Če smo zainteresirani, da zaustavimo trajno kriminalno ravnanje, ki sredi obilja povzroča stradanje, svojih aktivnosti ne smemo omejiti samo na raven svoje lastne države ali lokalne skupnosti. Rajši razmišljajmo o medsebojni delitvi hrane na globalni ravni in, pred vsem drugim, v povezavi s politiko dokončnega izkoreninjenja lakote, pravi Mohammed Sofiane Mesbahi.
Danes se vse pogosteje govori o principu medsebojne delitve kot o rešitvi mnogovrstnih družbenih, ekonomskih in političnih problemov človeštva. Veliko posameznikov in organizacij zdaj govori o pomenu medsebojne delitve kot o poti družbenega napredka v smeri zmanjšanja porabe, ohranjanja naravnih virov, preprečevanja onesnaževanja ali odpravljanja revščine. Pred kratkim pa se je razvila še opazna razprava o medsebojni delitvi v zvezi s hrano. Ta razprava se lahko nanaša na medsebojno delitev hrane v obliki dobrodelnosti, reševanja presežne produkcije kmetijskih pridelovalcev ali presežne ponudbe supermarketov, brezplačnega razdeljevanja hrane v okviru nekega dogodka ali srečanja ter celo v obliki medsebojne delitve obrokov med prijatelji ali tujci. Te razprave se lahko pojavljajo tudi v številnih drugih kontekstih, vendar ni namen tega članka, da bi analiziral trende in značilnosti različnih novih družbenih gibanj medsebojne delitve hrane. Rajši bomo poskusili sami na enostaven način preučiti velik pomen medsebojne delitve hrane v povezavi z najhujšo humanitarno krizo našega časa – in brez dvoma je to vztrajna prisotnost svetovne lakote.
Najprej bomo preučili izvor tega vse glasnejšega klica k medsebojni delitvi hrane v sodobnih družbah. Vsakdo lahko opazuje, kako si živali, med njimi tudi nekatere vrste žuželk, med seboj delijo hrano; vemo tudi, da antropologi že leta preučujejo medsebojno delitev med ljudmi. Vendar ne sprejmimo mnenj znanstvenikov in akademikov z vsemi njihovimi teorijami ter poskusimo sami, z lastnim razumevanjem, raziskati to vprašanje. Kaj nas je pripeljalo do položaja, da ljudje v svetu izobilja zdaj govorijo o potrebi po medsebojni delitvi hrane? Ko se družina zbere pri obroku, ali takrat pomislimo oziroma povemo drug drugemu: ‘Zdaj svojo hrano delim s teboj‘? Seveda ne, nihče izmed družinskih članov tega ne izreče, saj je hrana v družini namenjena vsakemu izmed njih. Oče ne bo razmišljal, ali naj svojo hrano deli s svojimi otroki, in otroci ga ne bodo vprašali, če bi jo delil z njimi. Skupno življenje in prehranjevanje sta preprosto normalen del našega vsakdana. Ta proces je naraven in samodejen. Kako smo torej prišli do položaja, v katerem smo začeli govoriti ‘začnimo deliti hrano z drugimi‘, ob hkratnem razumevanju, da svet proizvaja več kot dovolj hrane za vse ljudi? To jasno kaže, da je nekaj narobe z načinom naše medsebojne povezanosti v družbi.
Na eni strani imate vse težave, ki pestijo sodobno človeštvo, vse grozne stvari, ki se dogajajo vsak dan – obsežno nasilje in trpljenje, skrajno revščino in veliko bogastvo na drugi strani, vse razlike, ki so vgrajene v naš družbeni red. In potem se sredi te krize nenadoma pojavi ideja o medsebojni delitvi naše hrane. Vendar če v svetu ne bi bilo takšnih razlik, če ne bi bilo ne pomanjkanja in ne lakote, potem ideji medsebojne delitve hrane morda sploh ne bi namenili nikakršne pozornosti. Prav tako kot družina deli svojo hrano med vse svoje člane in o tem sploh nihče ne razmišlja, bi morala tudi družina narodov deliti obilje svetovne hrane kot nekaj samoumevnega in nikomur sploh ne bi bilo treba omenjati potrebe po delitvi. Medsebojna delitev bi bila tako nekaj naravnega, zdravorazumskega in del našega vsakdanjega življenja. Morda pa sploh ni pravo vprašanje, zakaj moramo deliti hrano med seboj, ampak zakaj je svet urejen na takšen način, da hrana ne more prosto krožiti med vsemi ljudmi? Gre torej za vprašanje o medsebojni delitvi hrane, ki smo jo pridobili zase, ali za vprašanje o tem, ali lahko vsakomur omogočimo dostop do hrane, ki je v takšnem radodarnem obsegu na voljo. V središču tega raziskovanja je kruta nepravičnost. Prvič, ker naš svet onemogoča dostop do hrane tistim, ki nimajo denarja, da bi jo kupili, kar pomeni, da tisti, ki so revni, nimajo pravice nahraniti sebe in svojih družin. In drugič, kar je najbolj grozljivo, da so na svetu takšni presežki pridelane hrane, da korporacije to hrano rajši zavržejo ali uničijo, kot da bi dopustili, da hrana prosto kroži med ljudmi.
Komercializacija hrane
Kaj je potemtakem jedro problema v zvezi s hrano? Lahko bi rekli, da je to komercializacija hrane in način, s katerim se za dobiček na napačen način manipulira s pridelavo, distribucijo in porabo hrane. Nadnacionalne kmetijske korporacije, ki nadzorujejo velikanske količine hrane, na primer nimajo nobenega interesa, da bi se njihov pridelek prosto delil, ker so zainteresirani samo za denar. Ko pa gre za revnega kmetovalca, ki se bori za pridelavo lastne hrane, lahko ta na to delitev kar pozabi. V primerjavi z velikimi korporacijami nima nobenih pravic. Če živi v vasi, ki že stoletja prehranjuje sama sebe, se lahko pojavi korporacija in uniči njegovo skupnost z izgradnjo česarkoli si pač želi, saj ji bo vlada pri tem početju pomagala. Ali pa bo tuja država, kot je na primer Kitajska, kupila zemljišče, ki vključuje njegovo vas, in bo trdila, da hrana, ki zraste na njihovem zemljišču, pravzaprav pripada njim, kar je v nekem smislu tudi povsem res.
Kako torej lahko revni kmet deli svojo samostojno pridelano hrano v okviru svoje družine, ko mu je bila njegova zemlja dejansko ukradena bodisi s strani velikih korporacij bodisi s strani države z njeno zgrešeno politiko? In kaj pomeni medsebojna delitev hrane za milijone malih kmetov v revnih državah, ki so prisiljeni prenehati prodajati svoje presežke kmetijskih pridelkov na lokalnih trgih in jih za nizko ceno izvažati v bogatejše države? In koliko verig supermarketov, ki na enostaven način kujejo dobičke s to poceni hrano, je sedaj prisotnih samo v tej državi? Na tisoče jih je. Koliko ton hrane ponoči zmečejo proč? Tega sploh ne vemo, ker hrana pripada njim. Nimajo interesa za delitev obilnih darov Narave, ki jih je dovolj za vse ljudi na svetu, in prav nobenega interesa nimajo, da bi hrana, ki pripada vsem, svobodno krožila.
Zato je prav reči, da hrana nikoli ne bi smela postati tržno blago, temveč jo je treba postaviti na njeno pravo mesto, kjer bo koristila vsemu človeštvu, ne samo korporacijam, ki iz nje kujejo dobiček. Takrat ko hrana postane tržno blago, lahko rečemo, da jo je sredi obilja za vse ljudi vse manj na voljo. Povejmo še drugače. Na svetovnih trgih je na voljo veliko hrane, vendar je tako draga, da ne more zagotoviti osnovne prehranjenosti večine svetovnega prebivalstva, hkrati pa je v izobilju dostopna manjšemu delu človeštva. Ko je hrana tržno blago, nima torej nobenega smisla reči, da bi si jo morali vsi med seboj deliti. Kdo bi s kom delil hrano in komu bi neko živilo v resnici pripadalo? Hrano moramo najprej razumeti, ne pa deliti. Razumeti moramo vlogo hrane v odnosu do celotnega človeštva in jo postaviti na njeno pravo mesto. Zastaviti bi si morali bistveno vprašanje, namreč zakaj naš svet proizvede takšne presežke hrane na prebivalca in zakaj s tako neprimernimi metodami industrijskega kmetijstva. Ali zato, da bi nahranili ljudi? Če s tem namenom, potem bi morala svetovna hrana pripadati vsem ljudem in ne ležati v ogromnih silosih, kjer zgnije na tisoče ton hrane, pripravljene za dobičkonosno prodajo na druge kontinente. Komercializirati hrano na takšen način je izredno nevarno početje, prav tako kot je zgrešena komercializacija vode. Po definiciji hrana sveta pripada tistim, ki jo potrebujejo za svoje vsakdanje preživetje, kar nima nič opraviti z medsebojno delitvijo – opraviti pa ima z zdravim razumom!
Upamo lahko, da bodo ljudje, ki so začeli govoriti o medsebojni delitvi v zvezi s hrano, razmislili tudi o vprašanju pravičnosti. Ne pozabite, če bi živeli v svetu enakosti, brez prisotnosti revščine ali prikrajšanosti, potem ideja o delitvi naše hrane ne bi imela prav nobenega pomena in nikoli ne bi niti obstajala. Edini razlog, da je smiselno govoriti o medsebojni delitvi hrane, je v tem, da je svet razdeljen, nepravičen in potopljen v medsebojne konflikte. In celo potem je smiselno le to, da govorimo o ideji delitve hrane med državami samo v okviru izkoreninjenja lakote. Narava problema s hrano v svojem bistvu ne more biti bolj enostavna: v svetu so ogromni presežki hrane, na voljo so gore pridelanega žita ter riža in ti presežki hrane morajo biti usmerjeni tja, kjer je to potrebno za vzdrževanje in ohranjanje življenja. Če je v globalnem smislu v najrevnejših regijah na milijone lačnih ljudi, to pomeni, da moramo z namenom nujne pomoči tja preusmeriti hrano, s čimer bi preprečili, da bi zaradi lakote ali podhranjenosti kdorkoli umrl. Zagotovo za tem stoji razlog; preden v družini starši nahranijo sebe in se oblečejo, se prepričajo, če imajo njihovi otroci vse, kar potrebujejo, in to bi moralo po načelu analogije veljati tudi za družino vseh narodov. Preden začnemo govoriti o delitvi hrane v okviru najbogatejših svetovnih držav, moramo najprej zagotoviti, da bodo otroci v najrevnejših regijah sveta dobro nahranjeni in da bo zanje primerno poskrbljeno. Starši ne bi niti v sanjah nikoli pomislili, da bi svojo hrano delili s prijatelji ali sosedi, medtem ko bi bili njihovi otroci sami doma in ne bi imeli ničesar za pod zob. Torej je besedna zveza ‘nujna pomoč' veliko bliže problemu hrane kot beseda ‘medsebojna delitev'; kar nas napeljuje na potrebo po mednarodnemu sodelovanju in po učinkovitemu globalnemu upravljanju s ciljem, da bi se hrana in globalni viri po svetu usmerjali s katerimikoli potrebnimi sredstvi – celo v okviru vojaških zmogljivosti – za popolno izkoreninjenje lakote kot najpomembnejše prioritete za vse narode sveta.
Umetnost ekonomije medsebojne delitve
Poskusimo biti jasni, kaj mislimo pri tem, ko govorimo o medsebojni delitvi v povezavi s hrano. Umetnost medsebojne delitve v ekonomskem smislu pomeni usmeriti globalne vire tja, kjer so potrebni, da bi odpravili medsebojno ločevanje in prikrajšanje ljudi v vseh njunih oblikah. Če govorimo o medsebojni delitvi hrane, to pomeni, da razmišljanja ne smemo omejiti samo na raven svoje lastne države ali lokalne skupnosti. V prvi vrsti moramo razmišljati v globalnem smislu v smeri politike izkoreninjenja lakote. Drugače bi bil koncept medsebojne delitve hrane samo še ena vzvišena ideja brez sleherne vsebine. Kakorkoli že, v preteklosti se je že večkrat zgodilo, da so ljudje v skupnosti združili moči in si med seboj delili hrano, vendar ločeno od ostalega človeštva. Njihovi eksperimenti in aktivnosti medsebojne delitve so zanje lahko pomenili spremembo v okviru kolektiva, vendar je to za kogarkoli drugega izven tega kolektiva pomenilo le malo, razen če so bila njihova dejanja razumljena v povezavi s problemi sveta kot celote. Podobno je zdaj tudi v Grčiji in na Portugalskem ter v mnogih drugih državah, ki jih je prizadela gospodarska kriza, kjer mnogi ljudje darujejo hrano dobrodelnim organizacijam ali drugim družinam, ki zanjo nimajo dovolj denarja. Medsebojna delitev hrane znotraj skupnosti je nedvomno prava stvar, če upoštevamo, da je problematika lakote tudi v bogatejših državah vse večja. Vendar se pri tem ponovno poraja vprašanje, kdaj bo ta zavest postala planetarna; ne samo v smislu, da ‘nahranimo svojega soseda‘, ampak da ‘nahranimo cel svet?‘ Zdaj ko Evropska unija propada, bomo morda začeli deliti hrano med seboj, čeprav na milijone ljudi v drugih delih sveta umira zaradi lakote, in to že desetletja. Bomo pomislili tudi nanje, ne samo na svoje sosede, če bo gospodarska kriza v naših državah rešena?
Obenem sploh ne gre samo za vprašanje delitve naše hrane z lačnimi prebivalci sveta, temveč za zaustavitev kriminalnega ravnanja, ki povzroča stradanje ljudi v svetu obilja in za zaustavitev neprestane kraje virov svetovnim revežem. Pri tem gre zares za vprašanje kraje in nezakonitosti; vladam bi moralo biti prepovedano, da kdorkoli umre zaradi pomanjkanja hrane, ki jo je v obilju na voljo. V tem smislu medsebojna delitev hrane še ne pomeni, da bi morali mi sami kot posamezniki deliti svojo hrano z lačnimi ljudmi v oddaljenih državah. Če zaradi lakote trpi nekdo v naši bližini in z njim delimo svojo hrano, potem je jasno, da bo rezultat dober – to osebo lahko rešimo pred nepotrebnim hiranjem. Vendar je v svetu na voljo več kot dovolj hrane, transportnih ladij in letal, na voljo je dovolj tehnologije, da bi lahko zagotovili distribucijo hrane vsem ljudem, ki jo potrebujejo. Kako lahko posameznik pride do točke, ko nima dovolj hrane in je hkrati ni zmožen zagotoviti svoji družini? V tej smeri moramo raziskovati, če želimo o tej zadevi razmišljati v smislu pravičnosti, in nikoli ne smemo pristati na rešitev, da se v oddaljene svetovne regije pošiljajo prehranski paketi iz premožnih gospodinjstev.
Na splošno se zdi, da gre vse pogostejša debata o medsebojni delitvi hrane v eno od dveh različnih smeri. Okoli ideje medsebojne delitve hrane lahko oblikujemo nov koncept, ki je omejen na našo družbo ali lokalno skupnost. Ali pa poskušajmo ponotranjiti razumevanje, da hrana pripada vsem ljudem, in razširimo svoje zavedanje na planetarno raven, da bi podprli vizijo o enem človeštvu. Ena od teh dveh smeri je v svojem bistvu konservativna in egocentrična, saj tako razmišljamo le v okviru tega, kaj je dobro za nas in za našo lastno državo. Če pa razmišljamo o nujnosti medsebojne delitve hrane na svetovni ravni in če se na novo naučimo razmišljati o tem, kaj je dobro za svet kot celoto, potem ima ideja medsebojne delitve za končanje lakote v sebi pravi pomen revolucije. Tistega dne, ko se nam bo medsebojna delitev intuitivno razodela kot temelj pravičnosti, sočutja, zdravega razuma in še posebej kot podlaga naše zrelosti in odgovornosti, se bo v naši kolektivni zavesti zgodila revolucionarna eksplozija. Če nam je jasno, kaj pomeni medsebojna delitev na globalni ravni in če naše aktivnosti temeljijo na revoluciji, ki izhaja iz srca, potem morda lahko govorimo o pomenu medsebojne delitve v povezavi s hrano.
Če pa bomo razmišljati o medsebojni delitvi hrane samo na osnovi dobrodelnosti, potemtakem nikoli ne bomo dosegli ekonomskega razumevanja, ki je potrebno, da se vsem ljudem na svetu zagotovi neovirano zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. Ko bomo resnično zainteresirani, da se vsakemu Zemljanu zagotovi zadostna količina hrane, primerno prebivališče in ustrezna skrb, bo v naši družbi dobrodelnost postala zastarela oblika mišljenja, ki bo izzvenela in postala stvar preteklosti. Dokler ne bomo razmišljali o medsebojni delitvi hrane v razmerju do pravičnosti in izkoreninjenja lakote, potem principu medsebojne delitve odrekamo njegovo plemenitost in integriteto. Princip medsebojne delitve ima prav tako svoje dostojanstvo, zato tega plemenitega principa ne smemo degradirati s sentimentalnostjo ali s povezovanjem z dobrodelnostjo. Seveda je prav in ključnega pomena, da se v globoko razdeljeni družbi, ki vsakomur ne omogoča dostopa do osnovnih življenjsko pomembnih dobrin, hrano deli na osnovi dobrodelnosti, vendar je to povsem nekaj drugega kot medsebojna delitev svetovnih virov. Ekonomska medsebojna delitev na globalni ravni je predpogoj umetnosti življenja. Pomeni postaviti stvari na svoje pravo mesto, usmeriti in preusmeriti svetovne dobrine z namenom zadovoljitve osnovnih potreb vseh ljudi. V povezavi s hrano to pomeni, da moramo ekonomski sistem prestrukturirati tako, da bo na svetovni ravni usmerjal žito, zelenjavo, sadje in druga živila tja, kamor spadajo – kar pred vsem drugim pomeni na prazne krožnike revnih in lačnih ljudi sveta. Glede na velike razsežnosti krize mora biti v prvi fazi večji poudarek na globalni redistribuciji hrane kot pa na globalni medsebojni delitvi hrane. Le kako bi lahko prerazporedili hrano, ki se proizvaja in transportira po vsem svetu zgolj na podlagi komercialnih dobičkov? To je jedro problema – v odporu tistih, ki jih zanima samo prodaja hrane za njihovo materialno korist. To je seveda razlog, zakaj bo globalna redistribucija hrane za končanje lakote prvo znamenje, ki bo na tem planetu oznanilo pravilne medčloveške odnose in pravičnost.
Prehranska pravičnost
Prav tako moramo razmisliti, če smo lahko še bolj jasni, ko govorimo o pomenu pravičnosti v odnosu do hrane. Ko oseba v naši družbi stori kaznivo dejanje in umori drugo osebo, je poslana v zapor. Vendar pa ima tudi kot zapornik dostop do osnovnih dobrin, zagotovljene ima dovolj hrane in država ne dovoli, da bi stradal. To je tisto, čemur pravimo pravičnost. Hkrati pa imamo po vsem svetu na milijone ljudi, ki iz dneva v dan živijo v smrtno nevarnem stanju revščine in države zanje ne storijo skorajda nič. Kakšen družbeni zločin so ti ljudje zakrivili? Kakšne pravice jim pripadajo? Očitno je, da v svetu neenakosti in revščine ne more biti pravičnosti, vse dokler vlade ne izpolnijo svoje dolžnosti, da bi pomagale vsem svojim ljudem. Vloga vlade je, da služi, in to ne samo ljudem, ki so jo izvolili; njena naloga je, da služi vsem ljudem, ne glede na to, kdo so in kje na svetu živijo. Kaj torej pomeni to za milijone ljudi, ki so brezsramno odrinjeni na rob družbe in lačni? Morali bi določiti minimalno osnovo, kar bi pomenilo, da četudi ste revni, četudi nimate veliko premoženja, četudi nimate dovolj denarja, da bi po svetu potovali z letali, bi morali imeti vsaj dovolj hrane, da ne bi bili v nevarnosti, da umrete zaradi lakote ali podhranjenosti. To pomeni, da bi moral 25. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah postati temeljni princip vsake države, kar je skorajda v popolnem nasprotju z današnjim stanjem. Celo v Indiji, v državi z največjim številom podhranjenih ljudi na svetu, vlada vsako leto za vojaške izdatke nameni približno 40 milijard dolarjev navkljub dejstvu, da država ni v vojni. Koga si vlada prizadeva vojaško zaščititi, ko pa vsak dan več tisoč otrok umre zaradi bolezni, ki so povezane s pomanjkljivo prehrano? Indija sama pridela več kot dovolj hrane, da bi nahranila vse svoje ljudi. Kaj preprečuje vladi, da bi v parlamentarni postopek poslala zakon, kjer bi bilo zapisano, da je ‘hrano treba preusmeriti k revnim milijonom prebivalcev'!
Nikoli ne bomo uspeli spremeniti zgrešenih vladnih prioritet, če bomo svoje dejavnosti omejili samo na delitev hrane med nami kot posamezniki. Kar moramo storiti, je, da pridemo skupaj, združimo moči in demonstriramo pred vlado ter ji sporočimo: 'Dovolj je! Prenehajte s svojim početjem!' Toda namesto, da bi skupaj zahtevali, naj naše vlade lačnim takoj razdelijo hrano, se veliko tistih, ki sodelujejo pri pobudah za medsebojno delitev hrane obnaša, kot da smo v vojnem stanju. Hrana se donira, zbira, rešuje pred propadom in prerazporeja, da bi vsaj tistim, ki nimajo denarja, zagotovili dostop do presežkov hrane na ravni države. To je spoštovanja vredna stvar, vendar na naše ulice ne padajo bombe in sprejete niso bile nikakršne prehranske omejitve. Zakaj potem svetovne zaloge hrane ne dosežejo ljudi, ki jo najbolj potrebujejo, čeprav jo je več kot dovolj za vse? O razlogih za to je bilo opravljenih že veliko diskusij in njihovo sporočilo je jasno: zato ker nepredvidljive tržne sile narekujejo cene hrane. Ker vsesplošna komercializacija hrane povzroča, da se hrana za prihodnje dobičke na skrivaj skladišči, da se meče v odpadke, da se z njo špekulira in se prodaja za krmo v industrijski govedoreji. Bomo v odgovor na pošastne krivice, ki jih povzroča to stanje, nahranili nekoga v svojem sosedstvu in potem srečni odšli domov? Velikansko število smrtnih žrtev zaradi lakote, ki jih je mogoče preprečiti, zahteva takojšen odziv svetovnih vlad. Prvi korak k spremembi tega položaja je torej razumevanje, da nismo v vojni, da je v svetu na voljo obilo hrane in da so naše vlade s svojimi nepremišljenimi politikami krive za pomanjkanje hrane. Kako bi se sicer lahko prehranska kriza bibličnih razsežnosti znova in znova ponavljala? Prišel je čas, ko moramo reči: Dovolj je!
Svetovne vlade so tiste, ki imajo moč, da spremenijo zakone, da regulirajo delovanje korporacij in da hrano preusmerijo tja, kjer je potrebna. Celo korporacije kljub vsej svoji pokvarjenosti ne morejo biti kos združenim glasovom svetovnega prebivalstva. Iz kateregakoli zornega kota gledate, je ključ do sprememb kolektivna moč običajnih ljudi. Če se dovolj ljudi združi in zahteva od skorumpiranega voditelja vlade, da mora zapustiti svojo pisarno, potem bo politik odšel, čemur smo bili priče v Egiptu. Če dovolj ljudi bojkotira izdelke največjih kmetijskih korporacij, potem bodo prisiljene spremeniti svoje destruktivne prakse, ki povzročajo revščino in ohranjajo lakoto. Od nas je odvisno, običajnih moških in žensk dobre volje, da se postavimo za svet, v kakršnem želimo živeti. Rojeni smo, da služimo drugim ljudem, rojeni smo, da pomagamo tistim manj srečnim od sebe, in vlade nam s svojimi perfidnimi zakoni in politikami to odrekajo; koliko časa se bomo temu še prilagajali, medtem ko naši bratje in sestre umirajo zaradi lakote in bolezni?
Postati moramo aktivisti ter se združiti ne glede na to, kje v svetu živimo, in skupaj bomo lahko zaustavili to krivico. Čas je za velike demonstracije, ki se ne smejo končati, dokler ne bodo naše vlade krize lakote začele ustrezno obravnavati. Ne smemo ponoviti tega, kar se je zgodilo v času protestov proti vojni v Iraku leta 2003, ko so se milijoni ljudi po vsem svetu zbrali za en vikend, nato pa odšli domov, kar je politikom omogočilo, da so nadaljevali s svojimi vojaškimi strategijami. Vztrajati moramo v vseh državah in v vseh glavnih mestih, dokler vlade ne bodo na mednarodni ravni pričele z aktivnostmi koordinacije nujnega programa redistribucije hrane. Nikoli ne bo dovolj, če si bomo namensko prizadevali samo za delitev hrane v okviru svojih lokalnih skupnosti; kritični obseg razmer v svetu od nas zahteva, da pridemo skupaj in se z zavedanjem, kaj se dogaja po svetu, organiziramo in od svojih vlad zahtevamo, da se nahrani vsakogar na tem svetu. Celo ljudje, ki delijo hrano na ravni lokalne skupnosti in tisti, ki to hrano prejemajo, morajo združiti svoje moči, oditi ven in demonstrirati za nepreklicno odpravo lakote!
Vstaja ogorčene javnosti
Brez vstaje ogorčene javnosti nikoli ne bomo priče preureditvi globalnih prioritet, obsežni preusmeritvi finančnih sredstev v najrevnejše predele sveta in usklajenega prestrukturiranja svetovnega gospodarstva, s čimer bomo zagotovili popolno izkoreninjenje skrajne revščine in nikoli več dopustili, da bi se ponovila. Vendar si ne smemo delati utvar, da bodo obstoječi voditelji vlad sami od sebe sprejeli prepričljive pozive svetovne javnosti, da končajo lakoto. Vemo, da imajo vlade po vsem svetu ustrezna sredstva za hitro končanje trpljenja milijonov ljudi, vendar to ne pomeni, da je v njihovem interesu to tudi storiti. Samoumevno je na primer, da so le strateški in ekonomski interesi spodbudili tuja posredovanja v pozabljenih konfliktnih območjih Afrike; kako daleč so potemtakem šele možnosti za uzakonitev nujnega medvladnega programa za obnovo te opustošene regije in za ureditev razmer za njene razlaščene prebivalce. Četudi bi bila prisotna politična volja za takšno obsežno pomoč in podporo ljudem, bi bile trenutne metode, ki se uporabljajo za pomoč revnim v manj razvitih državah, še vedno nezadostne, kakor je na primer nezadostna Uradna razvojna pomoč (Official Development Assistance). Ta je ostanek zelo starega in povsem izrojenega sistema, zato je skrajni čas, da se institucionalizirana dobrodelna pomoč nadomesti z mednarodnim programom usklajenih aktivnosti za dokončno izkoreninjenje lakote in za prenehanje nepotrebnega izključevanja velikega dela prebivalstva.
Bodo današnji voditelji držav razumeli, kaj je treba storiti za reševanje revščine in nepravičnosti, tudi če jih v to prisili svetovno javno mnenje? Morda ja, morda pa tudi ne. Morda je prvi korak, ki ga mora narediti javnost, da izloči vse stare politike, ki podpirajo status quo, in na položaje vpliva in oblasti postaviti več običajnih ljudi zdravega razuma. Usposobljeni običajni ljudje svet razumejo zelo drugače kot bogati politiki, ki so se izobraževali v zasebnih šolah in na elitnih univerzah. Zdrava pamet v vsaki državi pripada običajnim ljudem, saj so oni tisti, ki razumejo potrebo po pravičnosti, ki v očeh drugih ne želijo postati ‘nekdo' in ki želijo samo služiti javnemu dobremu. Niso takšni kot vladni birokrati, ki delajo brez vizije in v skladu z ideologijo, ki služi samo bogatim ljudem, družbenim elitam in mogočnim korporacijam.
To je eden od razlogov, zakaj v naši družbi zdravi razum ni nikoli prevladoval, saj so ga že davno tega ugrabile dominantne vlade in njihovi nepremišljeni voditelji. V resnici konservativni voditelji držav niso opremljeni za spremembe, ki so pred nami, in to iz očitnih razlogov. Prvič to ni njihova krivda; saj niso bili usposobljeni za izvajanje politik, ki bi omogočile nahraniti svetovno prebivalstvo in zaustaviti desetletja trajajočo destruktivno komercializacijo. Drugič, bili bi šokirani, če bi jih zaprosili za takšne spremembe. Rekli bi vam: ‘Oprostite, ampak imamo za več milijard dolarjev pogodb z drugimi državami, in zdaj me prosite, da naj ogrozim dolga leta trdega dela za naše nacionalne interese? Tega preprosto ne morem narediti!‘ Zahtevati od takšnega politika starega kova, da preoblikuje svoje politične prioritete, je lahko nevarna napaka, saj se boste z vztrajanjem, da upošteva zahteve javnosti, na koncu morali zateči k nasilnim prijemom prepričevanja. Nasilje pa ni pravi način za medsebojno delitev globalnih virov oziroma za zahteve po medsebojni delitvi. To je razlog, zakaj morajo stare vlade oditi. Ne smemo zapravljati časa in ponovno glasovati zanje. Nobenega smisla nima protestirati proti tem politikom z namenom, da bi popolnoma spremenili svoje politične usmeritve, saj tega ne bodo nikoli naredili. Zatorej morajo zapustiti svoje pisarne! Morajo oditi!
Doktrinirane oblasti moramo zamenjati s svežimi močmi, z običajnimi ljudmi, ki so tukaj, da s hvaležnostjo, ponižnostjo in z modrostjo služijo človeštvu. Kajti pametni običajni ljudje se bodo zavedali, zakaj so bili izvoljeni, česar dosedanji politiki na položajih niso nikoli vedeli. V nevladnih organizacijah je na primer veliko izkušenih ljudi, ki delajo z držo nesebičnega služenja človeštvu in natančno vedo za spremembe, ki so na različnih področjih potrebne. Ta vrsta ljudi bi morala izdelati program političnih aktivnosti, ki bi ga vlade vključile v svoje delovanje, medtem ko bi morali Združeni narodi na tej podlagi oblikovati skupen mednarodni program gospodarskega prestrukturiranja in redistribucije globalnih virov. Množica nevladnih organizacij po vsem svetu opravlja delo, ki bi ga morale že od nekdaj opravljati naše vlade, kot je na primer zdravljenje okolja, prehrana lačnih ljudi in pomoč revnim ter oblikovanje takšnih politik, ki bi utrle pot k boljšemu svetu. Tisto, za kar se zavzemajo napredne in humanitarne nevladne organizacije, dejansko predstavlja najboljše, k čemer bi morale težiti naše vlade. Torej moramo odsloviti ortodoksne politike in izbrati usposobljene običajne ljudi, modrost nevladnih organizacij pa mora postati vodilo dela naših novih vlad. Ko bomo ustavili nered, ki so ga ustvarile pretekle in zdajšnje vlade, ki so sledile razdvajajočim zakonitostim komercializacije, bodo lačni končno lahko jedli, škoda bo postopoma odpravljena, ostalo pa bo temu naravno sledilo. Vsaka država že ve, kaj hoče. Če bomo le poslušali ugledne mislece v številnih ljudskih gibanjih in aktivističnih nevladnih organizacijah, bomo od njih dobili potrebne odgovore.
Naša kolektivna samovšečnost
Ob zgoraj omenjenih trditvah lahko veliko ljudi meni, da je preveč idealistično pričakovati združeno javno podporo, ki bi se osredotočila na trpljenje skrajno revnih ljudi. Zakaj od več sto protestov, ki so na primer spontano izbruhnili v vsaki državi, še vedno nismo videli nobenih demonstracij na naših mestnih trgih za končanje revščine, ki povzroča lakoto? To je pomembno vprašanje, ki bi ga morali preučiti, čeprav odgovor morda že poznamo. Ker se nam zdi normalno, da v drugih delih sveta ljudje umirajo zaradi lakote. Navajeni smo tega; to se dogaja že dolga desetletja. Odgovor, kaj moramo storiti, je enostaven, moramo se združiti in zbrati pred svojimi vladami in z močjo milijonov glasov krepko udariti s svojo preprosto zahtevo, dan za dnem na mirnih protestih, dokler se nekaj ne naredi. Toda takoj zdaj je naša naloga, da med seboj zamenjujemo hrano, da doniramo dobrodelnim organizacijam ali da si obroke delimo na lokalnih druženjih in srečanjih. Med mnogimi organizacijami, ki so nastale na podlagi ideje medsebojne delitve hrane, jih večina niti ne omenja dejstva, da ljudje v oddaljenih državah stradajo. In zakaj ne? Ker je veliko varnejše omejiti idejo o medsebojni delitvi na raven naše lastne države ali lokalne skupnosti. Veliko manj se nagibamo k mnenju, da bi se morala medsebojna delitev uveljaviti po vsem svetu, ker bi potem morda morali razmisliti o svojih življenjskih slogih v odnosu do najrevnejših ljudi na svetu ali pa bi morda morali zavzeti stališče proti vladi in njeni politiki.
Tudi če vemo, kakšna je prava razsežnost nezanesljive preskrbe s hrano v revnih državah, se na idejo medsebojne delitve rajši odzovemo na omejen in vase zagledan način, ne da bi izstopili iz svojega varnega udobja. Raje bi organizirali prireditev v imenu medsebojne delitve hrane, čeprav na milijone ljudi trpi zaradi lakote. Lahko se počutimo dobro, ko sodelujemo v takšnih dejavnostih delitve hrane, ampak konec koncev gre samo za podaljšanje našega samozadovoljstva, ki pomen ideje medsebojne delitve zreducira v ‘-izem' ali fantazijo. To nima nobene zveze s kritičnimi razmerami v svetu in s tem v ničemer ne prispevamo k preživetju človeštva. Samovšečnost je kakor voda; ko jo nekaj spravi v tek, steče povsod, kamor je mogoče, vendar vedno išče ravnovesje in si prizadeva za vrnitev na prvotno mesto. Naša samovšečnost je prav takšna, ker vedno težimo k lastni varnosti in ker vsi iščemo skrivališče, da bi se lahko skrili pred svojimi strahovi. Samovšečnost in strah sta eno in isto, kajti eden ne more obstajati brez drugega. Vsi smo zelo prestrašeni in delujemo, kot da bomo živeli še tisoč let, čeprav so napetosti v svetu tako ekstremne, da ga lahko brez drastičnih sprememb že kaj kmalu uničimo. Vsi smo krivi za krizo naše civilizacije, nihče ni oproščen zaradi zmede v naši družbi, ki smo jo skupaj podedovali in ki jo vedno znova kot tako obnavljamo, generacijo za generacijo.
Na koga moramo potemtakem usmeriti prst, ko gre za grozodejstva lakote? Vemo, da vlade niso zainteresirane za redistribucijo hrane v kraje, kjer je najbolj nujno potrebna, velike korporacije pa povzročajo lakoto s komercializacijo hrane in marginalizacijo revnih ljudi. Mogoče pa smo mi sami bolj krivi kot naše vlade in korporacije, ker v svoji brezbrižnosti le malo naredimo za preprečitev takšnega stanja, ki se leto za letom nadaljuje. Na žalost nihče ne more predramiti drugih ljudi, da bi demonstrirali in vlade prisilili, da bi si za globalno prioriteto postavile izkoreninjenje lakote. Samo omenjena zavest lahko vodi k razumevanju, da je preprečitev prikrajšanja hrane moralni imperativ in da ni opravičljivo, da bi kdorkoli umrl zaradi pomanjkanja hrane, ki jo je v obilju na voljo. Kar pomeni, da so nepotrebne smrti zaradi lakote v svetu obilja končna posledica našega kolektivnega samozadovoljstva in tega brutalnega dejstva nikakor ne moremo zanikati. Ne naše vlade, ne korporacije, ne skrivne zarote, mi smo tisti, ki smo najbolj krivi.
Medsebojna delitev za končanje lakote
Kaj torej lahko rečemo, da princip medsebojne delitve v resnici pomeni, še zlasti v zvezi s hrano? Kot smo se že prepričali, to pomeni končanje lakote na podlagi nujne mednarodne akcije. To pomeni zagotoviti, da imajo vsak moški, ženska in otrok na svetu dostop do hrane, ki naj bo povsod na voljo. To je res tako enostavno. Ne gre za zapleteno situacijo, čeprav bi nas zastopniki komercializacije v to radi prepričali. Le kakšen je ta sistem, ki preko svojih zapletenih zakonov in politik ustvarja tako velikanski razkol v naših družbah in ki ga na koncu nihče zares ne razume. Toda to ne pomeni, da moramo o problemu hrane razmišljati na zapleten način, kajti v svojih skupnih potrebah smo kot človeška bitja vsi enaki. Princip medsebojne delitve, kadar se uporablja za distribucijo hrane, v končnem smislu pomeni, da nihče na tem svetu nikoli več ne sme umreti zaradi lakote. Princip medsebojne delitve pomeni, da bo imel vsakdo dostop do varnih in hranljivih živil, dokler v našem besednjaku beseda ‘medsebojna delitev' nič več ne bo povezana z besedo ‘hrana'. Resnični pomen uvajanja medsebojne delitve v svetovne zadeve je, da prinaša ravnovesje v človeško družbo in v naravo, tako da je vsemu in vsakomur na tem svetu zagotovljena njegova božanska pravica, da se razvija. Zato globalna medsebojna delitev hrane pomeni veliko več kot le končno izkoreninjenje lakote, kajti ta delitev nas bo vodila k novemu globalnemu zavedanju o našem razmerju do drugih ljudi in do narave.
Seveda pa se mora to zavedanje odražati v korenitih spremembah vladnih politik, kot so na primer nepravična trgovinska pravila in neprimerne kmetijske subvencije. Številne zakone je treba dokončno zavreči, če želimo, da bomo hrano rešili iz zapletenih procesov komercializacije. Na dolgi rok se bomo morali naučiti živeti bolj preprosto, tako da ne bomo po nepotrebnem proizvajali več hrane, kot jo potrebujemo, in da je nič več ne bomo metali stran. Vse dokler bomo neprestano pridelovali več in več hrane v neskončnem hlastanju za komercialnimi dobički, bomo brez pravega cilja uničevali naš planet, pri čemer pa ne bomo imeli nobenega zagotovila, da bodo vsi ljudje ustrezno nahranjeni. Zato bo prva faza delitve hrane na svetovni ravni vključevala redistribucijo žitaric in drugih osnovnih živil; iz tega procesa redistribucije pa bo druga faza zahtevala novo preprostost v našem odnosu do hrane, tako da jo bomo pridelali le toliko, kot je potrebujemo, in ne bomo več škodovali zemeljskim naravnim virom. To pa bo posledično jasno pokazalo, kakšno vlogo igrajo kmetijske korporacije, ki jih je prav tako treba prisiliti, z neizprosno trdnostjo svetovnega javnega mnenja, da plačajo svoj ‘pravični delež' pri redistribuciji hrane, in sicer s temeljito reformo svojega trenutnega pristopa k industrijskemu kmetijstvu. Vse pa je na koncu odvisno od naše kolektivne pripravljenosti, da se zberemo na ulicah in da tam vztrajamo tako dolgo, kot še nikoli doslej, vse dokler medvladna telesa in nova ekonomska ureditev ne bosta zagotovila, da bo imel vsakdo omogočen dostop do zadostne količine hrane. Vemo, da imamo finančna sredstva, da to storimo že samo s preusmeritvijo naših davkov, ki se zdaj nezakonito porabljajo za vojaške proračune. Vemo, da imamo hrano, strokovno znanje, zmogljivosti in vse druge potrebne vire. Torej, kaj še čakamo? Združimo se in pojdimo pred svoje vlade ter zahtevajmo izjemne ukrepe za dokončno izkoreninjenje lakote!
Mohammed Sofiane Mesbahi je ustanovitelj organizacije STWR (Share The World’s Resources – Medsebojna delitev svetovnih virov).
Uredil: Adam Parsons
Prevod v slovenski jezik: Rok Kralj.
Photo credit: Shutterstock