Prišel je čas, ko moramo demonstrirati,
milijoni nas, ne zoper to ali ono,
temveč rajši za to, kdo smo.
* * *
V tem času ekonomskih pretresov sami težko opazimo, kako lahko načelo medsebojne delitve predstavlja rešitev za svetovne probleme, še zlasti to velja za številne intelektualce. Na voljo imamo knjižnice knjig in poročil, ki analizirajo, kaj vse je z družbo narobe, in v večini izmed njih se avtorji trudijo doseči nemogoče – vladam predlagati nove ideje in alternativne politike. Vladam, ki zastopajo in podpirajo pogubno komercializacijo naših političnih, ekonomskih in socialnih struktur.
Bolj intelektualna in poglobljena je naša analiza, bolj se zapletamo v brezkončno raziskovanje komercializacije in bolečih posledic njenega delovanja. Ugotovimo lahko, da ni ne konca in kraja njene gosto prepredene mreže. Pa vendar ne moremo povedati ničesar teoretičnega ali učenega o družini, ki nima na voljo dovolj hrane, ki si ne more privoščiti obiska pri zdravniku in ki v nekaterih državah nima pravice niti do besede niti do protesta. Več ko pišemo in intelektualiziramo, bolj ko kritiziramo in se prepiramo, bolj nerešljive postajajo številne krize po vsem svetu. Kaj potemtakem sploh lahko storimo, če nam tudi nadaljnje analize ne dajejo nobenih odgovorov, če nam tudi nobena knjiga ne ponuja rešitev.
Ne moremo ustvariti boljšega sveta, če proti silam komercializacije bijemo vojno ali če se poskušamo boriti proti oblastem, ki podpirajo sedanji ekonomski sistem. Družba, ki jo vodijo nebrzdane tržne sile, je šla predaleč in večplastna kriza naše civilizacije ne dopušča časa za postopne reforme. Razmeroma majhno število posameznikov in skupin, ki opravijo ogromno dela pri spopadanju s temi sistemskimi vprašanji, se bo tako dolgo brezupno borilo v izgubljeni vojni, dokler se jim ne bo pridružila velika množica navadnih ljudi. Niti majhne, ločene skupnosti ne bodo nikoli postale dovolj močne, da bi spremenile zdajšnjo pot, ki nas vodi v smeri svetovne katastrofe; koncentracija bogastva in ekonomske moči v rokah peščice ljudi je postala preveč ekstremna, da bi lahko popolnoma spremenili smer.
Na voljo pa imamo še eno rešitev: združiti ljudi dobre volje iz vsega sveta, ki so naše zadnje upanje za družbeno preobrazbo na planetarni ravni. Kajti takoj, ko se bodo ljudje združili v svetovni val mirnih protestov, se bo načelo medsebojne delitve naravno in samodejno manifestiralo. Razen tega ključnega manjkajočega dejavnika v sodobnih svetovnih zadevah ni nobene druge rešitve iz tega kritičnega brezizhodnega položaja, v katerem se bo v prihodnjih letih znašlo človeštvo.
Medsebojna delitev predstavlja neločljiv del sleherne osebnosti in je vgrajena v samo bistvo tega, kar pomeni biti človek, medtem ko pridobitne trgovske vrednote niso del naše prirojene duhovne narave. Individualistično prizadevanje za bogastvom in močjo je rezultat naše pogojenosti od otroških let naprej, ki jo privzgajamo z našim zgrešenim izobraževanjem in s čaščenjem uspeha ter dosežkov. Nikogar pa ne morete pogojevati, da bi z drugimi sodeloval in z njimi delil dobrine; dovolj je le, da ga spomnite, kdo v resnici je. Podobno je na primer pri mladem hrtu, ki nagonsko teče – tega se mu ni treba učiti, ker je tek v njegovih genih, ravnal bo natanko tako kot njegovi starši. Na enak način ima človeštvo medsebojno delitev v genih, nima pa notranjih predispozicij za sebične interese in tekmovalnost.
Generacijo za generacijo nam privzgajajo in nas pogojujejo s pohlepom in brezbrižnostjo, ki opredeljujeta naše družbene skupnosti. Še preden začne otrok hoditi v šolo, sam po sebi izraža ljubezen in deluje v smeri medsebojne delitve. To je razlog, zakaj moramo po vsem svetu združiti ljudi dobre volje, da bi v dobro vseh spremenili družbo, kajti šele potem bomo prepoznali drug drugega in se instinktivno spomnili, kdo pravzaprav smo. Sile komercializacije ne morejo prevladati ali povsem izničiti medsebojne delitve, razen če uničijo celotno človeštvo, ker bo medsebojna delitev vedno ostala zapisana v naši DNK.
Edina in najenostavnejša rešitev je neverjetna moč združenih ljudi. Veliko nedavnih ljudskih vstaj nam daje vpogled v izjemen potencial množic ljudi dobre volje, vendar tudi ta gibanja predstavljajo le majhen del svetovnega prebivalstva. Bistveno večji del človeštva mora priti skupaj, brez sledov ‘-izmov’; brez kakršnegakoli vodstva političnih strank; z mladimi, ki jih bodo vodili. Vse dosedanje demonstracije niso bile dovolj: potrebujemo stotine in stotine milijonov ljudi na ulicah po vsem svetu, kot planetarno gibanje Okupirajmo, ki na ulicah postavlja šotore in vztraja iz dneva v dan – kar je možno in kar moramo doseči, kolikor hitro je mogoče.
Prav tako kot politika ne mara, da ljudje demonstrirajo, ker je takrat ogrožena zaradi izgube svoje moči in privilegijev, tudi sile komercializacije ne marajo, da se ljudje po vsem svetu združujejo. Jasno jim je, da se bodo takrat, ko bo ljudska moč postala planetarna, začele v temeljih majati strukture, ki vzdržujejo njihov nadzor nad družbo. Ker pa je komercializacija strukturirana z zakoni in politikami, bo treba s postopnim oblikovanjem nove družbe preoblikovati nešteto ekonomskih sporazumov. Sčasoma bo treba celotno organizacijsko strukturo svetovne ekonomije postaviti na nove temelje in jo poenostaviti, dokler komercializacija končno ne bo več prevladovala nad zavestjo človeštva.
Eno človeštvo
Nobena druga rešitev ne bo učinkovita, dokler se ne bodo po vsem svetu ljudje dobre volje skupaj vzdignili. Ko se bodo milijoni zbrali in protestirali, v eni državi za drugo, se bo sprožilo tako nezavedno kot zavestno spoznanje, da smo eno človeštvo. Potem se bo načelo medsebojne delitve na številne in raznolike načine začelo manifestirati in izražati po vsem svetu. Potem bomo lahko videli, da so vse vidne razlike med ljudmi tako nesmiselne in tako nepotrebne. Potem bomo lahko spoznali, kaj pomeni medsebojna delitev v praksi; ne potrebujemo tega in onega, potrebujemo samo drug drugega. Ljudi, ki so skupaj. To prinaša radost, obilje radosti.
Kmalu bomo lahko videli, kako medsebojna delitev na svetovno depresijo deluje kot prozac, kajti v vseh ljudeh je dobro, dobrota, ki se le redko izrazi. Ko začnemo to dobroto izražati v odnosu do drugih ljudi, se počutimo bolje. Počutimo se dostojanstvene. To nam daje moč in vizijo. Prav to je tisto, kar zdaj, sredi smrti in ponovnega rojstva moderne družbe, začenjamo čutiti. Kajti do smrti družbe pride takrat, ko je ta razdeljena, ko so ljudje v njej vse manj in manj radostni, svobodni in ustvarjalni.
Milijoni ljudi po vsem svetu zavestno pozivajo k pravičnosti, vendar je v vseh teh demonstracijah dejansko mogoče opaziti nezaveden poziv k medsebojni delitvi. Razlog, da vsi skupaj tega ne prepoznamo, so številne delitve, ki sta jih družbeni skupnosti vcepili komercializacija in politika ločevanja, ki s pomočjo ideologij in prepričanj, pa tudi samovšečnosti, spodbujata tako številne konflikte. Ljudje, ki so se zaradi družbene nepravičnosti zganili, so skorajda prisiljeni sodelovati v boju proti sistemu, v boju za pravičnost. Če pa smo spoznali, da le medsebojna delitev lahko prinese pravičnost, potem moramo pravico uresničevati na drugačen način, preko enotnega svetovnega poziva k medsebojni delitvi.
Ko se srce odpre z ljubeznijo, vedno poziva k medsebojni delitvi. Srce nikoli ne bo šlo ‘proti’ sistemu, le tisto, kar je v umu, se lahko vključi v takšen boj za pravičnost v naši družbi. Milijoni, ki glasno zahtevajo pravičnost ‘proti’ sistemu, se zavzemajo za boljši svet na podlagi svoje zrelosti, iskrenosti in inteligence. Za proteste za spremembo sistema je potrebna zrelost, kajti ko si dovolj zrel, si tudi odgovoren. Ko ste odgovorni do številnih problemov v svoji družbi, potem vam ne preostane nič drugega, kot da se borite za pravičnost, kajti komercializacija nepravičnost na prav mojstrski način strukturira v sam sistem. Ko pa se srce in ljubezen združita z zrelostjo in inteligenco, potem se bo poziv k pravičnosti preobrnil in postal poziv k medsebojni delitvi.
Sistem in njegove ideologije nas pogojujejo na takšen način, da nimamo niti kančka tega izkustvenega razumevanja medsebojne delitve kot sredstva za doseganje pravičnosti. To, čemur smo pravzaprav priče v tako številnih množičnih demonstracijah po vsem svetu, je prisotnost vibracije medsebojne delitve v človeških srcih, ki bo postajala vse bolj prepoznavna, kar še posebej začenjajo čutiti mladi. Revolucija na kairskem trgu Tahrir v začetku leta 2011 je lep primer izražanja vibracije medsebojne delitve kot božanskega načela med več tisoč ljudmi iz vseh slojev in različnih prepričanj. Bil je veličasten pogled, kajti medsebojna delitev bo vedno prinašala lepoto in radost, če jo bo zastopala moč običajnih ljudi, ki bodo prišli skupaj brez kakršnih koli '-izmov' ali ideologij.
A le kaj bi se zgodilo aktivistu, ki intuitivno zaznava preprosto resnico, da je medsebojna delitev sredstvo par excellence za doseganje pravičnosti, danes in tudi v prihodnosti? Na žalost smo v svojih družbah postali tako hipnotizirani s potrebo po pravičnosti, da je tisti, ki stoji na ulici in poziva k medsebojni delitvi, zelo osamljen posameznik. Kako naj sredi glasnih pozivov k odgovornosti in pravičnosti, ki se slišijo v vsaki državi, kdorkoli razloži celostno vizijo tega, kar čuti in razume? To je prav tako kot razložiti, da ste videli leteči krožnik. Če boste še naprej razlagali o takšnem razodetju, ste lahko prepričani, da vas bodo slej ko prej poslali k zdravniku.
Vsesvetovni izbruh sočutja
Samo z vsesvetovnim izbruhom sočutja bo v naših skupnostnih na podlagi pravičnosti trajno prisotno načelo medsebojne delitve, zato je vzpon združenih ljudskih glasov tako pomemben. Samo s sočutjem, svobodo, z zdravo pametjo in vizijo lahko ljudje iz vsega sveta pridejo skupaj z enotnim glasom, ki bo usmerjen v eno smer, ne da bi ga različne struje vlekle na levo ali desno. Komunizem in socializem sta ljudi poskušala združiti na podlagi medsebojne delitve, vendar sta v praksi obe ideologij kršili človekovo svobodno voljo. Kako torej lahko načelo medsebojne delitve pride do izraza brez kakršnih koli političnih ideologij in brez omejevanja naše svobode? Samo s pomočjo vsesvetovnega izbruha sočutja, ki bo kot močan vodni tok za velikim jezom nazadnje prebil mogočno oviro.
Kaj bo v praktičnem smislu, na temelju medsebojne delitve, pomenil takšen izbruh sočutja? Predstavljal bo začetek konca lakote. Pomenil bo, da je poziv ljudi za odpravo lakote tako resen, tako globok, da na tem svetu nikoli več ne bo dovoljeno, da bi se lakota ponovila. Pomenil bo, da bodo velike ladje, na katerih bodo revni ljudje potovali v prvem razredu, odplule proti novim obzorjem. Ne bo pa se vsakdo že na začetku vkrcal nanje, vedno bodo obstajali tisti, ki se bodo odločili ostati otroci komercializacije. Toda ko bodo milijoni ljudi iz različnih držav prišli skupaj, mirno in brez političnih argumentov, vlade po svetu ne bodo več vedele, kaj naj storijo. Nič drugega jim ne bo preostalo, kot da se jim pridružijo, dokler se med državami ne bo vzpostavil nujen program za končanje lakote in skrajne revščine, enkrat za vselej.
Srca mladih so že začela z miroljubno in ustvarjalno revolucijo, ki jo prinaša medsebojna delitev. Lahko bi rekli, da se človeška srca počasi prebujajo, čeprav gre v resnici za njihovo osvobajanje – za osvobajanje od stresa in vplivov '-izmov' ter komercializacije. Kar zadeva komercializacijo, je zanjo več kot dobro, da so človeška srca zamrznjena s pogojevanjem uma. Ko pa bodo ljudje med seboj delili iz srca, ko se bo na milijone ljudi zgrnilo na ulice z zahtevami za odpravo lakote in revščine, takrat ne bo nobenega dvoma več, da se odvija srčno prebujanje celotnega človeštva.
Morda takrat ne bomo več videli razlik med ‘aktivisti’ in ostalo družbo, med katerimi so tudi turisti, ki se sprehajajo s sladoledi v rokah, medtem ko protestniki množično zasedajo mestne trge. Morda se jim bodo takrat, ko bodo milijoni ljudi s stalnimi demonstracijami po vsem svetu pozivali k medsebojni delitvi, priključile množice moških in žensk, ki dotlej niso nikoli demonstrirale. Morda bomo šele tedaj, s pomočjo mnogih ljudi dobre volje, ki delujejo na položajih oblasti, priče propadu takšne zakonodaje in politike, ki podpira komercializacijo in preprečuje medsebojno delitev.
Resnična revolucija
Resnična revolucija ne more temeljiti na ideologijah in prepričanjih, temveč samo prepoznavanju kvalitet srca, ki se združi z umom. Revolucije na Bližnjem vzhodu v letu 2011 so se med seboj tako rekoč nemudoma prepoznale na podlagi modrosti srca in se razširile po vsem svetu. Ko se srce in um združita v veliki skupini ljudi, se to lahko izrazi kot eksplozija radosti, kot če bi duša vsakega posameznika poskušala plesati med množico. Uslužbenci v kravatah in poslovnih oblekah podcenjujejo spontane vstaje brez voditeljev in brez jasnih organizacijskih struktur, ker ne razumejo, da se srce po svoji naravi izraža v skupini in brez organizacijske strukture.
V tem primeru lahko opazimo velike razlike v svetovnem nazoru med staro in novo zavestjo. To je razlog, zakaj je tako nujno, da znamo prisluhniti in stopiti na stran mladih, kjerkoli jih je mogoče najti z njihovimi transparenti in šotori, v katerih taborijo sredi mestnih trgov. Mladi so zaprosili za svobodo od vseh '-izmov', ki simbolizirajo preteklost. Mladi so se rodili z vizijo enega človeštva, osvobojeno omejujočih ideologij in prepričanj, s katero se samovšečnost preobrazi v pravo aktivnost, ki ne pozna strahu.
Mladi so zares tisti, ki jih je treba upoštevati kot velike zaveznike načela medsebojne delitve, saj komercializacija sovraži nepogojene ume, ki ogrožajo njen popolni nadzor na družbo; medtem ko se konservativne sile na oblasti bojijo idealistične mladine, ki grozi, da bodo zrušila njihove '-izme'. Morda se nam zdi, da so mladi danes nekako posebni in edinstveni v tem, kako izražajo novoodkrito dinamiko in energijo, vendar ne smemo pozabiti, da so bili mladi vedno taki – razlika je samo v tem, da je zdaj prišel njihov čas, saj stare strukture razpadajo, novi svet pa se le počasi rojeva. Natanko na ta trenutek v zgodovini so mladi čakali več tisočletij.
Zdaj je čas, da vsi mladi ljudje pridejo skupaj in po vsem svetu demonstrirajo, odločno naj zavrnejo prilagajanje družbi, ki jim ne omogoča izražanja ali jim celo ne ponuja upanja. Prav tako bi morali mladi izkoristiti 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic in ponovno postaviti svoje zahteve v obliki zakonov, ki bodo usklajeni z ljudsko voljo. Danes ta veličastna deklaracija leži pozabljena in javnost, kateri je vedno pripadala, bi jo morala ponovno obuditi. Še zlasti bi morala postati deklaracija mladih, saj so oni tisti, ki jo lahko postavijo nazaj v svetovni javni prostor. Sleherna revolucija potrebuje svoj slogan in danes bi se zgodila prava revolucija, če bi 25. člen deklaracije sprejeli kot svoj vsevključujoči moto, cilj in vizijo.
Odgovornost vlad pa je, da strukturirajo vizionarske aspiracije mladih in vključijo ta najvišji zakon človeštva v pravne sisteme držav. Najprej pa mora združeni glas javnosti iz vlad počistiti vse reakcionarne sile, nato pa na vladajoča mesta postaviti modre običajne moške in ženske, uglašene z glasom ljudstva, ki pri svojem delu upoštevajo zahteve demonstracij in ki govorijo v imenu celotne človeške rase. Sveže moči v vladah bodo zagotovo vedele, kako na podlagi zahtev javnosti za pravičnost in svobodo vzpostaviti družbene strukture in kako poskrbeti, da bodo vizionarske želje mladih vodene po pravih poteh.
Uvajanje načela medsebojne delitve
Na koncu lahko rečemo, da se bo načelo medsebojne delitve samo uveljavilo v naših družbenih skupnostih s pomočjo zdravega razuma, ki se aktivira, ko sta srce in um združena. Ko bo vpleteno srce, ko bo zdravi razum podpiral naše odločitve, se bosta v naši družbi pojavili urejenost in struktura na način, ki ga doslej še nismo videli. Ta proces se mora začeti z vstajo v vsaki državi sveta, z usklajenim pozivom javnosti k medsebojni delitvi, ki mora doseči voditelje vlad, nato pa je treba medsebojno delitev vključiti v ekonomske ter družbene politike, in sicer od zgoraj navzdol. Logistika za medsebojno delitev virov se mora začeti zgoraj in se širiti navzdol, z državne ravni med ljudi, s čimer se bo začel vzpostavljati pravilen odnos med ljudstvi in njihovimi vladami.
Ne nazadnje je država tista, ki ima ključe do državnih virov, v katere se prištevajo tudi milijarde dolarjev, ki so si jih prilastile vojske in ki so namenjene za druga škodljiva prednostna področja, ter milijoni ton hrane, ki jih neprestano mečejo stran ali jih v velikih skladiščih prepuščajo gnitju. Z ozirom na to pa uspešnega procesa ekonomske medsebojne delitve ni mogoče institucionalizirati na državni ali globalni ravni, če ostaja omejen samo na lokalni ravni, na primer v obliki množičnih skupnostnih ali dobrodelnih aktivnosti. Pri tem pa izvajanja medsebojne delitve v naših skupnostih ne smemo zamenjevati z dajanjem svoje osebne lastnine ali premoženja, kar je enako kraji, če gre za ukrepe, ki so ljudem vsiljeni z vladnimi odloki. Na umetnost medsebojne delitve bomo kot na ekonomsko načelo lahko gledali šele takrat, ko bodo vlade svoje izkrivljene prednostne naloge temeljito preuredile v korist ključnih potreb vseh državljanov in končno delile presežno proizvodnjo države v dobro vsega človeštva.
To ne pomeni, da morajo vlade vneto izvajati politiko, ki temelji na eni sami razlagi medsebojne delitve, saj se pravičnejša distribucija virov lahko izpelje na veliko različnih načinov. Posamična država lahko začne sodelovati z drugo državo z namenom reševanja finančne krize ali iz ekonomske nuje, ne da bi v svoji vladni politiki sploh uporabljala besedno zvezo ‘medsebojna delitev’. Vendar pa ni nobene možnosti za resnično medsebojno delitev svetovnih virov, dokler vsaka država ne ugotovi, kaj potrebuje in kaj proizvaja v presežnih količinah, nato pa bi morala za sveto sprejeti razumevanje povsem prenovljenih političnih in gospodarskih dogovorov tako na državni kot na mednarodni ravni. Prej ali slej je zato mogoče pričakovati, da bodo naši izvoljeni voditelji, s polno podporo vseh svojih volivcev, začeli zavestno in načrtno preučevati medsebojno delitev virov.
Sistemska ureditev medsebojne delitve kot globalnega procesa ne sme biti nekakšen romantičen in sentimentalen izraz velikodušnosti in svetovne dobre volje, temveč rajši velikansko logistično podjetje, ki bo zahtevalo najbolj izkušene predstavnike vsake države, da usklajujejo in načrtujejo medsebojno delitev virov. Načelo medsebojne delitve si lahko predstavljamo kot zaupanja vrednega svetovalca, ki ga mora vsak oblikovalec in izvajalec politik ves čas imeti ob strani, hkrati pa mora ob vsaki odločitvi vselej imeti v mislih potrebe najrevnejših in najbolj izključenih ljudi. Sčasoma bosta nova ureditev in struktura, ki bosta vzpostavljeni v različnih državah sveta, predstavljali poziv vladam, da se začnejo srečevati v okviru Združenih narodov in razpravljati o skupnih rešitvah svetovnih problemov v skladu z načelom medsebojne delitve, s čimer se bo začelo resnično demokratično upravljanje v imenu skupnega dobrega za vse.
Pravična distribucija
V luči dramatičnih sprememb, ki ležijo pred nami, bi moral vsakdo, ki medsebojno delitev prepoznava kot odgovor na vse bolj zaostreno krizo, tehtno razmisliti o pomenu redistribucije. Ta pojem ima zelo dvoumen in sporen pomen in lahko povzroči napetosti, stres ali celo nasilje, če ga uporabljamo v napačnem kontekstu. Obstaja pozitiven pomen redistribucije, ki izhaja iz pravične delitve, ko gre na primer za redistribucijo ene tone paradižnika iz ene regije v drugo, ki temelji na sistemu pravične in vzajemne izmenjave. Toda obstaja še en pomen redistribucije, to je prisiliti bogate ljudi, da predajo svojo osebno lastnino in bogastvo. Natanko to je želel storiti komunizem, kar neizogibno predstavlja nasilno kršitev človekove svobodne volje.
Če vlade zares želijo deliti državne vire, morajo začeti z demontažo vojaške mašinerije, sicer bi denar, odvzet bogatim ljudem, na koncu najverjetneje pristal v vojaškem proračunu, namesto da bi dosegel najrevnejše pripadnike družbe, hkrati pa bi še naprej podpirali nadaljevanje vojn in krepitev statusa quo. Zakaj obdavčenje najbogatejših ljudi in korporacij ni na prvem mestu? Se denar, ki je zbran od davkov, namenja za družbene potrebe ali za neprimerne subvencije? Zakaj imajo bogati tako številne priložnosti za kopičenje svojih velikanskih premoženj, medtem ko se vlade igrajo svoje igre s tržnimi silami in komercializacijo?
Sistem je tisti, ki omogoča premožnim, da še bolj obogatijo, in zdaj učenci tega sistema skušajo prisiliti bogate ljudi, da redistribuirajo svoje bogastvo. To je stara in razdvajajoča taktika, ki izvira iz razkolniških poti preteklosti. Komunizem in socializem sta poskušala deliti na takšen način, zdaj pa se je temu pridružil celo kapitalizem. To lahko ugaja populistom, ki krivijo bogate ljudi za vse družbene probleme, vendar tako ne bomo dosegli rešitve za socialne krivice, vse dokler je sistem utemeljen na interesih privilegiranih in bogatih.
Najzanesljivejši način, da bi za večino človeštva odpravili skrajno neenakost, so ulične demonstracije, ki naj neprenehoma dan in noč potekajo z vizijo združenega sveta in z zahtevami: ‘Dovolj reševanja bank, dovolj brezkončnega varčevanja, dovolj brezciljnih poskusov obdavčitve bogatih – čas je, da se v okviru družbene preobrazbe, ki temelji na medsebojni delitvi, pravičnosti in zdravi pameti, končno začnejo reševati revni ljudje.’ Nujno je, da se na te zadeve ozremo s samoopazovanjem in samozavedanjem ter svoje identitete nič več ne oblikujemo na podlagi nasprotovanja, na primer proti kapitalizmu ali bogatašem.
Zato se mora uveljavljanje medsebojne delitve na podlagi pravičnosti začeti s preobrazbo v človeški zavesti, na podlagi naše zrelosti in modrosti srca. Ko se bo v naših umih oblikovalo novo razumevanje medsebojne delitve, se lahko spremeni naš celotni odnos do premoženja in redistribucije virov. Ko bodo svetovne države skupaj ukrepale za popolno odpravo revščine, potem bo beseda ‘redistribucija’ našla svoje pravo mesto in dobila drugačen pomen. Potem bomo lahko začeli razmišljati o ‘pravični’ ali ‘pravi’ distribuciji in nam nič več ne bo več treba uporabljati besede ‘pošteno’ v zvezi z globalnimi ekonomskimi sporazumi. Ta pomembni semantični pomen nam lahko pomaga zaslutiti, kaj mora medsebojna delitev doseči v svoji pravi in holistični viziji. Pravična distribucija je povezana s pravimi človeškimi odnosi, redistribucija pa – četudi z izjemno dobrimi nameni – lahko nastane le v družbi, ki jo opredeljujejo uzakonjena kraja, institucionalizirana nepravičnost in pogoste kršitve človekove svobodne volje.
Predstavljajte si, kako bi bilo, če bi po vsem svetu milijoni demonstrirali za medsebojno delitev, potem niti bogati ne bi razmišljali o ‘redistribuciji’ svojega bogastva. Nikomur ne bi bilo treba zapleniti njihovega denarja ali jih prisiliti, da podprejo program nujne redistribucije virov za gladujoče reveže. Združeni glas sveta, vsi ljudje skupaj, ki zahtevajo medsebojno delitev in pravičnost, bi ustvaril takšno družbeno silo, da bi ljudje vsepovsod sledili temu trendu, med njimi tudi milijarderji. Premožni so prav tako dobri ljudje in takrat bodo številni med njimi prišli prostovoljno in rekli ‘tukaj imate’. Pod prisilo se morda ne bodo želeli odreči svojemu premoženju, vendar ga bodo zagotovo želeli deliti, ko bodo njihova srca bila skupaj z neustavljivim klicem javnosti za končanje lakote in revščine. Besede ‘redistribucija’ ne bodo niti slišali, če bodo stali skupaj z drugimi ljudmi in delili svoje bogastvo v dobro socialne pravičnosti. To je faza, ki jo moramo doseči in s katero bomo označili začetek prave revolucije, ki jo lahko prinese le medsebojna delitev.
Seveda je pošteno pobiranje in redistribucija davčnih prihodkov temeljnega pomena za pravično in demokratično družbo in ko bodo viri pravičneje porazdeljeni, potem ne more več priti do takšnih razlik med revnimi in bogatimi. Pri ustvarjanju takšnih družb moramo spoštovati tako bogate kot revne, čeprav se mnogi premožni ljudje upirajo spremembam, ki se odvijajo po vsem svetu. Morda bo nekaj časa trajalo, ampak ti ljudje bodo sčasoma ostali v ozadju oglušujočega krika za novo civilizacijo, ki bo temeljila na načelu medsebojne delitve.
Študij pomena medsebojne delitve
Da bi prepoznali velik pomen preoblikovanja družbe v tej smeri, moramo jasno premisliti, kako lahko interpretiramo pomen medsebojne delitve v političnem in ekonomskem smislu. Ideja na primer, da medsebojna delitev pomeni ‘nahraniti lačne’, je v resnici popolnoma nesmiselna. Kdo pravi, da se mora naša hrana deliti z lačnimi? Samo komercializacija, ki pogojuje naše ume, si je zmožna zamisliti kaj takega v svoji peklenski bistrosti. Kaj mislimo, ko rečemo, da ta hrana pripada nam, medtem ko je nekateri deli sveta sploh nimajo? Kako smo sploh prišli do te hrane, v svetu z velikimi presežki hrane na prebivalca?
Če želimo razmisliti o moralnosti tega vprašanja, bomo morali raziskati nepravično strukturo ureditve v svetu, v katerem sta prisotni lakota in pomanjkanje – poceni uvoz hrane, zdesetkanje malih kmetovalcev, dolga zgodovina kraje revnim ali njihovega izkoriščanja in tako naprej. Če mislimo, da je ‘to moja hrana, ki jo delim z lačnimi’, potem ne prepoznavamo in ne rešujemo problema. Kako lahko ostanemo ravnodušni, ko zvemo, da ljudje v drugih državah stradajo in potem mislimo, da je hrana na našem krožniku upravičeno naša?
Če smo do sebe odkritosrčni in pošteni, ne bomo nikoli niti pomislili, da je hrana, ki jo želimo deliti, naša. Reči bi morali: ‘Hrana na svetu pripada vsem, zato želim, da moja vlada spremeni svoj odnos do revščine, z namenom končati jo.’ Pomen medsebojne delitve ni, ‘da bi nahranili lačne’, ampak da s tem, ko delujemo pravično, nepreklicno odpravimo revščino. Na žalost bo v današnjem razdeljenem svetu, kjer je prehrana lačnih vprašanje iz nuje porojene mednarodne odgovornosti, konec smrtno nevarne revščine dosežen le preko združenih glasov ljudstev sveta.
Načelo medsebojne delitve ima tudi svojo tršo plat, ki je močno alergična na besede, kot so dobrodelnost, človekoljubje in celo altruizem – besede, ki so že tisočletja prilagojene našemu kolektivnemu samozadovoljstvu. Kaj pa je pravzaprav drugega človekoljub, kot ‘nekdo’ z ambicioznim in tekmovalnim umom, ki je postal bogat tako, da se je naučil, kako se v izkoriščevalskem in nepravičnem sistemu dokopati do dobička? Kako je človekoljub prišel do tega denarja? Kot vedno se zgodba začne z odkritjem talenta za manipuliranje sistema ali pa s podedovanjem premoženja, ki izhaja iz izkoriščanja ljudi.
Kako si sicer lahko vodstva velikih korporacij izplačujejo milijone dolarjev za plače, nagrade in odpravnine, medtem ko armadi delavcev, ki skrbi za nemoteno delo, izplačujejo minimalne plače, ki so sicer skladne z zakoni; hkrati pa so ti delavci pogosto zaposleni v oddaljenih državah, kjer nimajo na voljo nikakršne zaščite in nikakršnih ugodnosti? Potem se človekoljub, da bi izboljšal svojo podobo in ugled oziroma rešil svojo vest, odloči, da nekaj denarja preusmeri v dobrodelne namene. Ne vpraša delavcev, kaj bi moral storiti s tem denarjem. Dejansko ta denar ustvarja na hrbtih delavcev in ga na njihove stroške majhen del daje v dobrodelne namene.
Vprašati bi se morali: kako lahko v okviru komercializacije obstaja toliko možnosti za milijardne zaslužke, medtem ko drugje po svetu stotinam milijonov ljudi grozi smrt zaradi lakote? Vedno vidimo osebo, ki je ustvarila milijarde s tem, da se je družila s politiki in obratno, vendar pa ne bomo nikoli videli politika, ki bi se družil z umirajočim od lakote.
Medsebojna delitev kot pravičnost, ne dobrodelnost
Če bi slovar podal ustrezno moralno opredelitev besede dobrodelnost, bi moralo pisati: ‘nedostojanstveno dejanje, ki izhaja iz samozadovoljstva’. Nedostojanstveno zato, ker vedno lahko nekaj storimo, da bi dosegli pravico, ampak zaradi našega samozadovoljstva se nam zdi priročnejše dati nekaj drobtinic pomoči potrebnim. In ko smo enkrat dali dovolj denarja za dobrodelne namene, nas družbena elita nagradi z uvrstitvijo na sezname častnih državljanov in nam podeli častni naslov.
V resnici se nihče ne zavzema za odpravo dobrodelnosti, ki je v naši družbi častitljiva nuja, medtem ko se milijoni skozi življenje prebijajo v skrajni revščini in obupu. Naša srca so v bistvu dobronamerna in čuteča, zato verjamemo v dobrodelnost, ko slišimo za humanitarne nesreče v oddaljenih državah. Ampak zakaj se takšne nesreče bibličnih razsežnosti ponavljajo vedno znova in znova, kljub vsemu znanju in iznajdljivosti človeštva? Ker smo prav tako tudi samozadovoljni in pogosto dajemo celo brez razmišljanja o pravičnosti. Nočemo skupaj zahtevati, da naše vlade enkrat za vselej končajo te razmere, ki jih je mogoče preprečiti, ne glede na njihov vzrok.
Ko dajemo v dobrodelne namene, ne da bi razmišljali o pravičnosti, takrat to dejanje nima nič opraviti z medsebojno delitvijo svetovnih virov. Če bi bili medsebojna delitev in dobrodelnost osebi in bi druga drugo srečali na ulici, bi medsebojna delitev rekla dobrodelnosti: ‘Kdo si ti? Ne verjamem, da sva se že kdaj srečali.’ Sam obstoj dobrodelnosti v svetu izobilja simbolizira razkorak med bogatimi in revnimi, med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo.
Prepričani bodite, da bi vlade z uveljavitvijo načela medsebojne delitve na globalni ravni povzročile konec dajanju iz dobrodelnosti. Na voljo je dovolj hrane za prehranjenost vseh ljudi, dovolj virov za zagotavljanje zdravstvenega varstva in stanovanj za vse ter dovolj znanja in tehnologij, da bi lahko tudi najrevnejše države zadovoljevale potrebe svojih prebivalcev. Ne glede na to, koliko svetovnih virov skupaj delimo z ljudmi, ki živijo v skrajni revščini, jih bo še vedno več kot dovolj za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu. Kako so bogate države sploh lahko nakopičile toliko virov in industrije? Koliko hrane, goriva, rudnih bogastev in zemlje v svetu smo si prisvojili od ljudi iz manj razvitih držav? To so vprašanja, ki si jih moramo zastaviti, če želimo razumeti preprosto logiko medsebojne delitve in pravičnosti.
Pot medsebojne delitve
Zgoraj navedenih predlogov ne smemo sprejeti, če nismo v celoti raziskali pomena in posledic medsebojne delitve kot rešitve za svetovne probleme. Morda se zdi preveč idealistično verjeti, da ključ do družbene preobrazbe leži v množici običajnih ljudi dobre volje in da se ne bo prav nič spremenilo, če ljudska moč ne postane planetarna. Če pa se zamislimo nad svojim samozadovoljstvom, se lahko začnemo malo bolj zavedati možnosti spreminjanja situacije v svetu, vendar brez notranje potrditve, lahko že po nekaj minutah na to pozabimo in se vrnemo nazaj v svojo staro pogojenost.
Tako zelo smo pod vplivom svojega okolja in bombardirani z mislimi drugih, da je potrebna določena mera poguma, odločnosti in vztrajnosti, da lahko razmišljamo svobodno in spoznamo sami sebe. Vsi smo del procesa komercializacije in konec koncev smo vsi odgovorni za njegovo pogubno pogojevanje naših družbenih skupnosti. Šele ko bomo enkrat globoko ponotranjili pot medsebojne delitve in jo bomo razumeli z notranjim srdom in strastjo, bomo svoj značaj izoblikovali na takšen način, da nas komercializacija ne bo nikoli več preslepila. Pot medsebojne delitve je univerzalna. Ti in jaz, bodimo skupaj. Delimo si med seboj. Tako enostavno je in naj bo tako za vselej.
Intelektualne teorije o družbenih spremembah ne pomenijo nič, če se ljudje ne dvignejo, zavržejo stari red in oznanijo novega. Šele takrat bomo našli pravi smisel svojega življenja in šele v tem se skriva prava moč. Lahko si mislimo, da so močni tisti, ki vodijo velike multinacionalne družbe; ki imajo kapital, potreben za uničenje amazonskega deževnega gozda; ki imajo takšen nadzor nad viri, da lahko obvladujejo človeška življenja. Vendar v duhovnem smislu to sploh ni moč, ravno obrnjeno je.
Resnična moč je v medsebojni delitvi in povezanosti milijonov ljudi, ki so združeni, ustvarjalni in imajo moč zdravljenja na svetovni ravni. Za razliko od zelo bogatih, ki živijo samo zase, je v individualnem smislu moč neločevalna in nedestruktivna ter jo prepoznamo v obliki skromnosti, vključevalnosti, neškodljivosti in nenavezanosti. V planetarnem ali skupinskem smislu pa moč predstavlja vse, kar prinaša družbeno pravičnost in ravnovesje v okolju ter vrača energijo kreaciji, kakršna je.
Ko bodo vse države prišle skupaj in si delile svetovne vire, ko bo človeštvo vzpostavilo ravnovesje v zavesti in naravi – bo to moč v največjem pomenu. Vsi ti tako imenovani vplivni ljudje se v naši današnji družbi ohranjajo samo s trgovanjem, z zakoni, ideologijami in s prepričanji. Šele ko se ljudje ne bodo več uklanjali njihovi avtoriteti in bodo prišli skupaj kot eno, bomo videli, kaj je v resnici moč. Naj ponovimo slogan, ki je pogosto napisan na protestnih plakatih: Zakaj smo prestrašeni, če je njih tako malo in nas tako veliko?
Mohammed Sofiane Mesbahi je ustanovitelj organizacije STWR (Share The World’s Resources – Medsebojna delitev svetovnih virov).
Uredil: Adam Parsons
Prevod v slovenski jezik: Rok Kralj.
Photo credit: quinn.anya, flickr creative commons