetovni situaciji, da reševalni paketi kmalu ne bodo več mogoči – ne za bogate ne za revne. Pa vendar ŠE VEDNO praznujemo 25. december, ki nima čisto nič opraviti s Kristusom in z njegovimi besedami. Vsi poznamo Jezusove besede na križu »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? (ēlî ēlî lamâ azavtanî)«. Danes pa kot da človeštvo tiho in nezavedno govori: »Moj Bog, zakaj smo TE zapustili, saj dopuščamo komercializaciji, da prevladuje v naših življenjih in tako skrunimo tvoje sveto kraljestvo in odklanjamo tvoj nauk o pravih medčloveških odnosih?«
V resnici je 25. december žalosten in strašen dan, ker je takrat, ko praznujemo rojstvo Kristusa, več milijonov moških, žensk in otrok prikrajšanih za osnovne življenjske potrebščine, kaj šele za razkošje božičnih banketov. Ob polnoči 1. januarja drug drugemu zaželimo srečno novo leto, čeprav ravno takrat tisočim naših bratov in sester v oddaljenih državah bije smrtna ura – zdi se, kot da bi slavili vse te nepotrebne smrti zaradi lakote, podhranjenosti in bolezni. Morda porečemo, da je bilo od nekdaj tako; vendar ali bi navkljub smrti v svoji družini še vedno veselo praznovali božič in novo leto, bog ne daj? Zakaj potemtakem ne storimo ničesar, ko vsak dan 40.000 ljudi umre zaradi različnih z revščino povezanih vzrokov, ki bi se jim lahko izognili, pa tudi pomislimo ne na vse te ljudi? V časih, kakršni so sedanji, dejansko praznujemo svojo samooklicano svobodo, da lahko ostanemo samozadovoljni in se ne menimo za druge in ostanemo nezreli, skriti za prastarimi alibiji, ki pravijo, da je »življenje prekratko«, da »živimo le enkrat« in da naj »uživamo življenje«. Poskusite za samo en silvestrski večer ne početi nič in ostati sami doma, ne da bi gledali televizijo oziroma komunicirali s komer koli. Potem opazujte, kako osamljene se boste počutili ob polnoči ob zavedanju, da se zunaj vsi veselijo in zabavajo. V tistem trenutku si predstavljajte, da trpite zaradi hude lakote in nimate možnosti, da bi prišli do hrane, medtem ko preostali svet veselo nadaljuje s svojimi novoletnimi praznovanji. Poskusite si predstavljati: kako bi se počutili?
A ne glede, kako dramatično se zdi vse to, je neizpodbitno dejstvo, da je naše samozadovoljstvo na kolektivni in svetovni ravni tako nevarno, da ubija druge ljudi. Naše samozadovoljstvo bodisi posredno bodisi neposredno ubija revne, hkrati pa ubija tudi nas same tako v duhovnem kot moralnem smislu, ko si še naprej prizadevamo za življenjski slog, ki je ločen od ostalega človeštva. Vsi vemo, da nekje na svetu ljudje umirajo zaradi revščine, ampak koliko izmed nas s tem v zvezi kaj naredi? Samo zelo redki. Tako ni nobene moralne razlike med našim praznovanjem božiča in med praznovanjem mafijske družine, ki ubije številne ljudi, nato pa na božični dan družinski člani obiščejo cerkev v spomin na Jezusa in njegovo sporočilo. Seveda je uživanje življenja naravni izraz radosti in lepote, ampak kakšna radost je lahko prisotna sredi milijonov revnih staršev, ki jim zaradi podhranjenosti v naročju umirajo otroci? In med toliko brezdomci in brezupno revnimi ljudmi, ki so med nami, ne glede na to, kje v svetu živimo? In sredi tolikšnega obilja hrane in drugih virov, ki jih brez sramu mečemo stran in jih ne delimo s tistimi, ki jih zares potrebujejo? Ko pa je naših praznovanj konec in ko beremo dnevne časopise, smo pogosto zgroženi, ko kateri izmed milijarderjev med prebivalci sluma ali v zelo revni soseski zgradi ogromno palačo, ne da bi si priznali, da tudi sami natanko tako živimo bodisi na globalni bodisi na državni ravni. Ali nas ni sram ali pa je naše samozadovoljstvo v kulturnem smislu tako zakoreninjeno, da smo postali povsem ravnodušni?
Planetarno samozadovoljstvo
Prosim, razmislite o tem pri sebi in skušajte objektivno opazovati, kako naše individualno, družinsko in nacionalno samozadovoljstvo traja že toliko let, da je umiranje ljudi po svetu zaradi lakote postalo norma. Planetarno samozadovoljstvo pomeni govoriti z besedami: »Umiranje zaradi revščine je njihova usoda in to z mano nima nobene zveze.« Naše vlade ne storijo ničesar, da bi preprečile smrt tisočih, ki vsakodnevno umirajo po nepotrebnem, kajti mi vsi jim dovolimo, da se izognejo tej problematiki. Torej tudi mi smo ta sistem in sistem smo mi: vse je med seboj povezano. Vse dokler bo navaden državljan živel v brezbrižnosti do drugih, vse dokler se »jaz« ne bo dvignil za pravičnost, bankirjem in velikim korporacijam ne bo mogoče ničesar očitati, ker sredi bede in uničenja ustvarjajo denar.
Kako dolgo se bomo pretvarjali, da smo gluhonemi, ker nočemo poslušati krikov trpljenja milijonov ali celo govoriti o teh vprašanjih s svojimi družinskimi člani in prijatelji? Kako dolgo se bomo še priklanjali avtoriteti politikov z njihovo obskurno politiko, temelječo na ideologijah in sebičnih interesih, ki odkrito dovoljuje komercializaciji, da otroke prikrajša za našo ljubezen in naklonjenost? Kako dolgo nas bodo pogojevala pravila izmov, ki prinašajo ločevanje, mentalno slepoto in brutalnost izmov, ki nam narekujejo, kaj naj naredimo, v katero smer naj gremo, kako naj bomo srečni in koga naj volimo? Kako dolgo bomo še tako prestrašeni in otrpli, medtem ko zanikamo svojo svobodo, da bi sleherni dan zaživeli na novo? Zdaj je bolj kot kdaj koli prej z gotovostjo nastopil čas, da prenehamo zakrivati resnico, kdo smo – torej, da smo sočutni in skrbni ljudje, kakršni smo se tudi rodili!
Vsi poznamo zelo osebne trenutke, ko smo sami doma, ko sedimo na robu svoje postelje in strmimo v tla. Premišljujemo o svojem življenju, razmišljamo o nesmiselnosti garaškega dela, ki ga opravljamo, da lahko plačujemo najemnino ali odplačujemo hipoteko, hkrati pa smo ves čas negotovi in zaskrbljeni, da bi izgubili svoje delo ali stanovanje. Razmišljamo o vseh nakopičenih bolečinah, o hitro minljivih trenutkih zadovoljstva in o ves čas prisotni neizrečeni osamljenosti. O nasmehih, ki smo jih bili deležni in solzah, ki smo jih točili. O nenehnem hrepenenju, da bi bili srečni in ljubljeni. O obupnem prizadevanju, da bi našli pravega partnerja; da bi se morebiti poročili; o srce parajoči ločitvi. O nepotrebni in stresni podobi, da moramo biti ves čas sprejeti v tej neiskreni, pohlepni in s predsodki obremenjeni družbi. O tesnobi, ki nas muči v sanjah, in strahu, da se bomo postarali in postali nezaželeni. In o televiziji, ki nam znova in znova kaže iste politike, iste dolgočasne obraze in nešteto trivialnih spektaklov ter programov. Sedeč na postelji z brezupnim vpogledom v lastni odnos s svetom smo podvrženi spraševanju, kako nas je družba naredila tako brezbrižne do trpljenja drugih ljudi. In kako je sistemu uspelo oslabiti naše sočutje za vse, kar živi, nas ločiti od naših otrok in narave ter izčrpati še tisto malo ljubezni, ki nam je je še ostalo v naših srcih. Vsi poznamo trenutke jeze, krivde in občutka ničvrednosti, ko praznina in obup preplavita naše misli in ko se končno odločimo ugasniti luč in se z odejo pokrijemo čez glavo in globoko v sebi vzkliknemo: da mora biti še kaj več kot življenje, ki ga živimo!
Resnični božič
V luči vsega trpljenja in kritičnih svetovnih problemov ni boljšega kot letos praznovati božič tako, da bi odšli na ulice in se mirno zavzemali za konec revščine in nepravičnosti. Reči bi morali: nič več sekanja dreves! Nič več kupovanja ekstravagantnih daril! Glasno bi zahtevali, da je vse ljudi na svetu treba nahraniti in poskrbeti zanje. Mar ne bi bil to najlepši božič, kar smo jih kdaj poznali, če upoštevamo dejstvo, da tisoče ljudi vsak dan umira zaradi vzrokov, povezanih z revščino? Kajti s tem ne bi izrazili samo svoje zvestobe in ljubezni do lastne družine in prijateljev, temveč bi se zavzeli tudi za ljubečo enotnost s celotnim svetom. Če bi Jezus danes hodil med nami, bi bila morda to aktivnost, h kateri bi nas pozival. Ne bi želel, da nadaljujemo z veseljaškimi svečanostmi, v katerih ni nobene prave ljubezni. Najmanj, kar lahko storimo v njegovo čast, je organizirati srečanje o tem, kako pomagati revnim, nato pa misliti na potrebe drugih in okolja. Samo pomislite, kaj bi lahko storili za svoje brate in sestre, ki umirajo zaradi lakote in bolezni s prihranjenim denarjem, če bi se na primer samo za eno leto odpovedali praznovanju božiča in novega leta z obsežnim zapravljanjem in prekomerno potrošnjo. Predstavljajte si, kaj vse lahko skupaj dosežemo, če bi ves prihranjen denar združili v skupni sklad in ga namenili tistim, ki ga nujno potrebujejo; kakšen božič bi to bil. Predstavljajte si, kako bi naši otroci pozivali k ljubezni sredi prave eksplozije svetovne dobre volje in pomislite, kakšna je moč te ljubezni in svobode, ki bi se izrazili v vsaki državi, kjer bi se milijoni ljudi združili pod zastavo enega človeštva. Enoten in univerzalen glas, ki je prost prepričanj in izmov, brez avtoritete in svobodno izražajoč dostojanstvo ter lepoto tega, kdo v resnici smo. Morda bomo takrat doživeli stalno in pristno Kristusovo navzočnost, ki bo po tako dolgem času zopet med nami.
Ne govorimo o pošiljanju še več paketov revnim zavoljo božične dobrodelnosti, ki nima nobene zveze s psihološko in duhovno revolucijo, ki jo želimo tukaj predstaviti s človekoljubnega vidika. Skrajni čas je že, da si izbijemo iz glave zakoreninjeno predstavo o dobrodelnosti, ki ima tako nedostojanstven pogled na ljubezen. Dobrodelnost ni le nedostojanstvena, ampak tudi žaljiva tako za darovalca kot za prejemnika, saj po tem dejanju nadaljujemo svoje samozadovoljno življenje, namesto da bi revnim pomagali doseči pravičnost ali kakor koli spremenili družbo in svojo lastno zavest. Revni ne bodo rekli nič, ker tega nikoli ne počnejo, še zlasti v najbolj revnih državah ne, kjer poznajo samo smrt zaradi lakote. Morda za božič doniramo v dobrodelne namene, in to je treba nujno storiti, potem pa se bomo ponovno obnašali, kot da se ni nič zgodilo, in hitro bomo pozabili na vzrok darovanja. Zato na revščino in socialno nepravičnost gledamo kot na normalno stanje in sami postanemo del razloga, zakaj takšne neenakosti in trpljenja ni nikoli konec.
Namesto da pošiljamo še več svojih paketov za revne, se združimo in zahtevajmo, da naše vlade enkrat za vselej odpravijo revščino – ne s podcenjujočo dobrodelnostjo, temveč s prerazporejanjem naših državnih presežnih virov na podlagi pravičnosti in pravih človeških odnosov. Združimo se v množici več sto tisočih na ulicah vsakega glavnega mesta in zahtevajmo, da naše vlade naredijo inventuro vsega, kar imamo in česar ne potrebujemo ter to primerjajmo z zahtevami drugih držav. To ni nenavadna prošnja; ko se družina preseli, družinski člani pregledajo vse svoje stvari, da bi ugotovili, česa ne potrebujejo več, in marsikaj od tega nato podarijo v dobrodelne namene. Zdaj pa prosimo, da vsaka vlada izvede lastno inventuro presežnih državnih virov, nato pa naj se države ob pomoči Združenih narodov ukvarjajo z logistiko razporejanja teh presežkov po svetovnih regijah, ki so v največji stiski. Pri tem ne gre za dobrodelnost, če se spremembe uvede z novimi medvladnimi dogovori, s katerimi je mogoče dolgoročno odpraviti življenjsko ogrožajoče pomanjkanje in bolezni, ki jih je mogoče preprečiti. Vemo, da veliko držav proizvaja daleč več, kot potrebujejo. Predvsem ko gre za žitarice in druga osnovna živila, ni preveč prositi družino narodov za globalno inventuro vsega, kar v preobilju proizvaja, da bodo nato države medsebojno delile svetovne vire za odpravo lakote in skrajne revščine. Če pa naša vlada tega noče storiti, moramo v velikem številu zasesti ulice, da bo velikanska moč ljudskega glasu postavila prave ljudi na položaje, takšne ljudi, ki bodo prisluhnili rastočim pozivom za svobodo, enakost in pravičnost.
Oživitev Kristusovih naukov
Nič od tega nas ne napeljuje na misel, da bi prenehali praznovati božič, temveč da nadaljujemo to tradicijo bolj skromno in ljubeče, prijaznejše do drugih ljudi in do Zemlje. Ne moremo se s pogojenim umom spominjati Kristusovega rojstva in brez kakršne koli misli na moralo ali realnost današnjega dogajanja – množično revščino in lakoto, uničevanje narave s strani korporacij −, da bi upravičili svojo pretirano porabo in smrtonosno svetovno konkurenco za preostale zemeljske vire. Ne moremo obravnavati božiča kot verskega obreda, če se ukvarjamo samo s hrano, pijačo, darili in se zabavamo, medtem ko zanikamo velike svetovne probleme in hkrati sploh ne omenjamo besed Jezus, revščina in krivice. Če že, vzemimo vsaj svojo pijačo, na ulicah organizirajmo množične demonstracije in pozabimo na resaste okraske in pečene purane. Če bi se radi spomnili Jezusa, si v svojih domovih med seboj delimo hrano, skromno in brez dragih daril, brez običajne požrešnosti, komercializacije in grobega materializma, ki očrnijo ta domnevno sveti čas. Postavimo božični dan na svoje mesto in ga izrabimo kot priložnost za gojenje pravih medčloveških odnosov v svoji družini in med prijatelji in izrazimo ljubezen v dejavnostih, ki služijo drugim v tem kratkem času praznikov, ki jih preživimo skupaj – kar bi nas bolj približalo spominu na Jezusa kot kateri koli ritual, ki se izvaja v njegovem imenu. Nobenega dvoma ni, da bi to imelo še posebej velik vpliv na naše otroke in bi pripomoglo k razumevanju preprostega Kristusovega nauka.
Če želimo za božič doživeti prisotnost Kristusa in njegovo energijo, je gotovo ne bomo s praznim besedičenjem, medtem ko se prenajedamo in opijamo. Ker je, kot vsakdo ve, prava Kristusova narava brezpogojna ljubezen in nesebično služenje drugim. Številni čakajo veliki dan razglasitve, ko se bo Kristus vrnil v vsakdanje življenje človeštva, hkrati pa pozabljamo, da se vsakodnevno in vsepovsod pojavljajo brezštevilna znamenja Kristusove navzočnosti. Ko po dolgi odsotnosti srečate nekoga, ki ga v svojem življenju zelo cenite in pri tem občutite radost, je to znamenje Kristusa in njegove ljubezni. Ko zdravniki brez meja v vojnem območju rešijo hudo ranjenega, je v trenutku, ko ozdravljeni hvaležno objame roko svojega tujega zdravnika, prisotna Kristusova energija. Ali če nahranite nekoga, ki je obubožan in lačen in potem v njegovih očeh razberete hvaležnost, je to dokaz Kristusovega bdenja nad dvema človekoma. Si lahko predstavljate, kako velik planetarni dogodek bo združitev na ulicah za svobodo in pravičnost, ko bomo končno kot bratje in sestre v sebi sprejeli Kristusovo načelo in skupaj zahtevali od svojih vlad, da začnejo medsebojno deliti svetovne dobrine? Ko smo v medsebojnih odnosih sočutni in sočutni tudi do tistih, ki so manj srečni kot mi, in ni več delitev med ljudmi v sleherni državi, ampak obstaja le ena ljubezen? O Kristusu razmišljamo kot o Gospodu ljubezni, ki je samo enkrat obiskal človeštvo, da bi to načelo prebudil v nas, a če resnično izražate ljubezen do drugih ljudi, potem ste prav tako svobodni, tako navznoter kot navzven. Vez med ljubeznijo in svobodo je zelo intimna in resnična, in če je torej Kristus utelešenje ljubezni, potem je tudi Gospod svobode. Če torej želimo za ta božič spoznati pravo Kristusovo naravo, se združimo na demonstracijah in se zavzemimo za novo obdobje, novo Zemljo in novo razodetje ter skupaj izkusimo, kar se bo lahko zgodilo.
Prosim, vzemite si trenutek, zaprite oči in si predstavljajte, da ste Kristus. Poglejte na svet z njegovo globino doživljanja trpljenja, krivic in pomanjkanja ter se nato odločite, da se boste vrnili v središče tega kaosa in boste ljudem ponovno posredovali svoje nauke. Kako bi vi začeli svoje delo ob zavedanju, da je človeštvo potopljeno v globok ocean prepričanj in kompleksnosti, kjer preprostost skorajda ne obstaja in je pogojenost uma dosegla svoj vrhunec? In da vas čaka nepredstavljivo nasprotovanje velikega dela človeštva, ki vas bo preganjalo z jezo in sovražnostjo, in bi vam, preden boste ponovno hodili med ljudmi, glas iz nebes dejal: »Moj sin, ne pozabi, da je kršitev človekove svobodne volje prepovedana.« Poleg tega vas čakajo mračne sile, da vas vključijo v zahtevno šahovsko partijo, v nedoumljivo tekmovanje, ki so ga posebej za vas ustvarile sile komercializacije, ki prav tako vedo, vse preveč dobro, da kralji in kraljice v tej igri prebrisano niso narejeni iz lesa, ampak iz človeške svobodne volje. Kako bi se lotili pomoči temu nesrečnemu svetu in kje bi začeli?
Zlitje glasov ljudstva
Lahko se vprašamo, kakšno vlogo ima cerkev pri srečevanju z realnostjo in ali bi duhovniki sploh prepoznali Kristusa, če bi danes hodil med nami. Ali se je morda prikladneje vprašati, ali bi Jezus prepoznal svojo cerkev in tisto, kar je postala. Duhovniki se danes bolj ukvarjajo s pridobivanjem novih vernikov v pravljičnega Boga, kot da bi sledili preprostim Kristusovim napotkom, da služijo in pomagajo revnim. Ali pa so zatopljeni v skrivnostne teološke razprave o tem, kaj je Jezus morda dejal pred davnimi leti; je kot figura, ki so jo postavili nekam »tja gor« v mitska nebesa in ga odtujili našemu vsakdanjemu svetu. Namesto da bi svojo čredo usposabljali, naj gre na ulice in naredi nekaj za pravičnost, namesto da bi ljudi naučili prepoznati kruto realnost komercializacije in nujno potrebo po enotnem glasu človeštva, jim pridigajo o svetopisemskem Jezusu, kot da ne bi bil več Jezus – torej človek, ki je radikalno prekinil status quo in ki nas navdihuje, da ljubimo svoje sosede kot same sebe. Zdaj pa cerkveni voditelji ponujajo le malo več kot samo retoriko, in medtem ko tisoči po svetu umirajo zaradi lakote, še naprej širijo svoj nesmiselni ideal biti »dober kristjan«.
H Kristusu molimo že dva tisoč let: mar ni to dovolj? Zgradili smo tisoče čudovitih templjev v njegovo slavo: mar jih ni dovolj? Kaj ni že napočil čas, da pozabimo na molitve in čaščenje in končno priznamo Kristusa v sebi in v drugih ter se združimo pod sloganom »svoboda in pravičnost za vse«? Mar ni že napočil čas, da duhovnik odloži svoj talar in se nam pridruži na ulicah s pozivi za medsebojno delitev dobrin, mir in dobro voljo? Vprašamo se lahko: kje so bili duhovniki, ko so bila glavna mesta preplavljena z več sto šotori in protestniki? Kje je zdaj val podpore med duhovščino, ko se je papež Frančišek zavzel za ekonomske reforme in za globalno enakost? Kdo so v sodobni družbi zares pravi duhovniki, če o Zemlji razmišljamo kot o božjem svetem templju – so to duhovniki, ki svoj čas zapolnjujejo z obredi in preprostimi spovedmi, ali so to aktivisti okoljske organizacije Greenpeace in na tisoče drugih skupin, ki se bojujejo za zaščito in pravice matere narave?
Vloga cerkve je, da zdravi, vodi, varuje, poučuje in ozavešča, vendar se zdi, kot da navadni angažirani državljani sami opravljajo to njeno delo. Zato je za cerkev edina možnost reformirati se v skladu z neolepšanim Jezusovim naukom in stopiti na stran združenega glasu ljudstva, kot so to že storili številni verski aktivisti, navkljub velikemu odporu svojega duhovništva. Če kristjani in katoliške cerkve obstanejo s svojim izkrivljenim razumevanjem in božanskostjo Kristusa, bo prišel čas, ko bodo obtičali sredi morja sprememb, ki bodo predvidljivo vzvalovale po vsem svetu, kar že dokazuje prodajanje starih cerkvenih stavb, ki jih nihče več noče obiskovati. Če pa bo cerkev dojela ljubezen in prisotnost Kristusa v rastočem glasu ljudstva, če se bo uskladila z javnim mnenjem za bolj svobodne in enakopravne narode, bo imela pomembno vlogo v veliki družbeni preobrazbi, ki je pred nami. Naša skupna odgovornost je, ne glede na barvo naše kože, veroizpoved ali položaj v tem življenju, da sodelujemo pri ustvarjanju enotnega poziva k pravičnosti, da prepoznamo uničujoče učinke kulture pod popolnim vplivom komercializacije in da skupaj z milijoni drugih ljudi dvignemo glas proti svojim vladam. Tako imamo vse razloge za domnevo, da bo načelo medsebojne delitve kmalu priznano kot zadnja preostala rešitev svetovnih problemov.
Mohammed Sofiane Mesbahi je ustanovitelj organizacije STWR (Share The World’s Resources – Medsebojna delitev svetovnih virov).
Uredil: Adam Parsons
Prevod v slovenski jezik: Rok Kralj