Vizija ekonomije delitve je v zadnjih letih prevzela domišljijo javnosti, toda kaj ta vizija pomeni v povezavi s prepletajočimi se svetovnimi krizami?

V tej knjigi Mohamed Sofiane Mesbahi trdi, da bi morala biti ideja o medsebojni delitvi virov vedno usmerjena k našim vladam, zlasti kot odgovor na tragedijo nepotrebne revščine in lakote. Predstavil je zamisel o tem, kaj pomeni uveljaviti načelo sodelovanja v svetovnih zadevah prek Združenih narodov, kar ima globoke osebne in politične posledice. Kajti kot pojasnjuje avtor, ne moremo vzpostaviti pravičnega ekonomskega reda brez občutka naše globalne enotnosti in enosti ter navsezadnje nove duhovne izobrazbe, ki temelji na umetnosti življenja in samouresničevanja.

Predgovor urednika
I. Kaj pomeni »medsebojna delitev«?
II. Od notranje k zunanji ekonomiji delitve
III. Duhovno izobraževanje za umetnost bíti
IV. Ezoterični pomen Združenih narodov
V. Problem moderne tehnologije
Zaključek
Priloga: Ekonomija daru in neposredna menjava
Opombe
Tiskana izdaja te knjige je na voljo tudi v naši spletni trgovini.

Predgovor urednika

Ker je bila ta knjiga natisnjena konec leta 2021, pet let po tem, ko je bila prvotno objavljena na spletni strani sharing.org, je zanimivo opazovati, kako se je navdušenje nad idejo ekonomije delitve bistveno zmanjšalo. Zaradi zelo različnih interpretacij njegovega pristnega pomena je bil izraz vselej dvoumno pojmovan. Velik del širše javnosti danes verjetno še vedno razume ekonomijo delitve v njenem tradicionalnem in skupnostnem smislu, da si ljudje med seboj prosto delijo premoženje ali prostovoljno pomagajo manj srečnim v družbi. Hkrati so številni sodobni zagovorniki medsebojne delitve še vedno navdušeni nad razvojem medvrstniških (peer-to-peer) tehnologij za preoblikovanje človeških odnosov in reševanje nujnih družbenih problemov.

Avtorjev namen ni bil nikoli, da bi se neposredno vključil v to novo gibanje medsebojne delitve ali kritiziral njegov nenaden razvoj v letih po finančnem zlomu. Vendar pa se zdi, da so se napovedi iz prvega poglavja izkazale za resnične. Novi poslovni podvigi na dobičku temelječe ekonomije delitve so vlagateljem prinesli milijone, toda ali so storili kaj, da bi dvignili zavest javnosti o naraščajočih človeških in okoljskih izrednih razmerah v svetu? Ali ni torej neizogibno, da te komercializirane oblike medosebne delitve sčasoma »propadejo in dolgoročno postanejo odveč«?

Toda resnična moralna in politična ideja ekonomije delitve ostaja za naša življenja v enaindvajsetem stoletju izjemno pomembna. Z avtorjeve perspektive kot ustanovitelja organizacije Share The World’s Resources (STWR; Medsebojna delitev svetovnih virov) je ta ideja vedno pripadala revnim, zlasti tistim, ki trpijo za akutno podhranjenostjo in za drugimi oblikami hudega pomanjkanja osnovnih dobrin. To je ideja, ki bi morala biti vedno usmerjena k našim vladam, vendar ne samo na nacionalni, temveč tudi na globalni ravni prek Združenih narodov, da bi odpravili revščino, konflikte in ekološko uničenje. Pravo družbeno gibanje za medsebojno delitev je torej utemeljeno na energičnem prizadevanju za pravičnost in človekove pravice in vključuje vse, ki se trudijo preurediti svetovne prioritete v imenu večjega skupnega dobrega.

To preprosto razumevanje ekonomije delitve je na žalost še daleč od tega, da bi doseglo osrednjo javnost. Toda Mohammed Mesbahi gre še veliko globlje pri razmisleku o notranjih oziroma duhovnih razsežnostih načela medsebojne delitve, kar kaže na njegove najbolj dolgoročne in notranje transformativne posledice. To nas posledično vodi do razmisleka o pomenu novega duhovnega izobraževanja, ki temelji na umetnosti bíti in samouresničitve, kot se kaže v naukih večne modrosti, ki so bili predstavljeni človeštvu postopno, skozi tisočletja.

Takšno raziskovanje obsega najvišjo interpretacijo ekonomije delitve, katere čas šele prihaja. Upajmo, da ne bo dolgo, dokler ljudje povsod ne sprejmejo te pionirske vizije in tako začnejo trdo delo preoblikovanja našega tragično razdeljenega sveta.

London, Združeno kraljestvo, junij 2021
 

I. Kaj pomeni »medsebojna delitev«?

Energija, ki jo imenujemo ljubezen, je bila vselej tu, da nas vodi skozi
naše osebno življenje in duhovni razvoj. Ampak iz življenja
v življenje smo bili nagnjeni h gledanju v drugo smer, kar že od nekdaj
piše žalostno in bolečo zgodovino naše disfunkcionalne civilizacije.

Kaj je ekonomija delitve in kakšna je njena vloga ter pomen za svet, v katerem danes živimo? Če boste poskusili to vprašanje raziskati ob pomoči interneta, boste naleteli na številne razprave in zavajajoče opredelitve. Ekonomijo delitve pogosto razumemo kot rastoč pojav novega tisočletja, ki izkorišča informacijsko tehnologijo in medvrstniške platforme (peer-to-peer) in posameznikom omogoča medsebojno delitev blaga in storitev ob pomoči neposredne menjave (barter), najema ali izmenjave zasebnega premoženja. Znova se uveljavljajo tudi nedenarne pobude v širših okvirih ekonomije delitve, ki lokalnim skupnostim omogočajo več medsebojne delitve v vsakdanjem življenju, bodisi znotraj neformalnih skupin, ki jih združuje skupni cilj in namen, bodisi v obliki organiziranih kooperativnih oblik, ki zagotavljajo skupni dostop do znanja in spretnosti, časovnih bank in proizvodnih prostorov. Navkljub nekaterim polemikam, ki so zaznamovale najbolj priljubljene pobude v zadnjih letih, imajo mnogi izmed njihovih vodilnih zagovornikov še vedno idealistično vizijo o tem, kako lahko ekonomija delitve pomaga spodbujati družben prehod k enakopravnejšemu, participativnemu in okoljsko trajnostnemu svetu.[1] 

Toda ali so te visokotehnološke inovacije res vse, kar v sodobnih družbah pomeni »medsebojna delitev«? In ali je res, da je danes ekonomija delitve še vedno v povojih, kot pogosto trdijo tisti, ki komentirajo ta hitro rastoči trend? Dejstvo je, da je bila medsebojna delitev vedno z nami kot izrazito človeška lastnost, prav tako je to načelo tudi del nižjih kraljestev narave, pa tudi višjih duhovnih ravni, kar je pomembna hipoteza v ezoterični filozofiji. V naših domovih in v vrstniških skupinah smo si od nekdaj delili, ne da bi potrebovali pametne telefone in visoke tehnologije. Delimo si hrano, ogrevanje in druge osnovne življenjske potrebščine, prav tako tudi življenjski prostor, skupne obroke in vzajemno podporo, ki je bistvenega pomena za naše zdravje in blaginjo. Z našimi sosedi in v okviru skupnosti si delimo skupna zemljišča; delimo si ceste, javni prevoz, zrak in naravo, ki nas obdaja. Človeštvo nikoli ne bi preživelo, vse od najzgodnejših hominidov, če si ne bi delili na medosebni in skupnostni ravni, kar je evolucijska lastnost, ki jo znanstveniki, ki proučujejo človeško vedenje, in antropologi že dolgo priznavajo kot neločljiv del naše človeške narave.[2]

Prav tako je to lastnost, ki se tako na državni kot na globalni ravni neizogibno izraža, vendar šele v svoji začetni oziroma slabo izraženi fazi, z ustrezno dejavnostjo vlad v imenu skupnega dobrega. Rimski imperij je bil na primer znan po institucionalizaciji številnih oblik ekonomije delitve, medtem ko ima sodobna socialna država svoje korenine v nemškem cesarstvu, v času kanclerja Bismarcka okoli leta 1880. Nacionalna zdravstvena služba Združenega kraljestva, ki je bila ustanovljena leta 1940, je v sodobni zgodovini morda najpomembnejši primer ekonomije delitve v okviru države, ki vse državljane ščiti pred življenjskimi negotovostmi, v takšni ali drugačni obliki pa so ta sistem uporabili tudi v drugih državah Zahodne Evrope in v drugih industrializiranih državah. Od številnih različnih ravni in načinov medsebojne delitve znotraj držav je ideal univerzalnosti pri zagotavljanju socialnih storitev in socialne zaščite prek politik redistribucije najbolj praktičen izraz ekonomije delitve, ki ga je človeštvo do zdaj uresničilo.[3]

Seveda se s tem preprostim opazovanjem vsi ne strinjajo. Temeljna načela takšnih javno financiranih sistemov – enake možnosti za vse, pravična porazdelitev bogastva in kolektivna odgovornost za zaščito temeljnih človekovih pravic za vsakogar – so zdaj ogrožena zaradi vse večje tržne naravnanosti naše družbe. Dejansko je iz razlogov, ki jih bomo podrobneje pojasnili, izvajanje teh načel na globalni ravni v okviru medvladnega sodelovanja v začetku 21. stoletja daleč od realnosti kljub hitri mednarodni integraciji v zadnjih desetletjih v smislu čezmejne trgovine, migracijskih tokov, tujih naložb in drugih razsežnosti globalizacije.[4] Navkljub temu pa ostaja dejstvo, da je bila ekonomija delitve v takšni ali drugačni obliki vedno z nami, zato je zmotno verjeti, da je ekonomska praksa delitve danes še vedno v povojih. Jasno bi moralo biti, da je medsebojna delitev od nekdaj igrala vlogo v našem vsakdanjem življenju, ne glede na to, kako dolgo se že izogibamo izjemno pomembnemu manifestiranju tega načela, ki bi podkrepilo naš globalni ekonomski sistem. Šele zdaj se zdi, da smo se nenadoma začeli zavedati pomena medsebojne delitve in sodelovanja kot temeljev ekonomskega življenja, čeprav je to zavedanje v veliki meri omejeno na nastajajoče oblike sodelovanja na komercialnem področju.

Da ne bo pomote, te dejavnosti, ki temeljijo na vzajemnem dostopu do izdelkov in storitev, so vsekakor šele v povojih, čeprav v resnici pomenijo oživljanje starodavnih praks medsebojnih odnosov v družbi, ki jih zdaj olajšujejo sodobne poslovne metode in napredne računalniške tehnologije. Osnovni način interakcije je primerljiv z mnogo starejšimi človeškimi civilizacijami, razen da se zdaj vse dogaja veliko hitreje kot prej, in ob pomoči zelo inovativnih in sofisticiranih tehnik, kar vzbuja iluzijo popolne izvirnosti.

Prisoten je tudi nenavaden odnos med naprednimi tehnologijami, ki so se pojavile v zadnjih desetletjih, in navidezno hitrim minevanjem časa, kar lahko privede do občutka, da se družba razvija zelo hitro in da se celo približuje novo obdobje, v katerem lahko medsebojna delitev postane odločilen modus operandi v svetovnih ekonomskih in družbenih zadevah. Ta vtis se lahko zdi resničen, vendar ali smo pravilno razumeli, kaj medsebojna delitev pomeni za svet kot celoto, četudi smo se resno odzvali na to vizionarsko miselno obliko, ki vsepovsod prežema človeško zavest?

*
 

Preden besedi »ekonomija« dodamo besedo »delitev«, bi morali najprej premisliti človeško vrednost medsebojne delitve per se v kontekstu tega nesrečnega planeta, v katerem sile komercializacije ustvarjajo takšen kaos in uničenje. Če smo zares zainteresirani raziskovati, kaj medsebojna delitev pomeni v odnosu do svetovnih problemov, se moramo začeti zavedati, da je pobesnela komercializacija največja nevarnost, s katero se danes srečuje človeštvo. Komercializacija predstavlja popolno nasprotje medsebojne delitve, tako v teoretičnem kot v praktičnem smislu.[5] To se sicer zdi kot le še eno zelo osnovno opažanje, ampak kako lahko imate uspešno ekonomijo delitve na svetu, v katerem je prisotna velikanska neenakost po stoletjih kolonializma, imperializma in laissez-faire globalizacije, ki so pripeljali do takšnih razlik v življenjskem standardu v različnih državah in med njimi?[6] Pa vendar nekaj zagovornikov ekonomije delitve izhaja iz tega temeljnega razloga za nujno delitev svetovnih virov kot protistrupa za nadaljevanje zločina obsežnega pomanjkanja sredi obilja.

Morda mislite, da se revščina vztrajno zmanjšuje in zato svojim vladam prepuščamo, da rešujejo to problematiko. Ne nazadnje večina vodilnih politikov in poslovnežev še naprej širi to sporočilo na odmevnih konferencah, kot je letno srečanje Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu.[7] Celo nekatere dobrodelne in razvojne organizacije so padle v past prepričanja v mit, da bo z rastjo bogastva za peščico sčasoma imela od tega korist tudi večina drugih ljudi, ne glede na vidno naraščajočo neenakost premoženja in dohodka v do zdaj neprimerljivem obsegu.

Voditelji držav lahko obljubljajo, da bodo do leta 2030 ustavili vse oblike revščine, kot so nedavno zapisali v Razvojnem programu Združenih narodov po letu 2015.[8] Vendar ni težko zaznati zmote takšnih obljub, saj vlade še vedno delujejo v skladu s »paradigmo komercializacije«, o čemer smo že razpravljali v drugih publikacijah.[9] o se pravi, da si je v prevladujočem političnem kontekstu, za katerega je značilen pretiran vpliv velikih korporacij na vladne odločitve pri oblikovanju politik, skorajda nemogoče zamisliti države, da se zavežejo mednarodnim dogovorom, ki so potrebni za spoštovanje, zaščito in izpolnitev že sprejetih družbeno-ekonomskih pravic slehernega posameznika. Ali v trenutku, ko se približuje pričakovana nova svetovna finančna kriza, res verjamemo, da bodo imele strašne stiske najrevnejših državljanov takojšnjo prednost v očeh naših obstoječih državnih administracij? Ali verjamemo, da bodo plemenite elite, ki se zbirajo v Davosu, ustvarjale manjše dobičke v poslovnih odnosih, tudi če se skrajna revščina drastično poveča?

Vsakdo si lahko drzne postaviti takšne vrste političnih in moralnih vprašanj, če smo resnično zainteresirani, da bi se načelo medsebojne delitve lahko izvajalo kot globalni proces, ki omogoča zadovoljevanje skupnih potreb vseh ljudi v sleherni državi sveta. Na žalost pa ekonomija delitve, kot jo razumemo danes, še zdaleč ni porojena iz zavedanja, da mora človeštvo pravičneje deliti svoje vire kot odgovor na medsebojno povezane krize, ki izhajajo iz civilizacijske nuje. Zdi se, da je ekonomija delitve danes v glavnem povezana s komercialno dejavnostjo, z nejasnim kolektivističnim pojmovanjem doseganja potrošniškega udobja, ne pa tudi z zavestjo, da si moramo deliti obilje zemeljskih dobrin, če človeštvo želi preživeti. Prvo razmišljanje zagotovo ni povezano z idejo pomagati lačnim in revnim ljudem po svetu, trem milijardam ljudi ali več, ki trpijo zaradi podhranjenosti in drugih hudih prikrajšanosti, povezanih z revščino.[10]

Tudi tisti, ki se zavzemajo za okoljske koristi ekonomije delitve, nimajo prave predstave o pomenu medsebojne delitve glede na kritično svetovno situacijo. To je razvidno iz argumentov, da delitev avtomobilov povzroči zmanjšanje njihovega števila na cesti ali da knjižnice stvari pomenijo manj novih izdelkov, ki jih kupujejo posamezniki v premožnejših skupnostih. To je resda mogoče empirično potrditi, če pa o medsebojni delitvi razmišljamo samo v teh okvirjih, potem smo še vedno ujeti v pogojevanje ali »izme« potrošništva in omejujemo svojo zavest na idejo »zmanjšanja porabe«, ki nima v ničemer opraviti s pravo predstavo o ekonomiji delitve, ki se izraža na univerzalni ravni. Zelo previdni moramo biti pri prepoznavanju, kako se komercializacija skriva v teh novih tehnologijah in kako nas naredi slepe za sile, ki nas pogojujejo za nakupe in neskončno trošenje dragega blaga, medtem ko bomo ostali ravnodušni do velikih okoljskih in družbenih problemov v svetu okrog nas.

Približno 90 odstotkov domnevne ekonomije delitve je povezane s komercialnim ustvarjanjem dobička in se do neke mere izraža kot sebični interes, ne glede na morebitne pozitivne družbene učinke, ki lahko izhajajo iz uporabe teh sodelovalnih internetnih platform. Ali smo res prepričani, da tu lahko najdemo pravi pomen medsebojne delitve v skladu s svojimi najglobljimi filozofskimi in duhovnimi pomeni? Kar smo v resnici ustvarili, je le nova metoda za udobno življenje, čeprav je ta metoda zelo omejena s pobudami za ustvarjanje denarja, ki jih lahko natančneje opišemo kot prijaznejšo obliko komercializacije. Človeški um rad ustvarja nove metode in »izme«, tako kot duhovnik, ki verjame v določen koncept boga, potem pa gre študirat v semenišče, kjer so ustvarili njegov način razmišljanja o bogu. Ne da bi se zavedali svojega mentalnega pogojevanja in družbenega konformizma, so zagovorniki ekonomije delitve na žalost enaki pri spodbujanju udobnejšega in prijetnejšega načina življenja v nevzdržni, skrajno nepravični in vse bolj neenaki družbi, ki nima nobene smiselne povezave z notranjo duhovno realnostjo naših medsebojno odvisnih življenj.

Tako se bomo, namesto usmerjanja naše ideje ekonomije delitve v smeri emancipatornega pojmovanja pravičnosti in človekovih pravic, še naprej poniževali na raven zavesti korporativnih tržnikov, ki nas prepričujejo, naj »kupimo en izdelek, drugega pa dobimo zastonj«. Morda s promocijo idej sodelovalne potrošnje ali deljenega solastništva za nadobudne podjetnike ni nič narobe, vendar se ne smemo pretvarjati, da smo na novo izumili načelo medsebojne delitve za najvišje dobro čim večjega števila ljudi. V najboljšem primeru to načelo v psihološkem smislu razumemo kot manj stresen način življenja za bolj privilegirane ljudi.

Pogled na naravo medsebojne delitve z najglobljih filozofskih in duhovnih vidikov pa nam pokaže, da so zgoraj navedene oblike medosebne delitve povezane z osebnostjo ali nižjim jazom, ki je le zelo oddaljen odsev višje ravni zavesti duše, ki se zaveda neločljive enotnosti in povezanosti človeštva kot celote. Vsi smo zmožni uresničiti to višjo zavest, ki je speča in vselej prisotna v nas, čeprav v teh materialističnih časih zatrta, saj svojo energijo usmerjamo v tisto, kar nam daje občutek udobja in čustveno varnost v ozkih okvirjih našega družbenega življenja.

To pomeni, da če poskusite govoriti z nekom, katerega energije so okupirane z nižjimi osebnimi oblikami medsebojne delitve in sodelovanja, ne bo zainteresiran, da bi vas poslušal, ko se zavzemate za delitev virov med vladami vseh držav, da se nepreklicno končajo revščina, konflikti in uničevanje okolja. Čeprav je globlje zavedanje o pravem pomenu medsebojne delitve tiho prisotno v njem, se ne bo ozrl vanj in bo samodejno zavrnil njegove preobražajoče posledice, ker čuti večje udobje s preprosto idejo delitve osebnih stvari v lokalni skupnosti. Vendar bo v začetku izvajanje načela medsebojne delitve v svetovnih zadevah malo verjetno prijetna izkušnja, saj bo treba opraviti zelo veliko dela in treba se bo spoprijeti s številnimi silami nasprotovanja v poslovnih in političnih sferah. Brez dvoma nas bodo te velike sile na koncu vznemirile v naših vase usmerjenih življenjih ter prizadevanjih in ne bo minilo veliko časa, ko se bomo prisiljeni prebuditi za nujnost družbenih sprememb, saj se številne svetovne krize nadaljujejo in bodo v prihodnjih letih doživele svoj vrhunec.

Resnična vizija ekonomije delitve pomeni konec starih načinov, ki jih opredeljujejo tekmovalni sebični interesi in hlastanje po dobičku, medtem ko se bo nova doba globalnega sodelovanja začela šele s končanjem lakote v svetu, ki ima tako obilo finančnega kapitala in razpoložljivih virov. Za zdaj se ekonomija delitve začne z revnimi, pripada revnim in ostaja zavezana revnim iz sleherne moralne ali realne svetovne perspektive. Nikoli pa se resnična ekonomija delitve ne bo začela z nepomembno predstavo povečanja udobja našega vsakdanjega življenja, in vse dokler bo ideja medsebojne delitve pomanjšana na tako samozadovoljno in samoreferenčno razumevanje, bo neizogibno propadla in v dolgoročnem smislu postala celo odveč. V tem času pa bo lahko veliko priložnosti za služenje denarja pod komercialnim praporom medsebojne delitve, če je to naša primarna osredotočenost. Kako zares priročno!

Nič nas ne more ustaviti pred služenjem denarja na račun novih tehnologij za medsebojno delitev in tako imenovanih prelomnih poslovnih modelov, vendar pa bi se morali vsaj poskusiti zavedati in biti iskreni o naših temeljnih motivih in psiholoških stališčih. Ali takrat, ko se ukvarjamo z našim potrošniško naravnanim vedenjem medsebojne delitve, zares razmišljamo o drugih in o stanju sveta ali pa se znova vse vrti okoli nas? Poglejte prosim, zelo pozorno, pobude o ekonomiji delitve, ki so se do zdaj pojavile po vsem zahodnem svetu, in se vprašajte, ali imajo opravka z notranjimi sposobnostmi duhovne zavesti, ki ponazarjajo ljubezen, pravilne odnose in človekovo najvišjo inteligenco.

*
 

Večina zagovornikov medsebojne delitve si danes prizadeva za najlažji in najmanj stresen način človeških odnosov v bogati družbi, v primerjavi z milijoni marginaliziranih ljudi, ki se bojujejo za pravice v revnejših državah, ki izgubljajo svojo kri, svobodo, svoje družine in pogosto tudi življenja. To je požrtvovalen način medsebojne delitve, resnična in zelo težavna pot, ki jo izpričujejo razlaščeni domorodni prebivalci Indije, Palestinci v Gazi, razlaščeni delavci v Južni Ameriki, prebivalci slumov in mali kmetovalci v podsaharski Afriki, izkoriščani delavci v tovarnah z oblačili v posebnih ekonomskih conah v Aziji in številni drugi. Vsi na posreden način zahtevajo od svojih vlad, naj uvedejo ekonomijo delitve, ki lahko izpolni njihove najosnovnejše človekove pravice.

Številne ljudske vstaje prav tako posredno pozivajo k ekonomiji delitve, ki naj se uvaja ob pomoči bolj vključujočih in redistributivnih vladnih politik, kar so zahtevali tudi v valu demonstracij arabske pomladi, katerih cilj je bil odstavitev skorumpiranih političnih režimov. Podobne so bile tudi zahteve protivarčevalnih demonstracij in gibanja Okupirajmo, ki se je mobiliziralo v imenu večje družbene in ekonomske enakosti.[11] Sami lahko opazimo, kako so vse te različne protestne aktivnosti manifestacija naraščajočega klica k medsebojni delitvi, čeprav je ta klic nezavedno izražen kot grob odziv na krivice, ki izhajajo iz vsiljevanja nepravičnega ekonomskega sistema. Zavzemati se za pravičnost v svetu, za katerega je značilna vse večja neenakost in ekonomska negotovost za večino ljudi, je neizogibno stresen podvig, zato je razumljivo, da besede »medsebojna delitev« ni na ustnicah tistih aktivistov, ki nasprotujejo velikim korporacijam pri njihovih izkoriščevalskih in v dobičke usmerjenih dejavnostih, skupaj z vladami, ki varujejo interese teh najmočnejših trdnjav privilegijev in bogastva.

Prav tako opazujte tiste, ki človeštvu služijo v prvih vrstah, v skupinah, kot so Rdeči križ ali Zdravniki brez meja, ki skupaj predstavljajo najpristnejši izraz pojmov »ekonomija« in »delitev«, s tem ko neprestano pomagajo zapostavljenim prebivalcem v regijah, ki so jih razdejale vojne, ne glede na njihovo kasto, vero ali raso. V tem smislu je veliko neopaženih herojev ekonomije delitve, ki s svojim zagovorništvom in načrti za obnovo sveta nehote definirajo resnični pomen medsebojne delitve. Seznam je dolg in znan, na njem je nešteto naprednih učenjakov, civilnodružbenih organizacij in spletnih političnih kampanj, ki si prizadevajo za pravičnejšo in ekološko trajnostno obliko. Ti zavzeti posamezniki morda ne prepoznajo povezave v svojem boju za pravice s pozivom za izvajanje načela medsebojne delitve po vsem svetu, vendar pa je ta povezava otipljiva in realna za vsakogar, ki zaznava probleme naših disfunkcionalnih družb na podlagi sočutnega zavedanja celote.

Koliko torej so današnje skomercializirane pobude ekonomije delitve usklajene s temi velikimi družbenimi boji in državljanskimi gibanji? Nihče izmed tistih, ki na ravni lokalnih skupnosti prakticira ekonomijo delitve, ni zainteresiran, da bi svoje aktivnosti posvetil prizadevanjem za prepričevanje naših političnih voditeljev k delitvi presežkov bogastva in virov v dobro podjarmljenih revežev. Niti zato, da bi preprečili smrt približno 40.000 ljudi, ki vsak dan po nepotrebnem umrejo zaradi vzrokov, povezanih z revščino, pogosto zaradi podhranjenosti in otroških bolezni, ki jih je v bogatejših državah komaj za vzorec.[12] Če je to naša iskrena in motivacijska skrb, ne pa lagodje ali udobje naših privilegiranih življenj v lokalnih skupnostih, potem se morda lahko upravičeno identificiramo kot veleposlaniki človeštva prek medsebojne delitve. Toda če naša zamisel o medsebojni delitvi ostane omejena na meje naše soseske ali prijateljske skupine, potem očitno nimamo pojma, kaj lahko medsebojna delitev doseže kot kraljevska pot do okoljske trajnosti, miru in pravičnosti.

Po vsem svetu so brezštevilne skupnosti, ki si prizadevajo deliti dobrine med seboj in uspelo jim je doseči bolj usklajen in trajnosten način življenja, vendar je čas, da se vprašamo, kaj takšne skupnosti lahko dosežejo v času, ko se svetovna ekološka kriza hitro bliža točki brez vrnitve. Že pred mnogo leti so se pojavile raznolike duhovne skupnosti in ekološke vasi in nato sčasoma zamrle. Vendar pa bi lahko intenzivnejši trendi komercializacije, ki smo jim priča v zadnjih desetletjih, ustavili vse možnosti za doseganje samozadostnih idiličnih skupnosti. Zares, kako dolgo lahko ti trendi ostanejo neovirani v svetu, ki postaja nepopravljivo razdeljen in okoljsko degradiran?

S tem ne obsojamo neštetih državljanskih pobud, katerih cilj je zmanjšati posamezne ogljične odtise v sodobnih družbah, tako da ohranjajo naravne vire Zemlje. Mnoge predstavljajo neprecenljive modele za prehod na trajnostne načine proizvodnje hrane, stanovanj, prometa; pridobivanje energije in tako naprej. Etika medsebojne delitve in samozadostnosti na mikro in lokalni ravni lahko kmalu postaneta gesli našega časa, ki ju že dolgo priznavajo praktiki trajnostnega razvoja na različnih področjih, čeprav ti pionirji trdnih skupnosti v svoji literaturi in idejah običajno ne omenjajo besed »revščina« ali »lakota«.

Ali to pomeni, da so opolnomočeni z zavedanjem celote in potopljeni v človeško realnost krizne situacije v svetu? Verjeti, da lahko mir najdemo tako, da se umaknemo v oddaljeno skupnost, je še vedno fantazija, ne glede na to, kako varčen ali samozadosten je naš življenjski slog; še posebej če upoštevamo, da je civilizacijska kriza, s katero se srečujemo, izvorno duhovna in rezultat tisočletij uničujočega človeškega vedenja. Skozi zgodovino in v nizu številnih preteklih inkarnacij smo vsi prispevali svoj delež grobih krivic in razkolov, ki so se prenašale iz generacije v generacijo. Temeljni namen mirnega, samotnega in trajnostnega načina življenja sredi obsežnega trpljenja in pretresov v teh težavnih časih dejansko pomeni, da se oddvojimo od neločljive enotnosti človeške rase, razen če tudi sami svojo energijo prispevamo za ustvarjanje enakopravnejšega sveta, v katerem bo vsakomur zajamčeno zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. To duhovno razumevanje, to notranje zavedanje in ta motivacijski ideal predstavljajo edini pravi mir, ki ga lahko dosežemo v tem nevarnem zgodovinskem obdobju. Uresničimo pa ga z razumevanjem, da nismo sami v boju za svet, ki si ga »delimo« v kakršnemkoli smiselnem pomenu tega izraza.

Kaj pa je potemtakem s sodobnimi zagovorniki medsebojne delitve, katerih namere ostajajo zavestno ali podzavestno zasenčene s komercializacijo – ti so načelo medsebojne delitve namreč umazali s svojo duševno slepoto in z zavzetostjo za služenje denarja? Če ste zainteresirani za ekonomijo delitve, ne da bi vas skrbelo za hudo trpljenje drugih ljudi, to pomeni, da so vaše ideje del običajnega mišljenja, ne da bi se povezali z notranjo zavestjo srca. S tem vam bo uspelo to izjemno človeško in duhovno zamisel zreducirati v še en »izem«, ki nima nikakršnega odnosa do resnične narave pravičnosti, ravnovesja ali enosti človeštva. Iz vaše želje, da ustvarite in uživate v novi obliki udobnega življenja, boste nenamerno ugrabili načelo medsebojne delitve za svoje sebične namene, dokler »izem« medsebojne delitve ne postane norma.

Kaj ni to že zdaj praksa, mar se ne bi morali zagovorniki medsebojne delitve v številnih komercialnih oblikah sramovati samih sebe? Kako je z očitnim vedenjem, da je na tej Zemlji skrajna revščina še vedno zelo razširjena, mogoče, da ideja o medsebojni delitvi ni namenjena reševanju naših bratov in sester, ki ves čas umirajo zaradi preprečljivih bolezni, lakote, vojn in podnebnih katastrof? Kaj naredi človeka tako slepega, tako navznoter revnega in brezbrižnega do enega življenja, ki ga obkroža? Zakaj svoje zavedanje omeji na svojo skupnost, na svoje inovacije in svoj fragmentiran način življenja, ki ga nenehno navezuje na njegovo ravnodušnost – ravnodušnost, ki zavrača modrost in veliko tihih krikov njegovega srca? Kaj naredi človeka tako majhnega, tako ujetega in zmedenega v mehanizmu svojih nečimrnih idej, ko pa je lahko tako svoboden, tako velik v prisotnosti svoje duše – duše z božanskim namenom, ki pravi, da LJUBI VSE in ŽRTVUJ SE ZA VSA TA ŽIVLJENJA ...?
 

*
 

V okviru paradigme komercializacije je povsem nesmiselno slediti ideji in praksi medsebojne delitve, saj sta si koncepta nasprotujoča tako v svojem notranjem kot zunanjem izrazu. Kot smo že ugotovili, je prvi v svoji kompleksnosti razdvojevalen, drugi pa v svoji preprostosti združevalen.[13] Komercializacija je manipulativna, nemoralna in škodljiva za človeka ter nižja kraljestva narave, koncept medsebojne delitve pa temelji na pravičnosti, neškodljivosti, zavedanju, spoštovanju do drugega in volji do dobrega. Širši ekonomski izraz medsebojne delitve ponazarja ljubezen in najgloblje razumevanje sočutja, ki ju je naša današnja kultura degradirala v najnižji in pogosto sentimentalni pomen. Zagotovo se bo miselna oblika ekonomije delitve sčasoma razvila v bolj moralno in vključujočo idejo, toda vse dokler ne bo prizemljena v političnem pomenu pravičnosti za revne na svetu, bo njena transformativna vizija delitve virov med državami nedvomno ostala v povojih še mnogo prihodnjih let.

Število intelektualcev, ki se zdaj začenjajo ukvarjati z avtentičnim pomenom medsebojne delitve kot nove ekonomske in politične paradigme, narašča.[14] Čeprav je zelo spodbudno, da mnogi vrhunski misleci z akademske perspektive proučujejo koncepte »pravičnih deležev«, »skupnih dobrin« in »odrasti«, se lahko vprašamo, kako bodo te znanstvene definicije dosegle najrevnejše državljane, ki obupno pozivajo svoje vlade, naj delijo vsaj del narodnega bogastva, tako da lahko vsak dan za svojo družino dobijo zadostno količino hrane.

Ta skromna prošnja revnega človeka je resnično utelešenje ekonomije delitve v vsej njeni čistosti in bistvu; kako torej dobro hranjen teoretik ekonomske delitve uspe ignorirati to preprosto resnico? Le redki priznavajo dejstvo, da bi bilo mogoče vsako leto rešiti milijone nedolžnih življenj, če bi se le bogati viri tega sveta ustrezno delili. Poziv k delitvi dobrin je v svojih raznovrstnih oblikah vedno izraz zdrave pameti, čeprav se jo lahko čuti na preveč učen način, ki lahko izključi manj izobražene državljane in nas na koncu zmede, vodi v napačno smer in nas zaplete v neskončne hipotetične razprave o pravi poti naprej. Zaradi tega razloga se mora vsaka raziskava o pomenu ekonomije delitve začeti s predhodnim razumevanjem, da je kronično podhranjenost treba odstraniti z obličja Zemlje, kar mora postati vodilna družbena in politična prednostna naloga. Na teh temeljih številni naši načrti in predlogi za izvajanje načela medsebojne delitve v svetovnih zadevah ne morejo iti v napačno smer.

Razmislimo o analogiji z zdravniki v organizaciji Zdravniki brez meja (Médecins Sans Frontières), ki želijo, da se konča norost vojne, vendar se morajo najprej spoprijeti z dejstvom, da vlade na konfliktnih območjih zanemarjajo na tisoče ljudi, ki potrebujejo nujno zdravniško pomoč, ki je v tem žalostnem svetu zelo pomanjkljiva. V nekem smislu je intelektualna zamisel o medsebojni delitvi v sodobnih družbah pomembna za razpravo in kot hipoteza, vendar pa moramo najprej svojo pozornost usmeriti na milijone ljudi v revnejših državah, ki še naprej trpijo zaradi hudega pomanjkanja brez kakršnekoli državne pomoči ali javne podpore.

Poskusite razmisliti o notranjem odnosu, ki ga imate med svojimi dnevnimi skrbmi v relativno privilegiranem in udobnem gospodinjstvu, z resničnostjo življenja osebe, ki v tem trenutku umira zaradi bolezni, ki jo je mogoče preprečiti, ali zaradi podhranjenosti. Vaše srčno zavedanje o življenju tistih, ki so manj srečni od vas, in vaše zasebne namere, da bi nekaj storili za končanje te duhovne blasfemije v naši skupnosti – to zavedanje je samo po sebi zavedanje o potrebi po ekonomiji delitve, ki bi jo uvedli po vsem svetu. Vsako dejanje, ki poskuša prispevati h končanju obsežnega trpljenja, izhajajočega iz skrajne revščine, je samo po sebi najpristnejši izraz ekonomije delitve, ki se izraža prek srca, naše zrelosti in zdravega razuma, še posebej če se to dejanje osredotoča na prizadevanja, da bi prepričali naše politične predstavnike, naj se zavežejo h globalni delitvi dobrin.

Ste v naročju že kdaj držali nekoga, ki v revni regiji, kot je podsaharska Afrika, umira zaradi podhranjenosti, z vedenjem, da je vaši družini in prijateljem zagotovljen dostop do ustrezne hrane, zdravstvenega varstva, stanovanja in sanitarij kot temeljnih človekovih pravic? Iz te globoke in tragične izkušnje bo vaše razumevanje ekonomije delitve v vašem srcu in mislih zagotovo prevzelo drugačno resonanco in pomen, verjetno pa ne bo usmerjeno samo vase in na eno prednostno družbeno skupino.

Razmislite tudi o osebi, ki izgubi dragega družinskega člana zaradi neozdravljive bolezni ali tragedije, nato pa z ustanovitvijo dobrodelne organizacije ali kampanje za družbene spremembe spremeni svoj življenjski cilj, s čimer prepreči drugim, da bi doživeli podobno tragično usodo. Kot posledica žalostnega dogodka v življenju te osebe se je njena notranja zavest in empatija nedvomno izrazito razširila in preusmerila, medtem ko je njegova prejšnja samozadovoljnost glede tega vprašanja popolnoma izginila. Takšno je upanje za idejo o ekonomiji delitve in v nepredstavljivem obsegu, če lahko milijoni ljudi, ki uživajo ustrezen življenjski standard, skupaj razširijo svojo empatično zavest, ki zajame tudi nepotrebno pomanjkanje, ki ga občutita revnejši dve tretjini svetovnega prebivalstva.

Ne trudimo se razmišljati o globljem filozofskem pomenu sočutja v teh pomanjkljivih analogijah, temveč preprosto poskušamo, z neposrednimi človeškimi pojmi, opazovati potrebo po večjem zavedanju v naših družbah ob pomoči zdravega razuma, ki izhaja iz angažiranega srca. Ne gre samo za potrebo po ukinitvi grozljive resničnosti lakote in revščine, ki ogrožata življenja; gre tudi za ljubezen v najbolj splošnem in pragmatičnem smislu, izraženo s civiliziranim in moralnim odnosom do življenja, ki skrbi za nepotrebno trpljenje drugih. Avtor govori o pomenu ljubezni z globoko duhovnega in psihološkega vidika, kar je motivacijska energija, ki lahko prinese popolno preusmeritev človekovega življenja, ko enkrat srčno zavedanje določa posameznikovo notranjo držo in vedenje.[15]

Psihološko in duhovno preobrazbo posameznika lahko opazujemo s prebujanjem srca na skoraj vsakem področju človeške dejavnosti in zmotni zagovorniki skomercializirane ali personalizirane oblike ekonomije delitve pri tem pravilu zagotovo niso izjema. Vse, kar lahko upamo, je, da se bodo današnji samozvani delitelji zavedali, kako degradirajo višji pomen tega napačno uporabljenega načela, nato pa bodo spremenili svoje načine, tako da se bodo pridružili milijonom drugih, ki se zavzeto bojujejo za pravičen svet, ki ne dopušča nikogaršnjega trpljenja ali umiranja zaradi pomanjkljivega dostopa do osnovnih življenjskih potrebščin.

 

II. del: Od notranje k zunanji ekonomiji delitve

 

25. člen je eden izmed zunanjih izrazov
načela medsebojne delitve, duhovna evolucija pa je
notranji izraz prav tega načela.

Zdaj pa svojo pozornost posvetimo notranjemu pomenu ekonomije delitve, pri čemer moramo upoštevati, da je z duhovnega ali psihološkega vidika ne moremo jasno opredeliti z besedami, kajti pomen medsebojne delitve izhaja iz srca in ne le iz intelektualne aktivnosti. Tudi pri razumevanju medsebojne delitve na najnižji, to je na osebni ravni, o čemer smo že predhodno na kratko razpravljali, verjetno ne bomo doumeli resničnega pomena njenega potenciala, dokler naših misli ne bo ves čas usmerjalo srce. Naj bo srce arhitekt naše ekonomije delitve, ki jo moramo zgraditi z zavedanjem in z ljubeznijo, kajti v nasprotnem primeru ne bo nikoli vodila do boljšega sveta, ki si ga želimo. Tisoče let smo že preizkušali vse mogoče načine, skozi vse epohe in civilizacije, ki so se ponosno pojavile in že zdavnaj izginile; samo ljubezni in srca nismo še nikoli upoštevali! Toda kako bomo vedeli, kdaj bo človeštvo sprejelo notranji pomen ekonomije delitve ob pomoči zavedanja angažiranega srca? Dovolite mi znova poudariti: tega ne bo, dokler ne bo velik del svetovnega prebivalstva združen in bo z žarom izražal svojo iskreno odločenost, da se povsod po svetu enkrat za vselej konča revščina v vseh svojih pojavnih oblikah.

Takšne besede je preprosto izreči, a veliko težje razumeti kot resničnost v vsakdanjem zavedanju neštetih milijonov navadnih ljudi. Kako lahko potemtakem navznoter zaznamo preobražajoče vidike ekonomije delitve, ko pa ta od nas zahteva, da imamo holističen pogled na svet, ki ga v naših današnjih družbenih in kulturnih idejah le redko zaznamo? O zgornji razpravi lahko začnemo poglobljeno razmišljati in potem pri sebi reflektiramo o globljem pomenu medsebojne delitve v našem razdeljenem svetu. S svojo intuicijo pa bomo morda tako zaznali in začutili čustveni pomen tega, kar avtor poskuša izraziti.

Sočutje v najvišjem duhovnem smislu pomeni neosebno zavedanje o dobrem v celoti, ne samo v omejenem delu. Zato ni absolutnega sočutja v zavesti, ki je omejena na dobro katerekoli posamezne osebe, družine, skupnosti ali naroda. V nobenem smislu ni nič narobe, če je naša zavest na splošno okupirana z dobrim v naši soseščini ali v družbeni skupnosti. Če pa želimo zaznati holističen pomen ekonomije delitve, moramo razširiti tudi našo empatično skrb glede potreb vsega sveta, kar od nas zahteva, da sprejmemo vizijo enega človeštva z iskrenostjo, poštenostjo in zrelostjo. Najprej moramo poskrbeti za lastno skupnost, vendar pa moramo svojo pozornost nameniti tudi navzven – kot da smo poklicani, da nahranimo svojega soseda, ki je lačen, preden se ozremo na ves svet, da bi videli, ali so zadovoljene potrebe vseh ljudi.

Duhovno in holistično razumevanje ekonomije delitve torej pomeni, da se nič več ne ločujemo od preostalega človeštva bodisi navznoter bodisi navzven. In v tem smislu je notranji pomen medsebojne delitve daleč od kakršnegakoli sistematičnega načina komercialne menjave blaga ali storitev; to pomeni »biti z drugim« v vseh pogledih – sočutno, moralno, etično in ljubeče. To pomeni, da se zavedamo obstoja duše in njenega namena, kar je ezoterična resničnost, ki je še nismo doumeli z vsemi posledicami, ki jo to spoznanje ima za našo materialistično in skomercializirano kulturo. To pomeni tudi »ne povzročati škode«, kajti nasprotje medsebojne delitve vedno povzroča škodo, saj vselej vodi k ločevanju in konfliktu, ki ju v glavnem opredeljujejo naš pohlep, sebičnost, sovraštvo in predvsem naše samozadovoljstvo ter brezbrižnost.

Toda večina nas je tako pogojena s kulturnimi normami naših disfunkcionalnih družb, da smo popolnoma slepi za te višje pomene medsebojne delitve, tako da ne razumemo njene izjemne vsestranskosti in pomembnosti za naš duhovni razvoj. Zato je zamisel o ekonomiji delitve mnogo, mnogo večja, kot si večina izmed nas zdaj lahko predstavlja. Če uporabimo metaforo arhitekta, ki z materialno snovjo gradi oblike, so resnični inovatorji ekonomije delitve zadolženi za ustvarjanje oblik z energijo ljubezni. Kajti temeljni pomen medsebojne delitve v človeškem in duhovnem smislu je njen dokaz o obstoju ljubezni – ljubezni, ki pomeni, da dajete in ne želite ničesar v zameno. Prav tako kot si arhitekt v naši metafori želi, da so njegove zgradbe prepoznane po vsem svetu, si tudi mi želimo, da se ta ideja ekonomije delitve globalizira v srca vsakogar. Lahko rečemo, da moramo izvažati in uvažati ljubezen v vsako državo. In edini način za dosego tega ljubečega cilja je posplošenje naše zahteve za nepreklicni konec lakote, ki izhaja iz revščine.

Premišljevanje o zgoraj zapisanih mislih nam lahko pomaga bolje razumeti, kako ekonomija delitve nima skoraj nikakršne zveze z družbenimi dejavnostmi in tržnimi transakcijami, ki trenutno opredeljujejo njen pomen. Opredelitev ekonomije delitve bi morala izvirati iz zavedanja o resničnosti notranjega jaza, katerega razumevanje označuje iskro nečesa novega na tej Zemlji, ki predpostavlja psihološko revolucijo v zavesti človeštva na skupinski ravni. Prav tako se lahko razume, da je bila moralna ali duhovna zamisel o ekonomiji delitve z nami že tisočletja, utelešena v številnih ezoteričnih in verskih doktrinah in se je izražala v simbolni interpretaciji Kristusovega načela. Če si želite izposojati iz krščanske frazeologije, je duhovni pomen medsebojne delitve v njeni zmožnosti, da nas vodi v zavedanje o Kristusu v naših srcih. To je v popolnem nasprotju s preprostim pogledom na medsebojno delitev v sodobni tržni družbi, ki ne vodi k ničemur in ne ponuja nič drugega kot lastno lagodje, udobje in začasno čustveno zadovoljstvo.

To vodi k duhovni utemeljitvi naše trditve, da načelo medsebojne delitve v prvi vrsti pripada revnim in zato prebiva v notranjem zavedanju srca, ki ga v sebi nosi sleherni posameznik, kar je na raznolike načine izraženo v vseh starodavnih spisih in naukih o pravičnih človeških odnosih. Duhovna zamisel o medsebojni delitvi zagotovo ni nikoli pripadala vase usmerjenemu pojmu družbene blaginje, ki ga danes poskušamo uresničiti, vendar tako, kot da po svetu ni na milijone lačnih ljudi; kot da ne obstajajo ogromni presežki zalog hrane in drugih ključnih dobrin; kot da ne obstajata ustrezna tehnologija in delovna sila, da bi te nepogrešljive dobrine transportirali tja, kjer so najbolj nujno potrebne.

Obstaja torej opazna razlika med pomenom medsebojne delitve kot običajne prakse med ljudmi v njihovem vsakdanjem življenju in med božanskim načelom medsebojne delitve, ki ga je mogoče razumeti samo z inteligenco prebujenega srca in uma. Če bi lahko v meditaciji dvignili svojo zavest in se pravilno uskladili z načelom medsebojne delitve kot božanske zamisli, bi bilo vse, kar bi videli, ko bi odprli oči v svet, nepravičnost na vseh področjih in nespametna ravnodušnost, ki dopušča, da milijoni kot muhe umirajo zaradi lakote, medtem ko se drugje hrana prepušča gnitju in se meče stran v ogromnih količinah. Vendar pa ne moremo rešiti teh nezaščitenih žrtev naše ravnodušnosti, če naše vlade ne izvajajo načela medsebojne delitve z velikimi mednarodnimi prizadevanji za zagotavljanje ustreznih stanovanj, zdravstvenih storitev, komunalne ureditve, finančnih transferjev in vsega drugega, kar bi revni prebivalci v manj razvitih državah potrebovali za življenje v dostojanstvu in ekonomski varnosti. Šele takrat bomo lahko govorili o resničnih začetkih ekonomije delitve kot svetilniku globalne socialne politike in mednarodnemu razvoju.

V tem oziru bomo storili prav, če se bomo sklicevali na poročilo Brandtove komisije iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, da bi dobili jasen znak, kaj pomeni deliti svetovne vire s celovitim multilateralnim akcijskim načrtom.[16] Tu je mogoče najti ljubečo, sočutno in zrelo vizijo ekonomije delitve s konceptom nujnega programa izkoreninjenja revščine in ekonomskih reform, ki jih je treba strukturirati prek Združenih narodov, ki so naše največje upanje za vodenje globalnega sistema delitve virov na trajni in strukturni podlagi. Tako kot vlade vidijo Združene narode kot primeren mednarodni organ za odločitev, ali naj bi šli v vojno ali ne, ne glede na njihove nečastne politične motive, je tudi edina globalna institucija, ki bi lahko resnično zastopala skupne interese vseh držav članic pri preoblikovanju odnosov med svetovnim Severom in Jugom. Navsezadnje so bili Združeni narodi ustanovljeni z namenom, da ustvarijo tako možnost kot upanje za pravičnejši svetovni red po drugi svetovni vojni. Kljub potrebi po temeljiti reformi in demokratizaciji sistema Združenih narodov še vedno nihče ne zanika potenciala te organizacije za usklajevanje velikanskega procesa redistribucije pomoči in presežnih virov, da bi se v kratkem času končalo veliko pomanjkanje osnovnih dobrin med ljudmi.[17]

Če povzamemo, lahko zaključimo, da mora biti ideja o ekonomiji delitve univerzalna pri njeni praktični izvedbi; treba jo je utemeljiti na skrbi za pravično distribucijo v nasprotju z zahtevo po maksimalni dobičkonosnosti v okviru ekonomskega tekmovanja; vključevati mora načelo dajanja brez pričakovanja česarkoli v zameno – vse to je treba imeti v mislih v smeri prostega kroženja ključnih dobrin med državami v okviru demokratiziranega sistema globalnega upravljanja. 

Skoraj nič od tega ni povezano z našimi obstoječimi teorijami in prakso mednarodne pomoči, ki je v zdajšnji obliki pretežno neprimerna in se pogosto izvaja s pogojevanjem ter v prvi vrsti koristi multinacionalnim korporacijam ali konkurenčnim interesom držav donatork. Šele v drugi vrsti (in pogosto zelo selektivno) tuja razvojna pomoč zagotavlja neposredna sredstva za manj razvite države, da bi se bogastvo prerazdeljevalo in izboljšalo življenje revne večine državljanov, kar bo katerakoli politična skupina za potrebe svoje promocije podprla z natančnimi podrobnostmi.[18]

Ali smo zmožni uporabiti vso svojo domišljijo, da bi si zamislili svet, v katerem vlade izpolnjujejo svojo odgovornost, da vsem prebivalcem zagotovijo ustrezen življenjski standard, kar je že dolgo zapisano v mednarodnem pravu o človekovih pravicah? Svet, v katerem bi vlogo nevladnih organizacij in dobrodelnih organizacij pri lajšanju človeškega trpljenja končno presegla dejanja naših držav, ki bi skupaj delovale prek Združenih narodov, pa naj bi šlo za odziv na življenjsko nevarno revščino, konflikte, naravne katastrofe ali prisilne migracije v katerikoli obliki? Svet, v katerem bi 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic zagotavljal preživetje vsakega moškega, ženske in otroka brez izjeme, s čimer bi označili najresnejši začetek ekonomije delitve, ki bi se končno gibal v pravo smer?[19]

Možnost uresničevanja te vizije se dejansko ne zdi preveč radikalna ali utopična, če upoštevamo tudi precejšnjo količino finančnega kapitala in bogastva, ki kroži po vsem svetu, in relativno zanemarljive zneske, ki so potrebni, da bi popolnoma odpravili revščino.[20] Toda takšne vizije ni mogoče uresničiti, dokler se večina svetovne javnosti ne posveti temu epohalnemu cilju, kar pomeni stalni pritisk na vodilne politike, naj ustavitev revščine pomeni njihovo prvo in zadnjo skrb. Ali lahko pričakujemo, da bodo politične elite udejanjile ekonomijo delitve na lastno pobudo, medtem ko sile komercializacije še vedno narekujejo agendo vsakega politika, ki pride na oblast, in to vse bolj in bolj? Ali verjamemo, da lahko korporacijski filantropski milijarderji rešijo svetovne težave v našem imenu, ne da bi navadni ljudje z atributi svojih src sodelovali pri preoblikovanju družbe?

Pazljivo opazujte aktivnosti in namere velikih darovalcev dobrodelnim organizacijam in nevladnim organizacijam, ki se pogosto označujejo za junaške rešitelje revnih z velikimi vsotami denarja za točno določen namen. Tudi če je rezultat njihovega prispevka doseči nekaj relativno dobrega za tiste srečne prejemnike, to še vedno nima nobene zveze z notranjim pomenom ekonomije delitve z vidika naše duhovne enotnosti in soodvisnosti ali z zunanjim pomenom delitve svetovnih virov, ki mora biti strukturirana ob pomoči nove ekonomske ureditve in znatno prenovljenega in znova opolnomočenega sistema Združenih narodov.

Če pa bo premožen filantrop v prihodnje prežet s sočutnim zavedanjem, da je treba revščino v popolnosti odpraviti in da gre za veliko civilizacijsko nujo, ga morda ne bo več privlačilo njegovo komercialno udejstvovanje. Namesto tega bo svoj čas in osebno bogastvo namenjal za uresničevanje sodelovalne ekonomije delitve v mednarodni skupnosti. Morda bo pomagal zgraditi globalno mrežo zagnanih in miroljubnih aktivistov, ko bo enkrat prepoznal, da je to potrebno sredstvo za prepričevanje naših vlad, da prerazporedijo svoje prednostne naloge ter svetu prinesejo mir in pravičnost.

Naj ta misel spodbudi našo domišljijo o tem, kako bi bila lahko videti svetovna podpora ekonomiji delitve, ki temelji na zavezništvu vsake možne organizacije civilne družbe in s podporo usklajene volje neštetih ljudi z različnih družbenih področij. Tako bo družbeno gibanje za medsebojno delitev resnično zacvetelo v vsej svoji veličini, okarakterizirano ter animirano z eksplozijo radosti po vsem svetu in prepoznano po služenju najbolj razočaranim in zapostavljenim prebivalcem sveta. Tako bo in tako bomo vedeli, da se je božansko znova prikazalo v fizični obliki, ko bo milijone in milijone ljudi podpiralo 25. člen kot bleščeči svetilnik za rehabilitacijo našega sveta.[21]

*
 

Veliko moramo še predebatirati, da bi lahko opredelili, kaj v najširšem smislu pomeni ekonomija delitve. Pomembno pa je zavedanje, da se bo naša zavest o njenem pomenu postopoma spreminjala in razvijala po prestrukturiranju celotne arhitekture svetovnega ekonomskega sistema. Razmišljali smo o tem, kako prva stopnja vključuje veliko število ljudi po vsem svetu, ki svoje vlade pozivajo, naj vire redistribuirajo lačnim in skrajno revnim, ki nimajo zadostnega dostopa do osnovnih življenjskih dobrin, kar lahko štejemo za najprimarnejši izraz medsebojne delitve kot globalnega procesa, ki se postopoma sistematizira z ustvarjanjem pravične ekonomske ureditve. In takrat se bo resnična ekonomija delitve začela razkrivati z novimi načini demokratičnega svetovnega upravljanja in preoblikovati načine trgovanja in financ, ki bodo presegali priporočila, ki jih je predlagala Brandtova komisija leta 1980 ali na primer Stiglitzevo poročilo leta 2009.[22]

Vendar pa ne moremo začrtati alternativnega svetovnega ekonomskega sistema, ki vključuje proces delitve virov kot svoje osnovno načelo delovanja, če hkrati še vedno trpimo zaradi učinkov koruptivnega, ločevalnega in neuravnoteženega sistema, ki deluje v nasprotni smeri. Prav tako kot je treba razgraditi Varnostni svet, preden si lahko zamislimo veličastno prihodnost Generalne skupščine Združenih narodov, je treba zdajšnji ekonomski sistem učinkovito razstaviti, preden si lahko zamislimo strukture, ki temeljijo na resničnem sodelovanju in ekonomski delitvi.[23] Teorije in načrti lahko obstajajo, kot je razvidno iz predlogov številnih perspektivnih političnih mislecev in skupin civilne družbe, vendar nihče ne more natančno napovedati morebitne kreacije sistema distribucije skupnih globalnih virov v obdobju naslednjih štirih ali petih desetletij.

Dovolj je reči, da je bila v zadnjih dveh tisočletjih najvišja težnja držav povezana s potrebo po organizaciji in pospeševanju individualnosti vsake države na konkurenčnem svetovnem odru, ki je bila vgrajena v konvencionalne pojme državne suverenosti. Toda z razvojem človeštva ima skupnost držav nalogo, da razširi to preveč izrazito individualnost na mednarodno raven v podporo dobrobiti celote, s tem da si države delijo ključne vire in se kulturno orientirajo v smeri idealov nesebičnega služenja.

Zato se pomembnost Združenih narodov kot novega načina globalnega ekonomskega upravljanja realizira na podlagi zaupanja in soglasja, pri čemer vsaka država končno prispeva svoje presežne vire v neko obliko globalnega sklada in jih pravično prerazporedi na temelju potreb in skupne koristi, kar je v nasprotju s povsem komercialnimi razlogi ali strateškimi nacionalnimi interesi. Takšna je najpomembnejša vizija ekonomije delitve, ki lahko spodbuja soodvisnost vseh držav kot ene globalne vasi, hkrati pa spoštuje in ohranja identitete različnih držav z vsemi njihovimi raznovrstnimi kulturami, rasnimi skupinami ter verskimi in političnimi prepričanji.

Za bralca, ki se mu zdi ta vizija preveč nejasna oziroma vsebuje premalo tehničnih podrobnosti, je glavna točka razmišljanja ta, da bo zunanji vidik ekonomije delitve potekal skozi številne stopnje razumevanja v naši zavesti, saj je njen razvoj prepleten in odvisen od postopnega širjenja človeške zavesti. V tej luči se moramo znova vrniti k notranjim dimenzijam načela medsebojne delitve, saj je zunanji ali družbeni izraz ekonomije delitve izredno obsežen in se s časom brez konca in kraja razvija, njeni izvori pa niso v mislih ali predpisih politike, temveč v latentni človeški sposobnosti duhovnega zavedanja.

Kot smo že prej omenili, je zunanji izraz ekonomije delitve v svoji končni univerzalni obliki odsev naše notranje duhovne enotnosti, ki je osnovna resnica na višjih ravneh bitja ali zavesti, in sicer v realnosti, ki jo nauki večne modrosti (Ageless Wisdom Teachings) poimenujejo kraljestvo duš (Kingdom of Souls). [24] Če lahko to domnevo sprejmemo vsaj kot delovno hipotezo, se nam lahko naše prejšnje misli precej razjasnijo in nas še dodatno navdihujejo, da se bomo poglobili v to temo.

Prisluhnite zahtevam milijonov ljudi po vsem svetu, ki svoje vlade pozivajo, naj nemudoma preprečijo sramotno resničnost nepotrebnih smrti zaradi revščine. Prvo večje priznanje naše notranje duhovne enotnosti bo na zunanji fizični ravni pomenil dogodek brez primere v zgodovini, ko se bo ogromno število navadnih ljudi združilo v miroljubnem protestu v imenu dobrega za vse ljudi – enega človeštva. Ta veličasten dogodek bo pokazal tudi na dejstvo, da je med pomembnim deležem svetovne javnosti prisotno predhodno soglasje, da zahteva pravičnejšo delitev planetarnih virov. Gre predvsem za tiste, ki se zavedajo, da je to zadnje upanje, da bi preprečili nadaljnjo družbeno, ekonomsko in okoljsko katastrofo. Mnogi se s tem nedvomno ne strinjajo in številni ljudje ostajajo nezaupljivi ali pasivni zaradi vse slabših trendov svetovne krize. Vendar bo dejstvo ljudskega soglasja o medsebojni delitvi dobrin znano takoj, ko bodo vlade prisiljene organizirati nujno redistribucijo ključnih virov, da bi rešile stotisoče umirajočih revežev; to bodo meseci zmagoslavja in radosti.

Srca moških in žensk povsod so nezavedno pripravljena na to soglasje, da se razkrijejo s skupnimi aktivnostmi, združeni za eno zadevo. Zatirani in zanemarjeni reveži so prav tako vedno pripravljeni, da dodajo svoj glas, ko bo nastopil pravi čas. Takrat in šele takrat bo resnično gibanje za medsebojno delitev prepoznano kot miroljuben in nepopustljiv pojav z močjo, ki bo določala politiko svetovnih vlad. Potem bodo vsi, ki sodelujejo pri tem cilju vseh ciljev, gibanju vseh gibanj, natančno vedeli, kakšne ukrepe bi morali sprejeti kot subjektivno poenotena skupina, ki je motivirana s svojo nepremagljivo skrbjo za nujne potrebe drugih.

Iz teh napovedi bi moralo biti jasno, da reformiranega in pravičnega redistributivnega ekonomskega sistema ni mogoče strukturirati brez zavedanja navadnih ljudi, da bi ga najprej sprejeli in nato vzdrževali njegovo trajno izvajanje. To nas sili, da sami pogledamo navznoter z iskrenim umom, če želimo videti odgovor na vprašanje, ki obremenjuje vsakega napredno usmerjenega političnega misleca – to je, kako lahko zares dosežemo ekonomijo delitve, ki bo delovala na mednarodni ravni in zadovoljevala osnovne potrebe vseh ljudi, ob spoštovanju zmožnosti planetarnega okolja. Dokler v naših družbah ne vzpostavimo bolj radostnega, participativnega in zaupanja vrednega načina življenja, v svetu ne bo ekonomije delitve, ki bi vsakomur in vsaki družini koristila v enaki meri. In dokler ne bo vsak človek imel ekonomske varnosti in svobode, ki je potrebna za raziskovanje njegovega prirojenega ustvarjalnega potenciala, ne bomo imeli razvijajoče se paradigme medsebojne delitve, ki bi manj obremenjevala vire na prenaseljenem planetu.

Nikakršna ideja o ekonomiji delitve ne more vztrajati daleč v prihodnost, ne da bi prej omenjena sposobnost večine prebivalstva sprejela zavedanje o celoti, pa tudi o posameznostih. Zavedanje, ki razume, kako pomembno je, da človeštvo živi skupaj s čutom za enotnost in enost, brez grožnje pomanjkanja in konfliktov. Zavedanje, ki usmerja vsakega posameznika k enostavnejšemu in pravičnejšemu življenjskemu standardu, upoštevajoč resnost podnebnih sprememb in degradacije okolja, ki je zdaj daleč od skrbi večine ljudi v bogatih družbah.[25]

In če bomo sami lahko prepoznali prva znamenja tega novega zavedanja, ki se začenja razvijati v okviru naprednega razmišljanja in eksperimentiranja, potem bomo prav tako zaznali tudi končni cilj, kamor nas ta širitev zavedanja vodi – v smeri novih načinov ekonomske izmenjave in družbenih odnosov na podlagi neposredne menjave (barter). Resnična narava ekonomije delitve na lokalni ravni je neločljivo povezana s sodobnimi pojmi o ekonomiji daru, pri čemer je vloga denarja kot sredstva za menjavo dobrin drugotnega pomena v korist notranje družbene težnje k prostovoljnemu dajanju in prejemanju.[26] Zato dovolite svojemu umu, da intuitivno spozna družbene in kulturne posledice izvajanja načela medsebojne delitve na svetovni ravni, kot je vključeno v naslednjih vrsticah:     

• Prvič, ob pomoči nujnega programa, ki ga organizirajo vlade s sodelovanjem v okviru mednarodnih agencij za redistribucijo ključnih virov za omilitev obsega lakote in življenjsko ogrožajoče revščine.
• In drugič, ob pomoči prestrukturiranja globalne ekonomije, ki bo vključevala sistemske procese delitve naravnih virov in ključnih dobrin kot svoje temeljno operativno načelo, ločeno od motiva dobička in monopolističnih zasebnih interesov.

Kaj predvidevamo kot rezultat takšne medvladne ekonomske ureditve, ki se postopoma razvija več desetletij, kjer se bo prevladujoča moč velikih bank in drugih finančnih institucij prenesla na demokratično reformiran in zaupanja vreden sistem Združenih narodov? Razumljivo je, da se bosta ideja in obstoj ekonomije delitve sčasoma razvila v nekaj precej drugačnega, v naprednejši sistem globalne neposredne menjave (barter) in menjave, za kar bomo morda potrebovali nov leksikon politične ekonomije, da bi ga lahko opisali. To ne bo neposredna menjava dobrin, ki nam je zdaj znana kot primitivna oblika recipročne trgovine, nekoč značilne za arhaične družbe. Namesto tega poskušajte vizualizirati kompleksen sistem globalnega upravljanja virov, ki se bo upravljal s sodobnimi množičnimi informacijskimi tehnologijami in kompleksnimi prometnimi omrežji ter bo vzdrževal zadostno in trajnostno kroženje blaga in virov v skupni lasti med vsemi državami.

Tu se ne ukvarjamo s podrobnostmi, kako lahko deluje takšna prihodnja ekonomska ureditev, saj je treba odgovoriti na neskončna hipotetična vprašanja o tem, kako lahko dosežemo univerzalno in brezplačno distribucijo ključnih virov, zlasti v zvezi z velikimi javnimi storitvami, kot sta oskrba z energijo in vodo. V tem trenutku je pomembneje upoštevati notranje spremembe, ki jih mora narediti človeštvo, da bodo te zunanje ekonomske spremembe postale izvedljiva realnost. Iz te smeri raziskovanja lahko razberemo, da bo človekova nagnjenost k izražanju volje do dobrega, radosti, ustvarjalnosti in gospodarnosti vpeta v sleherni nov svetovni ekonomski sistem, ki vključuje načelo neposredne menjave v svoje temeljne mehanizme in institucionalni okvir.

Začnemo lahko preprosto razmišljati o tem, kakšna bo neposredna menjava dobrin med posamezniki na širši ravni, če pri tem ne bo zraven denarja ali dobička, kar bo vodilo do poenostavitve želja in potreb, zmanjšanja stresa in pohlepa ter sprostitve večje svobode in notranje ustvarjalnosti. Od tod lahko dojamemo nejasno spoznanje, kako bo to novonastalo medsebojno izražanje zaupanja in volje do dobrega samodejno olajšalo uvedbo neposredne menjave kot ekonomskega sistema v različnih državah, v skladu s posebnimi pristopi, ki ustrezajo okoliščinam, kulturi in tradiciji. In prav ta proces neposredne menjave bo olajšal in vzdrževal uvedbo globalnega sistema neposredne menjave dobrin med državami sveta. Šele potem bomo končno dosegli stopnjo, kjer bo človeštvo spominjalo na veliko kolonijo mravelj, ki sodelujejo v dobro celote, z Združenimi narodi, ki predstavljajo našo metaforično kraljico mravelj.

Takšen rezultat ne bi smel pomeniti vrnitve na predkapitalistične modele trgovine in potrošnje. Ravno nasprotno, kajti ekonomija, ki jo vodijo sile komercializacije z nebrzdano tržno konkurenco, nas zavira v evoluciji in pripravlja mlade k uresničevanju materialističnih ciljev in sebičnih ambicij. Ni razloga, da si ne bi mogli zamisliti trajno mirne, pravične in trajnostne svetovne ureditve, ki bo absorbirala vse dobro iz dozdajšnjega človeškega napredka v tehnologiji in znanosti, hkrati pa bo vključevala tudi proces brezplačne menjave osnovnih dobrin kot temelja družbeno-ekonomskih odnosov. In nobenega razloga ni, da domnevamo, da takšna civilizacija ne bo vključevala večje vloge zasebnega podjetništva in tržne konkurence na tistih življenjskih področjih, ki niso povezana niti z zadovoljevanjem osnovnih človeških potreb niti s trajnostno distribucijo neobnovljivih virov.

Če lahko sprejmemo te splošne predloge, se lahko strinjamo, da sta pot medsebojne delitve in prostovoljna preprostost neločljivo povezani z morebitno uvedbo naprednega sistema neposredne in običajne menjave dobrin med skupnostjo narodov. Dejavnosti vlad, ki sodelujejo pri uvajanju teh novih ekonomskih procesov na mednarodni osnovi v korist vseh zainteresiranih, bodo nujno potekale vzporedno s podobnimi procesi, ki se izvajajo po državah in v občinah, lokalnih skupnostih ter soseskah. Sočasno s temi spremembami, ki so jih po lastni volji sprejeli državljani in države, smo končno lahko priča dokazu, da lahko človeštvo živi bolj preprosto in enakopravno v okviru zmožnosti te bogate Zemlje.

Tako je večji simbolični pomen ekonomije delitve mogoče povzeti z naslednjimi izrazi: pomenil bo skorajšnji konec ere, ki je opredeljena s prevlado materialnih in komercialnih vrednot, in bo pomenil vnovično uveljavitev neposredne menjave dobrin (barter) kot temeljnega načela ekonomske menjave prvič v sodobni zgodovini, tokrat na višji ravni, ki bo zagotovila nadaljnji duhovni razvoj naše rase.

 

III. Duhovno izobraževanje za umetnost bíti

 

Načelo medsebojne delitve ne vsebuje samo umetnosti življenja,
ampak tudi umetnost bíti in postajati.

Znanost o duši je vaša dediščina ...
spoznaj samega sebe, potem.

In tako spoznajte, da ekonomija delitve v svojem duhovnem bistvu
pomeni enost in poistovetenje z vsem, kar je, skozi samouresničitev.

 

Spet se moramo vrniti k prvotni predpostavki našega raziskovanja, kajti nobena izmed teh prihodnjih preobrazb ni predvidena brez obsežnega izražanja sočutja in zavedanja v celotni človeški populaciji, ki jo je treba vzgajati in navdihovati z novim izobraževanjem, ki bo temeljilo na več duhovnih vrednotah. Četudi z veliko zavzetostjo sprejmemo idejo o izvajanju ekonomije delitve v njeni najbolj univerzalni obliki za prihajajočo dobo, smo prepuščeni realnosti moderne dobe, za katero sta značilna pohlep in ravnodušnost brezštevilnih milijonov ljudi ter sistemska krivičnost skorumpirane svetovne ureditve, kar težko ignoriramo v kakršnikoli viziji trajnostne prihodnosti.

To za nas pomeni izziv, ki zahteva veliko več kot le konvencionalno izobraževanje, ki ga v formalnem smislu omogočajo šole in univerze. Kajti nujna je potreba po izobraževanju v smislu, da postanemo bolj duhovno ozaveščeni o sebi, to zavedanje pa mora nekako zajeti naše lastno razdiralno mišljenje, ki ovira angažiranje našega srca, in našo neopaženo družbeno pogojenost, ki služi za ohranjanje poti ločevanja iz preteklosti. Prevladujoči pojem ekonomije delitve je v tem pogledu pomemben primer, saj se ne vrti znova samo okoli nas in naših samozadovoljnih stališč, kot da človeštvo v svoji celovitosti ni del našega vsakdanjega razmišljanja in filozofije.

Pomanjkanje prave izobrazbe v naših družbah torej osvetljuje našo osnovno dilemo, da je torej ekonomija delitve izvedljiva ideja, potencialno kolosalna in planetarna ideja, če jo uresničimo na povsem vključujoč in moralni način, tako da najprej vso svojo pozornost osredotočimo na potrebe revne večine ljudi na svetu, ki se bojujejo za preživetje. Kot smo že poudarili, je to edino upanje, da se lahko ekonomija delitve sčasoma pravilno vzdržuje in se nenehno krepi. Toda, ali smo se v najnaprednejših demokratičnih družbah Severne Amerike, Zahodne Evrope, Avstralije in delov Azije učili, da bi delili dobrine s tistimi, ki imajo manj sreče kot mi? Tako smo zdaj lahko zgolj neme priče svetovne begunske krize, kjer vidimo, kako zelo se je naše izobraževanje oddaljilo od preprostega razumevanja pravilnih človeških odnosov. Če bi bili vsi, od zibelke do groba, prežeti z vrednotami medsebojne delitve in sodelovanja, kriza množičnega razseljevanja ljudi in negotovosti, ki jo povzročajo nesmiselni regionalni konflikti – k temu pa v veliki meri prispevajo zahodne zunanje politike – zagotovo nikoli ne bi dosegla tako kritične faze. Ker pa se je kriza manifestirala kot osupljiva ponazoritev našega neenakega sveta, njenih globokih vzrokov ni mogoče razrešiti brez uveljavljanja načela medsebojne delitve v svetovne zadeve, s čimer se spet vrnemo k naši osrednji predpostavki. 

Veliko moramo še raziskati v zvezi s potrebo po bolj holističnem in duhovnem izobraževanju, da bi lahko podprli ekonomijo delitve, zato za naše trenutne namene podajamo le bežen pregled za morebitno obliko in transformativne posledice ekonomije delitve. Brez dvoma je treba na novo izobraževanje gledati v obliki šolskih lekcij za majhne otroke, s katerimi se lahko naučijo pomena medsebojne delitve v osnovnih družbenih, ekonomskih in političnih pogledih ter spoznajo, zakaj je to preprosto načelo tako pomembno za našo planetarno blaginjo in preživetje. Poudarili pa smo tudi, kako je načelo delitve po svoji naravi duhovno in zato zahteva učenje višjega ranga, ki lahko vključuje zavedanje notranjega jaza pri kateremkoli otroku ali odraslem. To lahko posameznika vodi k prepoznavanju dejstva (tako prek zavestnega razumevanja kot tudi intuitivnega spoznanja), da je človeštvo ena soodvisna entiteta, ki se izraža prek milijard osebnosti, ki so si med seboj enakopravne in potencialno božanske.

Zato je treba preučiti notranji pomen ekonomije delitve in na koncu tudi razumeti, kaj mnogi religiozni in duhovni misleci razumejo pod pojmom umetnost življenja. Na žalost je jasno razlago tega pojma težko razložiti na naši zdajšnji stopnji človekovega in duhovnega razvoja, ko smo očitno tako daleč od vrste izobrazbe in družbenih okoliščin, ki bodo omogočale razumevanje življenja kot oblike umetnosti. Upoštevati moramo tudi, da globljega razumevanja tega predmeta ni mogoče doseči brez ustreznega poznavanja duhovne konstitucije človeka, za kar se bo moral bralec obrniti na ustrezne avtoritete, ki nam priskrbijo podrobnejše informacije o novih izobraževalnih metodah in ciljih prihodnosti, o čemer je govor v knjigah Alice A. Bailey.[27]

Vendar pa marsikaj o tem lahko spoznamo tudi samostojno, s samokontemplacijo in z logičnim sklepanjem o tem, kako mora nov ekonomski sistem, utemeljen na načelu medsebojne delitve, iti z roko v roki z mogočnimi spremembami v notranjem življenju človeštva. Da bi nadaljevali takšno raziskovanje, je koristno razmišljati o družbenem in kulturnem izrazu ekonomije delitve v smislu umetnosti bíti, ki je neposredno povezana z umetnostjo življenja, vendar je po svojem pomenu in posledicah precej drugačna. Eno brez drugega ne more biti, saj se umetnost bíti nanaša na notranjo stran življenja, ki se navzven v svetu izraža z našimi človeškimi odnosi in različnimi načini družbene organizacije.

Lahko bi poenostavili z besedami, da se umetnost bíti nanaša na notranje, medtem ko umetnost življenja zadeva zunanje. V resnici gre za duhovno plehkost, ki jo mora človek spremeniti od znotraj, če želi spremembe navzven, na kar se v glavnem nanaša umetnost bíti – namreč na odkrivanje lastne božanske narave, ki obstaja znotraj vsakega posameznika in išče izraz skozi pravilne človeške odnose.

Zato naj bi v tem času najbolj vzbudila našo pozornost umetnost bíti in ne umetnost življenja, kot je pogosto opisano, saj je prav umetnost bíti tista, ki bo v veliki meri opredelila izobraževanje v novi dobi v naslednjih fazah razvoja. Kako je lahko videti ta višja stopnja duhovne izobrazbe, je zunaj dosega našega zdajšnjega razmišljanja, čeprav to lahko povzamemo z besedami, da se nanaša na zavedanje duše in njenega namena z meditacijo, duhovnim študijem in služenjem, ki je orientirano k splošni blaginji človeštva. Takšna so že od nekdaj sredstva, ki nas nazadnje pripeljejo do samouresničenja (ali umetnosti bíti), o katerih nam govori nauk večne modrosti, ki so ga človeštvu postopno posredovale različne tradicije v tisočletjih.[28] Toda tudi tu moramo priznati svojo zdajšnjo težavo, saj ne morete prakticirati ali uresničevati umetnosti bíti s pogojenim umom ali poskušati razumeti njegovega pomena le intelektualno. Pravzaprav nas sam proces iskanja smisla umetnosti bíti vodi v postopno de-pogojevanje in torej bolj zavestno zavedanje in notranjo svobodo.

Že prejšnja izjava nam lahko daje veliko snovi za preudarjanje in razmislek, čeprav morda zveni enostavno. Dokler nam primanjkuje celo nepopolnega razumevanja, kaj umetnost bíti pomeni in predstavlja v tej smeri, ni mogoče izraziti umetnosti življenja na individualni ali skupinski osnovi, zlasti v naših nepravičnih družbah, ki ne zagotavljajo dovolj izobrazbe ali »notranjega prostora«, da povprečna oseba lahko raziskuje, zaznava in izrazi namen svoje duše.[29]

Najlažje pa se lahko vključimo v tiste družbene prakse in altruistično vedenje, ki so najbolj bled odsev umetnosti življenja v današnjem hitrem in raztresenem načinu življenja – kot so dejavnosti okoljskega recikliranja, dobrodelna prizadevanja in manj komercialni vidiki ekonomije delitve v oblikah, ki so značilne za lokalna okolja. Čeprav so te dejavnosti vredne in pogosto nujno potrebne, pa nikakor ne predstavljajo prevladujoče družbene zavesti o tem, kaj pomeni živeti neškodljivo, preprosto in v pravilnem odnosu do narave ter vseh čutečih bitij.

Po definiciji ni »umetnosti« življenja, razen če gremo navznoter, da bi raziskali resničnost notranjega jaza in poskušamo to zavedanje izraziti v vsakdanjem življenju. Nevarnost pa je v tem, da bodo naše dejavnosti temeljile na posnemanju z napačno identifikacijo, saj je zelo enostavno ponarediti videz duhovnega ali etičnega načina življenja, ki ni nič drugega kot modno sledenje drugim.

Ne glede na težavnost jezikovnega izražanja, ki ogroža to razpravo, je še vedno koristno razmisliti o umetnosti življenja, ko preučujemo duhovni oziroma notranji pomen ekonomije delitve. V ta namen je mogoče umetnost življenja na splošno opredeliti kot rastoče zavedanje pravilnih človeških odnosov in njihovih individualnih ter družbenih izrazov, ki vključujejo tudi naš odnos do nižjih kraljestev narave. Toda v vsaki takšni definiciji je spet naš problem, kako lahko z jasnostjo govorimo o novem načinu življenja na Zemlji, ki temelji na pravilni usmerjenosti človeka do sebe, do svoje družbene skupnosti in naravnega okolja, ko moramo načelo medsebojne delitve šele uvesti v svetovne zadeve?

Morda se bo zamenjalo veliko generacij, preden bo običajna praksa umetnosti življenja – ki se bo izražala kot sodelovanje, konsenz in zaupanje, skupaj z vsemi povezanimi notranjimi lastnostmi ponižnosti, poštenosti, iskrenosti, nenavezanosti in neškodljivosti – postala zaščitni znak naših skupnosti. Poleg tega ne more obstajati umetnost življenja, ki bi uspevala brez razcveta sočutja po vsem svetu, saj je to predpogoj, da se človeštvo postopoma zaveda, da mora umetnost bíti voditi našo planetarno evolucijo. Skratka, o tej tematiki ne moremo govoriti z natančnostjo in prepričljivostjo, saj je nova civilizacija tista, ki bo razkrivala prevladujoče zavedanje o umetnosti bíti oziroma samouresničevanja, in se tako definirala v zunanjih načinih družbene organiziranosti.

 

IV del: Ezoterični pomen Združenih narodov

Ali si upamo sanjati, nekega dne, o Združenih narodih, ki podpirajo
novo civilizacijo, utemeljeno na ekonomiji delitve, s čimer se bodo 
prvič v tisočletjih izrazili pravilni človeški odnosi – in tako
usmerjali vsak narod, da uresniči svojo edinstveno duhovno usodo?

Pri nadaljnjem razmišljanju o tem problemu zavedanja za podporo ekonomije delitve lahko odkrijemo tudi duhovni oziroma ezoterični pomen Združenih narodov in nejasno povezavo med prihodnjim napredkom te velike mednarodne organizacije ter ustreznim razvojem novega izobraževanja. Če pravilno govorimo o resnični in globalni ekonomiji delitve, ki je danes še v povojih, potem so tudi Združeni narodi v najbolj embrionalni fazi izražanja svojega najvišjega ekonomskega, političnega in duhovnega potenciala. Toda kako bodo Združeni narodi dosegli to vzvišeno vlogo, v kateri bodo postali za človeštvo veliko pomembnejši, simbolično gledano kot le medvladna institucija z množico birokratskih uradov in specializiranih agencij?

Z intuicijo se moramo še bolj poglobljeno potruditi, da odgovorimo na to vprašanje z razumevanjem, da morajo Združeni narodi nekega dne izraziti dejstvo pravilnega odnosa med državami članicami z njihovimi različnimi kulturami in različnimi stopnjami materialnega razvoja. Kajti pravilni človeški odnosi so več kot očitno povezani z interakcijo z različnimi skupinami ljudi, ki jih na splošno razumemo v smislu suverenih narodov, različnih kultur in ras. In prav prisotnost ter energija okrepljene Generalne skupščine Združenih narodov lahko posredno izobražuje vse te skupine, da dvignejo svojo zavest nad nacionalno, kulturno ali rasno identiteto in tako prepoznajo naš subjektivni medsebojni odnos in nadidentiteto kot eno človeštvo.

Žal večina ljudi nima predstave o prihodnjem duhovnem pomenu Združenih narodov, in zato bi ta opažanja lahko zvenela kot posledica pretirano bujne domišljije. Za zdaj je malo takih, ki Združene narode zelo cenijo, saj ima organizacija številne pomanjkljivosti in sprejema slabe kompromise. Vendar bi morali biti previdni, če bi pomembnost te organizacije izpustili iz rok, še preden bi z notranjega vidika življenja poskušali dojeti, kaj njen obstoj predstavlja. Poskusimo si predstavljati dan, ko bodo imeli Združeni narodi svojo specializirano agencijo, ki se bo ukvarjala z združevanjem in pravično delitvijo presežnih ekonomskih virov v mednarodni skupnosti. To je vrhunska vizija ekonomije delitve, ki simbolizira svetovno voljo za dobro in pomen ljubezni v njenem najširšem pomenu – kar predstavlja skupinsko služenje človeštvu. Združeni narodi lahko torej omogočijo tistim različnim skupinam, ki jih imenujemo narodi, da pokažejo svoj dušni namen in sčasoma začnejo izpolnjevati svojo duhovno usodo. To nas vodi do globoko razširjene razlage ekonomije delitve, ki ne zadeva le pravilnega krmarjenja med ključnimi viri za preprečevanje zdajšnje  tragedije vsesplošnega pomanjkanja med ljudmi. Poleg tega pomeni začetno fazo, ko se narodi zavedajo sebe kot razvijajočih se duš, vendar ne izgubijo edinstvenih lastnosti svojih posebnih običajev, tradicij in kultur.

Ali nam to pomaga, da vsaj okvirno dojamemo, kako lahko Združeni narodi spodbudijo duhovno izobraževanje skozi načelo medsebojne delitve? Naj ponovimo, da ne govorimo o izobraževanju samo v formalnem smislu s šolskimi ali institucionalnimi programi, temveč skozi spremembe, ki se bodo v človeški zavesti porodile iz vnaprej določene bodoče vloge Združenih narodov v izražanju enosti človeštva. Tako kot ima posameznikova duša duhovni namen, da služi človeštvu v skladu z evolucijskim načrtom, imajo Združeni narodi potencialni duhovni namen, ki pravzaprav pomeni potrditev in izraz resničnosti Kraljestva duš kot vidnega dejstva na Zemlji. 

Naj povemo še drugače: neprekosljiva mobilizacija mednarodnih prizadevanj za končanje revščine in preprečevanje ekološke katastrofe bo predstavljala srca človeštva, ki bodo pomen ekonomije delitve postavila na svoje pravo mesto. Hkrati pa bo simbolizirala tudi prvo fazo postavitve Združenih narodov na njihovo pravo mesto skozi dinamično manifestacijo svetovne volje do dobrega. In uvodno svetovno izražanje volje do dobrega lahko vodi človeštvo k boljšemu razumevanju namena duše in pravilnih človeških odnosov, s čimer smo že seznanili, kar pomeni napredovanje Božanskega načrta v zavestnem sodelovanju z duhovno hierarhijo našega planeta, ki se odpira navzven, na fizično raven.[30]

Obstaja torej več načinov, kako lahko Združeni narodi podprejo izražanje pravilnih človeških odnosov in s tem pomagajo izobraziti človeštvo:   

• Z nadzorom izvajanja načela medsebojne delitve v svetovnih zadevah, s čimer se bosta vzpostavila pravičnost in ravnovesje pri delitvi virov med državami.
• Z zagotavljanjem globalne strukture oziroma zunanjega telesa, ki lahko duhovni hierarhiji omogoči, da bo z zavestnim sodelovanjem s človeštvom prvič v dolgih tisočletjih navzven izpeljala božanski načrt, in to z nesluteno hitrostjo v naši planetarni evoluciji.
• S potrditvijo resničnosti kraljestva duš na Zemlji. To lahko simbolično razumemo v smislu Kristusovega načela, ki izraža srčno središče človeštva (vidik ljubezni), medtem ko njegovo razumsko središče (vidik inteligence) predstavlja prihodnja dejavnost Združenih narodov v vseh njenih razsežnostih.[31]

Zaradi vseh teh razlogov, ne glede na to, ali so danes videti za lase privlečeni ali težko razumljivi, je, kot vsaj lahko upamo, jasno, da bi bilo treba vsakršno resnično pojmovanje ekonomije delitve od tega trenutka usmeriti v odnos Združenih narodov do preostalega sveta, z odprtim umom za njegove višje duhovne možnosti kot mednarodni forum, ki oblikuje zakone.

Preprosta metafora, ki nam lahko pomaga spodbuditi intuicijo, je razmislek, da je energija ljubezni razdrobljena po tej Zemlji skoraj kot neizmerna sestavljanka planetarnih razsežnosti. Vsaka država mora rešiti to planetarno sestavljanko, ki je stara toliko kot človeštvo samo, saj vsi narodi sveta predstavljajo enako pomemben in edinstven del celote. Sredstva za vnovično sestavo teh delov so resnično preprosta, saj morajo vključevati skupno združevanje vseh razpoložljivih financ, zmogljivosti in presežnih virov skupnosti držav, da bi odpravili vse hujše krize, ki ogrožajo nadaljnji razvoj celotne človeške rase. Ko bodo najbogatejše države resnično začele deliti svoje vire z manj razvitimi državami ter obratno, in ko bodo zamisel o nujnem programu prerazporeditve dobrin začeli podpirati navadni državljani v množičnih in nenehnih demonstracijah, bo sestavljanka, ki ji rečemo ljubezen, postopoma znova sestavljena, korak za korakom in delček za delčkom. Tako si morda lahko zamislimo nepričakovani pomen Združenih narodov za to zgodovinsko prehodno obdobje, ki ga doživljamo. Tega obdobja se bodo v prihodnosti vedno spominjali kot časa, ko je človeštvo prvič uporabilo božansko načelo medsebojne delitve za naše najnujnejše svetovne prioritete.

Ko se bo pozornost vnovič vrnila na trenutne svetovne razmere, se bo marsikdo osredotočil na vprašanje rabe teh razmišljanj o pomenu nove duhovne izobrazbe, še preden človeštvo izkusi nekaj, kar bo blizu resničnemu miru ali pravičnosti po vsem svetu. S kakšno vrsto vsevključujoče izobrazbe je mogoče doseči naravo enega življenja, ki prežema pojavno vesolje, na planetu, ki dopušča, da milijone ljudi umira v bedi brez zadostne pomoči držav ali širše javnosti? V teoretičnem smislu se lahko strinjamo, da je izvajanje načela medsebojne delitve v svetovnih zadevah neposredno povezano s potrebo po revitalizirani generalni skupščini Združenih narodov in ne nazadnje po novih izobraževalnih metodah, ki bi lahko omogočile, da se razvija umetnost življenja. Toda kam nas danes vodijo ta špekulativna razglabljanja, če ne nazaj k temeljnemu spoznanju, da se mora resnično izobraževanje začeti pri vsakem privilegiranem človeku, ki se ukvarja s potrebami ranljivih, šibkih in ogroženih?

Vselej se moramo vrniti k temu osrednjemu razumevanju, kajti če želimo obnoviti svojo hišo, moramo začeti od temeljev, temelj naše bede v 21. stoletju pa je dejstvo, da še naprej dovoljujemo sramotno resničnost izogibanja problemom pomanjkanja med ljudmi. Duhovna vzgoja sama po sebi pomeni tudi, da mora naše razmišljanje izvirati iz srca. Kako drugače pa se lahko v tem času izobražujemo z zavedanjem ljubezni, če ne z ukrepanjem, s katerim bi ustavili zanemarjanje in izkoriščanje revnih in da nazadnje ustavimo dolgotrajne krivice?

 

V. del: Problem moderne tehnologije

 

Ali ste vedeli, da je bog neverjeten znanstvenik in velik umetnik,
čigar ustvarjalnost še ni razumljena ali celo zaznana?

Kar imenujemo bog, je duhovna ideja, vendar brez realnosti v ozadju
te ideje tega sploh ne bi brali – kajti bog je nič,
pa vendar njegov dih vzdržuje nadaljevanje vsega, kar je.

Mar se ni iz ene same iskrice elektrike
rodilo tvoje bítje in postajanje?

Nekaterim bralcem se lahko poraja vprašanje, ki zadeva potencial novih tehnologij pri spreminjanju sveta, saj je lahko hitra rast interneta in odprtokodnih gibanj videti kot znak, da je človeštvo pripravljeno na medsebojno delitev. Toda vprašajmo se, ali so naše sodobne tehnološke inovacije pravi odsev medsebojne delitve kot božanskega načela, če niso usmerjene tudi v izboljšanje življenja vseh, ki jim primanjkuje ključnih dobrin za dostojno in zdravo življenje.

Ne trdimo, da je z ustvarjalnim zagonom za inovacije in napredek kaj narobe, razen da se vprašamo: Mar ne bi delali svojih vrhunskih projektov skupaj z zavedanjem ljubezni? Kajti ljubezen, v najosnovnejšem in nesentimentalnem razumevanju, lahko povzamemo z vprašanjem: »Kaj pa drugi?«[32] Zdi se, da so danes vsi prezasedeni z novimi digitalnimi odkritji in brezštevilnimi napravami, še posebej med mlajšimi generacijami. Toda še zdaleč nismo prezasedeni s krivicami revščine, ki se v večini držav vsekakor poslabšuje, ne glede na to, kaj poročajo nenehno revidirane in okvirne globalne statistike.[33]

Bodite prepričani, da bo človeštvo vedno očarano nad svojimi znanstvenimi in tehnološkimi preboji, ki se bodo nadaljevali, ne glede na to, ali se bodo po svetu dogajale hude krivice. Znanstvene raziskave in ustvarjalne inovacije so naravni podaljšek človekove prirojene nagnjenosti k raziskovanju njegovega lastnega telesnega ustroja in zunanjega stanja na Zemlji, zagotovo se bodo še naprej nadaljevale. Toda bolj poglobljeno raziskovanje vključuje tudi vprašanje, kako bo tehnologija spremenila svojo splošno obliko in smer, ko bo načelo medsebojne delitve uveljavljeno kot ekonomski proces v svetovnih zadevah, o čemer smo razmišljali že v predhodni razpravi. Kaj se bo zgodilo, če velik del človeštva sprejme zavedanje, da smo v stvarstvu vsi eno, sami po sebi enaki in soodvisni kot dejstvo narave, kar pomeni, da ne moremo več ostati psihološko ločeni med seboj? 

Zagotovo bo celotna razprava o tem, ali so nove tehnologije koristne ali škodljive za družbo, sčasoma poniknila in jo bo nadomestila prevladujoča skrb za pravilno medsebojno delitev tehnologij glede na družbeni, ekonomski in duhovni razvoj človeštva. Zdajšnje dileme o tehnologiji so pomembne le za svet, v katerem so človeška srca na splošno zatrta s samozadovoljstvom, ignoranco ali ravnodušnostjo, medtem ko materialne želje prevladujejo v današnjih kulturnih normah in načinih razmišljanja. Lahko bi rekli, da gredo umetne želje in potrebe skozi družbeno revolucijo po vsem potrošniškem svetu, ki je očitno nevzdržen in noro samouničevalen, v katerem je treba na duhovno revolucijo srca še počakati ali si jo celo zamisliti, ko gre za večino navadnih ljudi.

Zato nekateri z navdušenjem pozdravljajo naraščajočo digitalizacijo naše ekonomije in nenehno proizvodnjo visokotehnoloških izdelkov, ki domnevno izboljšujejo kakovost naših življenj, ob predpostavki, da imamo razpoložljiv dohodek, da si jih lahko privoščimo. Medtem pa drugi razkrivajo škodljive stranske učinke teh tehnologij, ki so vključeni v komercializacijo vsakdanjega življenja in gredo pogosto z roko v roki z uničenjem državljanskih svoboščin in temeljnih človekovih pravic. Toda če bi se srca milijonov ljudi prebudila, ko gre za življenjske potrebe drugih ljudi, in če bi bil namen novih tehnologij vnovič zasnovan na način, ki bi zagotavljal osnovne materialne in izobraževalne potrebe za vse ljudi, bi potemtakem takšna polarizirana razprava res trajala tako dolgo? 

Nesrečne žrtve zdajšnjih trendov so otroci in neopozorjena mladina po svetu, ki so lahka tarča komercializiranih oblik tehnologije, ki lahko posameznikovo zavest omejijo do obsedenosti z materialno obliko in s tem ovirajo rast samozavedanja. Seveda problem ni v obstoju sodobne tehnologije kot medija za družbeni napredek, ki je na splošno izboljšal življenjsko raven povprečne družine v ekonomsko razvitih državah do stopnje, ki bi bila pred industrijsko revolucijo nepredstavljiva. Kot vedno je težava zavest človeka, ki sprejema koristi tega napredka za manjšino svetovnega prebivalstva, pri čemer namenja le malo pozornosti milijonom drugih ljudi, katerih življenje ostaja zunaj kakršnegakoli družbenega napredka z različnimi tehnološkimi sredstvi.

Zato se povprašajmo o pomenu tehnologije in ali se resnično uporablja za splošno dobro vseh ljudi, namesto da se jo prisvaja za zasebne interese v vse bolj komercialne namene. To lahko zahteva precejšen preskok v našem mišljenju, da razumemo, kako težava izvira iz notranjega zavedanja in iz motivov vsakega posameznika, ki odkrije novo tehnološko čudo in se nato poistoveti s predmetom njegovega ustvarjanja. Kot rezultat nižji jaz oziroma »jaz« navadno prevzame proces inovativnosti, zaradi česar se nova tehnologija izkorišča za osebno ali materialno korist, namesto da bi se prosto delila v korist vseh. Na širši ravni pa večnacionalna korporacija v skrbi za maksimiranje dobička stoji na poti delitve svetovne tehnologije za dvig in izboljšanje življenja celotnega človeštva.

Možnost inoviranja se je morda v ljudeh pojavila kot želja po razumevanju in razvoju, vendar gre za instinktivno sposobnost, za katero ni bilo nikoli mišljeno, da bi si jo lahko monopolizirali le redki ali da bi jo uporabili kot orodje za prevlado in nadzor. Zato se moramo vprašati: kakšen je odnos med razvojem tehnologij in univerzalnim pomenom sočutja? Kajti če bi se prave oblike tehnologije delile z ljudmi po vsem svetu, ki živijo v pomanjkanju, bi zagotovo veliko pripomogle k povrnitvi zdravja in blaginje obubožanih množic. Ne pozabimo, da so zdravila za AIDS in številne bolezni, ki jih povzroča revščina, prav tako del tega, kar poimenujemo tehnologija. Kljub temu farmacevtske industrije, ki razvija ta patentirana zdravila, očitno ne vodi duh medsebojne delitve in skupnega dobrega, čeprav njihovo bogastvo temelji na zeliščih in rastlinah, ki jih Zemlja vsakomur prosto daje na voljo. Torej če začnemo na to problematiko gledati z vidika sočutnega odnosa do življenja, se postavlja vprašanje, zakaj vsako zdravilo in pridobitve zdravstvenega sistema niso namenjeni za prosto uporabo vsemu človeštvu – s posledicami, ki segajo v samo jedro vsega, kar je narobe z našo bolehno civilizacijo.[34]

To je nekaj najbolj uvodnih pomislekov, preden poskušamo razumeti prihodnjo vlogo tehnologije v svetu, kjer bo že dolgo vzpostavljena učinkovita ekonomija delitve, ki bo vsem ljudem omogočila enake pravice, priložnosti in temeljne svoboščine. Šele takrat in nič prej bomo morda začeli razumevati višji namen tehnologije, ki se bo razvijala v usklajenost z duhovno evolucijo človeštva. Trenutno smo priča velikim strahovom teh prihodnjih možnosti z naraščanjem števila robotov in avtomatizacijo, kar vodi v veliko zaskrbljenost zaradi pričakovanj obsežne brezposelnosti in s tem z naglim povečanjem neenakosti, razen če s stroji proizvedenega bogastva ne bomo pravično delili. Od tod težave pri razmišljanju o bolj egalitarnem in mirnem svetu v bližajočem se času, ko bo doba superstrojev služila osvobajanju človeštva, ki se bo lahko začelo ukvarjati s kontemplacijo in preučevanjem resničnosti notranjega jaza, kar bo končno vsakemu posamezniku zagotovilo prostor in svobodo, da sledi umetnosti bíti oziroma samouresničitve.

Na tem mestu se moramo vrniti k razpravi o nujnosti uvedbe nove vrste izobraževanja, ki bo postopoma zahtevalo uvedbo duhovno usmerjenih šol, ki bodo usmerjene v preučevanje naukov večne modrosti in znanosti o duši. Veliko več je bilo o tej temi napisanega v zgoraj omenjenih knjigah Alice A. Bailey in drugih avtorjev ter je zunaj obsega naše zdajšnje razprave, razen da opozorimo na bodočo povezavo med novim izobraževanjem in prihodnjimi tehnologijami, ki bosta namenjena prebujanju človekove duhovne narave. Dejstvo je, da v času, ko svet preplavljajo nove sile in energije, tehnologija igra veliko vlogo pri pospeševanju evolucije človeške zavesti. Kljub temu se večina sodobnih piscev na to temo ne zaveda globljega duhovnega pomena in pomembnosti tehnološkega napredka, ki ga nikakor ni mogoče razumeti, v vsej njegovi preprostosti, samo z razumsko analizo prehodnih materialnih oblik.

Ezoterični pomen tehnologije označujemo z besedno zvezo »um nad materijo«, ki zadeva sposobnost človeka, da nadzoruje svoje okolje in odkrije skrite potenciale narave, tako da deluje v sozvočju s trenutno neopaženimi in znanosti neznanimi evolucijskimi silami. Tako je na primer naše delno razkritje skrivnosti električne energije le majhen pokazatelj nezamisljivih moči, ki jih ima vesolje. Človek jih lahko izkoristi, kadar je njegov odnos usmerjen k služenju človeštvu, njegovi motivi pa so v pretežni meri usmerjeni k vključevanju vseh ljudi, česar pa ne ovirajo trgovinski, nacionalistični ali sebični cilji. Bralec morda že ve, da izum telefona simbolizira človekovo prirojeno sposobnost telepatije; skladno s tem razumevanjem pa izum interneta simbolizira zavedanje enega sveta oziroma vseprisotne zavesti, ki je lastnost samouresničenega adepta.[35]

Naš prihodnji tehnološki razvoj bo postal bistveno hitrejši, ko bo človek odkril svojo latentno sposobnost za nadzor nad zunanjim življenjem oblike skozi notranje sposobnosti svojega usmerjenega uma, kar bo nekega dne lahko povzročilo znanstveno odkritje obstoja duše. Ko bo evolucija razvoja tehnologije končno postala skladna z zavedanjem načrta za duhovno evolucijo človeštva, bomo lahko priče, kako tehnologija zagotavlja kompleksne logistične rešitve, potrebne za napredni sistem neposredne menjave dobrin po vsem svetu, kot je razvidno iz naših prejšnjih razmišljanj. 

Na splošno so ti komentarji namenjeni zgolj temu, da nam pomagajo dojeti, kako naše konceptualizacije močno omejuje naše zdajšnje pomanjkljivo razumevanje božanskega namena in višjih zakonov, ki pogojujejo vse pojave. Kajti razvoj tehnologije je vedno prepleten s širitvijo človeške zavesti – in ne ena ne druga se ne moreta razvijati po svoji pravi poti, dokler se ustaljeni družbeni, politični, ekonomski, psihološki in duhovni razkoli sodobnega sveta ne zacelijo.

 

Zaključek

 

Življenje je lahko tako ljubeče in zelo preprosto, če bi le sočutje 
vodilo vaše namere. Ko bi le!

Po mnogih, mnogih življenjih v odsotnosti
te tvoje srce pogreša.

Ko poslušate svoje srce in služite drugim,
vedite, da slavite božansko
prisotnost vaše duše.

 

Ne glede na to, ali smo se sposobni uglasiti s temi uvodnimi razmisleki o notranjem in celostnem pomenu ekonomije delitve, lahko upamo, da je bralec vsaj prepričan v izjemen pomen izvajanja načela medsebojne delitve v svetovnih zadevah. Bolj ko se bo, na primer, delila tehnologija, bolj se lahko izboljša naše razumevanje, kaj lahko s tehnologijo dosežemo kot s koristnim orodjem za duhovno evolucijo človeštva. In bolj ko bo človeštvo zahtevalo, da se z delitvijo svetovnih virov konča ekonomska negotovost in množično izkoriščanje prebivalstva, bolj se bo povečala naša ozaveščenost o tem, kaj pomeni ekonomija delitve v svojih najbolj daljnosežnih oblikah in načinih izražanja.

Naj za tiste, ki spodbujajo ekonomijo delitve v njenih trenutno omejenih oblikah, ponovimo naše najpomembnejše ugotovitve. Upajmo, da je jasno, da smo voz postavili pred konja, če verjamemo, da je vizija medsebojne delitve v lokalnih skupnostih trajna rešitev človekovih težav. Ali smo še vedno prepričani, da se bodo lokalne metode medsebojne delitve zgolj razširile in postale vseobsegajoče, ko bo ekonomija delitve enkrat v dokončni fazi, da se bo izvajala kot globalni proces?[36]  

Ko bodo najbogatejše države resnično delile svoje bogastvo in vire z najmanj razvitimi svetovnimi regijami in ko bo širša javnost idejo o ekonomski delitvi usmerjala iz src tja, kamor najbolj spada – takrat bo tudi praksa medsebojne delitve v skupnosti zacvetela prek naših najbolj norih sanj. Kajti takrat bo vključen ves svet, tudi tistih več milijard ljudi, katerih osnovne pravice do življenja in svobode so bile dotlej neizpolnjene. Potem se bo energija, ki jo imenujemo ljubezen, prebudila in razširila med številne državljane sveta, kar bo privedlo do notranjih in zunanjih sprememb, ki jim v naših družbah še nismo bili priča – z izlivi veselja in volje za dobro, z zaznavnim zmanjšanjem stopnje stresa in napetosti po vsem svetu, z novim občutkom zaupanja in upanja med bogatimi in revnimi ...

Povedano preprosteje: skrajno kritična svetovna situacija nas sili, da na prvo mesto postavimo potrebe sveta in revnih ljudi, ne naših žepov ali naših sebičnih osebnih interesov. V nasprotnem primeru bo naša ideja o medsebojni delitvi na ravni skupnosti neizogibno propadla ob naraščajočih trendih k vse bolj razdeljenemu, skomercializiranemu in brezbrižnemu svetu. Postali bomo takšni kot politik, ki obljublja boljšo družbo v glavnem pasivnemu volilnemu telesu, ki se morda res zdi resničen in pošten, dokler te obljube ne izzvenijo znotraj novoizvoljene vlade, ki jo veže diktat korporativne hegemonije. Ali lahko pride, na enak način, do takšne vizije ekonomije delitve, ki bo v izražanju omejena na razmeroma malo premožnih ljudi v povsem profitno usmerjeni in materialistični kulturi? Mar je edina pomembna vrsta medsebojne delitve, ki se izvaja na svetovni in politični ravni med zavezniškimi vladami – glede na omejitve realpolitike – delitev oborožitve, informacij in prikritih obveščevalnih podatkov?

Poudarili smo, kako se ekonomija delitve nanaša na usmerjanje energije in virov do njihovega pravega mesta: od osnovnih potrebščin, kot so hrana, finančna sredstva in drugi osnovni materialni viri, do nematerialnih človekovih kvalitet, kot sta empatija in zavedanje, ki se mora razširiti, da bi dosegli blaginjo vseh. Sklepamo lahko, da podivjane in zle sile komercializacije delujejo proti tej obetajoči možnosti, kjer bi bila ideja ekonomije delitve razumljena kot vključujoča in celostna, kot sredstvo za ustvarjanje ravnovesja na Zemlji in izraz pravilnih človeških odnosov. Zato je celo fraza »ekonomija delitve« napačno razumljena in napačno postavljena ter je neizogibno padla v napačne roke. Celo številni ljudje, ki so zagovorniki medsebojne delitve z najboljšimi nameni, se ne zavedajo zahrbtne sile komercializacije, ki je v tem pogledu podobna mački, ki se igra z že ujeto miško, preden jo počasi požre.

Transformativna vizija ekonomije delitve torej ne more ničesar doseči brez angažiranega srca, ki bi jo lahko vzdrževalo, in inteligentnega uma, ki bi lahko strukturiral njen izraz v družbi. Ker tega ni, lahko vidimo, kako hitro se lahko ideja o medsebojni delitvi razgradi na ustvarjanje dobička in poslovno dejavnost. Ko pa se bo opazno prebudilo srčno središče človeštva, ko bomo skupaj pozivali k pravični prerazporeditvi virov, da bi rešili naše po nepotrebnem umirajoče brate, bomo videli, kako bo resnična ekonomija delitve nenadoma začela govoriti sama zase, kar se bo zgodilo prvič v zgodovini.

Se spomnite, kako srečni so bili ljudje, ko je bil predsednik Obama prvič izvoljen na svojo funkcijo, vsaj v tistih prvih dneh, ko so pričakovali, da se bo ameriška zunanja politika preusmerila stran od sledenja imperialne prevlade?[37] Potem bodite prepričani, da bo dan, ko se bodo vlade zavezale, da bodo delile svetovne vire, med človeštvom ustvaril veselje, ki bo mnogo, mnogo silnejše in resničnejše. Kajti obstaja še en cunami, ki ga moramo še izkusiti v največji meri, in sicer kot blagodejno in ne zlonamerno fizično silo – in to je cunami ljubezni. To bo tako velika sila, da vas bo, ko vas udari, spustila na kolena. Sila, ki vas bo v različnih prizadevanjih dvignila z novo vrsto energije, novo vrsto jasnosti, novo vrsto ustvarjalnosti in moči. Moč, ki bi jo morali vsi zagovorniki ekonomije delitve iskati in jo sprejeti, ker jo bodo podpirali milijoni in milijoni drugih privržencev v vsaki državi, od najbogatejših predmestij do najrevnejših slumov, ki vsebujejo izvir upanja za preoblikovanje našega sveta.

*
 

Morda resen bralec v teh zaključnih besedah še vedno išče nekaj pragmatičnih nasvetov, za kar so mu ponujene naslednje besede. Avtor priznava, da obstaja ogromno težav pri ustvarjanju svetovnega gibanja za resnično ekonomijo delitve, dokler pojem »medsebojna delitev« ne bo vstopil v besednjak ali domišljijo večine naprednih aktivistov. Za zdaj moramo storiti, kar lahko, tako da se pridružimo obstoječim gibanjem za svobodo in pravičnost v njihovih različnih izrazih, od katerih mnogi izvirajo iz problema neenakega bogastva in nepravične distribucije virov, kot smo razmišljali že prej.

Hkrati pa bi se morali poglobiti tudi v naše razumevanje medsebojne delitve in sodelovanja v celostnem smislu ter razmišljati o transformativnem potencialu teh univerzalnih načel, ko se uporabljajo za medsebojno povezane krize, s katerimi se srečuje človeštvo. Naj politična ideja o medsebojni delitvi ne ostane intelektualni koncept, kajti svet potrebuje to načelo za izvajanje ekonomskega procesa med državami, če človeštvo želi preživeti, kajti naraščajoči razkorak med premožnimi in revnimi vsebuje seme našega uničenja. Zato je ključnega pomena, da se ideja o ekonomiji delitve razširi na globalno raven v naših razmišljanjih in prizadevanjih, še posebej v smeri marginaliziranih in prikrajšanih ljudi – kar se pogosto pojavlja v našem dozdajšnjem razmišljanju.

Morda moramo ves čas ponavljati, dokler ne bomo ostali brez glasu, da je pravi pomen ekonomije delitve mogoče najti le v zvezi z revno večino ljudi v svetu, čeprav to pomeni le malo, razen če se ta zavest ne pretvori v živahne razprave in dejanja, ki bodo nemudoma usmerjena v odpravo skrajnega pomanjkanja. Nič nas ne more ustaviti, da se ne bi vključili v te aktualne razprave ali ustanovili skupine zagovornikov ekonomije delitve, ki bi se ukvarjali s širitvijo tega kreativnega koncepta na nove meje. Natančno smo že povedali, kaj je treba storiti, to je pritisniti na naše vlade, da svoje presežne vire delijo prek Združenih narodov in ustreznih agencij, da bi končno uresničili že davno aspiracijo – človeštvo razbremeniti bremen boja za preživetje.

Vsekakor nadaljujmo naše dejavnosti v lokalnih skupnostih, ki v določeni meri utelešajo načelo medsebojne delitve. Toda ali ne bi vsaj enkrat na teden spremenili te dejavnosti in svoje politične predstavnike pozvali, naj uporabljajo ekonomijo delitve za lačne in prikrajšane tako doma kot v tujini? Razmislite o številu ljudi, ki se že ukvarjajo z različnimi idejami in pobudami ekonomije delitve, kot jih na splošno razumejo in uporabljajo v pretežno bogatih delih zahodne družbe. Kaj nam preprečuje, da bi se te dobronamerne skupine tedensko združile z zahtevami svojim vladam za redistribucijo presežkov držav za ta častitljiv in povzdigujoč vzrok, da se nepreklicno opravi z lakoto in skrajno revščino?

Dlje ko bomo odlašali s tako preprosto rešitvijo, bolj se bo naša zamisel o medsebojni delitvi zdela, kot da nima duše, ne namena in ne prihodnosti s kakršnimkoli smislom. Kakšen smisel ima, če svoje ideje o blaginji in medsebojni delitvi pripisujemo samo svoji določeni skupnosti, kulturi ali državi? V svetu, ki se vse bolj deli na dva dela, na tiste, ki imajo več kot dovolj, in na tiste, ki sploh nimajo nič, bodo naše ideje sčasoma postale nečloveške in obsojene na propad, razen če ne pomislimo tudi na potrebe drugih!

Mogoče si napačno razlagamo, da je reševanje revnih in stradajočih množic edini razlog za uveljavitev načela medsebojne delitve v svetovne zadeve, kajti dejansko ne gre samo za to. Najbolj nas skrbi potreba po ozaveščanju, ljubezni in zdravem razumu v vsakdanjem razmišljanju in dejanjih, pri čemer se zgodi, da je naše razširjeno pomanjkanje razmišljanja o blaginji drugih tisto, kar najbolj odkrito dokazuje odsotnost teh zatrtih človeških lastnosti. Vprašati se moramo, zakaj nas zanima reševanje tistih, ki po nepotrebnem umirajo zaradi vzrokov, povezanih z revščino, če jih ne štejemo za sebi enake z božansko pravico, da se duhovno razvijajo. Ali ni to razlog, pred vsemi drugimi razlogi, zakaj ne moremo več dovoliti, da bi kdo umrl zaradi naše kolektivne brezbrižnosti, ko je vsem na svetu na voljo več kot dovolj hrane in drugih virov?

Prav tako je zmotno prepričanje, da so Združeni narodi navsezadnje največje upanje za ozdravitev, obnovo in preoblikovanje sveta, kajti edino pravo upanje je prebujanje duhovnega srčnega središča človeštva kot celote. Kako pa bodo drugače izvedene potrebne spremembe, ne da bi nas zavedanje in sočutje pripeljalo do pravilnih motivov za usmerjanje energije do pravega mesta? Prosim, da poglobljeno razmislite o tem zadnjem retoričnem vprašanju in morda se vam razkrije marsikak odgovor, kako lahko osebno prispevamo k veliki planetarni obnovi, ki je pred nami.

 

Priloga: Ekonomija daru in neposredna menjava 

 

Marsikaj lahko povemo o našem razumevanju ekonomije daru v povezavi z neposredno menjavo (barter) in medsebojno delitvijo svetovnih virov (glejte drugo poglavje). V osnovnem ekonomskem pojmovanju se neposredna menjava (barter) razume kot neposredna izmenjava blaga ali storitev brez uporabe denarja. Nasprotno pa družbena praksa daru pomeni, da se ne pričakuje takojšnje recipročnosti ali kakršnegakoli izrecnega dogovora o prihodnji nagradi, denarni ali drugačni. Obe praksi, daru in neposredne menjave, naj bi bili predhodnici izuma denarja kot menjalnega sredstva.

Iz konvencionalnega ekonomskega razmišljanja izhaja, da je bila neposredna menjava dobrin najbolj razširjen način menjave v starih civilizacijah (verjetno še iz obdobja neolitika), neučinkovitost takšne menjave pa je bila gonilna sila pri ustvarjanju denarnih sistemov. Uvodni ekonomski učbeniki še vedno podpirajo ključne ideje Adama Smitha v knjigi Bogastvo narodov (The Wealth of Nations), v katerih je primitivna narava medsebojne menjave med posamezniki – ki je vodila do »naključja potreb« – preprečila porajanje specializacije, potrebne za širitev trgovine in trgov. Po Smithovih slavnih besedah je nagnjenost k »dostavi, neposredni menjavi in zamenjavi ene stvari za drugo« rezultat človekove notranje predispozicije, da čim bolj poveča svoj lastni, tekmovalni sebični interes.

Antropologi že dolgo ugotavljajo, da primanjkuje zgodovinskih dokazov, ki bi podpirali ta stališča. Noben primer čiste neposredne menjalne ekonomije (barter) ne obstaja; nasprotno, etnografski podatki kažejo, da so bila darila najbolj običajen način menjave blaga in storitev v arhaičnih družbah, pogosto vezane na zapletene običaje in sorodstvene mreže. Marcel Mauss je v svojem klasičnem delu Esej o daru (An Essay on the Gift), poudaril, da ključna značilnost predtržnih družbenih sistemov ni bila preračunljiva vrsta dobičkarstva na račun drugega, temveč spodbujanje tesnih skupnostnih vezi, ki so temeljile na recipročnosti in redistribuciji. Vsakdanji normi sta bili velikodušnost in medsebojna delitev, ne pa sebičnost. Te antropološke ugotovitve ponujajo globok vpogled v naravo zaupanja in solidarnosti ter izpodbijajo nekatere temeljne ideje sodobne ekonomske vede – zlasti poenostavljeno neoklasično pojmovanje Homo economicusa.

Številni misleci se ukvarjajo s tem, kako uporabiti naravo ekonomije daru v našem sodobnem potrošniškem svetu. Vrnitev »duha daru« v vse vidike človeškega življenja ima očitno velikanske posledice za sodobne družbe, kjer se spodbujajo ravno nasprotne vrednote – to je kopičenje pred medsebojno delitvijo in prostim kroženjem dobrin; tekmovanje in pohlep pred altruističnim sodelovanjem. Veliko je bilo napisanega o težavah našega na dolgovih temelječega denarnega sistema, ki služi koncentraciji bogastva od spodaj navzgor. To pa zavira našo prirojeno željo po svobodnem dajanju in izražanju hvaležnosti ter ob pomoči lastništva, dobička in obresti izčrpava skupne dobrine narave in družbe. Zelo obetajoče je videti aktiviste, ki so motivirani za prevajanje ideologije daru v novo politiko daru in tako zaznavajo potrebo po zmanjševanju denarnega področja v vsakdanjem življenju v smeri nove kakovosti medčloveških odnosov zunaj sfere merljive ekonomije.

Iz naše perspektive je zanimivo, kako konservativni in radikalni misleci na neposredno menjavo še vedno gledajo v negativni luči. David Graeber na primer v svoji sijajni knjigi Dolg, prvih 5000 let (Debt: The First 5,000 Years) trdi, da je neposredna menjava v predmodernih časih potekala le med tujci ali celo sovražniki, kjer je »bil plašč družabnosti izjemno tanek« in kjer »ni bil prisoten občutek medsebojne odgovornosti in zaupanja«. Tako je lahko družba, ki temelji na neposredni menjavi, le tista, v kateri so vsi sovražni do drugih. Marshall Sahlins, avtor knjige Ekonomija kamene dobe (Stone Age Economics), je prišel do podobnih argumentov in prepoznal shemo recipročnosti med sistemom daru in neposredno menjavo, pri čemer je slednja najbolj negativna, saj vsaka stranka poskuša z menjavo profitirati, pogosto na račun druge.

Karl Polyani v svojem najpomembnejšemu delu Velika preobrazba (The Great Transformation) prav tako argumentirano nasprotuje zmotnemu pogledu o človekovi nagnjenosti k neposredni menjavi kot temelju preteklih civilizacij. Zdi se, da na neposredno menjavo oziroma »barantanje« gleda skoraj enako kot na dobičkonosno usmerjeno komercialno menjavo in kot na nasprotje recipročnosti in redistribucije, kjer je ekonomska logika vgrajena v družbene odnose. Karl Marx v prvem delu Kapitala in V Kritiki politične ekonomije ne nasprotuje tem osnovnim predpostavkam, da je neposredna menjava motivirana z vzajemnimi prednostmi, ki jih zagotavlja obema stranema, če ne neposredno z željo po dobičku, pa posredno z osebno koristjo. Še danes se neposredna menjava običajno obravnava kot neosebna transakcija, v kateri so ljudje udeleženi le za majhne, redke ali nujne transakcije, na primer po propadu nacionalnih gospodarstev.

Vprašanje je torej, ali lahko svoje razumevanje neposredne menjave razširimo onkraj tega trivialnega pojma »zamenjave stvari na način, da iščemo obojestransko korist«? Ta knjiga razlaga, da je naše skupno dojemanje ekonomije delitve izjemno omejeno v trenutnih zamislih in izrazih (kot jih običajno pojmujemo izključno v osebnih ali lokaliziranih pojmih), in podobno lahko rečemo za neposredno menjavo. Seveda je v človeški zgodovini, vse do naših dni, vedno obstajala temna in nepravična plat neposredne menjave – na primer zastarela kulturna praksa plačevanja nevest s kamelami. Toda ali smo sposobni zaznati, pa čeprav v teh časih nejasno, kako sta neposredna menjava in ekonomija daru potencialno eno in isto ter usklajeni na isti evolucijski poti?

Tukaj kažemo na obrise nove civilizacije, o kateri razmišlja presenetljivo malo akademskih mislecev, pri čemer je ekonomija neposredne menjave vzpostavljena na veliko višji ravni organizacije in jo motivira veselje do medsebojne delitve in ljubeče pozornosti (protistrup za dobiček). Trdim, da je treba šele odkriti celotno filozofijo neposredne menjave in način življenja, ki so ga do neke mere ponazarjale številne plemenske kulture preteklosti in ki ga je treba zdaj obuditi ter znova uporabiti v naših medsebojno odvisnih svetovnih gospodarstvih.

Še vedno pa je treba videti, kako lahko prebudimo starodavni duh daru v svetu, ki je potopljen v skrajno neenakost, krivico in bolečino in ki že tisočletja živi zunaj miselnosti daru. Moje stališče o tej temi bi moralo biti jasno iz zgornjih poglavij, saj najrevnejše regije svetovnega juga kličejo po ekonomiji daru, ki bi bila večstransko vzpostavljena med nacionalnimi državami. Lahko razumemo, da je bilo Brandtovo poročilo s »programom prednostnih nalog« usmerjeno v ta cilj. Poročilo je pozivalo k obsežnemu prenosu sredstev v države v razvoju, zlasti v pasove revščine v Afriki in Aziji. Brandtov predlog si razlagam kot začetni poskus ustvarjanja globalne ekonomije delitve; za lačne reveže, ki bi prejemali takšne nujne prenose virov, bi bilo to zagotovo dojeto, zavestno ali ne, kot božji dar. Tako sta ekonomija daru in ekonomija delitve – tesno povezani.

Kljub temu uveljavitev koncepta daru ni praktična strategija za mobilizacijo civilnodružbenega gibanja ali v tem smislu pristop k vodilnim politikom. Zahtevati moramo: »Delimo svetovne vire!« Zato ne verjamem v revolucionarni potencial daru, saj sam po sebi ne bo nikoli povzročil vstaje množic v smeri pravilnih človeških odnosov. Verjamem samo v moč združenih ljudi. Zato se vsa moja razmišljanja znova vračajo k viziji razglasitve 25. člena s podporo milijonov posameznikov in skupin po vsem svetu, kar bo pomenilo preobrat v človeški zavesti. Ne gre za to, da bi ekonomija postala »sveta«, kot predlagajo nekateri, temveč za množično spoznanje, da 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic v sebi nosi svetost človeštva oziroma z drugimi besedami spoznanje enosti človeštva. Če zagovornik ekonomije daru ne omenja nujnosti reševanja katastrofalnega stanja umirajočih revežev in lačnih, potem zanje veljajo enaki argumenti kot za navdušence nad ekonomijo delitve (glej prvo poglavje) – saj gre potemtakem samo za nas in za nam podobno misleče privržence; spet brez zavedanja, ki ga definira drža: »Kaj pa drugi?«

Najpomembneje je poudariti novo vizijo, ki bo nastala kot rezultat medsebojne delitve svetovnih virov; vizijo, ki se širi daleč prek naših zdajšnjih idej in konceptualizacij družbenega razvoja. Nedenarni načini poštene in pravične ekonomske menjave se bodo neizogibno razširili, saj bo sistematizirana delitev ključnih virov med državami in znotraj njih seveda ustvarila nove zakone, nova pravila in nove institucije na državni in meddržavni ravni. Dolg, kot ga poznamo danes – bodisi ko gre suverene države bodisi za vlade, podjetja ali posameznike – bo postopoma izgubljal svojo moč in pomen v ekonomskih zadevah.

Brez dvoma lahko ta vizija od nas zahteva, da svojo zavest oblikujemo še mnogo stoletij, pri tem pa ni mogoče napovedati, kako se bo razvijala. Morda bo le katastrofa spodbudila razvoj ekonomije neposredne menjave v lokalnem in svetovnem merilu, kot smo tudi nakazali v sklepnih opombah te knjige. Tako ali drugače se bo morala naša uporaba denarja kot menjalnega sredstva razvijati in prevzeti bolj blagodejni način izražanja, dokler postopoma ne bo prenehal prevladovati v človeških odnosih. Seveda denar ni vir vsega zla, kot je rekel apostol Pavel, zagotovo pa je zla človekova sebična motivacija za dobiček. Kako veliki so torej zakoni, ki izhajajo iz izvajanja načela medsebojne delitve, katerega samo del se nanaša na razvoj makroekonomije neposredne menjave za prihodnji neprofitni svet.

Tako je mogoče intuitivno predvideti evolucijski trend svetovnih dogodkov v smeri globalnega združevanja presežnih dobrin, kjer si vsaka država prek večstranskega mehanizma »neposredno menja« te dobrine z drugimi državami. Vsi se morajo zavedati skupnih potreb, proizvodnje in zmogljivosti vseh in vsi lahko pridejo ter svobodno vzamejo, kar jim manjka, iz skupnega svetovnega »bazena dobrin«. Razširjena definicija neposredne menjave torej zadeva usmerjanje energije in virov na pravo mesto in v pravi meri. Pomen »menjave« v tem razširjenem kontekstu ne pomeni nujno takojšnje recipročnosti, ki temelji na natančni enakovrednosti, saj si je smiselno predstavljati univerzalni kreditni sistem za določitev vrednosti menjave dobrin, ki se bodisi prejmejo bodisi oddajo. Ne smemo dvomiti, da bi moral biti tak sistem kolosalen po velikosti in visoko tehnološko dovršen v svoji znanstveni natančnosti. Današnji obstoj prehranskih bank je lahko miniaturni namig o drugačnem organizacijskem principu ekonomske organiziranosti, če lahko ta primer ekstrapoliramo na svetovni red, v katerem bo sama ideja dobrodelnosti že davno pozabljen ostanek preteklosti človeštva.

Če se to sliši kot utopične sanje, potem opazujmo razvoj neposredne menjave, ki se že dogaja v naših družbah. Elektronski denar je sam po sebi napovednik stvari, ki prihajajo, ko se valuta seli iz fizičnega v digitalno področje. Obstajajo tudi številne oblike neposredne menjave, ki niso materialne, ampak odnosne narave, na primer menjava prek interneta in družbenih omrežij ali v smislu proste izmenjave naših ustvarjalnih idej in domišljije. Podobna opažanja je mogoče podati tudi o ekonomiji daru, v smislu vpliva na posameznika, da se prostovoljno in na podlagi dobre volje odloči za recipročnost (to pomeni, da hvaležno prejema in želi vrniti). Gledano v tej luči, ekonomija daru dejansko povzroča neposredno menjavo, neposredna menjava pa ekonomijo daru. Od tod nujna potreba po udejanjanju načela medsebojne delitve v svetovnih zadevah, ki bo omogočilo naravno pojavljanje duha neposredne menjave in daru. Torej ne gre zgolj za medsebojno delitev dobrin in zadovoljevanje naših potreb brez uporabe denarja. Vsako družbeno in ekonomsko transakcijo mora prav tako informirati in motivirati naša notranja božanskost z izobraženim razumevanjem nauka večne modrosti.

Takšen je naš ponavljajoči se argument: da pravična delitev zemeljskih virov ne bo nikoli dosežena, če je ne spodbuja Kristusovo načelo in je tako izraz veselja do življenja. Morda to pojasnjuje, zakaj Brandtovega poročila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja niso jemali resno, saj ni bilo nobenih dokazov o tem, da bi ta »notranja« kakovost ljubezni spodbujala odločitve javne politike, bodisi političnega razreda bodisi širšega prebivalstva. Lahko bi rekli, da bi moral biti program nujne prerazporeditve motiviran z duhom daru in medsebojne delitve, vendar gre v resnici za zavedanje, rojeno iz nujnosti. Ko se enkrat zavemo bratovih potreb, morajo te potrebe nujno postati merilo naših dejanj. Tako usmerjamo svetovno energijo in vire na pravo mesto in v pravi meri.

Ne pozabite, da je duhovni in celostni pomen ekonomije delitve »biti z« v vseh pogledih, kot smo pojasnili na začetku drugega poglavja. Enako lahko duha daru opišemo iz tega notranjega zornega kota v smislu zavedanja, zdrave pameti in ljubečega razumevanja. Neposredno menjavo v višjem duhovnem razumevanju podpirajo te iste notranje kvalitete, ki posledično vzbujajo zaupanje, inteligenco, ustvarjalnost in modrost. Ezoterični dvojnik ekonomije daru in neposredne menjave so harmonija, ravnovesje in enotnost v raznolikosti, čeprav še nismo dosegli časa, ko bo človeštvo v vsakdanjem življenju razumelo višji pomen teh duhovnih načel in zakonov.

Naša tukajšnja opažanja spremljajo lepoto božje ljubezni, ob kateri je mogoče neposredno menjavo razumeti kot del planetarnega duhovnega zakona in reda. Je izraz božanske percepcije, same po sebi. Lahko tudi rečemo, da je integralni ekonomski pospeševalec prihodnje duhovne evolucije človeštva. Zato so ekonomija daru, ekonomija neposredne menjave in ekonomija delitve vse rojene iz prisotnosti božanskosti in brez trajnega obstoja božanskega načela medsebojne delitve nobena izmed teh idej in družbenih praks ne bi nastala (ali se znova pojavila v sodobnem času). Ekonomijo daru bi lahko opisali tudi kot del skupnih dobrin človeštva, če jo dojemamo skozi lečo sočutja in duhovnega zavedanja – vendar je to že druga smer raziskovanja, ki jo je treba raziskati v ločeni knjigi.[38] Vse, kar želim poudariti, je, kako številni misleci in aktivisti poskušajo odpreti vrata načelu medsebojne delitve, četudi si blagovolijo uporabiti besedo »medsebojna delitev« in se ne zavedajo najglobljega navdiha z ravni duše.

Kar zadeva mene, je koncept ekonomije daru le še ena filozofska analiza medsebojne delitve, ki je nenavadno povezana s teoretiki skupnih dobrin in je verjetno bolj izpopolnjena kot pri zagovornikih ekonomije delitve v lokalnih skupnostih. Toliko transformativnih političnih teorij je ostalo na knjižnih policah in čakajo na svoj čas. Načelo medsebojne delitve je največji zakon človeške evolucije, ki bo eksplodiral v več tisoč različnih idejah, starih in novih. Potem bo, upamo, prišel drugi čas, ko se bo vsa ta zapletena frazeologija stopila in jo bo nadomestilo veliko preprostejše razumevanje življenja, ki je premo sorazmerno z našim doživljanjem radosti življenja. Vsi ti ekonomski koncepti so kot intelektualni valovi načela medsebojne delitve ali kot bratje in sestre z različnimi lastnostmi, ki jih združuje ista mati, kar imenujemo sočutje. Nobena filozofija človeka ni nikoli usmerila glavne misli na pot luči ali nas vzajemno pripeljala do pravega objema božanstva. Toda na koncu lahko rečemo, da gre za ljubezen. Torej, namesto da bi govorili o daru, neposredni menjavi ali ekonomiji delitve kot takih, zakaj ne bi govorili o ekonomiji ljubezni? To je morda preveč preprosto za naše trenutno zapleteno človeško družbo, toda tisto, kar je duhovno napredno, je tudi resnično preprosto.

 

Opombe