Kako ozavestiti, da je medsebojna delitev rešitev za planetarno krizo in naše zadnje upanje za obnovo razdeljenega sveta? V središču tega vprašanja je problem ‘izmov’, v okviru katerega poteka intelektualizacija našega samozadovoljstva, da bi upravičilo svoj obstoj kot nekaj povsem normalnega.
Težave človeštva so postale tako velike, da je zdaj ključnega pomena uvedba načela medsebojne delitve znotraj vsake države in med njimi. To je bistvenega pomena v več pogledih: prvič, da se sprostita radost in ustvarjalnost, inherentni vsakemu človeškemu bitju, vendar pogosto zatrti z ekonomsko stisko in družbenim propadanjem ter z obsegom depresije, ki zdaj po vsem svetu dosega epidemične razsežnosti. Drugič, uveljavitev načela medsebojne delitve je dobesedno življenjskega pomena za milijone moških, žensk in otrok, ki živijo brez zadostnih sredstev za preživetje in vsakodnevno po nepotrebnem umirajo zaradi revščine in ozdravljivih bolezni. Nadalje je pomembna vključitev načela medsebojne delitve v meddržavno politiko, če želimo pridobiti možnost za preprečitev okoljske katastrofe, kajti zmanjkuje nam časa, ki ga potrebujemo za hitro preoblikovanje družbe. Svet je zbolel in je v stanju izrednih razmer, zato lahko samo medsebojna delitev zagotovi primerno zdravljenje z ustreznimi zdravili. Pri tem ostajamo negotovi zaradi manjkajočega ključnega dejavnika, torej kolektivnega razumevanja medsebojne delitve kot izvedljive rešitve težav, našega zadnjega upanja. Brez vsesplošnega javnega zavedanja o medsebojni delitvi kot edinem izhodu iz krize bo nemogoče doseči, da bi to zanemarjeno načelo lahko uveljavili v svetovnih zadevah.
Pri tem se postavlja vprašanje, kako ozavestiti omenjeno problematiko. Kaj bo vodilo številne navadne ljudi, da bodo prepoznali resnost svetovnih razmer in skupno odgovornost postati družbeno angažirani ter se združiti v eno? Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti, po eni strani zaradi v sodobni družbi izjemno razširjenega samozadovoljstva, po drugi strani pa zaradi svobodne volje človeštva, ki ne omogoča vnaprej predvidenega toka dogodkov. Kot smo ugotavljali v prejšnjem razmišljanju, največja nevarnost v sodobnem svetu ni komercializacija, temveč naše stalno istovetenje z njeno notranjo in zunanjo manifestacijo, ki človeško inteligenco odvrača od narave in duhovne evolucije. Tako je, ko se ob samozadovoljstvu in brezbrižnosti preobražamo v brezčutne kreature sredi množice zelo revnih in lačnih; naše muhaste osebnosti pa so postale resno breme za mater naravo in celo za človeško dušo. S primerne distance je človeštvo verjetno videti kot čreda, ki se pase na samozadovoljstvu in brezbrižnosti, medtem ko blagodejne sile evolucije molče sprejemajo svoj naravni tok v nespremenljivih zakonih vseh kraljestev narave in puščajo svobodni volji ljudi, da določi lastno usodo. Od tod bolečina slehernega človeškega življenja, neizogibna žalost in počasen napredek v prostoru in času tega nesrečnega planeta, na katerem živimo.
Že prej smo raziskovali pogubno spretnost in subtilnost komercializacije, kakor tudi njeno goljufivo in izmuzljivo naravo, tesno povezano tako z individualnim kot s kolektivnim samozadovoljstvom. V simboličnem smislu in zaradi nekaterih skrivnostnih razlogov bi lahko celo rekli, da je komercializacija poročena s samozadovoljnostjo, ki sčasoma povzroči, da ostanemo ravnodušni, ko slišimo, da v oddaljenih državah ljudje umirajo zaradi revščine. Osrednjega pomena za razmislek, zakaj je načelo medsebojne delitve tako spregledano v naših družbah, je zato razumevanje odnosa med samozavedanjem in samozadovoljstvom, kar ima lahko močan in osvobajajoč učinek na našo zavest. Doslej še nismo v celoti proučili, kako se je naše samozadovoljstvo intelektualiziralo, da bi upravičilo svoj obstoj kot nekaj normalnega, kar je mogoče doseči le s pomočjo prepričanj, ideologij in izmov v vseh oblikah.
Zgodovina izmov
Če zelo pozorno opazujemo delovanje uma, lahko vidimo, da številni izmi, značilni za sleherno družbo, pomembno pogojujejo vrednote navadnih ljudi, kar nas je pripeljalo do tega, da smo postali zmedeni, prestrašeni in samozadovoljni. Večina ljudi je pravzaprav dobronamernih in ljubečih, vendar pa so nas v celotni človeški zgodovini zapeljevale nezavedne identifikacije s prepričanji in ideologijami. Posledično sta nas popolnoma prevzela zmeda in strah, da na koncu duša ne more izpolniti svojega življenjskega poslanstva. S preprostimi psihološkimi termini lahko izem opišemo kot miselno obliko, ki nas od znotraj in zunaj ločuje ter zavaja in v naših umih učinkovito ustvarja gosto meglo oziroma ‘slepila’, ki ovirajo sočutje, da bi srce poživljalo s svojo modrostjo.
Izmi vseh vrst lahko zelo škodljivo vplivajo na naše osebnosti s stalnimi iluzornimi in napačnimi identifikacijami s prepričanji, ki se nazadnje prelevijo v pogojevanje uma in duhovno slepoto, ki ju sprejemamo kot življenjsko resničnost. S tem je omejeno širjenje samozavedanja, na ravni družbe pa je oviran hitrejši razvoj celotnih narodov, skladen z njihovimi lastnimi usodami. Zgodovina človeške civilizacije je z vidika svojega notranjega ustroja pravzaprav zgodovina izmov. Ob tej neprijetni in boleči resnici človeškega obstoja gojimo v sebi strah, zmedenost in samozadovoljstvo. To nevarno stanje omogoča materialističnim in temnim silam, da povzročajo razkol in opustošenje, od daljne preteklosti pa vse do današnjega kaotičnega življenja na planetarni ravni.
Navadno ob izmih pomislimo na glavne politične filozofije, verske doktrine ali prepoznavnejše teorije ali gibanja, kot so socializem, islamizem, globalizem, eksistencializem itn. Vendar pa so izmi le redko obravnavani kot psihološki dejavnik zavesti, ki lahko zavira dojemanje resnice in realnosti ter celo ogrozi prirojeno etičnost in moralnost. Na vseh življenjskih področjih se lahko izmi izražajo na nešteto načinov, zato nam razumski in akademski pristop ne bo pomagal pri razumevanju njihovega pomena, saj je akademsko področje ravno tako odgovorno za vzpostavljanje izmov, ki nas vse zaslepljujejo. Poleg tega so med akademiki le redki že obravnavali globlji pomen in posledice izmov z vidika psihičnega razvoja ali duhovne evolucije. Na sedanji stopnji človeškega razvoja živimo in se gibljemo znotraj planetarnega cirkusa nasprotujočih si miselnih oblik. Prav tako kot se komercializacija okorišča z našo željo, da bi ‘uspeli’ in postali tako imenovani zmagovalci v sodobni družbi, tudi izmi v svojih različnih pojavnih oblikah hranijo naše ume s pogojevanjem in z identifikacijo s prepričanji.
Izem ne more obstajati brez procesa identifikacije s prepričanji in navezanostjo nanje, čeprav igrajo tudi potencialno koristno in zdravo vlogo kot del naše rasti v samospoznavanju, predvsem v smislu, da otroku omogočajo razvijanje v okviru njegovih novooblikovanih prepričanj in odnosa do idej. Lahko rečemo, da je izem kot pogonska raketa na vesoljskem plovilu, ki jo je treba pri dvigu nad Zemljino atmosfero odvreči, da bi astronavti lahko vstopili v orbito. Podobno lahko -izem pomaga otroku, da zavestno raste in se razvija pod mentorjevim vodstvom, ki se zaveda, da je izem na koncu treba opustiti.
Težava nastane, če sta učitelj ali starš prav tako ponotranjila različne izme, potem pa vodita otroka, pri čemer se lahko zgodi, da ta v odraslem obdobju prevzame nase težko breme zmedenih prepričanj in ideologij. Določen izem lahko že kmalu postane neodvisen in nenadzorovan v porajajočem mišljenju te osebe in sčasoma lahko ta z vsiljevanjem svojih prepričanj škoduje tudi drugim ljudem. Pri tem gre za samo prepričanje, s katerim zrastemo, postanemo navezani nanj in se nato z njim povsem identificiramo, dokler nazadnje ne izjavimo: ‘Prepričan sem, da sem to’. Prepričan do te mere, da če nekdo užali moj izem ali mojo ‘vero v prepričanje’, lahko postanem tako užaljen, da se z njim spopadem ali ga celo ubijem, kar se pogosto dogaja ob etničnih in verskih konfliktih. Moč prevladujočega uma je tako velika, da ostane srcu le tiho čakanje, saj je nemočno, da bi premagalo trdovratne zablode, ki jih človek vcepi vase.
Izkrivljanje zdravih izmov
Izem v različnih pojavnih oblikah torej lahko razumemo kot neke vrste biološki računalnik, ki operira s prepričanji in ideologijami ter je ob nenehno potekajoči identifikaciji (znotraj uma) vstavljen v osebnost. Najpomembnejši razlog identificiranja z izmi je, da se v svetu, polnem nezaupanja, strahu in negotovosti, počutimo gotove in varne. Vsakdo hrepeni tako po psihološki kot tudi fizični varnosti in še posebej veliki verski izmi nam lahko poleg iluzije kontinuitete in reda dajejo potreben občutek varnosti in pripadnosti. Pri tem je treba omeniti tudi element zaščite ob prenašanju verskih prepričanj ali starih običajev na otroka.
Toda ko se izkristalizirana miselna oblika od zgodnjega otroštva naprej vztrajno vsiljuje mlademu umu, celo učitelj s samozavedanjem in nenavezanostjo na tovrstna prepričanja ne zmore usmerjati otroka, da bi jih ta postavil na pravo mesto ter jih na koncu opustil. Ne glede na motiv mentorja oziroma staršev, da omejijo otrokov razvoj polnega zavedanja s prenosom škodljivih izmov v njegov um, gre pri tem za hudo kršitev človekove svobodne volje. Prisiliti mlado osebo ob naši skrbi, da postane npr.‘dober kristjan’, pobožen privrženec judovstva ali islama, pomeni obremeniti šibek otrokov um s celotno večstoletno bolečino teh religij. Namere so lahko dobre, vendar bo rezultat nasproten načrtovanemu, če je potreba po varnosti popačena in ni presežena s samospoznanjem.
Treba se je zavedati, da se ne trudimo razumeti različnih pojavnih oblik, ki jih prevzame izem, kot so na primer doktrine budizma ali filozofska stališča, ki opredeljuje liberalizem. Rajši poskušajmo dojeti globlje korenine tega nenavadnega psihološkega pojava in ob vpogledu vase opazujmo, kako je ustvarjanje izmov v družbi postalo tako vseprisotno, da nas lahko sčasoma čustveno poškodujejo in zavirajo razvoj naše zavesti. V vsako družino, skupino ali človeško dejavnost so vključeni izmi, nekateri neškodljivi in drugi, ki temeljijo na manipulaciji za pridobivanje moči in nadzora, zlasti v izobraževanju, religiji in politiki. Vsakdo gleda na življenje skozi takšne ali drugačne izme. Govoriti o ‘izgradnji značaja’ je oblika izma, če pa rečemo, ‘da sem, kakršen sem’, je to nevrotičen izraz za izem – čeprav je vsakdo, ki živi v družbi, nasičeni z izmi, tako ali drugače neizogibno nevrotičen.
Družina sama je lahko izem’ prav tako kot je hrepenenje ‘biti bogat’ ali ‘slaven’ lahko izraz izredno pokvarjenega izma. Naša identiteta, izem znotraj družbe, je z napačnim odnosom do življenja bombardirana z vseh strani, vse dokler izmi ne postanejo del naše osebnosti, našega zaznavanja in načina, kako dojemamo sebe. Vidimo celo, kako se naš izem odslikava v ogledalu, ko se identificiramo s slepimi prepričanji, ki nekatere lahko celo vodijo do ‘spoznanja’, da so ‘izbranci’. Človeštvo je dobesedno tovarna izmov, kar je posledica številnih dejavnikov, med katerimi so pretežno čustven odnos do življenja, vedno prisotno umsko pogojevanje ter pomanjkanje zavedanja in samospoznanja. Um ima izjemno sposobnost pogojevanja z verjetjem v prepričanja drugih, z radovednostjo pa je mogoče opazovati, kako osebnost pogosto namerno povzroča pogojevanje uma, da bi bila lahko sprejeta kot del družbene skupine. Dejstvo, da izem prodre v vse okoli nas, brez izjeme pomeni, da sami živimo znotraj teh izmov. Ne gre za ‘mislim, torej sem’, kot je dejal filozof, temveč ‘verjamem, torej sem’.
Če povzamemo, izmi v samem bistvu izhajajo iz potrebe po psihološki varnosti in po občutkih smisla, gotovosti in namena; vendar ostaja naša eksistenca kot rezultat življenja v družbi, ki jo prežema brezkončno število nasprotujočih si izmov in prepričanj, zaznamovana z globokim občutkom jalovosti, zmede in tesnobe. Lahko bi celo rekli, da je naše zdajšnje življenje prilagojeno na izme, posledično pa je naše bitje prežeto s strahom. V družbi, ki je podrejena neštetim ‘-izmom’ in prepričanjem, se skorajda zdi, kot da sta tesnoba in strah človekovi najljubši razvedrili, čeprav na nezaveden način in pogosto brez pravega razloga.
Ujetost notranjega Jaza
Sami bi morali raziskati številne resne posledice svoje stalne identifikacije z izmi, kar je na splošno samodejen proces, ki se odvija pod pragom našega zavedanja. To pomeni, da živimo večino časa znotraj svojega umskega pogojevanja in posledičnih dejanj, čeprav se nam zdi, da so naša dejanja svobodna in da ne temeljijo na prilagajanju ali prepričanjih. Stvari torej ne vidimo takšnih, kot so, temveč samo takšne, kakršne mislimo, da naj bi bile. Um, poln izmov, ne more spoznati življenjske resničnosti, tj. zmožnosti živeti v sedanjem trenutku; ceniti lepoto življenja, ne da bi jo poimenovali; izkušati sproščenost misli brez stalnega merjenja, primerjanja in projiciranja podob.
V življenju izkušamo neizrekljive bridkosti, ki jih doživljamo ob pogojevanju izmov: ne dovoljujejo nam spoznati, kdo v resnici smo, ker vedno sledimo temu, kar nam pogojevanje pravi, da naj storimo. Sploh ne vemo, kaj pomeni ‘vedeti, kdo v resnici sem’. Nismo torej v stiku s svojo pravo naravo in ne moremo videti drugih, kakršni v resnici so, saj se jim ne želimo odpreti niti sami. To pomeni, da se danes mnogi ljudje ne zavedajo svojega notranjega Jaza in pogosto ne želijo biti sami v tišini te prisotnosti, ker je ‘jaz’ ujet in zaprt s pogojenim umom. Takoj ko je um aktiven, se ujame v neskončni cikel izmov, srce je utišano, dokler um ne najde ravnotežja in modrosti, in je mogoče upati, da začne razmišljati na zdravorazumski način. Izmi so glasni, moteči in razdvajajoči, medtem ko srce svojo prisotnost razkrije le s samozavedanjem in tišino.
V osebnem smislu lahko izmi vseh vrst privedejo do zanikanja inteligence, ustvarjalnosti in samozavedanja, v širšem družbenem smislu pa lahko preprečijo širjenje prave izobrazbe in izražanja dobre volje ter pravih medčloveških odnosov. Pravzaprav so bili prevladujoči izmi v vsej človeški zgodovini tisti, ki so povzročili največ škode in najgloblje razkole znotraj naših skupnosti. Medtem ko je v zvezi s političnimi in verskimi ideologijami z zgodovinske perspektive to lahko popolnoma jasno, pa je potrebne veliko subtilnosti, da bi prepoznali, kako nasilno s psihološkega vidika je dejanje proti notranjemu Jazu, če se opredelimo s takšnimi oznakami, kot so komunist ali socialist, levičar ali libertarec, anarhist ali neokonzervativec ali pa kot kristjan, jud, musliman, hindujec, teozof itn. Ne smemo kriviti naukov in prepričanj različnih ideologij in doktrin, saj so lahko dragocene smernice, ki naše misli pomagajo usmeriti k višjemu razumevanju in namenu. Toda takšne smernice lahko postanejo nevarno razdvajajoče, če se človeštvo v celoti identificira s takšnimi sistemi prepričanj in jih s tem spremeni v izem, ki nasprotuje drugim ‘-izmom’.
Prepričanje samo po sebi ni nevarno, vera v prepričanje pa je vendarle tista, ki se ohranja ob napačni identifikaciji ponotranjenega. Poimenovati se ateist je prav tako razdvajajoče in nasilno dejanje, ker ateist ne more obstajati brez nasprotnih prepričanj o bogu, in kjer je razkol, je tudi nasilje – intelektualno ali psihološko, če že ne fizično. Če se poimenujem musliman in ste vi kristjan, ni v razcepu, ki je med nama, ničesar človeškega. Še huje pa je, da smo razdeljeni v imenu boga, ki ga opredeljujemo zgolj v skladu s svojimi neštetimi prepričanji. To nas lahko vodi k razmisleku o naslednjem vprašanju, ali so vojne v preteklosti v resnici temeljile na verski osnovi ali pa so bile posledica napačne identifikacije z medsebojno nasprotujočimi si prepričanji. S posvetnega vidika to lahko imenujemo človeška zgodovina, z ezoteričnega ali duhovnega vidika pa lahko na ta del naše preteklosti gledamo kot na hvalisavo človeško dramo, s čimer je mogoče pojasniti potrebo po trajni ohranitvi Shakespearovih del v kolektivnem spominu. V središču vseh teh nepotrebnih konfliktov in tragedij je notranji Jaz vedno talec nedotakljivih izmov, zato iz življenja v življenje le nemočno opazuje svojo blodečo osebnost.
Vojna prepričanj
Notranji razmislek o tej starodavni težavi nam lahko pomaga razumeti, zakaj večini ljudi v sedanjem času načelo medsebojne delitve ne predstavlja klica po napredku ali dejanje modrosti, saj se na vsakem koraku znajdemo v vrtincu nasprotujočih se izmov in prepričanj. Ne glede na vašo npr. politično usmeritev vas bo izem takoj uvrstil na eno ali drugo politično stran. Če ste politik, ki skuša doseči pravičnejšo distribucijo virov, vas bodo kmalu začeli klicati socialist. Če boste poskušali spodbujati vsem dosegljivo brezplačno izobraževanje in brezplačno zdravstveno varstvo, vas bodo verjetno poimenovali komunist. Če boste ostali na sredini, da nagovorite in dosežete večino volivcev, vas bodo poimenovali umazani kapitalist. Vse do točke, ko se bo človeštvo izčrpalo v nesmiselnih konfliktih in prepirih z obnašanjem, ki pritiče razredu napornih šolarjev.
Pa vendar politiki niso tisti najbolj odgovorni za vse naše boje proti zdravi pameti in modrosti, saj sami z nenehnim identificiranjem z gibanjem političnih izmov zaviramo družbeni napredek. Že prej smo razmišljali, kako nam komercializacija ponuja srečo, da bi premagali sokrivdo pri ohranjanju sistema, podobno pa si politični teater pridobiva našo zvestobo s ponujanjem določene stopnje dostojanstva in upanja. Za nas je velika čast identificirati se s prepričanji političnih strank, v vsaki družbeni revoluciji pa je med njenimi privrženci prisoten občutek dostojanstva, češ, ‘mi smo pravi ljudje’ ali ‘mi vemo, kaj je prav’; čeprav gre za lažno dostojanstvo, ki ga vzdržujemo, saj naša ideologija temelji na nasprotovanju in konfliktih. Ideologija v nasprotju z drugo ideologijo bo sčasoma izgubila v boju z izmi in prepričanji, v katerem človeštvo samo sebi postane sovražnik.
To zagotovo velja za komunistična načela, s katerimi niso manipulirali le kot z orodjem za kršenje svobodne volje celotnih populacij, ampak so jih tudi mobilizirali kot nasprotne drugim nizom načel – kar je že od samega začetka napovedovalo propad Sovjetske zveze. Načela komunizma pravzaprav niso bila nikoli manifestirana in so vedno samo odmevala v družbi. Kapitalizem je zdaj osamljen deček, ki je na koncu zmagal v vojni izmov, to pa se je v veliki meri zgodilo, ker so kršitve svobodne volje v kapitalističnih družbah veliko bolj prikrite in potisnjene v ozadje. To je zelo prefinjen izem, v katerem ne obstaja nikakršen poseben klub za tiste, ki se opredeljujejo kot ‘kapitalisti’ in ki se mu je na zahrbten način uspelo skriti za baklo svobode in idejo svobode posameznika. Napetosti v družbi bo povzročal vse dotlej, dokler bomo razmišljali v okviru pojmov kapitalizem ali socializem, levica ali desnica in celo sam obstoj teh pojmov bo neizogibno povzročil razkol in posledično trpljenje.
Tako s psihološkega kot z duhovnega vidika se v trenutku, ko nekdo pravi ‘jaz sem socialist’ ali ‘jaz sem antikapitalist’, začne vojna. To je začetek konflikta med vami in menoj, notranja kriza in psihološki razkol, če ne že kar resnična vojna. Če se poimenujete socialist ali celo nasprotujete ‘-izmu’, kot je kapitalizem, je to v osnovi konflikt, s katerim se izolirate od duhovne enotnosti človeštva. V resnici pa je v okviru določenega izma absurdno reči ‘vemo, kaj je najbolje za vse’ samo zaradi nasprotovanja drugemu ‘-izmu’, češ, da ‘imamo boljšo idejo, kako organizirati družbo’. Tako vsi politični izmi poskušajo zmagati in vendarle jim neizogibno spodleti, saj nikoli ne more biti miru ali resničnega družbenega napredka, vse dokler bomo poskušali spremeniti svet s konflikti v okviru izmov. Tudi če se sam Kristus nenadoma pojavi in izjavi, da je edina prihodnost za človeštvo libertaren komunizem ali anarhosindikalizem, je nemogoče, da bi bil izpolnjen največji interes vseh.
Demokracija in samozadovoljstvo
Politični izmi delujejo na zelo poseben način, ko se osebnost enkrat identificira z njimi, saj je po dolgem obdobju prisotnosti v posameznikovem duševnem ustroju njihov izraz vse bolj subtilen in izmuzljiv. S skrbnim opazovanjem notranjega konflikta, ki izhaja iz nenehne identifikacije s političnimi prepričanji in ideologijami, pa je prav tako omogočeno zaznavanje psihološkega odnosa, ki obstaja med izmi in našim samozadovoljstvom. Volitve v družbi, ki jo delijo nasprotujoči se izmi, so tako pogosto predvsem izraz samozadovoljstva.
Po analogiji lahko volilno kampanjo in politike z glasovi, nabranimi od vrat do vrat, primerjamo z avtomobilom, ki ne more voziti brez goriva – gorivo je v tem primeru samozadovoljstvo, ki ga izražamo na glasovnicah. Po volitvah pa, ko se avto zaleti ali popolnoma razpade, obtožujemo politike, da so nas s svojimi obljubami prelisičili – navkljub dejstvu, da se brez našega ‘goriva’ ta katastrofa ne bi zgodila. Politiku smo verjeli, da je avto dober, čeprav smo ‘verjeli v prepričanje’ in dali politiku proste roke, da z vozilom počne, kar hoče. Potem pa večina, ko gre vse narobe, išče drug avto ali izem, da vanj natoči svoje gorivo, namesto da bi se z družbenimi zadevami ukvarjali na ustvarjalen način, da bi odigrali svojo vlogo in poskušali ozdraviti razdeljeni svet.
Dejanje glasovanja tako ponazarja izmikajočo se povezavo med izmi in samozadovoljstvom: verjamem v prepričanje, ki ga propagira moja politična stranka, in v trenutku, ko me moja stranka pusti na cedilu, mi bo samoumevno dano drugo prepričanje, da bom verjel vanj. S tem se odrečem odgovornosti za vse težave v družbi in se v psihološkem smislu ločim od vas in vseh ostalih, ki ne mislijo enako. Ta občutek psihološke ločitve se sčasoma utrdi kot oblika samozadovoljstva, ki preprečuje izražanje ustvarjalnosti, edinstvenosti in najglobljih duhovnih potencialov. Tudi če se tega začnemo nekako zavedati in prenehamo trošiti energijo za avtoritete strankarske politike, kot danes in v preteklih generacijah počnejo milijoni drugih ljudi, smo še vedno ujeti v samozadovoljnost in izgubljeni v neskončnem direndaju propagande in predvolilnih kampanj. Bogati in vplivni za našimi hrbti služijo denar in profitirajo na račun svetovne bede in uničenja, medtem ko se preostala družba bori v političnih izmih ali pa ostajajo ravnodušni in brezbrižni.
Pri tem ne gre za zanikanje zelo pomembne vloge svobodnih volitev in demokratičnih procesov v razvoju človeštva, temveč za to, da je napočil čas, ko pasivni izbor kandidatov za javne funkcije še zdaleč ni dovolj za ohranitev prihodnosti našega sveta. Če si lahko zamislimo nekoliko bolj razsvetljeno ekonomsko dobo, ki bo temeljila na sodelovalni medsebojni delitvi virov, kakšno korist imamo potem od množičnih političnih kampanj – vrednih več milijard dolarjev – ki promovirajo socialistične ali kapitalistične kandidate z nasprotujočimi si političnimi programi svojih prednostnih nalog? Združeni svet, ki med vse ljudi deli svoje premoženje in moč, bo zahteval novo vrsto politikov v vladah, ki bodo služili človeštvu kot celoti in ne bodo ujetniki današnje družbene zakonodaje, temelječe na interesih privilegirane elite z neizmerno močjo lobiranja v ozadju. Dokler podeljujemo avtoriteto strankarskim političnim voditeljem in trošimo energijo zanje, bo človeštvo še naprej videti kot čreda, ki se pase na samozadovoljstvu in brezbrižnosti. V nobeni državi se resnična demokracija doslej še ni izrazila in se nikoli ne bo razodela, dokler se naši politični voditelji ne bodo s samospoznanjem izobrazili o zakonih življenja. Nemogoče je vedeti, kaj demokracija sploh pomeni, če so naše misli pogojene s strahom in negotovostjo in če v naših družbah ni medsebojnega zaupanja in enakosti. Kakšno vrsto demokracije lahko ustvari takšna družba?
Globalizacija naše brezbrižnosti
Brezkončni psihološki konflikti, ki jih povzročajo komunizem, socializem, kapitalizem in vsa religiozna zmeda, ki jih obkroža, ne nazadnje ustvarjajo tako fizično kot duhovno revščino ter postransko škodo, torej lakoto. To je jasno vidno v sodobni družbi, ki jo pretresajo vojne izmov, ki polnijo časopisne naslovnice, na primer v mnogih državah Bližnjega vzhoda in Afrike. Ni pomembno, kdo povzroča vojaško uničevanje – Al Šabab ali šiitska milica, NATO ali CIA – vedno so revni in lačni tisti, ki so nenamerne ali naključne žrtve. Čeprav zelo neradi, si moramo priznati vsi, da zaradi skupnega javnega samozadovoljstva sodelujemo pri ustvarjanju te kolateralne škode. Lahko krivimo naše vlade, ker podpirajo interese določene strani in vlagajo milijarde dolarjev v vojno mašinerijo, vendar vlada to lahko počne z vso pravico in tako tudi nadaljuje, ker so moja usta zaprta in ker pogledam vstran. Zakaj so moja usta zaprta? Ker se ukvarjam s svojimi osebnimi konflikti v družbi, hkrati pa me izmi vse bolj in bolj zaposlujejo – kot tat, ki odvrača pozornost, tako da mi lahko iz žepa ukrade denarnico, v tem primeru moj zdravi razum in dobro voljo. Sčasoma postanejo moje vrednote pogojene tako, da je moj odnos do življenjske realnosti nebogljeno razdrobljen in zgrešen, ker je moje dojemanje sveta tako zaslepljeno z izmi, da ne morem videti resničnosti takšne, kakršna je, in da nisem zmožen niti temeljnega moralnega ali etičnega odziva na človeško trpljenje, ki se dogaja okrog mene.
To lahko ponovno opazimo pri številnih političnih ali verskih fundamentalistih, sami pa le z veliko težavo priznamo, kako so subtilnejši izmi intelektualizirali naše samozadovoljstvo, da bi bile naše iluzije videti resnične in civilizirane. V mnogih duhovnih skupinah je npr. navada, da mimogrede razpravljajo o milijonih ljudi, ki umirajo od lakote in to utemeljujejo z njihovo ‘karmo’, s čimer nezavedno izločijo svoje pomanjkanje skrbi in ne upoštevajo kolektivne sokrivde. Kaj je navsezadnje zlo brez naše svobodno izbrane identifikacije z njegovo manifestacijo? Karma je v resnici dinamičen izraz ljubezni in svobode ter po svoji definiciji daje vsaki osebi pravico, da živi, se uči in raste. To osnovno dejstvo jasno kaže, kako so se naše osebnosti s pomočjo samozadovoljstva in brezbrižnosti oblikovale v brezčutne kreature, ki raje intelektualizirajo o nepotrebnem stradanju naših bratov in sester, za kar celo okrivimo njihove duše. Ljudje, ki ideje radi preoblikujejo v izme, lahko na človeštvo gledajo kot na idejo, ampak otrok, ki umira od lakote, ne more biti predmet akademske študije lakot izma.
Resnica je, če se z njo lahko soočimo, da dovoliti osebi umreti od lakote v svetu izobilja predstavlja največji možni greh, in to je greh, ki ga počnemo s samozadovoljstvom na svetovni ravni. Če se strinjate, da je vsako živo bitje del boga in da je bog razvijajoče se življenje, potem odreči osebi zmožnost zadovoljevanja njenih osnovnih potreb pomeni odreči ji pravico ne le do preživetja, ampak tudi do svobodnega razvoja. Svoboda duše, da se razvija na Zemlji in se izraža skozi osebnost, predstavlja temelj morale in odgovornosti, temelj vsega, kar je. Končni rezultat naše identifikacije z izmi je zato tragičen. Z globaliziranim samozadovoljstvom in brezbrižnostjo zadržujemo širjenje človekove zavesti in dovoljujemo, da se zgodovina znova in znova ponavlja, medtem ko je človekova inteligenca zašla v potencialno katastrofalno napačno smer, v povsem drugo smer kot dobrohotne sile evolucije.
Nemogoča razprava
Kako se lahko potemtakem začnemo zavedati, da je medsebojna delitev rešitev za težave človeštva in naše zadnje upanje za obnovo razdeljenega sveta? Tudi ta razprava od nas zahteva odprt um in zavedanje, sicer v našem razmišljanju ni ljudi, temveč samo ideologije. Po eni strani so naše vrednote pogojene s tržnimi silami, ki so prodrle v sleherni vidik življenja, do točke, ko mnogi med nami dobiček enačijo s skupnim dobrim. Po drugi strani pa so naše vrednote pogojene s političnimi silami, ki nas usmerjajo tako, da medsebojno delitev enačimo z ideologijo socializma ali komunizma, vse dokler se ideja o medsebojni delitvi dobrin med državami obravnava kot ‘utopizem’ ali navaden nesmisel. Mar lahko dojamemo izjemno razsežnost težave, medtem ko se sami identificiramo s poljubnim številom izmov in prepričanj – tako številnih, da če bi se lahko nepristransko zazrli vase, bi bili presenečeni in celo prestrašeni? Naše zaznavanje je tako razdrobljeno in zaslepljeno z izmi, da komajda vemo, kaj pomeni pošteno in iskreno odzivati se na življenje, ali kaj pomeniti ceniti svobodo, notranje ravnovesje in biti zavedajoč.
Kako lahko torej zapustimo hišo in udejanjimo svojo tako imenovano revolucijo, če živimo v družbi, ki temelji na izmih; če nismo izobraženi, da bi služili človeštvu, ga ljubili in če nas nihče ne spodbuja k takšni skrbi za druge, kot jo posvečamo sebi? Bom pomagal drugemu, ker sem socialist ali kristjan ali pa zato, ker je moj brat in mu priskočim na pomoč, ko nujno potrebuje hrano in zavetje? Če bi vedeli, kaj pravičnost res pomeni, brez slehernih popačenj z izmi in prepričanji, bi kričali na ulicah za ‘svoje pravice’ in za pravičnost – ali bi zahtevali pravičnost za umirajoče revne in lačne ljudi po svetu?
Protislovno je, da se zaradi množičnega javnega samozadovoljstva nekatere izme zelo spodbuja, kot pri okoljevarstvenikih, ki se borijo za pravice narave in prihodnjih generacij. Če bi celotno človeštvo delovalo v sozvočju s potrebo po rešitvi našega planeta, ne bi obstajalo nič takšnega, kot je okoljevarstvo, temveč bi imeli en sam združeni glas ljudstva, ki želi enostavnejši in bolj trajnostni način življenja. Če bi bili vsi aktivno vključeni v preoblikovanje sveta na bolje, potem prav tako ne bi bil potreben pojem ‘aktivizma’ in ne bi bilo nobene razlike med aktivistom in preostalo družbo; bili bi le eno človeštvo, kjer bi vsi delovali za skupno dobro vseh.
Nujno potrebujemo novo vrsto izobraževanja, ki nam lahko pomaga naučiti se zavedanja in samospoznanja, kar je velikanski podvig v svetu, ki ni osnovan na duhovnem razumevanju življenja. Brez ukvarjanja s problemom izmov, s pogojevanjem uma, napačno identifikacijo s prepričanji, je nemogoče govoriti o pravem izobraževanju, torej o potrebi po neškodljivosti, notranjem ravnovesju in svobodi. Izobraževanje v pravem pomenu besede je slovar zakonov življenja, ki mora biti priprava vsake osebe na razvoj lastne edinstvenosti in ustvarjalnosti ter ji tako omogoča izražanje lepote resničnega bitja. Komercializacija pravzaprav dobro opravlja svoje delo, ko skuša v vseh pogledih odpraviti pravo izobrazbo, saj ve, da samospoznanje predstavlja zid, preko katerega se ne more prebiti. Niti ljubezen ne, samo samospoznanje omogoča rušenje strukturnih temeljev našega neenakega sveta. Samo samospoznanje vodi h kontemplaciji, nenavezanosti in premagovanju strahu ter psihološke negotovosti.
Vendar pa za tako velikansko nalogo v svetu, v katerem prevladujejo izmi in družbene razdelitve, nimamo časa za reformo izobraževalnih sistemov in poučevanja mladih v pravi smeri, saj lahko uničenje našega planeta v vsakem trenutku postane nepopravljivo. Zato pravo izobraževanje v bolni in konfliktni družbe pomeni le, da se osvobodimo samozadovoljstva in da se ga zavedamo. V mnogih pogledih nismo krivi, saj smo bili vsi rojeni v kulturi, ki je duhovno slepa in skrajno zgrešena, toda že izkušnja samospoznanja je dovolj za trajno spremembo zavesti in za končanje umskega pogojevanja. Zaznavanje naše prave duhovne narave, pa čeprav samo za trenutek, je tako močno, da si omenjeni občutek zapomnemo za vedno, nikoli ga ne moremo izgubiti in nikoli ne izgine. Že prej smo ugotavljali, da ateist ne more obstajati brez spodbijanja vere v Boga, ampak tudi vero v Boga je treba nazadnje opustiti ter jo nadomestiti s samospoznanjem in zavedanjem o Enem življenju, ki je večno in vseprisotno.
Naše edino upanje za izhod
Dolgoročno gledano iz problema izmov ne bo izhoda, vse dokler se izobraževanje človeštva ne bo v temelju razvilo v duhovnejšo (ne versko) smer, pri čemer je nepogrešljiva vsaka oseba, opremljena s temeljnim učnim gradivom in notranjim vodenjem za prakticiranje umetnosti življenja. Hkrati bo treba strukturno preoblikovati celotno zgradbo naše ekonomije, da bi zagotovili vsakemu moškemu, ženski in otroku zadovoljevanje osnovnih potreb za ohranjanje življenja. Ko bo ob splošnem poučevanju zakonov življenja zagotovljena materialna podlaga za zaupanje in varnost v družbi, ne bo več potrebe, da bi se ljudje identificirali z izmi in jih širili v vseh njihovih oblikah. A kot je videti, potrebuje človeštvo veliko več časa, da se dvigne nad zmešnjavo nasprotujočih si ideologij in prepričanj, tako da izpelje družbeno preobrazbo, ki je neizogibna za reformo vseh zakonov in drugih struktur, ki vzdržujejo nepravičen ekonomski sistem. Nujno potrebujemo čas, ampak žal smo zdaj vsi vpleteni v ohranjanje zločina proti človeštvu – neprestano tragedijo, v kateri tisoče ljudi vsak dan umira zaradi preprečljivih bolezni in revščine.
To je skorajda nerešljiva težava, saj ne moremo kriviti svojih vlad za probleme človeštva, ko pa se sami ne zavedamo nujnosti položaja v svetu in še naprej ostajamo ravnodušni in brezbrižni. Vlada lahko ohranja razdvajajoča prepričanja, vendar smo sami bolj krivi za svojo ‘vero v prepričanje’, ki nas vodi, da navkljub grozljivemu človeškemu trpljenju ostajamo pasivni. Čeprav tudi sami trpimo zaradi politike lastne vlade, je naše samozadovoljstvo tolikšno, da morda ne pride do nikakršne spremembe v naši zavesti, če se naš finančni položaj povrne v normalno stanje. Nujno potrebujemo čas, da rastemo v samospoznanju, ampak žal se zdaj nadaljujejo hudi zločini proti človeštvu in Zemlji, za kar smo odgovorni vsi skupaj.
Edino upanje, ki ga imamo za vključitev načela medsebojne delitve v svetovne zadeve, so navadni ljudje, ki bodo svoje zavedanje osrediščili v srcu. Razum je tisti, ki spodjeda srčnost z izmi in pogojevanjem, vendar se srce lahko v trenutku znova poveže z nami. Srce ne more komunicirati z našimi umi, ampak le z drugimi srci. Ker pa so človeški umi postali tako dominantni in nas nenehno poskušajo nadvladati, je srce le nemočno tiho, vse dokler um ne najde ravnotežja in modrosti, kar smo že prej omenili. Šele na tej točki se srce aktivira in spregovori, vendar ne z besedami, temveč z izražanjem svojih kvalitet, ki so med drugimi, kot vsakdo ve, velikodušnost, medsebojna delitev, dobrohotnost in seveda ljubezen.
Srce ne razmišlja in ne računa tako kot razum s svojimi manipulativnimi nameni, čeprav ima modrost, ki je neprimerljiva s samim intelektom, ne glede na njegovo razvitost. Ne obstaja nič takšnega, kot je ‘čisto’ srce, navkljub zunanji pojavnosti, ko na primer naletimo na osebo, katere videz ni pretirano onesnažen in pogojen. V resnici obstaja samo srce s svojimi bistvenimi kvalitetami. Bodisi je srce aktivno bodisi je tiho. Tako kot je novorojenček le novorojenček, ki ga ni mogoče imeti ne za ‘slabega’ ne za ‘hladnega’, je tudi srce vedno samo srce. Če uspešnemu poslovnežu rečemo, naj ‘samo uporabi svoje srce’, nas bo brez dvoma zavrnil kot naivne in preproste, čeprav tudi on uporablja kvalitete srca, na primer ko se zaljubi in ko velikodušno deli svoje premoženje z objektom svoje naklonjenosti.
Kako čudno in žalostno je opazovati lahkomiselnost, s katero ravnamo z izjemnimi kvalitetami srca v današnji kulturi, in kako čudno in žalostno je, da imamo načelo medsebojne delitve za nekaj tako trivialnega in nepomembnega. Bralec bo moral počakati, da vidi, kaj se bo zgodilo, ko se bodo človeška srca aktivirala v svetovnem merilu, kajti srca ne more pozvati izem, ki je ‘proti nečemu’ ali pa v imenu ‘mojih pravic’ ali individualne pravičnosti, temveč le to, kar je dobro za vse. Vse, kar pisec lahko reče, je, da bomo takrat − če si lahko predstavljamo milijone ljudi na ulicah s skupno zahtevo do vlad po delitvi svetovnih virov −, sposobni prepoznati prisotnost namenov duše v združenem glasu ljudi. Takrat se bodo začeli izmi brisati iz vsebine naših umov.
Medsebojna delitev pomeni, kdo v resnici smo
Iz tega razloga je zelo pomembno, da ne smemo demonstrirati na ulicah za idejo, ampak za to, kdo v resnici smo. Nobena politična stranka ali izem ne predstavljata rešitve za našo civilizacijsko krizo, odgovor pripada ljudem sveta. Dobro in nujno je imeti ideje za reformiranje političnih, ekonomskih in družbenih struktur, toda ljudje sveta so tisti, ki bodo izrazili te odgovore z angažiranim srcem in množičnim izrazom dobre volje. Ne morete preprosto priti in reči ‘imam rešitev’, kajti samo ‘mi’, z glasom združenih ljudi, imamo rešitev. Celo vprašati druge ‘Kaj naj storim?’ pomeni ne zavedati se in ostati ravnodušen, kajti ‘jaz’ ali osebnost s posamičnim glasom nista vključena v vzpon navadnih ljudi – to je mogoče samo ob razmišljanju skupine in človeštva kot celote, kar seveda naravno vodi v pravo delovanje.
Javnost se mora najprej začeti zavedati, da je medsebojna delitev zadnja možnost za človeštvo, ki se bo s prebujanjem srca izrazila v globalni akciji doslej nevidenega obsega, in šele takrat bomo lahko pričakovali, da se to zavedanje udejanji v medvladni politiki in množičnem državljanskem udejstvovanju. Ni druge možnosti, kot da naše vlade združijo moči v skupnih prizadevanjih za reševanje sveta in za medsebojno delitev virov, kar je nuja, kajti v zadnjih stoletjih so bile preizkušene že vse druge poti; nobene druge možnosti za izhod iz krize ni. Videli smo že, kako so si med ekonomsko krizo države izposojale od drugih, zakaj si torej ne bi mogle med seboj pomagati s pošiljkami hrane in drugih materialnih virov, prav tako pa tudi z medsebojno delitvijo znanja, tehničnih zmogljivosti in strokovnega znanja? Mar ne moremo s skupno iznajdljivostjo in rezultati hitrega tehnološkega napredka pripraviti mednarodnega načrta v okviru Združenih narodov, s katerim bi pomagali vsaki državi nahraniti vse ljudi in poskrbeti zanje, potem pa organizirati dobro strukturirano vzajemno pomoč na trajni ravni brez kakršne koli potrebe po obrestih, dobičku ali strateških prednostih?
Če načelu medsebojne delitve omogočimo podpreti človeško družbo, ni v takšnih ekonomskih in političnih dogovorih več nikakršnega izma, s tem pa bi se sprostil pritisk med državami in zmanjšala bi se njihova medsebojna tekmovalnost. Učinek izvajanja procesa medsebojne delitve med narodi in znotraj njih bo postavil ideologije kapitalizma in socializma na pravo mesto, tako da bosta lahko končno delovala skupaj, v sozvočju. To nam bo tudi omogočilo, da se bomo ob zrenju na svetovne probleme prenehali zavzemati za biti ‘proti’, temveč samo ‘za’; to pa nas bo vodilo k priznanju, da je kapitalizem nujno orodje v inovativnem gospodarstvu, tako kot je socializem neizogiben instrument za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi. Šele ko bomo proces medsebojne delitve uveljavili po vsem svetu, bomo lahko dojeli, kako je to univerzalno načelo lahko protistrup za starodavne družbene probleme in za rivalstvo med državami, kajti medsebojna delitev pomeni tudi odsotnost konfliktov, ki jih prinašajo zgoraj omenjeni izmi. Ko bomo enkrat spoznali, da je neskončen boj med izmi in prepričanji človeštvo pripeljal do točke, ko se le zelo počasi razvija, bomo že blizu razumevanju, kako bo medsebojna delitev svetovnih virov pospešila našo nadaljnjo pot.
Zato je nujno, da zaslutimo tesno povezavo med namenom duše in načelom medsebojne delitve, ki jo že tisočletja zaslepljuje pogojevanje uma in napačna identifikacija s prepričanji. Med premišljevanjem o lastnem obstoju ob tej kritični uri bo mogoče spoznati, da je medsebojna delitev to, kar smo, kar nas bo seveda ponovno spodbudilo k odkrivanju lepote človeškega bitja na poti razvoja zavesti. Globoko v skupni podzavesti je shranjena vednost, da je človeštvo eno, kar je resnica, ki je ostala skrita v vsakem posamezniku skozi nešteto življenj. Načelo medsebojne delitve je dobro opremljeno, da prenese to dejstvo iz nezavednega v zavestni um preko srčnega središča, kar bo nazadnje pripeljalo človeštvo do presenetljivega in globokega spoznanja: da bi morali v svetovnih zadevah že pred davnimi časi uveljaviti to načelo.
Mohammed Sofiane Mesbahi je ustanovitelj organizacije STWR (Share The World’s Resources – Medsebojna delitev svetovnih virov).
Uredil: Adam Parsons
Prevod v slovenski jezik: Rok Kralj
Photo credit: shutterstock, copyright justasc