Po tako številnih letih politične neaktivnosti lahko revščino v svetu obilja izkorenini samo množični izraz volje do dobrega navadnih ljudi na množičnih in nenehnih protestih v vseh državah sveta. Pojdimo torej po poti najmanjšega odpora in skupaj razglasimo že dolgo dogovorjene človekove pravice iz 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic – do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti za vse ljudi – z vedenjem, da je to najzanesljivejši način, kako prisiliti naše vlade k redistribuciji virov in k prestrukturiranju globalne ekonomije, piše Mohammed Sofiane Mesbahi.
I. del: Neuspeh vlad
II. del: Kratka opredelitev
III. del: Okoljsko vprašanje
IV. del: Angažiranje srca
V. del: Izobraževanje za novo Zemljo
Za skrajšan pregled petih študij kliknite tukaj
I. del: Neuspeh vlad
»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.« (1. odstavek 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic)
Enega največjih upov sodobnega človeštva pomeni uresničitev 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic za vsakega moškega, žensko in otroka na svetu, kajti ta preprosta določila so ključ za reševanje številnih trdovratnih problemov človeštva. Kot je bilo v seriji študij že večkrat poudarjeno, mora 25. člen nujno postati temeljni zakon in vodilno načelo v sleherni državi, kar je daleč od trenutnega stanja tako v najbogatejših kot tudi v najrevnejših državah sveta. Mladi so še posebej opogumljeni, da 25. člen sprejmejo za svoj protestniški slogan, za svoj cilj in vizijo, kajti osnovne zahteve iz tega člena prinašajo nepredstavljive posledice za prihodnjo smer v mednarodnih odnosih in za nadaljnji globalni razvoj. Zdaj je čas za velike demonstracije, ki bodo brez prekinitve potekale po vsem svetu, v podporo že dolgo dogovorjenim pravicam iz 25. člena – pravicam vseh ljudi do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti – vse dokler vlade ne bodo spremenile svojih napačnih prioritet in v svetovnih zadevah končno začele izvajati načela medsebojne delitve dobrin.
V naših izjemno kompleksnih in intelektualiziranih družbah so tako preprosti napotki podvrženi brezplodnim navzkrižnim vprašanjem in ugovorom. Zato je treba z različnih vidikov preučiti potencial 25. člena, da bi osvetlili pot v smeri pravičnega, trajnostnega in miroljubnega sveta, ki temelji na pravilnih človeških odnosih. Če je rešitev za probleme človeštva zares tako preprosta in če so problemi tako globoko zakoreninjeni in zapleteni, potem bomo očitno morali ta vprašanja obravnavati znova, z drugačno energijo in razumevanjem. Človeški razum je močno pogojevan in zaveden z napačnimi izobraževalnimi metodami iz preteklosti, zato razumevanje preproste resnice od nas zahteva, da smo navznoter svobodni in nenavezani – ali vsaj prosti »izmov« in razdvajajočih ideologij, ki še naprej omejujejo naš zdravi razum in našo prirojeno duhovno inteligenco.
S takšno vrsto prenovljene pozornosti torej poskušajmo raziskati, kaj bi pomenilo v celoti uresničiti univerzalne pravice, ki so zapisane v 25. členu, kot najpomembnejše prioritete svetovnih vlad. Kakšne bi bile posledice izkoreninjenja revščine in zagotavljanja primernega življenjskega standarda za celotno človeško populacijo – ne le z družbenega, ekonomskega in političnega vidika, ampak tudi v smislu resničnega razvoja človeštva in njegove duhovne evolucije? Kako bi 25. člen kot prednostna naloga vodil k reševanju medsebojno prepletenih kriz na svetovni ravni, celo reševanju degradacije okolja in globalnih konfliktov? Zakaj bi se torej morali za podporo tem temeljnim pravicam na mirnih protestih dan za dnem zbirati milijoni navadnih ljudi, vse dokler vlade ne bi začele odločno ukrepati v obsegu, ki bi bil skladen s potrebami človeštva? Če se vprašamo na kratko, zakaj bi torej morali spremeniti svoje taktike s prizadevanji za uveljavitev 25. člena kot univerzalne strategije za transformacijo sveta, zavedajoč se, da bodo vse rešitve za ohranitev našega planeta izšle iz tega najbolj osnovnega nabora zahtev?
Preden raziščemo ta pomembna vprašanja, moramo najprej ugotoviti, zakaj našim vladam ni v nobeni državi uspelo zagotoviti polnega uresničenja družbeno-ekonomskih človekovih pravic, kar pomeni, da milijarde ljudi nima ustreznega dostopa do življenjskega standarda, saj je v svetu na voljo več kot dovolj bogastva in virov, ki jih je mogoče uporabiti v te namene. Res je tudi, da so bile človekove pravice, ki so del 25. člena, skozi 20. stoletje v bogatejših državah v precejšnji meri že udejanjene, kar najbolje ponazarjajo skandinavske države blaginje in druge države z visokimi dohodki. Te pravice pa so bile le redko zagotovljene večini prebivalcev v revnejših državah sveta, v mnogo razvitih državah pa se zdaj celo že uveljavljene pravice socialne varnosti zmanjšujejo ali postopno ukinjajo. Obsežna strokovna literatura se ukvarja s preučevanjem kompleksnih razlogov za to stanje, čeprav je neposredni vzrok preprosto razumljiv: ker ima večina držav predsednika države ali vlade, ki na svojem položaju ne dajeta prednosti osnovnim potrebam vseh ljudi, temveč z velikimi korporacijami podpisujeta brezštevilne pogodbe in namenjata gospodarski rasti bistveno prednost pred ljudmi. Te voditelje imamo lahko za »politične računovodje«, ki se ukvarjajo predvsem z dobički države in komercialnimi priložnostmi v okviru globalizirane trgovine ter financ in se za vsako ceno držijo na oblasti, namesto da bi skupaj z drugimi političnimi strankami v praksi zagotavljali »priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic« v naši skupni realnosti.
Če na svetovne probleme gledamo kolikor je le mogoče odprto in iskreno, lahko opazimo, da so ena največjih ovir za uveljavitev 25. člena za vse ljudi napačne prioritete naših vlad ter škodljive in neusmiljene v dobičke usmerjene poslovne aktivnosti. V okviru civilne družbe je bilo napisanih brez števila poročil in knjig, ki opisujejo brezbrižnost multinacionalnih korporacij do spoštovanja človekovih pravic najrevnejših in zapostavljenih prebivalcev sveta, za kar so te institucije za kovanje dobičkov oblikovale posebno strokovno znanje, ki ga lahko poimenujemo »z zakoni utemeljena kraja in uničevanje«. Ta je na primer osnova za prilaščanje zemlje in drugih življenjsko pomembnih virov, ki pripadajo ljudstvu neke države; osnova za izkoriščanje delavcev, ki so prikrajšani za primerne dohodke, ali podlaga za izogibanje plačevanju davkov državni blagajni. V takšnem svetu, v katerem so velikanske korporacije močnejše od številnih vlad, naši politični predstavniki nimajo časa za 25. člen, ko pa je v igri potencialno na tisoče njihovih poslovnih pogodb. Bodite prepričani, da resnični svetovalec današnjih voditeljev ni 25. člen s svojimi jasno začrtanimi smernicami, temveč sile komercializacije, ki vse bolj narekujejo vladno politiko v sleherni svetovni državi. Četudi posamezna vlada ali posamezni politik poskušata služiti skupnemu dobremu vseh ljudi in celotne države, ne mine veliko časa, ko ju bodo mogočne korporativne lobistične skupine in finančni interesi potisnili v popolnoma nasprotno smer. V tem procesu poskuša dobro misleč politik spremeniti svet, nedvomno pa svet kmalu spremeni njega – s pomočjo grobe moči zlega sistema, ki temelji na starih oblikah dobička, privilegijev in tekmovalnih sebičnih interesov.
Izkrivljene prioritete naših vlad so najbolj opazne na mednarodni ravni, kjer je zunanja politika vodena z agresivno težnjo hegemonske moči in ekonomske prevlade, ki najmanj od vsega upošteva pravice iz 25. člena. Trgovina med državami ves čas poteka v skladu z nujo močnejših držav, da prevladujejo nad šibkejšimi in jo v ta namen koordinirajo z geopolitičnimi strategijami tistih bogatih držav, ki v veliki meri določajo temeljne usmeritve v svetovnih zadevah. Če bi sledili gibanju vseh milijonov donosnih pogodb po svetu, bi lahko opazili vir vseh glavnih napetosti in konfliktov, ki opredeljujejo zdajšnjo mednarodno situacijo. Ena država si želi odrezati kos pogače v Afriki, druga hoče svoj delež v Južni Ameriki, tretja želi tekmovati za energetske vire nekje v Aziji ali na Bližnjem vzhodu in tako naprej – ves čas sejejo seme nezaupanja med konkurenčnimi vladami in podpihujejo globalno vojno. Takšna je torej aroganca in dvoličnost zunanje politike, s katero države poskušajo izraziti svoje visoko postavljene vrednote, ki so zapisane v ustavah in mednarodnih zakonih, v praksi pa nadaljujejo izkoriščanje in ropanje drugih držav, namesto da bi resnično dajale, pomagale in služile za dobro vseh.
Že od ustanovitve Združenih narodov je prisotna jasna povezava med neuresničevanjem pravic iz 25. člena in zunanjo politiko Združenih držav Amerike, ki jo njena sebičnost in ambicije po prevladi vodijo v številne vojne in obsežno uničenje po vsem svetu, vedno s podporo močnih zaveznikov in privržencev. Globalni načrti in skrivni manevri Pentagona, CIE in drugih obveščevalnih služb ZDA so šolski primeri zanikanja 25. člena v številnih najrevnejših in konfliktnih državah sveta. Celotna svetovna politika je tako videti kot polje brezkončnih raziskav o naključnem nastanku revščine, ki se običajno skriva za domnevno pravičnimi pretvezami kot sta nacionalni interes ali varnost države. Celo izraz »zunanja politika« ima v svetu velikanskih razlik v bogastvu pomen razcepljenosti in nepravičnosti ter pomeni antitezo pravilnih človeških odnosov – ne glede na to, kaj je na zavit način zapisano v uradnih dokumentih ali izrečeno v političnem jeziku. Zares, v takšnem neenakem svetu, ki mu brezsramno vlada sebični interes, zunanja politika nobene države ne temelji na pravilnih odnosih med ljudstvi različnih držav in njihovimi izvoljenimi vladami.
Zato smo naivni, če verjamemo svojim vladam, ko trdijo, da se ukvarjajo z izkoreninjanjem revščine in z zagotavljanjem človekovih pravic iz 25. člena, ko pa je edini način, s katerim ostajajo na oblasti, ta, da dajejo prednost velikim korporacijam in vplivnim zasebnim interesom, tako doma kot v tujini. Zares hinavsko je, če se mednarodna konferenca, ki jo skličejo voditelji držav, konča z velikimi besedami o končanju nepotrebnega pomanjkanja med ljudmi, hkrati pa iste vlade še naprej podpisujejo pogodbe z multinacionalnimi korporacijami, ki si prilaščajo zemljo, izkoriščajo naravne vire in privatizirajo ključne javne storitve v tujih državah, pogosto z uničujočimi posledicami za najrevnejše ljudi in njihove družbene skupnosti. Primerno in moralno potrebno si je prizadevati za popolno izkoreninjenje »skrajne« revščine do leta 2030, kot je zapisano v najnovejših zavezah Ciljev trajnostnega razvoja (Sustainable Development Goals), vendar pa svetovni voditelji niso prvič podali takšnih praznih obljub, da bi pomagali najrevnejšim med revnimi. Navkljub najboljšim namenom birokratov in politikov je povsem nemogoče, da bi bilo kakršno koli tovrstno prizadevanje možno izpeljati v kontekstu paradigme komercializacije, če se želimo bolj natančno izraziti. Samo ena pot je za končanje revščine in za vzpostavitev ravnotežja na planetu, ne glede na to, kako dolgo že človeštvo ignorira svoje neminljive dolžnosti: globalno ekonomijo je treba organizirati sodelovalno, da bi si lahko medsebojno delili globalne vire, kar pomeni, da bogastvo prerazporedimo tja, kamor z vso pravico spada. Glede na izjemen obseg skrajne revščine, ki vztraja med hitro rastočo svetovno populacijo, ne moremo govoriti o resničnem izrazu svetovne volje do dobrega brez obsežne prerazporeditve virov k najbolj prikrajšanim in od vojne prizadetim državam, kar je utemeljeno na dveh načelih, ki si zaslužita, da ju ves čas ponavljamo: načelu ekonomije delitve in (doslej redko videnemu) načelu resničnega mednarodnega sodelovanja.
Koliko milijonov ljudi z vsakim novim kritičnim letom umre zaradi vzrokov, povezanih z lakoto, ki bi jih lahko preprečili, ne glede na to, ali se srečujemo s še eno globalno finančno krizo ali ne? Le kaj bi bilo za vlade najbogatejših svetovnih držav, da bi delile presežke svoje hrane in drugih materialnih dobrin z milijoni obubožanih ljudi, ki obupno potrebujejo takojšnjo pomoč in podporo, ki bi morala vključevati tudi preusmeritev znatnih vsot dodatnega denarja k pomanjkljivo financiranim človekoljubnim agencijam in celo vključitev vojaškega osebja ter opreme, ki je vedno pri roki, ko gre za »druge« namene? Vse to je zagotovo mogoče zagotoviti z le majhnim delom denarja, ki je vladam, korporacijam, bogatim posameznikom in zasebnim institucijam vedno na voljo. Vse dotlej pa bog obvaruj, da živite v gosto naseljenem slumu ali revni vasi z devetimi otroki, za katere ne morete primerno skrbeti in ne morete računati na izvajanje različnih vladnih obljub ali razvojnih ciljev, s katerimi bi lahko preprečili, da bi se vaša družina znašla v popolni bedi. Zato je 25. člen kot ščurek, ki ga med vsako konferenco o izkoreninjanju globalne revščine politiki najdejo v svojem žepu; na vsakih deset do petnajst let lahko pričakujemo bolj ali manj podobne konference, ki bodo potekale vse dotlej, dokler bodo politiki sledili prevladujoči paradigmi komercializacije – ko bi človeštvu le uspelo nekako preživeti ta čas.
Poleg tega se norčujemo iz sebe in prav tako tudi iz revnih ljudi, če verjamemo, da našim vladam lahko uspe pri spopadanju s temeljnimi vzroki revščine in lakote, vse dokler miselnost dobrodelnosti prevladuje v naši družbi in kulturi. Kaj je v resnici dobrodelnost drugega kot rezultat manipulacije državnih oblasti z dobrotljivostjo svojih prebivalcev, medtem ko najbolj deprivilgirane med nami puščajo, da se borijo za hrano in preživetje na tem planetu obilja? S holistične perspektive lahko opazujemo, kako sam obstoj dobrodelnosti ne premore nikakršnega dostojanstva v svetu materialnega in finančnega izobilja, kajti vsakomur so na enostaven način na voljo sredstva, ki mu omogočajo, da bo za njegovo zdravje in blaginjo primerno poskrbljeno. Domnevamo lahko, da je zgodovinska brezbrižnost naših vlad do ekonomske negotovosti revnih ljudi skozi stoletja povzročila pojav dobrodelnosti, pri čemer se je dobrodelnost porodila iz družbene nepravičnosti, ne pa iz pristnega občutka za medsebojno delitev dobrin ter iz ljubezni in solidarnosti. Sprašujemo se lahko, ali bi se dobrodelnost sploh pojavila, če bi bile človekove pravice, ki so zapisane v 25. členu, v sleherni državi uveljavljene že pred več tisoč leti.
Navkljub vsemu napredku človeštva v znanosti in tehnologiji edini uveljavljeni mednarodni sistem, ki uteleša pravilne človeške odnose, temelji na prostovoljnih donacijah tuje »razvojne pomoči«, ki jo v veliki meri vselej razvrednoti sebični interes in sla po kovanju dobička, kar v civilno-družbenih organizacijah že dolgo vedo. Podobno lahko opazujemo tudi, kako je sama ideja dajati »človekoljubno pomoč« žalitev naših skupnih značilnosti in kvalitet družine narodov, saj teh presežkov hrane in drugih virov v prvi vrsti ne bi smele kopičiti bogate države, temveč bi jih morali pravično deliti med vse države sveta. Če pogledamo s planetarnega vidika, bi bilo smiselno govoriti o človekoljubni pomoči le, če bi Zemljanom pomagali ljudje z Marsa ali Venere, toda človeštvo je ena sama soodvisna družina, ki ima vedno na voljo dovolj dobrin in zmožnosti, da slehernemu človeku zagotovi brezpogojno (in trajno) zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. Ali bi svoje aktivnosti opisali kot človekoljubne, če bi naši otroci umirali zaradi lakote, bog obvaruj, da ne, in bi z njimi delili le majhen delček vseh prihodkov, ki so nam vsak dan na voljo; potem pa bi se s ponosom poimenovali človekoljubi? Ali pa bi jim nemudoma in brez zadržkov pomagali iz ponižnega dejanja ljubezni, edino s skrbjo za njihova življenja in blaginjo, brez sleherne misli, da ravnamo človekoljubno?
Če na ta vprašanja pogledamo z zavedanjem in s sočutjem, se nam razodeva, kako je izraz »človekoljubna pomoč« psihološko prazen in absurden ter nam pove vse, kar moramo vedeti o tem, kako je človeštvo postalo razdeljeno in pokvarjeno. Kako arogantno in poniževalno je uporabiti izraze, kot je na primer U.S. Aid (Pomoč ZDA), ki se bohoti na zabojnikih, v katerih so izdelki iz presežne proizvodnje, ki jih pošiljajo revnim ljudem v tujino, medtem ko se hkrati vzdržuje izjemna nepravičnost in institucionalizirana kraja, ki ohranja globoke razlike v življenjskem standardu med bogatimi in revnimi državami. Na nekem drugem mestu smo že zapisali, kako takšne bogate države z nepravičnimi ekonomskimi praksami najprej nakopičijo svojo presežno produkcijo, tako da rutinsko izkoriščajo delovno silo in naravne vire manj razvitih držav, potem pa prerazdelijo majhen delček teh nepošteno pridobljenih dobičkov, da bi pomagali ublažiti revščino, ki so jo sami pomagali ustvariti – in temu potem rečejo človekoljubna pomoč. Ali torej lahko sledimo, kako je ta izraz v nasprotju z resničnim pomenom volje do dobrega in skromnosti, še posebej zato, ker so se vlade že davno tega dogovorile, da morajo biti osnovne življenjske dobrine dostopne vsem ljudem (kar je pravi pomen 25. člena)? Sama beseda dobrodelnost se ne bi nikoli pojavila, če bi naše družbe že v samem začetku temeljile na zdravi pameti in pravilnih človeških odnosih, kajti z vidika psihološkega zavedanja ljubezni ne obstaja ničesar takšnega, kot je »človekoljubna pomoč«.
Lahko pa to terminologijo pomoči sprejmemo brez premišljanja o njenem pomenu, saj smo se navadili, da te zadeve prepustimo politikom in pričakujemo, da bodo vse storili namesto nas. Če pa lahko prepoznamo dvoličnost svojih vlad, ki sicer izražajo zainteresiranost za končanje revščine, a hkrati nadaljujejo izkoriščanje revnih ljudi in drugih držav, potem je morda napočil čas, da se prebudimo in jih vprašamo: Kje je manjkajoči člen? Kje so ljubezen, prijaznost, zdravi razum, da bi preprečili umiranje ljudi zaradi lakote v svetu obilja? Morda bi se morali vsi zbrati na teh vrhunskih srečanjih in konferencah o izkoreninjanju revščine in skupaj vprašati svoje politične predstavnike: »Če zares želite pomagati revnim ljudem, zakaj potem ne bi pravičneje delili svetovnih virov med vse države sveta, namesto da sprejemate nezavezujoče razvojne cilje in zgolj prerazdeljujete nezadostna sredstva čezmejne pomoči?« In če smo mi, navadni ljudje, zares zainteresirani za končanje nepravične lakote in če želimo, da se ne bi nikoli več ponovila, potem bi si morali tudi sami zastaviti enako vprašanje: Kje je manjkajoči člen? Kje so čutečnost, sočutje, skrb za zaščito temeljnih pravic tistih, ki ves čas živijo v stanju pomanjkanja in revščine? Kajti ali je dovolj pritisniti na politike, da v našem imenu pošljejo več pomoči revnim državam, ali pa je naša ljubezen do drugih človeških bitij tista, ki nas sili, da gremo pred vlado in zahtevamo: »Ta sramotna situacija se ne sme več nadaljevati – čas je, da rešimo naše stradajoče brate in sestre, kar je vaša najpomembnejša skupna prioriteta!« Kakšna vrsta izobrazbe in pogojevanja nas vodita, da pristajamo na takšno stanje, in kaj nam preprečuje, da bi vsem svetovnim vladam postavili vprašanje: KJE JE MANJKAJOČI ČLEN?!
Kot posledica našega zakoreninjenega in ponižujočega odnosa do dobrodelnosti in tuje pomoči so se tiste dobrodelne ustanove, ki se resno ukvarjajo z blaženjem družbenih problemov in s pomočjo revnim, prisiljene spolitizirati in zatorej nasprotovati vladnim politikam ter korporativnim aktivnostim, ki še naprej ohranjajo vzroke za revščino. Sicer pa, več energije ko dobromisleče skupine in državljani usmerjajo k dobrodelnosti, bolj lahko vlade ravnajo v skladu s svojimi izkrivljenimi prioritetami, kot je na primer tudi obsežnejše oboroževanje za vojno, namesto da bi nemudoma nahranili lačne. Nič od tega pa ne izprašuje nuje častivredne dobrodelnosti, ki je, kot avtor ves čas trdi, večinoma in na srečo sila dobrega v naši groteskno neenaki družbeni ureditvi. Raje poskušajmo s holističnega vidika opazovati absurdnost vladnih obljub, da bodo nekoč v prihodnosti končale lakoto – s pomočjo dobrodelnih sredstev in ne z resnično medsebojno delitvijo dobrin ter s pravičnostjo – v svetu, kjer je za vsakogar na voljo več kot dovolj virov, celo v zdajšnji hitro rastoči svetovni populaciji. Upajmo, da se bomo nekega dne lahko ozrli na preteklost in dobrodelnost v enaindvajsetem stoletju videli v njeni resnični podobi, kot neizogibno, dejansko pa nepotrebno posledico politične brezbrižnosti in samozadovoljstva javnosti.
*
V naši disfunkcionalni družbi ter v povezavi z njenimi zmedenimi in nemoralnimi politiki je poučno razmišljati o odnosih med materialno blaginjo, gospodarsko rastjo in 25. členom. Kaj pomeni biti materialno uspešen v svetu, kjer v številnih državah velik del prebivalstva živi v nevzdržni revščini sredi manjšine držav, ki so razmeroma bogate in privilegirane v svojem življenjskem stilu? Predstavljajte si mesto, kjer so vsi tako »materialno uspešni«, da presežke svojih prehranskih izdelkov puščajo propadati v velikanskih skladiščih, in drage izdelke, ki jih ne potrebujejo več, mečejo na odlagališča odpadkov, medtem ko je sosednje mesto tako revno, da nima niti toliko dobrin, da bi vsem svojim prebivalcem zagotovilo pravico do vsaj takšne življenjske ravni, ki bi jim omogočala zdravje in blaginjo, kot jo zagotavlja 25. člen. Kakšen smisel ima za župana bogatega mesta, da ponosno hvali visoko stopnjo gospodarske rasti svojega mesta in njegovo materialno blaginjo, ne oziraje se revščino in trpljenje, ki se skrivata za obzorjem? Če se župan ne odloči, da bi mestne vire delil s svojimi sosedi, bodo ti slej ko prej prišli v njegovo mesto – celo mačke in psi iz revnega mesta bodo na vse možne načine poskušali poiskati hrano v bogatejšem mestu. Morda je to res poenostavljena analogija s svetovnimi razmerami, vendar ali res lahko trdimo, da so odnosi med državami na mednarodni ali regionalni ravni tako zelo drugačni, saj najvplivnejše države živijo v relativni brezbrižnosti do pomanjkanja, v katerem živi revna večina prebivalstva v drugih državah?
V psihološkem smislu bi se morali zato zavedati zavajajočih, grdih in vulgarnih izrazov, kot sta »materialna blaginja« in »gospodarska rast«, ki ju politiki in ekonomisti tako pogosto ponavljajo na naših televizijskih zaslonih. Kako naj bo v tem nesrečnem svetu, kjer se populacija in revščina naglo povečujeta, kjer se okolje še naprej uničuje in ropa, kjer podnebne spremembe že povzročajo kaos in uničenje za milijone revnih ljudi, materialna blaginja kaj drugega kot nekaj negotovega in nekaj, kar vodi v nered – vse dotlej, dokler se materialno bogastvo ne bo pravično delilo med vse prebivalce sveta? Kako so ti izrazi kaj drugega kot grdi, vulgarni in celo neumni v današnji realnosti ekstremne globalne neenakosti in kako lahko ustvarijo kakršen koli moralni občutek v svetu, ki dovoljuje, da milijoni umirajo zaradi nepotrebne revščine, in preprečuje milijonom drugih ljudi, da bi imeli dovolj prehranskih proizvodov, pitne vode, ustreznih bivališč ali celo najosnovnejših zdravstvenih storitev, da bi lahko preživeli in imeli dobro življenje? Seveda so razumljive želje vlad, da bi njihovo prebivalstvo živelo uspešno in v blaginji, a kako naj bi bila ta blaginja dosežena samo v eni državi, medtem ko je svet okužen s smrtonosnim virusom – virusom, ki se ne imenuje ebola, temveč sile komercializacije? Ta vsesplošno razširjena pogojevanost v naših skupnostih nas ne žene samo, da si prizadevamo za materialno uspešnost na račun drugih, temveč tudi hoče, da smo boljši od tistih, ki imajo manj sreče od nas, dokler na koncu tudi sami ne postanemo del kolektivne arogance in brezbrižnosti človeštva. Tisto, kar poimenujemo »sistem«, je zdaj tako globoko pod vplivom sebičnega pehanja za bogastvom in uspehom, da ustvarja celo novo miselnost, ki jo lahko grobo opišemo kot sovraštvo do revnih v lastni državi in do ljudi v drugih državah, ki so manj privilegirani od nas.
Prizadevanje za brezkončno gospodarsko rast je zatorej nevarno v naših zmedenih in razdeljenih skupnostih, ki so skorajda povsem pod vplivom sil komercializacije in v tem kontekstu takšna rast vodi le še k večjim razlikam, neredu, trpljenju in nazadnje k nasilju. V ozadju današnje zavajajoče propagande in pogojevanja razuma je kratkovidna težnja po gospodarski rasti, ki se kaže v vse večjem ločevanju med državljani in državo ter dejansko pomeni naslednje: »Omogočimo bogatim, da med množico revnih ljudi postanejo še bogatejši in zaslužijo še več milijard.« Gospodarska rast v teh okoliščinah ni nič drugega kot zasebno računovodstvo za velike korporacije, njen pomen pa je iz psihološke perspektive postal tako absurden, kot je absurden koncept dobrodelnosti v svetu obilja. Zato je huda napaka politikov, da še naprej uporabljajo to besedišče, ki dejansko pomeni »rast komercializacije« in ne rast zdrave, pravične in trajnostne ekonomije. Čemu torej služi gospodarska rast v družbi, ki postaja vse bolj nepravična in razdeljena? Celo v nedavni preteklosti, ko številne države še niso imele takšnega obsega dolgov kot danes, sta bili obsežna revščina in lakota navkljub temu razširjeni tako v bogatem kot v revnem delu sveta. Zato bi morali vprašati naše politične predstavnike: Kakšen je namen gospodarske rasti in komu sploh koristi? Ali zavoljo sistema, ki povzroča hudo trpljenje in kaotične razmere ter zdaj naglo razpada od znotraj?
Noben politik ne zna o gospodarski rasti povedati prav nič smiselnega, pa vendar dovoljuje, da sile komercializacije prevzemajo nadzor nad njegovimi političnimi načrti. Državnik ali državnica s kar najbolj vključujočim in častivrednim namenom bosta še naprej netila morebitno katastrofo s promoviranjem nadaljnje rasti zdajšnjega sistema, ne glede na to, da je njun kratkoročni cilj »ustvariti več delovnih mest«. Ponovno bi morali vprašati naše politike: delovna mesta s kakšnim namenom in za korist koga? Z namenom izgradnje velikanskih kazinojev, zasebnih trgovskih centrov, luksuznih stanovanj in še več tovarn orožja, med duhovno, moralno ter ekonomsko zlomljeno populacijo, v korist milijonarjev, ki v skladu z zakonom prekernim delavcem izplačujejo minimalne plače? Samo z novimi ekonomskimi dogovori, ki bodo utemeljeni na načelu medsebojne delitve dobrin, je smiselno govoriti o rasti gospodarstva in o ustvarjanju dostojnih delovnih mest, čeprav bi se morali potem osredotočiti tudi na zadeve, ki segajo preko državnih meja in zajeti potrebe sveta kot celote. S tem pa bi nemudoma zavezali naše politične predstavnike, naj oblikujejo takšen reformiran sistem globalnega upravljanja, ki bo zagotovil pravičnejšo porazdelitev virov med vsemi državami, s spremembo vladnih prioritet v smeri zaščite osnovnih potreb najrevnejših ljudi, najprej tistih, ki so prikrajšani za zadostno hrano in druge ključne vire, ki so potrebni za njihovo preživetje.
Če je vlada katere koli države zares zainteresirana za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh svojih prebivalcev, potem o gospodarski rasti lahko govori z modrostjo – vse dokler govori o 25. členu kot o svoji bibliji. Kajti v tem primeru bi morala vlada preoblikovati ekonomijo, da bi zagotovila pravično delitev bogastva, virov in ekonomskih priložnosti med vse svoje prebivalce. Predpogoj za zagotovitev bolj poštene porazdelitve virov je, da se iz vseh družbenih področij odstrani velikanski pritisk komercializacije, vladne prioritete pa se morajo usmeriti stran od oboroževanja in škodljivih korporativnih subvencij. Obenem pa družbene skupnosti ne smejo več uničevati okolja z očitnim in potratnim potrošništvom, če je vodilno načelo ekonomskih aktivnosti zagotoviti, da ima vsak človek vselej na voljo vse, kar potrebuje za človeka vredno življenje. Vsak razumen politik se mora zdaj strinjati s samoumevno predpostavko, da ekonomija lahko obstane edino v biosferi, ki je zdrava ter samoobnovljiva in nič več ni preobremenjena nad vsemi mejami vzdržljivosti. A četudi bolj razsvetljena država 25. člen vključi v svojo zakonodajo in se zaveže k trajnostni, pošteni in uravnoteženi porazdelitvi virov med svoje prebivalstvo, bosta njihovo zadovoljstvo in blaginja le kratkega veka, če se bo ohranjala ločenost od problemov drugih držav. Spomnimo se samo naše analogije dveh sosednjih vasi, ene uspešne in druge revne, kajti ne bo minilo veliko časa, ko bo država, ki pravično deli svoje domače vire, oblegana z reveži iz oddaljenih krajev, ki bodo poskušali prestopiti njene meje – ne glede na vsa mogoča sredstva, ki jih uporabljajo njene stroge obmejne kontrole in državni varnostni organi.
Ne moremo govoriti o zdravi družbi v našem razdeljenem in vendar ekonomsko povezanem svetu, kjer so pohlep, sebičnost in kraja gonilne sile v ozadju finančnih in ekonomskih aktivnosti. Recimo, da le ena država v polnem obsegu izvaja 25. člen, medtem ko druge države, ki za to sicer imajo sredstva, raje sledijo potem nebrzdane komercializacije, a to še ne pomeni, da je s temi državami karkoli narobe, razen morda s tisto, ki kolektivno združuje in deli svoje bogastvo. Dejansko pa to pomeni, da je nekaj narobe s celotnim človeštvom, kajti človeštvo je eno po svoji naravi in eno v očeh tistega, ki ga lahko poimenujemo Življenje ali Bog. Smo ena človeška družina v okviru ene duhovne evolucije, ki strogo vzeto ne pomeni nekaj religioznega ali »novodobnega«, temveč večne resnice, ki jih postopno prepoznavajo na številnih področjih znanstvenega raziskovanja. Vsaka svetovna država je povezana ne samo v materialnem in objektivnem smislu v okviru svetovne trgovine, potovanj in komunikacij, temveč tudi energetsko in subjektivno v pomenu enega življenja, ki ga delimo z vsemi drugimi živimi bitji na planetu Zemlja, od mineralnega kraljestva pa vse do nefizičnih in višjih duhovnih svetov.
Iz tega transcedentnega in razodevajočega razumevanja našega bivanja, ki ga lahko uvidimo intuitivno ali ga prepoznamo s pomočjo študija starodavnih modrosti in kozmologije prvotnih ljudstev, lahko uvidimo, da je človeštvo kot fizično telo, za katerega je treba skrbeti kot za celoto; ne smemo zanemarjali nekaterih udov oziroma delov, hkrati pa skrbeti samo za druge. Če en del človeškega telesa deluje dobro, drugi del pa je zanemarjen in bolan, potem bolezen zagotovo vpliva na zdravje in blaginjo celotne osebe. Podobno ne sme biti nobena država ločena od drugih držav, ne glede na to, kako pravično in zdravo poskuša živeti, še posebej ne v svetu, kjer se komercializacija krepi s takšno hitrostjo, da niti družba niti okolje ne moreta več dolgo zdržati njenega pritiska. Takšen je paradoks političnih odločitev v tej dobi planetarne krize in tranzicije; noben politik si ne more privoščiti delati nekaj dobrega za svojo državo v izolaciji, saj se mora to dobro uresničiti hkrati in v celoti v vsaki svetovni državi. Nobena država ne more uspevati sama, temveč le vse države skupaj – na osnovi načel sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Nimamo druge strategije za rešitev svetovnih problemov in pri njeni uresničitvi ne smemo oklevati, ne glede na to, ali so naše vlade pripravljene ali ne, kajti v nasprotnem primeru nas vse skupaj čaka propad.
Med več kot stodevetdesetimi svetovnimi državami ne more biti le ena, ki bi v polni meri izvajala 25. člen, razen če se odločimo to državo poimenovati »človeštvo« in ignorirati vse ostale. Kajti obstaja samo eno človeštvo, neločljivo od celote. Ali potrebujemo še kakšen drug razlog za medsebojno delitev svetovnih virov in s tem za uresničitev temeljne pravice slehernega moškega in ženske – s tem pa dovolimo duši, da izrazi svoj življenjski namen preko individualnosti svojega fizičnega odseva? Kajti to je globlja resničnost naših življenj, ki je vedno bila in vedno bo, vendar je velik del našega razumevanja svetovne volje do dobrega in pravilnih človeških odnosov pokvarjen z mešanico naše sebične orientiranosti, brezbrižnosti in zmede v nizu več življenj. Če človeštvo nekoč želi postati združeno, kar izhaja iz naše resnične duhovne narave, je zatorej nujno, da aktivisti, zainteresirani državljani in naši politični predstavniki zahtevajo, da se 25. člen v celoti uveljavi v sleherni svetovni državi kot najpomembnejša vladna prioriteta. Prišel je čas, ko ne samo, da moramo dvigniti svoj glas za dobro svoje države, temveč tudi za dobro vseh ljudi na planetu. Srečnejši državljani, ki svoje osnovne potrebe že zdaj lahko zadovoljujejo, bi morali simpatizirati z manj srečnimi skupinami od sebe in se jim pridružiti ter razglasiti 25. člen in načelo medsebojne delitve dobrin kot našo skupno stvar. Vsak posameznik v Severni Ameriki, zahodni Evropi, Avstraliji in v drugih vplivnih svetovnih regijah bi se moral zamisliti in si postaviti vprašanje: Kaj pa drugi ljudje, ki nimajo dostopa do osnovnih dobrin, medtem ko jih imamo mi za nekaj samoumevnega? To so besede, ki bi jih prav tako morali uporabljati naši politiki, ko gre za milijone ljudi, ki v tujih državah živijo v revščini, pa tudi v njihovih lastnih državah: Kaj pa drugi ljudje? Potem bomo končno naklonjeni temu, da delimo presežke svojih državnih virov, in potem bomo zahtevali, da naše vlade sodelujejo z drugimi državami ter izpolnijo že dolgo postavljen cilj, da namreč nihče na svetu ne bo več trpel pomanjkanja. To se bo zgodilo, ko bodo države postale zaveznice 25. člena in načela medsebojne delitve dobrin, dokler končno sama ideja »ilegalnih migrantov« ne bo postala nasprotje vsakršnemu razumevanju, kako v resnici deluje svet, prav tako kot tudi moderni pojmi »dobrodelnost«, »človekoljubna pomoč«, »zunanja politika« in »nacionalni interes«.
II. del: Kratka opredelitev
Če sledimo razmišljanju iz prvega dela, zlahka opazimo številne kompleksne dejavnike, ki preprečujejo polno in trajno uresničitev 25. člena v vseh državah sveta, od zgrešenih prioritet naših vlad do popolne brezbrižnosti multinacionalnih korporacij, lakomnosti in nečlovečnosti ciljev zunanje politike ter zakoreninjena dobrodelnost tam, kjer bi morala biti pravičnost. Prav tako lahko začnemo prepoznavati nepričakovane rezultate, če bi slehernemu moškemu, ženski in otroku, brez kakršne koli izjeme, zagotovili zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb, o čemer bi morali temeljito razmisliti, da bi intelektualno doumeli številne razloge, zakaj je razglasitev 25. člena uresničljiva strategija za rešitev in obnovo sveta. Kot smo že poudarili, potrebna finančna sredstva in drugi viri so že dolgo na voljo, da bi vsem ljudem zagotovili družbeno-ekonomske človekove pravice, in to v razmeroma kratkem času, če bi se vse vlade – z delovanjem v okviru Združenih narodov in njihovih ustreznih agencij – združile v naporih za takojšnjo ustavitev moralnega zločina z revščino povezanih smrtnih žrtev, ki bi jih lahko preprečili. Toda politične aktivnosti celo v najbogatejših državah le minimalno odsevajo potrebe relativno revnih znotraj svojih meja, še mnogo manj pa služijo interesom najbolj izključenih in zanemarjenih revnih ljudi v drugih državah, kar ima za posledico, da vsak dan umre veliko ljudi zaradi vzrokov, ki jih je mogoče enostavno preprečiti. Kako nenavadno je, da se svetovni voditelji lahko hitro sestanejo in v roku nekaj tednov oblikujejo vojaške koalicije, nikoli pa ne morejo ustvariti koalicij, s katerimi bi lahko pomagali lačnim in obubožanim ljudem po vsem svetu. Doslej edini ustrezni mednarodni predlog, s katerim bi lahko izboljšali to nevzdržno situacijo, je bil leta 1980 oblikovan v poročilu Brandtove komisije, ki je predlagala nujen program ekonomske delitve dobrin za končanje lakote in skrajne revščine enkrat za vselej – zdaj pa to poročilo leži zaprašeno in pozabljeno v zgodovinskih arhivih.
Po toliko letih politične neaktivnosti lahko samo množični izraz volje do dobrega navadnih ljudi v obliki velikanskih in dolgotrajnih javnih protestov v vseh svetovnih državah v globalne zadeve prinese moralnost in razumnost ter vpliva ne preoblikovanje vladnih prioritet. Samo združeni ljudje sveta lahko prisilijo države k sodelovanju ter izvajanju 25. člena in šele potem bomo morda videli prave politike, ki bodo stopili v ospredje in sklicali potrebne zaveznike ter aktivirali vojaške zmogljivosti za obsežno reševanje življenj, namesto da bi še naprej ogrožali njihova življenja ali jih celo puščali umirati. Morda bomo šele potem videli velikansko javno angažiranost, ki si jo želi vsak napreden aktivist, vse dokler noben politični voditelj ne bo več ostal na položaju, če ne bo sledil dobronamernim zahtevam običajnih državljanov, ki so ga izvolili. S pomočjo takšnega doslej še nevidenega izraza sočutja do manj srečnih ljudi, ki živijo med nami, se potem morda ne bo več našlo mesta za politične preračunljivce, ki so zainteresirani samo za ohranitev svojih prestižnih služb ter se igrajo mogočne diplomate v dragih oblekah in kravatah. Ne pozabimo, da obravnavamo nepravičnost revščine, ki je prisotna v svetu, v vsej njeni celovitosti, kar ne pomeni, da vsak teden v Afriki umre le nekaj ljudi; temveč da vsak dan zaradi vzrokov, ki so povezani z lakoto, umre najmanj 40.000 ljudi, med njimi mnogi v srednje razvitih državah, čeprav vemo, da bi te smrti v večini primerov lahko enostavno preprečili. Kako dolgo bomo morali še prenašati vsakoletni cirkus konferenc o revščini in podhranjenosti, hkrati pa v primernem obsegu ni storjenega ničesar, kar bi pomagalo tem tragično zapostavljenim ljudem? Mar ni res, da bi lahko številne milijone dolarjev, ki so bili zapravljeni za organiziranje teh ponavljajočih srečanj na vrhunski ravni, porabili za rešitev mnogih življenj? Medtem pa mi – manjšina, ki ima zagotovljene pravice iz 25. člena – nadaljujemo s pretirano potrošnjo ter mečemo stran hrano in druge ključne dobrine, namesto da bi od naših vlad zahtevali redistribucijo naših državnih presežnih virov tja, kjer jih najbolj potrebujejo. Koliko novih Brandtovih poročil še potrebujemo, da bi nas pretresla ta grozodejstva, ki si očitno zaslužijo tako malo naše pozornosti?
Poskusimo pustiti ob strani naše pomisleke in si zamislimo, da bi ljudska volja zares prisilila naše vlade, da začnejo izvajati 25. člen, potem pa razmislimo, kako dramatične bi bile posledice, če bi ta brez dvoma uresničljiv cilj dosegli. Očitno je nemogoče, da bi vsi ljudje lahko živeli dostojno življenje z zajamčenimi osnovnimi dobrinami, razen če ne bi ekonomije strukturirali tako, da bi bili ključni viri enakomerno porazdeljeni, osnovne javne storitve pa dostopne vsem ljudem. Vendar je takšno zdravorazumsko razmišljanje nezdružljivo z ideologijo tržnih sil, ki dominira v prevladujočem političnem razmišljanju in vodi k oblikovanju zakonov in institucij, ki še naprej podpirajo zasebne interese in dobičke velikih korporacij. Kakšne bi bile potemtakem posledice za ta korporativna pravila in institucije, ki so temelji naše družbe, če bi 25. člen zares postal najpomembnejša vladna prioriteta v sleherni državi? Nedvomno bi bil učinek družbeno, ekonomsko in politično preobražajoč, še posebej če se spomnimo, kaj vemo o silah komercializacije: da zanje 25. člen praktično nima nikakršne vrednosti. Korporacijam na primer ne sme biti nikoli več dovoljeno objestno grabiti zemljo, špekulirati s hrano, kopičiti ali uničevati svoje presežne produkte, medtem ko ljudje po svetu umirajo zaradi lakote. Politiki pa prek komercializacije javnih storitev ne bodo smeli več dajati prednosti gospodarski rasti in korporativnim dobičkom, če bodo zares zainteresirani za zadovoljitev osnovnih potreb vseh ljudi v okviru sistemsko urejene medsebojne delitve državnih virov.
Po določenem času bodo mnogi neizmerno zapleteni zakoni, ki spodbujajo izključno interese ustvarjanja dobičkov, razveljavljeni ali v veliki meri preoblikovani, sprejeti pa bodo novi, resnično moralni in pošteni zakoni – s čimer bo človeški volji do dobrega omogočeno, da vzcveti v svetovnih zadevah. Če je ključni dejavnik v ozadju državne zakonodaje zares zaščititi pravice iz 25. člena, potem bo kmalu postalo jasno, da so obstoječi globalni trgovinski sporazumi že v osnovi pristranski in nepravični. To je mogoče razumeti zelo preprosto, kajti če si predstavljate, da ste predsednik revne države, ki je 25. člen sprejela kot temeljni zakon in je osnova za vse vladne odločitve, potem vam bo ta zakon narekoval, da morate pred vsemi drugimi zadevami poskrbeti, da bo sleherna družina primerno nahranjena in preskrbljena. V tem primeru ne boste dopustili, da bi bili vaši najrevnejši kmetovalci in delavci izkoriščani z namenom izvoza njihovih izdelkov po nizkih cenah v korist bogatih potrošnikov v oddaljenih mestih ali tujih državah; zahtevali bi spremembo trgovinskih pravil tako, da bi kmetovalci lahko najprej nahranili sebe in svoje skupnosti. Multinacionalne korporacije, ki narekujejo pogoje nepravične trgovine, pa ne bodo mogle storiti ničesar, da bi vas ustavile, če bi 25. člen postal zakon v vsaki državi in luč, ki bi vodila globalno politiko pod nadzorom Združenih narodov ter s podporo svetovnega javnega mnenja.
Ko nam bo končno uspelo preseči vpliv dobička in pohlepa ter omejiti moč nebrzdanih tržnih sil s primernimi posegi države in z ustrezno zakonodajo, bodo učinki s slehernega vidika izjemni. Neizprosno tržno lobiranje in sla po služenju denarja s pomočjo legitimne kraje bosta neizogibno kompromitirana in vse bolj oslabljena, zato je izvajanje 25. člena dejansko ena najhujših groženj korporacijam, ki jih zanima zgolj dobiček. Ko bodo poslovne aktivnosti začele ubirati drugačna pota, z vodenjem ekonomskih politik, ki bodo temeljile na načelu medsebojne delitve dobrin, verjetno ne bo minilo veliko časa, ko bo postopno začela slabeti danes zelo razširjena korupcija, ki do neke mere pokvari vsako vlado – tako v bogatih kot v revnih državah. Kakšna bi morala biti motivacija za tiste, ki so lačni moči, da vstopijo na politično področje, če predvidevamo, da bi državna oblast resnično služila skupnemu dobremu, in to je edino, kar bi morala početi, namesto da v prvi vrsti deluje v imenu globalnih korporacij in bogatih posameznikov?
Poskusite si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi svetovne vlade zares delovale v smeri zaščite človekovih pravic iz 25. člena, zaradi neustavljivega pritiska dolgotrajnih, številčnih in nepopustljivih uličnih demonstracij v sleherni državi sveta. Medtem ko bi najrevnejši ljudje iz manj razvitih držav z radostjo pozdravili prebujeno zavest javnosti v zvezi z njihovimi stiskami, pa bi bila morda prva posledica redistribucije globalnih virov, da bi vladna korupcija dosegla svoj vrhunec, podobno kot če bi kemično raztopino vlivali v odprtino in bi tako prisilili vse škodljivce, da pridejo na plan. Vse dokler bo korupcija vztrajala in bodo zatiralni politiki zlorabljali pomoč, ki jo dobijo v imenu svojih ljudstev, bo zagotovo prišlo do vstaje navadnih ljudi, ki bodo odgovorne prisilili, da zapustijo svoje pisarne, pri čemer jih bodo zamenjali novi politiki. Če pa bi se diktatorsko vodstvo z nasiljem in državno represijo še vedno ohranjalo na položaju, zakaj potem ne bi tja napotili predstavnike Združenih narodov, da bi nadzorovali njihovo početje in zbirali obremenilne dokaze? Prav tako kot ZN pošiljajo inšpektorje za nadziranje vojn ali iskanje jedrskega orožja, bi bilo mogoče pooblastiti agencijo ZN, da bi pomagala zagotoviti namensko porabo sleherne donirane pomoči.
Prav tako lahko tudi napovemo, kakšne bi bile posledice izvajanja 25. člena za tiste multilateralne institucije, ki že dolgo opuščajo svojo dolžnost delovati v imenu navadnih in revnih ljudi, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, ti močno škodljivi instituciji, ki svoje nezaslišane ekonomske »norme« vsiljujeta preostalemu svetu. V luči uveljavljanja 25. člena kot temelja nove globalne ekonomske ureditve bodo te organizacije bodisi prenehale delovati bodisi se temeljito reformirale, da bi lahko odigrale svojo izjemno pomembno vlogo pri veliki redistribuciji virov, preoblikovanju globalnega upravljanja in drugačni regulaciji mednarodne trgovine kot prvih korakov k izgradnji boljšega sveta. Ne nazadnje, nobena institucija se ne more sama obdržati pri življenju, temveč samo s pomočjo ljudi, ki jo podpirajo, in na tem mestu lahko razmišljamo o začetku bolj razsvetljenega obdobja človeške civilizacije, za katero bo značilna skrb za blaginjo vsakogar, ne zgolj za materialno bogastvo privilegiranih vplivnih ljudi ali močnih ter sebičnih držav.
V današnjem razdeljenem svetu bi imelo izvajanje 25. člena nedvomno izjemno preobražajoč učinek na mednarodne odnose ter na zunanjo politiko bogatih industrializiranih držav, kar prav tako lahko obravnavamo z različnih vidikov in na zelo enostaven način. Naj začnemo s tem, da je korenita preureditev globalnih prioritet v smeri zadovoljevanja osnovnih potreb vseh ljudi nedvomno odvisna od hitrega zmanjševanja vojaških aktivnosti ob hkratnem velikem zmanjševanju oboroževalnih proračunov. To ni bistvenega pomena samo za Združene države Amerike, ki še vedno prekašajo skupne vojaške izdatke vseh preostalih držav sveta, temveč tudi za tiste manj razvite države z visokimi stopnjami revščine, ki namenijo veliko denarja za obrambne izdatke – pogosto več kot za zdravstveno varstvo, izobraževanje in socialno varstvo. Nadalje, že prej smo razmišljali, kako svetovna politika v veliki meri temelji na nasprotju načelom medsebojne delitve dobrin in pristnega mednarodnega sodelovanja, medtem ko zunanja politika ZDA in Evropske unije še posebej učinkovito sporoča svetu, da je »komercializacija prava pot za obstoj človeštva« – kar v številnih državah v razvoju vodi do še večjega zanikanja 25. člena.
Svetovne zadeve, ki danes niso trajnostno naravnane, nas torej silijo k razmišljanju, kaj bi izvajanje tega posvečenega člena pomenilo za dolgoročne odnose med državami. Bodite prepričani, da bo Amerika morala prenehati igrati vlogo svetovnega šerifa in bo končno uporabila obilje svojih virov in svet vodila k izkoreninjenju revščine, namesto da bi še naprej nadaljevala s svojo arogantno težnjo po globalni premoči in prevladi. Rusija se bo morala naučiti živeti v miru v resnični skupnosti neodvisnih zveznih držav in se osredotočiti na skupni razvoj z večjo regionalno avtonomijo, namesto da si prizadeva za krepitev vojaških zmogljivosti in za pretiran mednarodni vpliv. Kitajska bo obenem morala prenehati graditi svojo pomorsko floto in vojaško mašinerijo kot zavarovalno polico za svojo rastočo ekonomsko prevlado in se odreči strategijam prilaščanja zemlje ter namesto tega sodelovati z drugimi državami za delitev svetovnih virov. Morda se zdi izjemno idealistično pričakovati takšen preobrat v ekonomskih in političnih odnosih med državami, toda kdo si želi razmišljati o alternativnem scenariju, v katerem se modus operandi globalnih zadev nadaljuje v nedefinirano prihodnost? Podle in pohlepne zunanje politike, ki naj menda drugačne ne bi mogle biti, lahko v bližnji prihodnosti neizogibno vodijo v tretjo svetovno vojno – zaradi posledic naraščajoče skrajne neenakosti v državah in med njimi, če že ne zaradi vse ostrejše tekme za vse bolj redke globalne vire. Zagotovo se razumnejši in bolj diplomatski politiki zavedajo, da se bo družina narodov kmalu soočila s ključno izbiro: sodelovati in si med seboj deliti dobrine za odpravljanje teh nevarnih razmer ali se počasi približati dokončnemu propadu človeštva.
Bralec mora pri sebi še naprej premišljati o pozitivnih posledicah izvajanja 25. člena po vsem svetu, glede na to, kako bodo države vodile preobrazbo svojih ekonomskih sistemov in kaj bodo storile za resnično sodelovanje z drugimi državami v smeri uresničitve tega vzajemnega in nujnega cilja. Ko se bodo države obvezale, da je njihova dolžnost zagotoviti vsakemu otroku in odraslemu, vsem več kot sedmim milijardam Zemljanov, primerno prehrano, zdravstveno in socialno varnost (prav tako tudi brezplačno in kakovostno izobrazbo, ki jo predpisuje 26. člen), bomo ugotovili, da se bodo ob tem samodejno rešili še mnogi drugi globalni problemi. To je smiselno pričakovati, prav tako pa je iz mednarodno koordiniranih ukrepov mogoče sklepati, da je v tej moderni dobi globalizacije nedvomno treba zagotoviti družbene in ekonomske pravice za vse ljudi. Domnevamo lahko, da bo vsaka država prisiljena narediti inventuro svojih presežnih virov, ki jih ne potrebuje zase – tehnologije, znanja, delovne sile in institucionalnih kapacitet, prav tako pa tudi hrane, zdravil, industrijskih izdelkov in drugih ključnih materialnih sredstev ter osnovnih dobrin. Obsežen transfer teh virov v najrevnejše države in regije sveta bi moral biti organiziran v okviru Združenih narodov in njene globalne mreže agencij za pomoč ali pa v okviru nove agencije Združenih narodov, ustanovljene z namenom nadziranja kratkoročnega programa nujne pomoči, ki bi se intenzivno izvajala v nadaljnjih nekaj letih. Temu bi se morda priključila celo Severna Koreja, če bo med njenimi sosedami zadostna politična volja za takšen program, s čimer bo vsem ljudem zagotovljen vsaj minimalen delež razpoložljivih svetovnih osnovnih dobrin z edinstvenim procesom mednarodne redistribucije.
Ko bo enkrat dosežen najpomembnejši cilj, to je odprava lakote in zagotovitev takojšnje pomoči vsem tistim, ki živijo v skrajni revščini, bo ključnega pomena postala celovita reforma mednarodnih političnih, ekonomskih in finančnih sistemov z namenom ustvariti bolj uravnoteženo in enakopravnejšo distribucijo svetovnih virov med vsemi državami. Veliko je že poznanega in preizkušenega, ko gre za ustrezne sporazume, ki so potrebni za uvajanje sistemov redistribucije na nacionalni ravni, s katerimi je mogoče zagotoviti univerzalni dostop do socialne varnosti in javnih storitev. Na enak način je moderna zgodovina v obdobju po drugi svetovni vojni preizkusila različne politike in zakonske regulacije, ki so preprečevale brezkončno koncentracijo bogastva in moči v rokah zelo majhnega dela prebivalstva. Vendar je doslej le peščica vodilnih ekonomistov, finančnikov in politikov razmišljala o novih institucionalnih dogovorih in ekonomskih praksah, ki so potrebni za vzpostavitev trajnega sistema delitve virov na globalni ravni. Ob predpostavki, da bodo države navsezadnje le prepoznale potrebo po preoblikovanju celotne narave in namena razvoja, moramo zatorej pričakovati obširen proces raziskav in dialoga, preden bo mogoče uresničiti skupno lastništvo in sodelovalno upravljanje svetovnih virov v okviru mednarodne skupnosti.
Na začetku tega plemenitega prizadevanja bi bilo dobro ponovno vzeti v roke Brandtovo poročilo iz let 1980 in 1983 ter razmisliti o njegovih priporočilih, in čeprav morda po 35 letih zvenijo zastarelo, vendarle še vedno vsebujejo navdihujoč oris, kaj bi pomenilo izvajanje 25. člena kot temeljnega vodila za politično ravnanje in za globalne ekonomske aktivnosti. Brez dvoma so bili ti predlogi omejeni z ortodoksnimi ekonomskimi predpostavkami svojega časa, zato ostajajo pomanjkljivi za spopadanje z obsegom današnje kompleksne in soodvisne krize. Če bi politiki vrhunsko srečanje v Cancunu leta 1981 vzeli resno, bi bil 25. člen do zdaj že trdno zasidran kot učinkovit niz zakonov v vsaki državi, ki upravlja svojo družbo in ravnanje svojih političnih, ekonomskih ter družbenih institucij. V primeru takšnega preoblikovanja ciljev vlad po vsem svetu bi bili Združeni narodi že dolgo pred tem demokratično reformirani in opolnomočeni kot najvišja mednarodna avtoriteta, ki bi lahko izpolnila nalogo, zaradi katere je bila ustanovljena. Nedvomno pa takšna epohalna naloga poenotenja globalnega ekonomskega vodenja pod okriljem preoblikovanega sistema Združenih narodov ostaja izredna zahteva ob zori 21. stoletja. Medtem ko mora vsaka država uveljaviti zakon na podlagi 25. člena na svoj lasten način v skladu z najprimernejšimi metodami, pa potrebujemo Generalno skupščino Združenih narodov, da nadzoruje in uveljavlja načela teh zakonov kot nedotakljiva pravila, kako morajo države upravljati svoje zadeve na globalni ravni.
Tako Združeni narodi zares lahko postanejo vredni svojega imena kot ugledna globalna institucija, ki inherentno poziva svoje članice k ohranjanju miru, zaščiti ranljivih skupin prebivalstva in k promociji mednarodnih odnosov, ki temeljijo na sodelovanju. Če pa se njene različne agencije okrepijo, da bi lahko odigrale ključno vlogo pri zagotavljanju temeljnih pravic iz 25. člena, potem bodo tudi vsi ostali členi Splošne deklaracije človekovih pravic končno postavljeni na svoje pravo mesto. Tako 25. člen v prenesenem pomenu lahko razumemo kot najvišji zakon človeškega dostojanstva, njegovo izvajanje pa bo zaznamovalo »človekove pravice« kot koncept, na katerega bomo lahko znova ponosni. Ob tem bo lepota in obljuba ustanovne vizije Združenih narodov ponovno prepoznana v srcih in razumu običajnih ljudi s prebujajočim razumevanjem njenega nepogrešljivega potenciala za prihodnost. Vendar vse to ne bo imelo nikakršne povezave z Varnostnim svetom Združenih narodov in z njegovimi nalogami ter pristojnostmi, ki si jih ne zasluži, kajti ta politični organ predstavlja ostanek starih tekmovalnih in nacionalističnih poti, ki jih simbolizira iluzija »še vedno sem močan in vedno bom«. Ko gre za sebične interese gospodarsko dominantnih držav, predsedniki in premierji radi preložijo odgovornost na Združene narode in za svoje namene poskušajo manipulirati z njenim sistemom; ko pa gre za interese celotne javnosti v kateri koli državi sveta, obveznosti teh držav do Združenih narodov nenadoma ne obstajajo več. Varnostni svet ZN nima nikakršne zveze z iskanjem resničnega miru ali varnosti in prej deluje kot zasebni klub, katerega člani so ugledni politični preračunljivci, ki vsi glasujejo za ali proti svojim resolucijam glede na to, kako velik bo njihov pričakovani delež svetovnega kolača. Ta konstantna borba za levji delež globalnih virov, ki je značilna za igre državne varnosti tega zastarelega organa, je v nasprotju z izvirnimi nameni in načeli Združenih narodov, ki so zapisani v prvem poglavju njene ustanovne listine. Varnostnega sveta ne bi smeli nikoli ustanoviti na takšen način in vse dokler bo obstajal v zdajšnji obliki, ki Generalni skupščini ne dovoljuje, da prevzame svoje vloge resnično demokratičnega globalnega foruma (brez možnosti veta), se bo realnost vojne ohranjala na temelju politične moči, sebičnosti držav in izkoriščanja šibkejše populacije v iskanju čistokrvnih komercialnih in materialističnih ciljev.
Ali potemtakem lahko razumemo, kako veličastna zahteva javnosti za izvajanje 25. člena prej ali slej lahko pripelje do globalnega ekonomskega prestrukturiranja in resničnega mednarodnega sodelovanja, bistvenega zmanjšanja napetosti in konfliktov, ki zaznamujejo odnose med državami in morebitnega prenehanja delovanja Varnostnega sveta v skladu z resničnim poslanstvom Združenih narodov? Kakšna bi bila sploh potreba po Varnostnem svetu, če bi države sodelovale med seboj in si delile svetovne dobrine, s čimer bi odstranile ekonomske vzroke za terorizem in konflikte? Vendar pa si moramo biti na jasnem: to ne nakazuje, da bo izvajanje 25. člena nemudoma prineslo sistemsko alternativo globaliziranemu hiperkapitalizmu ter takoj rešilo vse svetovne probleme pri njihovem izvoru. Nobenega dvoma ni, da tudi s hitro zagotovitvijo zadovoljevanja osnovnih potreb vseh ljudi, kot je zapisano v 25. členu, to še vedno ne bi bilo dovolj za učinkovito soočenje s prevladujočimi strukturami moči ter z nedemokratičnimi političnimi režimi in tudi ne bi bilo dovolj za rešitev velikanskih razlik v bogastvu ter prihodkih med revnimi in bogatimi državami.
Spraševati se torej, ali je zagotavljanje človekovih pravic iz 25. člena edini protistrup svetovnim problemom, pomeni postavljati si napačno vrsto vprašanj, kajti brez dvoma se mora zgoditi veliko ekonomskih in političnih sprememb, preden bomo lahko dočakali izpolnitev vseh plemenitih aspiracij Združenih narodov, od Mednarodne listine človekovih pravic do Deklaracije iz Ria. Priče smo brezkončnemu razpravljanju o potrebnih sredstvih za dosego teh ciljev, toda namen te razprave je poskusiti in tudi doseči skupno razumevanje ljudskih strategij za uvajanje potrebnih prihodnjih sprememb. Kot smo že ugotovili, ni nobenega upanja za spremembo vladnih prioritet v korist revnejših dveh tretjin svetovnega prebivalstva brez obsežnega in nenehnega državljanskega udejstvovanja bolj privilegirane tretjine človeštva. Brez tega ključnega in manjkajočega protagonista na svetovni ravni – dobronamernega in vseobsegajočega vpliva izobraženega javnega mnenja v imenu nezadovoljenih potreb revne svetovne večine – je potem takem neuresničljivo, da bi se udejanjil kateri koli strukturni načrt za boljši svet.
V tem smislu je edino alternativo zdajšnji družbeno-ekonomski ureditvi mogoče najti v združenem glasu ljudi iz vsega sveta, ki jim je skupna volja do dobrega, kajti zelo razširjeno samozadovoljstvo navadnih moških in žensk je tisto, ki nam daje občutek, da »ni alternative«. Če sprejmemo, da mora načelo medsebojne delitve dobrin postati osnova sleherne globalne sistemske alternative za trajnostno prihodnost, potem 25. člen izraža to načelo in poziva k njegovi uveljavitvi v svetovnih zadevah. V resnici ni nobene druge alternative, vse dokler se zavedanje o nujnosti končanja skrajnega pomanjkanja ne bo občutilo v vsakem domovanju in bo zaživelo v srcih ter razumih navadnih ljudi kot njihova najbolj pereča skrb. Napredni misleci in aktivisti, ki predlagajo novo družbeno vizijo, skupaj s političnimi smernicami, ki so za to potrebne, so zato v stiski, saj se njihova vizija ne more uresničiti, razen če se ljudje iz vsega sveta ne zberejo v milijonih na miroljubnih protestih in se skupaj zavzamejo zanjo in delujejo za njeno uresničitev. Kot bomo podrobneje proučili, bo že samo to dovolj za razumevanje, zakaj 25. člen v sebi združuje alternativo, ki jo iščemo, in zakaj nas ta preprost recept neposredno, naravno in skorajda čudežno vodi k tej alternativi. V doglednem času bomo lahko ugotovili, da je izvajanje 25. člena neposredna pot k številnim in raznolikim ekonomskim rešitvam ter zanesljiva pot k svobodi in pravičnosti – čeprav se bo njegov nepoznani potencial lahko razkril in izrazil šele, ko bo človeštvo izgovorilo magične besede. Magične besede pa se bodo izrazile samo skozi velike demonstracije v vsaki državi, ki se bodo s strastjo osredotočale na ta cilj in vztrajale brez prekinitve.
III. del: Okoljsko vprašanje
Okoljsko vprašanje je eden glavnih pomislekov, ki se lahko pojavi pri mnogo ljudeh, kajti razglasitev 25. člena kot ključnega cilja ljudskih prizadevanj za boljši svet ne zajema nujnega reševanja okoljske problematike. To je še ena pomembna zadeva, o kateri moramo razmisliti, saj se človeštvo zdaj neposredno sooča z dvema oblikama globalnega izrednega stanja v obsegu, ki ga ne moremo primerjati z ničimer v preteklosti; z onesnaženjem atmosfere in uničevanjem okolja, hkrati pa z obsežno lakoto in vse hujšo revščino, vse globljo družbeno neenakostjo ter družbeno izključenostjo številnih ljudi. Na prvi pogled je mogoče odgovor na okoljsko vprašanje razumeti logično in s pomočjo enostavnega sklepanja po načelu dedukcije, čeprav je takšen zaključek daleč od današnjega glavnega toka razmišljanja. Predpostavka, o kateri bi morali pri tem razmisliti, je namreč naslednja: ne moremo se boriti proti podnebnim spremembam in okoljski krizi, ne da bi hkrati reševali nepravično revščino, ki je prisotna v svetu obilja, kajti ravno tu lahko iščemo rešitve za svoje ekološke probleme. Prav tako pa je tudi o tem mogoče razmišljati z različnih vidikov: s psihološkega, z moralnega in duhovnega.
Doslej smo razmišljali o tem, kako se mora politična volja za izvajanje 25. člena nemudoma pretvoriti v velike spremembe v vladnih prioritetah porabe javnih proračunskih sredstev, na primer s prerazporeditvijo denarja iz oborožitvenih proračunskih postavk k zagotavljanju javnih storitev in družbene blaginje za vse prebivalce v sleherni svetovni državi, hkratni pa je treba brez kakršnih koli omejitev pomagati manj razvitim državam, ki potrebujejo pomoč pri teh izjemnih prizadevanjih. Razglasitev 25. člena sama po sebi poziva k redistribuciji virov v obsegu, ki ga ne moremo primerjati z ničimer v preteklosti. Z združevanjem sredstev državnega bogastva in virov ter z njihovo redistribucijo v skladu s potrebami ljudi tako na globalni kot na državni ravni je mogoče, da bodo v precej kratkem času rešeni tudi drugi kritični svetovni problemi. Če bi na primer 25. člen v vseh svetovnih regijah začeli izvajati že pred mnogo leti, se morda nekatere teroristične skupine, kakršni sta Al Kaida in ISIS, sploh ne bi pojavile. Če bi vsaka družina v revnih državah že pred mnogo leti dobila materialno osnovo za zaupanje in varnost v družbi, med mladimi verjetno ne bi bilo nikakršne dovzetnosti za nasilne religiozne ideologije in ne bi imeli nikakršnega razloga, da bi se borili proti vladi in si prizadevali za strmoglavljanje njene administracije (ki ne bi bila več popolnoma skorumpirana). Če bi bil program za končanje lakote in skrajne revščine že vzpostavljen z obsežnim transferjem virov, obširno kmetijsko reformo in obsežnim prestrukturiranjem globalne ekonomske arhitekture, bi vlade morda v praksi spoznale prave koristi mednarodnega sodelovanja. Tako bi se potemtakem že pred davnimi leti lotili reševanja tudi drugih grozečih nevarnosti za prihodnost človeštva, ki jih je mogoče doseči samo z resničnim sodelovanjem, kar bi vodilo v morebitno opustitev vojn in k usklajenim ter obsežnim prizadevanjem za omejitev izpustov ogljika ter prizadevanjem za zdravo okolje.
Če bi se zares lotili delitve svetovnih virov in izkoreninjenja globalne revščine, še zlasti pa odpravljanja lakote, potem bi bili zdajšnji okoljski problemi morda minimalni, globalni razvojni vzorci pa bi ubrali drugačno in veliko bolj trajnostno pot. V mnogo pogledih je bila žalostna usoda okolja zapečatena na vrhunskem srečanju v mehiškem Cancunu leta 1981, ko se zbrani politični voditelji niso mogli dogovoriti glede predlogov iz Brandtovega poročila, kar bodo zgodovinarji v prihodnosti morda prepoznali za prelomno točko za vse, kar je sledilo kasneje. Če bi mati Zemlja lahko spregovorila, bi zbranim državnim voditeljem takrat morda dejala: »Torej odklanjate sodelovanje in nočete deliti mojega obilnega bogastva, ki vam ga brez omejitev in z zaupanjem dajem na voljo? Ne krivite me zatorej zaradi posledic svojih dejanj!« Ameriški predsednik Reagan in britanska premierka Thatcherjeva ter njune politične klike so se na naslednjih srečanjih lahko temu posmehovale, toda zdaj, ko jih ni več, vsi skupaj plačujemo kazen za posledice njihove odločitve, da bodo ignorirali Brandtov poziv k akciji, namesto tega pa so z vajeti izpustili sile komercializacije in sledili njihovi razdiralni poti medsebojnega ločevanja, pohlepa ter sebičnega tekmovanja. V kasnejših letih so vlade vse bolj dovoljevale tržnim silam, da si pridobijo skorajda neomejen vpliv v družbenih, ekonomskih in političnih zadevah; vlade so skupaj opustile svoje odgovornosti, da delajo v imenu skupnega dobrega, namesto tega pa so svojo moč odločanja prepustile muhavosti globalnih trgov; dejansko pa obrnile hrbet Združenim narodom in njihovi ustanovni viziji ter namesto tega svoje igre moči uveljavljale prek Varnostnega sveta, ki deluje v posmeh mednarodni zakonodaji. Neizogibna posledica kombinacije teh dejavnikov je pospešeno propadanje okolja do točke, ki smo jo dosegli, tako da zdaj dvoje izrednih razmer ogroža prihodnje obete naše človeške rase – tako družbena in ekonomska neenakost kot tudi podnebne spremembe, medtem ko bi se na srečanju v Cancunu v pretežni meri lahko osredotočili samo na problematiko družbene neenakosti.
Če razmišljamo iz najbolj mogoče osebne perspektive, je še vedno smiselno dati prednost izkoreninjenju revščine, da bi preprečili stopnjevanje okoljskih problemov, ob predpostavki, da imajo naši politični voditelji dolgoročno vizijo trajnostnega razvoja in miroljubnega sveta. Predvsem pa je dobro znano, da je revščina temeljni dejavnik v ozadju hitro rastoče populacije zadnjih šestdesetih ali sedemdesetih let, in če bodo ti trendi vztrajali tudi v tem stoletju, kot je napovedano, bo prišlo do resnih posledic za okolje, predvsem v smislu večje porabe virov v državah v razvoju, kar bo povzročilo višje izpuste ogljikovega dioksida v ozračje. Čeprav je res, da ljudje v razvitih državah potrošijo večino globalnih virov in imajo tako največji vpliv na okolje, ni mogoče ugovarjati dejstvu, da nadaljevanje nagle rasti prebivalstva lahko vodi k nevzdržni obremenitvi naravnih virov in Zemljinega ekološkega sistema. Več kot dovolj dokazov imamo, ki kažejo, da rast populacije začne upadati in se stabilizira, ko družine uživajo primeren življenjski standard, kar je mogoče resnično razumeti samo z vživljanjem v psihologijo zelo revnih ljudi. Veliko je zelo žalostnih razlogov, zakaj imajo tisti, ki živijo v revščini, pogosto veliko otrok; imajo jih predvsem zaradi upanja, da bodo vsaj nekateri od njih – če zaradi podhranjenosti in ozdravljivih bolezni ne bodo umrli že v ranem otroštvu – lahko podpirali svoje starše, ko bodo ostareli. Te zakoreninjene družbene vzorce v državah v razvoju je mogoče spremeniti samo, če bo vsak državljan v polni meri zaupal in verjel, da bo njegova vlada ves čas jamčila za zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb, kot je zapisano v 25. členu.
Zaradi dramatične rasti globalnega prebivalstva skozi celotno dvajseto stoletje bi si lahko predstavljali, da se bodo vlade iskreno zavezale k izboljšanju razmer, ki ohranjajo to stanje, in da se bodo z veliko skrbnostjo posvetile boju proti revščini, boleznim, podhranjenosti, kar vključuje vso potrebno mednarodno pomoč in podporo programom populacijske politike. Zdaj smo prišli do točke, ko medsebojno odvisna rast revščine in človeške populacije postaja skrajno nevarna, ne samo zaradi pritiska na globalno okolje, temveč tudi zaradi časovne bombe, ki je del te enačbe v smislu potencialno uničujočih družbenih, ekonomskih in političnih konfliktov. Navkljub temu se nočemo zavezati k premišljeni usmeritvi v dolgoročne razvojne aktivnosti, naše vlade pa brez vizije nadaljujejo pot komercializacije, ki perverzno uživa v nagli rasti svetovne populacije, saj se dobički bogatih korporacij tako še naprej povečujejo, ne glede na tveganja za prihodnost človeštva. To je skrivnost v ozadju populacijske uganke, ki nas morda lahko napelje k vprašanju o resničnem razlogu, zakaj je svet prenaseljen, kar zdaj opažamo v velikih mestih vsake razvite države ter držav v razvoju. Ali lahko navkljub temu trdimo, da je revščina temeljni vzrok tej problematiki, ali pa so sile komercializacije tiste, ki so v preteklih desetletjih vodile takšne populacijske trende s širjenjem socialne negotovosti, neenakosti in nekontroliranih migracij – vse v imenu ustvarjanja še višjih korporativnih dobičkov in še večje gospodarske rasti?
Tovrstno spraševanje nam lahko pomaga razumeti, kako bi človeško populacijo lahko ohranilo v trajnostnih okvirjih, če bi svetovne vire delili vse od ustanovitve Združenih narodov naprej, kar bi imelo daljnosežen vpliv tudi na stanje okolja. Po eni strani ne bi imeli več temačne vizije 11 milijard prebivalcev ali več do konca 21. stoletja, ki bi živeli na prenaseljenem in degradiranem planetu, kar je napoved, ki se ji je za zdaj še mogoče izogniti, njeno uresničitev pa je pred vsem drugim mogoče preprečiti z izvajanjem 25. člena po vsem svetu, še posebej v najrevnejših regijah, kar bi morala postati mednarodna prioriteta. Po drugi strani pa smo razpravljali tudi o tem, kako izvajanje 25. člena pomeni neposreden izziv silam komercializacije z vsemi razlogi, ki smo jih že opisali, kar pomeni, da želja po dobičku ne bo več takšen destruktiven dejavnik za družbo in okolje, kajti motiv dobička v resnici prezira Zemljo in človeštvo samo. Z vsesvetovnim procesom medsebojne delitve dobrin, redistribucijo bogastva in resničnim mednarodnim sodelovanjem v smeri takojšnjega izvajanja 25. člena pa imamo vse razloge za prepričanje, da bodo multinacionalne korporacije kmalu začele delovati na bolj človeški ter družbeno in okoljsko odgovornejši način.
Kdo lahko zanika, da takšno ravnanje ni koristno za vse nas, tudi za vodstva podjetij, ki so prisiljena – kot zastopniki delničarjev, ki imajo do njih obveznosti – nehote uničevati okolje bodisi na neposreden bodisi posreden način? Morda ni nobenega drugega načina, kako preprečiti tem velikim korporativnim entitetam, da s še večjo zagrizenostjo izvajajo svoje uničujoče aktivnosti, razen če čim prej ne uspemo z izvajanjem 25. člena? Kajti zanje je edini način, kako še naprej ustvarjati svoje pretirane dobičke, da nadaljujejo pustošenje naravnega okolja, četudi pri tem delujejo proti svojim prepričanjem, saj ne nazadnje tudi sami vidijo grozljive posledice takšnega ravnanja v planetarni biosferi. Vse dokler imajo slepe sile komercializacije vodilni vpliv v globalnih zadevah, bo okolje nedvomno propadalo do točke, ko bo postalo neprimerno za človeško bivanje, medtem pa celo skromni predlogi za medsebojno delitev svetovnega bogastva – na primer v obliki univerzalne socialne varnosti – postajajo vse bolj idealistični, nedosegljivi in ne nazadnje celo utopični.
Vendar se še vedno veliko ljudi, ki jih vodi volja do dobrega, ne zaveda, da današnje globalne okoljske krize ni mogoče rešiti, ne da bi se hkrati ukvarjali s krizo zelo razširjene lakote in revščine. Poskusimo torej prepoznati, zakaj se nima smisla boriti za pravice matere Zemlje, če hkrati prezremo temeljne pravice velikega dela obubožanega človeštva. Zgornje obrazložitve nas napeljujejo na enostavno logiko, kajti imamo dve vrsti okolja – naravno in družbeno, ki sta med seboj soodvisni. Gozdove, zemljo, oceane, atmosfero in tako naprej normalno razumemo kot celoto naravnega okolja, toda prav tako moramo upoštevati zdravje celotnega družbenega okolja, ki je vzročni dejavnik za vse, kar gre narobe v tem svetu. V skladu s tem razumevanjem so milijoni ljudi, ki živijo v hudi revščini, najhujša možna človeška okoljska katastrofa, ki bo odločala o izidu naših širših ekoloških problemov, ki smo jih toliko let sramotno tolerirali. Potemtakem so okoljevarstveniki naredili kritično napako v presoji, kajti če bi lahko čas zavrteli nazaj v leto 1950 in bi najprej obnovili zdravje našega človeškega okolja z izvajanjem 25. člena, bi bilo zdravje našega planeta v bistveno boljšem stanju, kot je danes. Bogastvo in viri bi bili mnogo pravičneje porazdeljeni, s čimer bi lahko zadovoljili osnovne potrebe vseh ljudi na planetu; dobičkonosni interesi bi bili neizogibno postavljeni na svoje pravo mesto; velikost populacije v državah globalnega Juga bi se sčasoma stabilizirala in se začela zmanjševati; prestrukturirano mednarodno gospodarstvo pa bi vodilo do preprostejšega, trajnostnega in enakopravnejšega življenjskega stila v visoko industrializiranih svetovnih državah.
Okoljevarstvenikov seveda ne smemo kriviti za svetovne probleme in nočemo diskreditirati njihovega dela, toda skupaj želimo raziskati, zakaj večina ljudi ne vidi neposredne povezave med revščino in okoljskimi problemi. Ali je mogoče, da bodo tako obsežni revščini na tem planetu na misteriozen način skorajda zagotovo sledili tudi okoljski problemi? Je morebiti mogoče, da se prevladujoča realnost, v kateri živijo revne družine, kaže v realnosti slabega stanja podnebja? Kajti to, kar je privedlo do takšne revščine v svetu obilja, ni nič drugega kot prizadevanje za dobiček in moč, ki izhaja iz človeškega pohlepa, brezbrižnosti in ignorance – iz istih dejavnikov, ki vodijo multinacionalne korporacije, da v imenu gospodarske rasti in potrošništva plenijo Zemljo. Če pogledamo natančneje, je prisotna neločljiva povezava med okoljsko krizo in revščino, kar je mogoče nazorno prikazati v obliki diagrama kot trikotnika, na katerega ogliščih so besede: »podnebne spremembe«, »lakota/revščina« in »rast populacije« ter besedi »dobiček/komercializacija« v sredini. V procesu ustvarjanja še več dobička v okviru nebrzdane komercializacije se povečuje revščina, hkrati pa se še bolj uničuje atmosfera. Skupaj z rastjo stopnje revščine pa se istočasno povečuje tudi število prebivalstva – kar sile komercializacije vodi k rasti svoje moči in k neomejeni krepitvi teh samouničujočih trendov. 
Vse dokler ljudje po vsem svetu ne bodo zahtevali popolne uveljavitve 25. člena s pomočjo medsebojne delitve globalnih dobrin, bo težnja za komercialnimi dobički še naprej povzročala uničevanje naravnega okolja. In vse dokler se svetovna proizvodnja ne bo delila, bodo presežki hrane propadali, medtem ko bo na milijone ljudi lačnih; vse dokler se človeška družina še naprej ne bo menila za trpljenje svojih najrevnejših članov, pa je neizogibno, da bo v planetarnih ekosistemih in vremenskih pojavih mogoče čutiti neravnovesje. Ne morete se namreč resno ukvarjati z okoljskimi problemi, ne da bi se hkrati ukvarjali tudi z nepravičnostjo revščine ter z izkoriščanjem ljudi in kopičenjem bogastva, ob tem pa ničesar ne naredite za medsebojno delitev planetarnih produktov, ki pripadajo vsem. Ali je zatorej dovolj, da se prebudi zavedanje javnosti o podnebni krizi, ne da bi pri tem sploh omenjali besedo »lakota«, in da ne bi bilo nobene pripravljenosti za medsebojno delitev dobrin v tem našem svetu? Ali pa je to definicija naše brezbrižnosti, če upoštevamo, da je zdravje planeta vse slabše in slabše, bolj ko se trudimo za reševanje okoljskih problemov, medtem ko premalo pozornosti namenjamo vse večji prikrajšanosti ljudi?
Že samo z moralnega vidika je obžalovanja vredno verjeti, da lahko rešujemo okoljske probleme, ne da bi hkrati reševali globalno revščino, kajti nobenega razloga ni, zakaj ne bi mogli odpraviti lakote hkrati z drugimi aktivnostmi za reševanje sveta. Priče smo številnim množičnim mobilizacijam za ustavitev podnebnih sprememb in za preprečitev uničenja okolja, toda kolikokrat smo že videli koordinirano vsesvetovno akcijo, s katero bi pozvali h končanju življenjsko ogrožajočih razmer lakote in revščine? Pa vendar, če smo se bili zmožni organizirati na globalni ravni, da bi poskusili ustaviti ilegalno vojno, in če smo se bili zmožni organizirati za dvig zavesti o neizogibni ekološki katastrofi, ki jo mnogi svetovni voditelji več kot očitno ignorirajo, potem bi zagotovo lahko organizirali tudi množične mednarodne proteste, ki bi nas združili z razlogom izvajanja 25. člena – motivirani pa bi bili z mislijo: »Kaj pa drugi ljudje?« Morda bi se morali zamisliti in se vprašati, zakaj je okoljska problematika postala tako pomembna v naših domovih, medtem ko ima v našem vsakdanjem življenju le minimalen pomen dejstvo, da vsako leto zaradi vzrokov, ki so povezani z lakoto, umre približno 17 milijonov ljudi. Je za nas bolj pomembno, da bomo jutri dihali čist zrak, kot da bi obupno reven človek danes dobil kos kruha – čeprav je bila lakota vsakodnevna resničnost za milijone ljudi, celo preden se je pojavil Greenpeace? Morda imamo še od 10 do 15 let, da preprečimo katastrofalne podnebne spremembe, toda koliko let ali celo dni ostane obubožanemu otroku, ki počasi umira zaradi podhranjenosti? Takšna vprašanja se pojavljajo kot osebni protest pisca, ki bi bralcu rad povedal, da nikoli ni razumel odgovora na to vprašanje in ga tudi nikoli ne bo. Ponižanje, ki izhaja iz revščine, je prisotno že mnogo dlje kot današnji problemi okoljskega onesnaženja, vendar je zaradi nekega nenavadnega razloga zgolj podnebje dobilo svoj glas na globalnih demonstracijah. Kot da bi vreme dobilo sedež v prvem razredu globalnega aktivizma, medtem ko za revne ni niti razreda, v katerega bi se lahko usedli. Skrajno revni nasploh zelo redko spregovorijo o svojih stiskah in prav tako se tudi le redko iz čistega obupa uprejo; saj so tako zelo pogojevani – od nekdaj –, da tiho sprejmejo svojo usodo in umrejo v revščini.
Za nas pa skrb vzbujajoče spoznanje izhaja iz domneve, da bogatim državam lahko uspe svoje okolje ponovno povrniti v uravnoteženo stanje, navkljub temu, da se bodo v Afriki, Aziji in drugih regijah z visoko stopnjo revščine katastrofalni vremenski pojavi še kar nadaljevali. Bi potemtakem sploh še razmišljali o drugih ljudeh in bi še naprej pritiskali na svoje vlade, da tem ljudem pomagajo, ali pa bi še kar nadaljevali svoj ozkogledi, brezbrižni in samozadovoljni način življenja, ki je danes postalo norma? Dejstvo je, da gre pri okoljski problematiki predvsem za nas, za našo prihodnost in za prihodnost naših otrok, vendar z le skromnim premislekom o prihodnosti, ki čaka skrajno revne otroke v oddaljenih državah sveta. Svoje otroke učimo, naj razmišljajo o tem, kaj je dobro za okolje, naj plastiko in pločevinke mečejo v posebne zabojnike, ne naučimo pa jih, da bi se zanimali za milijone drugih otrok, ki v drugih državah životarijo v revščini, brez možnosti celo samo do hranljivega vsakodnevnega obroka. V času, ko v bogati državi otrok reciklira eno samo plastenko, najverjetneje v istem trenutku nekje v svetu dva ali več otrok umreta za posledicami različnih vzrokov, ki so povezani z revščino. Nedvomno je dvig zavesti o okoljski problematiki zelo pomemben in hvalevreden, kajti planet je v obupnem stanju in primeren odziv človeštva se je navkljub številnim težavam vendarle začel. Morda pa bi se morali za trenutek ponovno ustaviti in se vprašati: zakaj me bolj skrbijo podnebne spremembe kot pa problematika svetovne lakote, razen če so me v to prepričali drugi privrženci popularnejše okoljske problematike? Zares, kolikokrat sem v zadnjem tednu recikliral svoje gospodinjske odpadke, kolikokrat pa sem pomislil na sto tisoče ljudi, ki v istem času po nepotrebnem umirajo zaradi posledic revščine? Če bi s katerim koli od teh obubožanih ljudi spregovorili o stanju okolja, preden bi tragično preminil, bodite prepričani, da bi od njega dobili naslednji odgovor: »Ne morem razmišljati o gozdovih ali izpustih ogljikovega dioksida v ozračje, potrebujem samo nekaj hrane in neoporečne vode, potrebujem zdravstveno varstvo ter primeren dom!«
Ne smemo pa misliti, da ni prav drugih učiti o nujnosti reševanja okolja, a hkrati se moramo tudi vprašati, za kakšno vrsto izobrazbe gre v tem razdeljenem, trpečem in moralno nesprejemljivem svetu. Kakšno vrsto boljšega življenja lahko pričakujemo, če komercializacija prevzema agendo sleherne pomembnejše politične stranke, če nepravična globalna ekonomija povzroča stiske in obup brezštevilnim družinam, če mednarodne napetosti vodijo k epidemiji tesnobe ter depresije in če tisoče ljudi vsakodnevno umira zaradi revščine, daleč stran od pozornosti javnosti? Zakaj sploh želimo, da se okolje povrne v zdravo stanje, če pa se svet še naprej giblje v isto krivično smer? Nimamo niti zanesljive statistike, koliko ljudi je lačnih ali koliko jih tiho trpi v skrajni revščini, hkrati pa imamo dostop do brezkončnega niza podatkov o spreminjajočih se vremenskih pojavih in o gibanju toplogrednih plinov, kar ima na bogate države lahko velik vpliv. Morda pa sploh ne gre za presenečenje, da se vsaka javna diskusija o okolju šteje za načelno in civilizirano, medtem ko je v vljudnem pogovoru komajda izrečena kakšna beseda o tragediji tistih, ki še naprej umirajo zaradi revščine v najmračnejših zakotjih sveta. Pa vendar je celo zdaj mogoče, sredi vremenskega kaosa in finančne zmede, še vedno razmišljati o združitvi prizadevanj držav, da nahranijo lačne, pozdravijo bolne, poskrbijo za razlaščene in da hkrati preprečijo nagle podnebne spremembe ter uredijo naravno okolje. To lahko storimo vsak trenutek, vse dokler bodo ti problemi prisotni. Edina pot, da vlade zdaj dosežejo ta cilj, ki ni primerljiv z ničemer v zgodovini, je izvolitev pravih politikov, za katerimi bodo stali združeni ljudje iz vsega sveta – in v TEM je jedro problema, ki je posledica prevladujoče apatije in samozadovoljstva.
Ko na svetovne probleme gledamo s holistične in duhovne perspektive, lahko rečemo, da je podnebna kriza posledica napačne smeri, ki jo je ubrala človeška inteligenca s kolektivnim čaščenjem dobička, bogastva in moči, ki nas vodijo k vsesplošni brezbrižnosti do skupnih dobrin našega okolja. To je dejstvo, ki ga mnogo običajnih ljudi še vedno ni pripravljeno razumeti, zato moramo, pri samih vzrokih za ta problem, ki definira čas, v katerem živimo, še bolj poglobljeno razmišljati o tem, kako smo se zaradi lastne sokrivde ujeli v past okoljske problematike. Ta past je naše verjetje, »da nam je ostalo le še malo časa za rešitev planeta«, čeprav hkrati vsi skupaj ves čas igramo vlogo v procesu vse večjega samouničevanja naravnega sveta. Kajti zaradi naših neustreznih izobraževalnih sistemov smo prikrajšani za samospoznanje, saj premalo vemo o sebi in o namenu svojega življenja, zato hitro podležemo želji postati »srečni« tako, da se sebično in na slepo identificiramo z materialnim vidikom življenja. Sile komercializacije so izjemno dobro prilagojene izkoriščanju naše brezbrižnosti in konfromizma, da bi lahko iz vsega kovale dobiček, kar se na najbolj skrajen način pokaže z mrzličnim zapravljanjem za božič ali z brezumnim nakupovanjem na prazničnih razprodajah. Z našo psihološko potrebo po varnosti in sreči smo dovzetni za družbeno pogojevanje, da se čutimo obvezani postati »nekdo«, ki je boljši od drugih, ali pa nas to pogojevanje indoktrinira, da si prizadevamo za življenje v luksuzu; v razkošnih hišah, z razsipnimi nakupovalnimi navadami in z eksotičnimi počitnicami.
Ali lahko sledimo zapisanemu in vse to prestavimo na globalno raven, ki jo ponazarja milijone poslovnih pogodb in dobičkonosnih aktivnosti po svetu, v povezavi z zunanjo politiko držav, ki temelji na agresivni konkurenčnosti za vse redkejše globalne vire – vse skupaj pa ima trajen in uničujoč vpliv na naše okolje? Posamezniki so izobraženi, da si prizadevajo postati uspešne osebnosti, kar jih vodi do sebičnega ravnanja in do neizogibne brezbrižnosti do drugih ljudi, ki se izraža tako na državni kot tudi na mednarodni ravni. In ti akumulirani sebični interesi se na širši ravni izražajo kot nadutost multinacionalnih korporacij, ki nas vodijo k množičnim vzorcem pretirane potrošnje in k degradaciji naravnega okolja. V končni analizi lahko ugotovimo, da niti vlade niti korporacije niso odločilni dejavnik v ozadju sekanja deževnih gozdov, površinskega kopanja dragocenih rudnin, neprestanega črpanja fosilnih goriv itd., temveč prebivalci v sleherni državi, ki so izobraženi, da hrepenijo po potratnem potrošniškem življenjskem stilu, ki prinaša to vsiljeno uničevanje, ne glede na posledice za ljudi v državah, kjer se to uničevanje dogaja. Kot smo že poudarili, je materialistična in sebična ideja ameriškega sna zdaj izvožena v skorajda sleherno svetovno državo, kar predstavlja obliko družbenega pogojevanja, ki ni samo sinonim za komercializacijo, temveč tudi za propadanje okolja. Opazovanje te kompleksne zmede v vsej njeni razsežnosti nam pove, da smo vsi v manjši ali večji meri odgovorni za njen obstoj; vprašanje človekove krivde pri povzročanju globalnega segrevanja pa je namenjeno odvračanju pozornosti, čeprav nanj morda lahko odgovorimo: je to sploh pomembno?
Razmislek o tem, kakšen je naš prispevek k nadaljevanju današnje okoljske krize, nas lahko vodi k spoznanju, da globlji vzrok problema izvira iz načina, kako skupaj živimo v družbeni skupnosti in kakšni so naši medsebojni odnosi znotraj nje. Kajti rojeni smo v svet, kjer ljudem primanjkuje radosti, kjer so ljudje zelo pogojevani in nekreativni, v svojih odnosih do drugih ljudi pa psihološko ločeni – kar vse povzroča resno neravnovesje v okolju in v atmosferi. Zato prevladujoča motivacija postati bogat in uspešen sredi revščine in trpljenja prav tako povzroča motnje, ki jih čutijo elementi narave, kar ni samo ezoterično, temveč tudi stvarno dejstvo, ki ga lahko opazujemo, če želimo razumeti, zakaj nikoli ne bomo mogli ponovno ozdraviti planetarnih ekosistemov, razen če hkrati ne bomo reševali družbenih problemov v vseh njihovih razsežnostih. Z drugimi besedami, ne gre samo aktivnosti, s katerimi človek učinkuje na svoje okolje, temveč tudi kaj misli in čuti, saj gre za zapleten odnos med človekovimi mislimi in naravnim okoljem. Če stopite v prostor, v katerem je depresivna oseba ali odvisnik od mamil, boste na subtilni in čustveni ravni začutili njegov negativen vpliv, iz česar lahko sklepamo, da imajo vse negativne misli in čustva velikanske množice ljudi zagotovo škodljiv vpliv na naravo in na globalne podnebne razmere.
Kakšen je prevladujoči ton misli, ki jih v današnjem času ustvarja človeštvo? Kaj drugega prevladuje v mislih ljudi kot malikovanje dobička, moči in bogastva, ki se meša z razširjeno brezbrižnostjo do blaginje drugih ljudi? Že samo pohlep sam po sebi predstavlja neravnovesje, in če prenesemo vso lakomnost, sebičnost in brezbrižnost, ki jih izražajo posamezniki, na skupno raven, potem lahko predvidevamo, kakšni so lahko njihovi združeni učinki na življenje okoli nas, na vremenske pojave, morsko gladino in na obnašanje rastlin ter živali. Niso torej samo materialne aktivnosti multinacionalnih korporacij tiste, ki povzročajo ekološko uničenje, temveč tudi same misli in namere korporativnega lobiranja ali škodljive poslovne odločitve, ki prispevajo k različnim motnjam, ki se čutijo tako v družbi kot tudi v naravi. Podobno tudi vplivne vlade, ki drugim državam prodajajo orožje, niso odgovorne samo za nadaljevanje vojn in ubijanje ljudi v oddaljenih regijah, temveč v zavest ljudi po vsem svetu širijo strah in depresijo – kar se na najširši ravni kaže kot neravnovesje v planetarni atmosferi in v okoljskih ekosistemih.
Celo zidovi apartheida, postavljeni okoli Zahodnega brega in Gaze, imajo izjemno negativen vpliv na elemente narave ter pri ljudeh povzročajo depresijo, trpljenje in sovraštvo, ki besnijo v našem razdeljenem svetu. Če obstaja božanski evolucijski načrt za človeštvo, potem takšen zid predstavlja njegovo popolno nasprotje in bi ga morali obravnavati kot enega najgrših spomenikov, ki je bil postavljen ob koncu dvajsetega stoletja. Človek je Življenje in vsak atom v vesolju je neločljivo povezan z vsemi drugimi, se glasi temeljna predpostavka ezoterične filozofije, in ko enkrat sprejmemo ter razumemo veljavnost teh temeljnih spoznanj, ima to globoke posledice za družbeno ureditev in za medčloveške odnose. Do takrat pa smo vsi tako ali drugače krivi za nadaljevanje tako družbene kot okoljske krize in zares združeni smo samo v smislu svoje ignorance in brezbrižnosti do teh dveh medsebojno povezanih problemov. Prav tako kot je nadnacionalna korporacija brezbrižna do uničenja, ki ga zagreši nad naravo, smo tudi mi kolektivno brezbrižni do milijonov ljudi, ki jim grozi smrt zaradi lakote, konfliktov in vzrokov, ki so povezani z revščino. Če velike korporacije prezirajo naravo zaradi dobička, potem mi dejansko preziramo svoje najrevnejše brate in sestre, zato ker si prizadevamo zgolj za svojo lastno udobje in srečo. Zato smo si vsi enaki v smislu egocentrizma, slepote, arogance, ignorance in brezbrižnosti. Kako dolgo bomo še ignorirali problem lakote in revščine, ki smo ga ljudje ustvarili sami, zdaj pa nam revščina s polno mero vrača v obliki družbene krize in okoljskih nesreč – kajti vse, kar se na Zemlji dogaja, je duhovno povezano.
Ste opazili, kako se je v zadnjih nekaj desetletjih, odkar smo postali dobesedno prežeti s komercializacijo in je človeštvo začelo trošiti vire z večjo naglico kot kdaj koli poprej, okoljska situacija naglo poslabšala? Ste opazili, kako naglo so ulice postale vse bolj natrpane, kako je vse več brezdomcev in revnih, kako postajamo vse bolj zmedeni in izčrpani zaradi vsega trpljenja, bolečine in moralne izprijenosti našega sveta? Ste opazili, kako ta disfunkcionalen sistem, ki ga vsi skupaj ohranjamo pri življenju, zdaj razvija inteligenten mehanizem, ki je zmožen ohranjati samega sebe in nas sili, da ostajamo ujetniki njegovih razdiralnih procesov, pa četudi nič več ne želimo biti njegov del? Potem veste za resnico, da so podnebne spremembe odraz nereda, ki ga danes javno doživljamo v naših disfunkcionalnih družbah, ki se rojeva iz žalosti, nepravičnosti, pohlepa, neenakosti in predvsem brezbrižnosti, ki je na tem planetu zelo razširjena. Če bi vse to obrnili v nasprotno smer, bi dobili zdravo okolje do konca našega življenja in še dlje. Kajti brezbrižnost do lakote in revščine pomeni zavračati od boga dane trenutke svobode, ko v miru notranje tišine zrete v globoko modrino neba, kjer podnebje še vedno spoštuje štiri letne čase in kjer morje v svoji ljubezni nikoli ne zavrne rek, ki želijo vstopiti v njegovo nedrje.
*
Iz opažanja, da primarni vzroki okoljske krize izvirajo iz naše zavesti in iz naših medsebojnih odnosov, lahko enostavno sklepamo, da so vsi človeški problemi posledica pomanjkanja vizije in ljubezni. Niso samo vlade tiste, ki ne poslušajo svojega ljudstva, tudi mi sami ne poslušamo glasu svojega lastnega srca. To je najhujše onesnaženje, ki ogroža prihodnost sveta – nevarnejše je od izpustov ogljikovega dioksida v ozračje, kajti gre za onesnaženje atributov srca, kar zaslepljuje naš razum in naše zdravorazumsko mišljenje. Vemo, da bogate elite na revne že od nekdaj gledajo kot na vrsto družbenega onesnaženja, s katerim se je treba soočiti tako, da se odstrani revne same, namesto da bi odstranili okoliščine, ki povzročajo njihovo prikrajšanost. Vendar smo tudi mi tisti, ki ignoriramo atribute srca, in to vse dotlej, dokler bomo sprejemali obstoječe stanje sveta, v katerem popolnoma po nepotrebnem in po zaslugi človeškega delovanja na tem svetu obilja na milijone ljudi umira v revščini. Kar nekaj posameznikov je, ki so tako zaslepljeni zaradi pohlepa, sebičnosti in brezbrižnosti, da dejansko podležejo obliki duhovne smrti, kajti v tem svetu za človeka obstajata dve vrsti smrti – smrt fizičnega telesa, ko se posameznik bliža koncu življenja, in smrt, ki nastopi takrat, ko se prekine stik z notranjim Jazom, četudi osebnost živi še naprej. Čeprav se to zgodi le redko in ima izredno žalosten razplet, saj se v celoti zanika življenjski namen duše, pa vsi skupaj zaviramo človeško duhovno evolucijo s tem, ko se prilagajamo strašnemu in nemoralnemu statusu quo.
Ali sploh čutimo kakršno koli empatijo do psihološkega stanja posameznikov, ki že dolga leta živijo v strašni revščini? Biti tako reven, da imate zato veliko otrok brez sredstev, da bi primerno poskrbeli zanje in z zavedanjem, da bodo mnogi skorajda zagotovo umrli, še preden bodo imeli priložnost zares zaživeti, pomeni, da ste v očeh družbe brez spoštovanja, da predstavljate razočaranje za svojo skupnost in da ste zapuščeni od celotnega človeštva. V razumu takšnega moškega ali ženske je velikanski občutek izgube in strašno čustvo osamljenosti, ki ga lahko občutijo samo skrajno revni – občutek popolne nezaželenosti, notranje nevrednosti in izdaje s strani boga. To je zla posledica družbene brezbrižnosti do trpečih in manj srečnih med nami, kajti ko ste v brezupno slabem položaju, ko živite v bedi in popolni revščini, se počutite, kot da ste človeško bitje brez duše. Ne vidite nikakršnega življenjskega smisla. Nimate se niti radi niti se ne sovražite. Edini občutek, ki ga imate, je, da vaše srce glasno prosi za pomoč, ki pa nikoli ne pride do vas. Takšna je psihološka realnost, ki je vsakdanja milijonom ljudi v najrevnejših vaseh in mestnih slumih v številnih nerazvitih regijah po svetu. Lahko smo prijazni in dobrodelni, lahko imamo dobrohotne in krepostne namene, toda če nismo nikoli občutili takšne vrste revščine, potem nikakor ne moremo vedeti, kaj pomeni občutek biti prihodnjih štirinajst dni brez hrane, brez upanja za pomoč države ali podpore javnosti. Učinki našega samozadovoljstva in brezbrižnosti so mnogo hujši, kot si sploh lahko predstavljamo, in šele doumeti moramo, kakšne so resnične posledice naših kulturnih navad in družbene etike. Obrniti hrbet ljudem, ki po nepotrebnem stradajo in so brez vsega, pomeni zanikati nedotakljivost njihovega božanskega dušnega namena in jih prikrajšati za njihove božanske pravice do razvoja – kar je največji zločin med številnimi drugimi, ki smo jih zagrešili, kot je pisec teh vrstic že večkrat poudaril.
Bralec bi moral temeljito razmisliti o pravkar povedanem in potem ponovno premisliti o vsebini 25. člena, da bi intuitivno doumel, kaj bi bilo treba storiti v naših diskusijah, protestih, komunikacijah in tako naprej. Vsakdo, ne glede na svoje okoliščine, značilnosti in prepričanja, lahko odigra svojo vlogo v tem velikem civilizacijskem prizadevanju za čimprejšnje končanje dolgotrajne lakote in revščine z ekonomskimi, političnimi, družbenimi, umetniškimi ali celo znanstvenimi sredstvi. V naših mislih in aktivnostih najpomembnejše prioritete ne bi smele biti samo okoljske zadeve, ki morda lahko prizadenejo naše domove, temveč bi se morali zavedati povezanosti med krizo globalnega okolja in krizo revščine, kar nas pripelje do spoznanja, da je medsebojna delitev globalnih dobrin rešitev za probleme človeštva na vseh ravneh. Oditi na ulice in demonstrirati za to, da se vlade spoprimejo s podnebnimi spremembami, je nekaj povsem drugega kot zahtevati, da se nahrani in zaščiti najrevnejše ljudi na svetu, kajti ta zahteva predstavlja začetek transformacije zavestnega zavedanja, ki temelji na našem sočutju do tistih manj srečnejših od nas. Gre za razumevanje »Kaj pa drugi ljudje?« s srčno empatično skrbjo in začasno pozabo svojega lastnega življenja in svojih skrbi. Gre za občutek celostne povezanosti vseh svetovnih problemov, kar ima za posledico razumevanje, da bi morali sodelovati na slehernih demonstracijah za družbeno in podnebno pravičnost, ki se dogajajo kjer koli in kadar koli. Ne nazadnje to pomeni zavedati se, da je človeštvo eno in da pravičnosti same po sebi ni mogoče ločevati, s čimer prepoznamo, da je lakota nepravičnost sama, ker učinkuje na svet kot celoto – celo v smislu vremenskega kaosa in drugih problemov, ki pestijo naš planet.
Razumevanje tega pomeni prepoznavanje svoje odgovornosti, da govorimo in delujemo kot ambasadorji človeštva ter sprejmemo, da smo že opremljeni z voljo do dobrega, zdravim razumom in z rastočim zavedanjem o pravilnih človeških odnosih. Samo naša srca lahko v resnici pojasnijo pomembnost teh nepopolnih izrazov, kajti naša zlorabljena človeška inteligenca že tisočletja preproste pomene teh besed dela popolnoma nerazumljive. Ni dovolj, da na primer svoje otroke izobražujemo samo o pomembnosti recikliranja gospodinjskih materialov, s čimer lahko zaščitimo svoje okolje, če jih hkrati ne izobražujemo tudi o pomembnosti recikliranja človeškega življenja s pomočjo globalne ekonomije delitve in resničnega mednarodnega sodelovanja. V nasprotnem primeru njihovo zavest omejimo samo na zabojnik za recikliranje, kar pa ima le malo skupnega z reševanjem našega planeta, razen če jih ne učimo tudi o tem, kako je do okoljskih problemov sploh prišlo; kot da je ta zabojnik Pandorina skrinjica, ki je povezana z vsemi drugimi globalnimi zadevami. To prav tako pomeni, da se morajo starši izobraziti, kaj komercializacija počne z našim okoljem in kaj njihove vlade delajo svetu, tako da bodo z lastnim zgledom vodili svoje otroke, da tudi oni postanejo ambasadorji človeštva.
V središču naših šolskih izobraževalnih programov bi torej moralo biti razumevanje potrebe, da se v vsaki državi zagotovi izvajanje 25. člena, kar se ne nanaša samo na univerzalno pravico do hrane, zdravstvenega varstva, bivališča in socialne varnosti. Ne omejimo svojega razumevanja na tistih nekaj stavkov, ki jih vsebuje ta člen, temveč raje uporabimo svojo intuicijo ter berimo med vrsticami, kajti razglasitev 25. člena nakazuje novo zavedanje naše moralne odgovornosti in vizije enega sveta. Kar se dogaja na globalnih okoljskih demonstracijah, je dejansko simbolično porajanje spoznanja, da je človeštvo eno in predstavlja začetek svetovne zavesti ter začetek zavračanja preteklih ločevanj, ki jih poznamo že tako dolgo. V tem oziru so podnebne spremembe velik učitelj, ki poskuša združiti ljudi vsega sveta za skupno planetarno stvar, da bomo končno lahko prišli do spoznanja o pomenu naše duhovne enosti in medsebojne povezanosti. Toda dejstvo, da ni vsesvetovnih javnih demonstracij za končanje lakote in revščine, prav tako pomeni, da se še vedno pomikamo v napačno smer in da moramo vsi skupaj šele doumeti, kako je medsebojna delitev globalnih virov edina pot, da ustavimo okoljsko uničevanje, začnemo živeti preprosteje in vzpostavimo trajnostno ekonomijo, ki bo temeljila na skupnemu dobremu za vse ljudi.
IV. del: Angažiranje srca
Doslej smo raziskali ključne razloge, zakaj je izvajanje 25. člena kar največjega pomena za ključna leta, ki so pred nami, in zakaj odgovornost za transformacijo sveta sloni na združenem glasu navadnih angažiranih državljanov. Glede na to, kako izjemen je obseg revščine ter okoljske in varnostne krize, s katerimi se danes soočamo, bi bilo naivno in neumno verjeti, da se bodo naše vlade nenadoma prebudile in začele voditi svet v smeri večje stabilnosti. V nesmiselne vojne in destruktivne geopolitične zvijače se še vedno vlagajo milijarde dolarjev, navkljub obsežnim državnim dolgovom, ki jih ni mogoče odplačati, in navkljub stopnjevanju neenakosti med ljudmi, hkrati pa je politika večine državnih voditeljev še naprej usmerjena v komercializacijo vsega, kar je še ostalo od skupnega javnega premoženja. Četudi spremljamo potek globalne finančne krize in zahteve za javno reševanje zasebnih bančnih institucij, ki so svetovno ekonomije spravile na kolena, se navkljub temu še vedno nismo naučili lekcije mednarodne solidarnosti v smeri vzajemnega cilja družbene in planetarne obnove. Države druga drugi ponovno obračajo hrbet in kažejo pomanjkanje skrbi za trpljenje Zemlje, namesto da bi si končno začele pomagati med seboj in delovati skupaj v duhu resničnega sodelovanja in ekonomije delitve.
Pri tem lahko potegnemo vzporednice z ravnanjem izraelske vlade s palestinskim ljudstvom in ga primerjamo z zatiranjem in podrejanjem sosednjih držav, ki ga izvajajo močne države s svojo brutalno zunanjo politiko, skupaj z multinacionalnimi korporacijami in njihovo tiranijo pehanja za dobičkom, kar ima učinek na celoten svet. Kaj jih bo prebudilo, da se bodo zavedali trpljenja, ki ga povzročajo ranljivim ljudem ter manj razvitim državam, in kdaj se bodo naučili preproste lekcije ravnati s svojimi revnejšimi brati dostojno ter s prijaznostjo in naklonjenostjo? Gorje naši zaslepljenosti, če verjamemo, da bodo nenadoma prenehali lobirati v skladu s svojimi sebičnimi interesi in prenehali krasti svetovne vire za svojo korist, prav tako kot smo naivni, če verjamemo, da bo izraelska vlada končala agresijo, ki jo nadaljuje pod krinko dvolične fraze »mirovni proces«. Samo dve vrsti upanja imamo za končanje te brezkončne in vse bolj brezupne situacije v svetovnih zadevah – bodisi s pobožno in pasivno prošnjo za božansko intervencijo ali z združenim prebujanjem navadnih ljudi, ki bodo v milijonskem številu stopili skupaj in dejali: NIČ VEČ IN NIKOLI VEČ!
Navkljub prvi možnosti pa moramo izpolniti določene predpogoje, če želimo, da bodo združeni ljudski glasovi kdaj dosegli zadostno moč in prepoznavnost, ki bi imela moč vplivanja na vladne odločitve, da bi se usmerili stran od zdajšnje pogubne smeri, v katero se giblje svet. Najpomembneje, in to moramo znova poudariti, pa je, da mora biti na ulicah po svetu stalno prisotnih več milijonov ljudi, ki se bodo glasno zavzemali za človekove pravice iz 25. člena, in ti protesti se morajo nadaljevati brez prestanka podnevi in ponoči, vse dokler bo treba. Če je z vašim telesom nekaj zares narobe, potem ne greste v bolnišnico zgolj za en dan, temveč za dlje časa, dokler se proces zdravljenja ne zaključi po naravni poti. Tudi telo človeštva je podobno v prav takšnem kritičnem stanju in zanj je edino zdravilo, da se brezštevilni ljudje z voljo do dobrega zberejo na ulicah in miroljubno protestirajo za spremembo vladnih prioritet, kot da bi bila prihodnost sveta odvisna od njih – kar je v bistvu tudi res. Ko bo prišel čas in se bodo navadni ljudje zavzemali za isto stvar v vsaki državi in po vseh celinah, potem si bomo morda zares lahko predstavljali milijone ljudi v slehernem glavnem mestu, ki delujejo v sozvočju, dan za dnem in teden za tednom v vselej velikem številu.
V tem oziru moramo občudovati različne protestnike gibanja Okupirajmo, ki morda še vedno kampirajo v centralnih mestnih parkih, razen če jih policija od tam ni pregnala s silo, policistom pa je to uspelo samo zato, ker ti goreči aktivisti predstavljajo le manjši del celotne populacije države. Zato je bilo oblastem razmeroma enostavno pohoditi njihove upe in aspiracije ter jih razbiti v osamljene skupine frustriranih ljudi, ki pogumno poskušajo opraviti delo za vse druge sodržavljane. Kaj pa bi lahko storila vlada, če bi se jim na teh neprekinjenih protestih pridružil pomemben del državljanov z zahtevami za izvajanje 25. člena, ki bi se vedno znova in znova zbirali v takšnem številu, da jih policija ne bi mogla niti zatreti niti obvladovati? Skorajda nobenega dvoma ni, da etablirani politiki, policija in bogate elite skrbno opazujejo nova protestna gibanja, vsakič ko se pojavijo, in se še naprej prepričujejo z razmišljanjem: »Zagotovo se bodo pomirili in sčasoma odšli domov, kot so to storili tudi nazadnje, potem se bo življenje vrnilo v stare tirnice.« Doseči moramo torej stanje, ko se bodo navadni ljudje, ne glede na svoj status, pridružili ponovni oživitvi nenasilnih protestov, med katerimi bodo tudi družine, ki prej niso nikoli protestirale, prav tako šolarji, delavci v javnem sektorju, na določeni točki pa se bo celo policija obrnila proti vladi in ji dejala: »Nismo z vami, smo z ljudstvom!«
Do zdaj smo si že razjasnili, kaj moramo zahtevati od svojih spoštovanih vlad, torej mnogo več, kot je samo dvig minimalnih plač doma in povečanje pomoči državam v razvoju. Nadaljevanje boja za mizerne »minimalne« plače odslikava dolgo in temno zgodovino človeškega izkoriščanja, korporativne kraje in brezbrižnosti javnosti ter nima nobene resne povezave s 25. členom v njegovem najširšem pomenu – ki bi moral biti utelešen v mnogo obširnejšem naboru zakonov, s katerimi bi vsakomur jamčili pravico do poštenega in dostojnega življenjskega standarda. V svojih družbah živimo z velikim bogastvom, ki je izjemno nepravično porazdeljeno, in navkljub temu zahtevamo zgolj najosnovnejše minimalne standarde za revno večino Zemljanov, ki se borijo za preživetje? Če smo zmožni brati med vrsticami, kar je tudi priporočeno, potem 25. člen v resnici pomeni konec starih načinov, ki so temeljili na sebičnosti, pohlepu in kraji, ter začetek zdrave pameti in novih življenjskih načinov, ki bodo temeljili na volji do dobrega, medsebojni delitvi dobrin in pravičnosti; torej na temelju pravilnih človeških odnosov. To pomeni, da noben izvoljeni voditelj ne bo mogel ostati na svojem položaju, ne da bi sledil zahtevam javnosti za končanje vseh oblik revščine tako na državni kot na globalni ravni; ne zaradi ideoloških razlogov, temveč zaradi morale in dostojanstva. Že prej smo na kratko razmišljali: ko bodo vse vlade čvrsto jamčile za izvajanje 25. člena, bo ta učinkoval kot protistrup vse močnejšemu prijemu komercializacije, namernemu ropanju in uničevanju Zemlje, ki ga izvajajo multinacionalne korporacije, in norosti zunanjih politik, ki temeljijo na agresiji in politiki moči. Če bi te materialistične sile komercializacije lahko poosebili, bi jih morda lahko upodobili, kako raztezajo svoje glave med milijone ljudi, ki se po vsem svetu zavzemajo za 25. člen, te glave pa bi si med seboj šepetale: »Tokrat smo zares v težavah.«
Kot najpomembnejša zadeva človeštva razglasitev 25. člena v resnici predstavlja pot najmanjšega odpora in lahko hitro pripelje do mnogo pozitivnih rezultatov ter do novega družbenega dogovora, čeprav tega ne smemo takoj pričakovati. S preprostimi določili iz 25. člena, ki so namenjena slehernemu človeškemu bitju, vključujemo vse zahteve naprednih aktivistov, tudi tistih iz preteklosti, celo v smislu okoljske pravičnosti, o čemer smo že diskutirali v prejšnjem poglavju. Nimamo več časa, da bi sestavljali dolgo listo zahtev, ki bi jih morale sprejeti vlade, če pa bi takšne zahteve vodile iz ene revolucije v drugo in če bi si s silo prizadevali za spremembe v nestabilnem okolju naših polariziranih družb, to zagotovo ne bi bila pot k transformaciji sveta. Mnogo mladih aktivistov zadeve zapleta s svojimi manifesti za politično in ekonomsko transformacijo, skorajda kot bi želeli imitirali tisto, kar imenujemo »sistem«, in se poskušajo vpletati v njegove pretkane procese, namesto da bi zmanjšali njegovo moč s pomočjo množic navadnih ljudi, ki se zbirajo za skupno stvar po vsem svetu. Ne pozabimo, da ta sistem obstaja že zelo dolgo in da je zlonameren v svoji kompleksnosti ločevanja med ljudmi, kakršen je že ves čas, odkar smo se rodili, zato so poskusi pogajanj s predstavniki sistema pod njihovimi pogoji brezplodni in nikoli ne bodo končani. Prav tako kot je verjetno, da bodo dobronamerni politiki, ki poskušajo od znotraj reformirati vlade, v resnici reformirani sami, se zgodi tudi mnogo osamljenim aktivistom, ki poskušajo spremeniti sistem, in nazadnje ugotovijo, da je sistem spremenil njih.
Stopimo torej na pot najmanjšega odpora in skupaj razglasimo 25. člen, z vedenjem, da je to zanesljiva pot, kako prisiliti naše vlade, da redistribuirajo vire in prestrukturirajo globalno ekonomijo. Takšne zahteve lahko izrazimo s svojstveno kreativnostjo in na varen način z znanjem, ki v sebi nosi vse potrebne odgovore. Potem bomo morda spoznali, da je mnogo naših zdajšnjih zahtev že vsebovanih v Splošni deklaraciji človekovih pravic, kar se nanaša tudi na bogate države, kjer je poziv k medsebojni delitvi dobrin zdaj izražen v svoji začetni obliki – na primer z državljanskim gibanjem za dostopna javna stanovanja, za nadzor javnosti nad javnimi storitvami in transportom, s prizadevanji za brezplačno zdravstveno varstvo in visokošolsko izobraževanje oziroma za družbo večje enakosti, ki za pravičnejšo redistribucijo poskrbi s poštenim obdavčenjem. Nobenega dvoma ni, da bi moralo biti načelo medsebojne delitve dobrin institucionalizirano v vsaki državi v skladu s temi uvodnimi očrti, prav tako pa je naravno, da se aktivni državljani v svojih skupnostih ukvarjajo z zavzemanjem za te zadeve. Prav tako se moramo zavedati, da so problemi v naši državi v bistvu enaki problemom v drugih državah, kajti to zavedanje nas bo združilo in ustvarilo neizprosno (čeprav miroljubno) mednarodno silo.
To je bistvo ljudske strategije, ki jo razglaša 25. člen, kajti ta strategija se ne more izraziti samo v eni državi, temveč vedno v številnih državah hkrati. Kot smo že prej razglabljali o povezavi med problemi gospodarske rasti in družbene blaginje, je planet eno samo medsebojno povezano telo, in zaradi posledic več stoletnega kolektivnega napačnega ravnanja, smo končno dosegli točko, ko je planetarno skupinsko delo nujno za rešitev problemov človeštva, ki so v obsegu očitno globalni, zato se z njimi ne moremo ukvarjati samo na državni ravni oziroma enostransko. Zato je o odgovornosti, ki jo imajo angažirani državljani, najprej treba brati med vrsticami, ki izražajo pravi pomen 25. člena, potem pa je iz tega zavedanja potrebna mobilizacija v lastni državi z jasno namero, da se pritegne tudi druge države, ki naj sledijo temu zgledu. Ne smemo pozabiti na dejstvo, da se morajo splošni cilji iz 25. člena uvesti kot najvišji zakon v sleherni svetovni državi, kar pomeni, da želimo okrepiti Združene narode, ki bodo zagotovili, da bodo vse vlade na svetu sprejele te zakone, ne glede na način, kako se bodo tega lotile. Poudarili smo že, kako zdajšnja situacija v večini držav nedvomno vodi ravno v nasprotno smer, saj vlade še naprej sledijo tistim škodljivim politikam, ki uničujejo socialno varnost in ogrožajo zadovoljevanje osnovnih potreb številnih prebivalcev. Če pa bi v vsaki državi 25. člen sprejeli kot trajen in nedotakljiv zakon, bi morala policija aretirati politike, namesto da prekinja miroljubne proteste navadnih ljudi – med katerimi se večina bori za temeljne človekove pravice, ki so jih že pred mnogo leti zaščitili Združeni narodi.
Iz tega razumevanja bi morali prepoznati, da prava strategija za transformacijo sveta ni samo v pozivanju vlade lastne nacionalne države, ki, kot vemo, večinoma ni uspešna pri zagotavljanju skupne blaginje vseh svojih državljanov. Hkrati pa moramo pozvati tudi Združene narode, naj zares začnejo zastopati vse ljudi sveta, kar je poziv, ki se mora slišati na ravni kontinentov, če želimo, da bo dolgoročno učinkovit. Ne nazadnje pa, ko so posamezne države zatirane s strani drugih držav, je to priložnost, da se primer obravnava na Mednarodnem sodišču, medtem ko za najrevnejše družine in posameznike takšne možnosti ni? Ne preseneča nas, da se ti ljudje zaradi nepravičnosti svoje revščine ne morejo nikamor zateči po pomoč, celo takrat ne, ko po zlomu globalne ekonomije vlade rešujejo bogate bančne institucije. Potrebujemo torej Združene narode, ki zastopajo srca in razum ljudi iz vsega sveta, kar daje najvišjo prioriteto potrebam neslišanih in umirajočih revežev. Kako se lahko sami pri sebi pritožujemo, ko naše vlade napadajo javne institucije in javne službe, ki so nam tako drage, obenem pa tako malo upoštevamo že dolgo sprejete človekove pravice in temeljne pravice do življenja in svobode? Na zelo čustven način se morda ne strinjamo s prostotrgovinskimi sporazumi in s privatizacijo, ki še naprej komercializirata sleherni aspekt našega bivanja, toda komu se bomo pritožili, ko naše vlade delujejo v imenu korporacij, namesto da bi dajale prednost našim najbolj temeljnim družbenim zadevam?
To je še en razlog, zakaj moramo delati v skladu s členom, ki pripada Splošni deklaraciji človekovih pravic, saj gre za skupaj dogovorjene standarde ravnanja za vse države, ki jih nikoli ne bo mogoče uresničiti, razen če si ljudstva sveta s široko ljudsko mobilizacijo ne bodo ves čas prizadevala zanje, ta proces pa bo državne voditelje končno prisilil, da prisluhnejo svojim volivcem in v skladu z njihovimi zahtevami tudi zvesto delujejo. Čeprav je le malo možnosti, da bo tako ravnal kateri od zdajšnjih voditeljev držav, bi ravno zato morali imeti organizacijo Združenih narodov za resnično voditeljico človeštva in naše veliko upanje za rešitev najrevnejših ljudi na svetu. Ko se v določeni svetovni regiji zgodi konflikt in ni mogoče najti takojšnje rešitve, bi morali tja napotiti modre čelade Združenih narodov kot mirovne sile, ki bi nadzorovale dogodke in iskale rešitve, pa čeprav bi bila njihova vloga še tako šibka pri tako imenovanem zastopanju manifestirane volje skupnosti narodov. Zdaj pa si zamislite, da bi Združeni narodi zares zastopali manifestirano voljo vseh državljanov sveta in bi s pomočjo njihove globalne podpore dobili moč, da delujejo v skladu z ljudskim mandatom za izvajanje 25. člena. Zagotovo ne bi minilo veliko časa, ko bi Združeni narodi poslali svoje odposlance v Washington, Bruselj, Kremelj in k vsaki drugi vladi, da ji sporočijo: »Dovolj dolgo smo čakali – čas je, da nahranite in zaščitite vse stradajoče in obubožane ljudi na svetu!«
Za mlade ljudi bi moral biti cilj razumevanje, da bi z upoštevanjem aktivnosti v tej smeri naredili veličastno količino hrupa po svetu, kar bi vodilo k neverjetnim rezultatom, ki bi dobili svoje mesto v družbeni atmosferi, kakršne v preteklosti še nismo doživeli. Najbolj potrebno pa je, da damo Združenim narodom novo življenjsko moč, in če bi na milijone ljudi neprestano protestiralo, vsak dan in sleherno noč, mesec za mesecem, celo leto za letom, za veličasten namen uveljavitve 25. člena, potem lahko upamo, da bomo dočakali pomembno opolnomočenje Generalne skupščine Združenih narodov in morebitno razpustitev Varnostnega sveta. Zapisali smo že, da bo reformirani in resnično demokratični sistem Združenih narodov odigral ključno vlogo pri nadzoru upravljanja prestrukturirane globalne ekonomije, čeprav njegova načrtovana vloga – kot je zapisano v 55. členu temeljne listine ZN – ne more biti izpolnjena, dokler se sistem Združenih narodov ne reši omejitev veta Varnostnega sveta, dokler se ne izkoplje izpod prevladujočega korporativnega vpliva brettonwoodskih institucij in vse dokler se ne osvobodi svojih ustanovnih omejitev z znatno višjimi in primernejšimi viri financiranja. Združeni narodi ne pripadajo političnim in korporativnim interesom Amerike, Kitajske, Francije, Rusije in Velike Britanije – pripadajo vsem nam, kajti temeljni namen njene ustanovitve je spodbujanje »gospodarskega in družbenega napredka vseh ljudstev«.
S tem v mislih bi se morali mladi Američani vprašati, zakaj protestirajo pred Wall Streetom in zahtevajo pravice za »99 %« prebivalstva, namesto da bi se zbrali pred sedežem Združenih narodov in razglasili 25. člen. Izjava »Mi smo 99 %« ob koncu dneva ne pripelje nikamor, če pa bi pozivali k 25. členu, bi nas tudi revni ljudje morda slišali in se nam pridružili – in to je rešitev! Zamislite si, da bi zelo revnim ljudem v regijah, kot so podsaharska Afrika, podeželska Kitajska ali Indija, spregovorili o gibanju Okupirajmo Wall Street; kako neki bi vam odgovorili na vaše nacionalne skrbi? Razložite jim, kako funkcionira globalna ekonomija, in verjetno jim ne bo jasno, kaj jim želite povedati. Pojasnite jim o izvedenih finančnih instrumentih in kvantitativnem sproščanju in verjetno je, da ne bodo razumeli niti besede. V najrevnejših slumih in vaseh je mnogo ljudi, ki niso še nikoli slišali niti za besedo »kapitalizem«. Če pa jim boste prebrali 25. člen, ste lahko prepričani, da jim bodo oči zažarele in da bodo razumeli njegovo vsebino, kajti spregovorili boste tako o njihovih kot o svojih življenjih. Zadeve neenakosti in nepravičnosti so bile vedno stvar revnih, potem pa so si jih prilastili in jih zakomplicirali intelektualci. Kompleksni problemi sveta so prav tako problemi revnih; bomo torej govorili v njihovem imenu ali jih bomo povabili, naj spregovorijo zase? Kajti skrajno revni so navajeni molčati ne glede na to, kako težke in nezaslužene so njihove okoliščine, celo do točke, ko tiho umirajo v umazaniji in bedi, o čemer smo že govorili.
Ko pa bodo zaslišali klic k spremembam, izražen z glasovi milijonov ljudi, ki bodo odkrito obsodili nesmiselnost njihove revščine, se bo v njihovem razumu porodila alternativa in zdelo se jim bo, kot da jo poznajo že od prej – kajti kar zadeva njih, bi moral biti 25. člen uveljavljen že pred mnogo leti. Da bi to razumeli, moramo iz notranjega, psihološkega, vidika pogledati na realnost revščine, ne intelektualno ali z očmi samozadovoljstva, kar pomeni, da moramo tako duhovno kot čustveno »biti z« revnimi, da bi sami pri sebi 25. člen zaznali kot alternativo. Ko bodo navadni ljudje, ki jih vodi volja do dobrega, v dolgotrajnih globalnih demonstracijah zahtevali končanje revščine, bo ta alternativa zaživela in bo prvič postala prepoznana. Temu bodo po hitrem postopku sledile politične in ekonomske reforme, s čimer se bodo številni negativni globalni trendi začeli obračati v drugo smer, med katerimi bo tudi končanje naraščanja bogastva najbogatejših in koncentracije njihove moči ter premoženja – kar bo človeštvu končno omogočilo, da svobodno zadiha, kar se bo zgodilo takrat, ko bodo države resnično začele sodelovati med seboj, in redistribuirati ključne dobrine v najrevnejše svetovne regije.
Človeštvo je na različne načine že dolgo časa nagovorjeno, naj po vsem svetu začne z izvajanjem 25. člena, na primer z aktivnostmi nevladnih organizacij, kakršni sta Rdeči križ in Oxfam, vendar to ne deluje in nikoli ne more delovati, dokler za temi organizacijami ne bodo odločno stale množice iz vsega sveta. Naj se jim torej revni pridružijo! Naj se jim torej druge države pridružijo! Naj se jim torej zdravi razum pridruži! Mar nismo utrujeni od jalovega protestiranja, ko sodelujemo v demonstracijah, ki se jih s pravičnim razlogom udeleži vsega nekaj tisoč ljudi? Skupaj torej razglasimo 25. člen in poglejmo, kaj se bo zgodilo, kajti če bomo stali na ulicah za končanje lakote in revščine, se nam bo kmalu pridružilo milijone drugih ljudi, ne glede na njihovo nacionalnost ali kraj, kjer živijo. Morda bodo celo turisti v glavnih mestih vrgli stran svoje turistične vodničke in se vam pridružili, ko bo ta čas končno napočil. Revščina je revščina, ne glede na to, kje na svetu je, nepravičnost je nepravičnost, ne glede na vaš družbeni status ali državo rojstva. Vzklikati za pravice »99 %« prebivalstva samo v bogatih državah je zatorej napačna govorica in napačna strategija, ker morda namiguje, da je nepravičnost doma samo na zahodu in da ne pripada preostalemu človeštvu.
Večina zelo revnih ljudi še nikoli ni slišala za proteste gibanja Okupirajmo, ki so se v letih 2011 in 2012 razširili po številnih državah, in četudi bi simpatizirali s temi različnimi zadevami posameznih držav, ne bi bilo primerno, da bi se jim priključili. Toda protest za končanje revščine je sam po sebi vsesvetovni poziv, kjer ima vsakdo svojo vlogo, zatorej je treba apelirati na revne z razglasitvijo 25. člena, s tem pa bo ustvarjena veličastna človeška armada. Ne smemo govoriti le o potrebi po družbeni pravičnosti v svoji državi, temveč moramo komunicirati na mednarodni ravni o nujnosti, da se slehernemu človeškemu bitju nemudoma zagotovi možnost zadovoljevanja njegovih osnovnih potreb – kar je vsekakor mogoče doseči, saj imamo za to na voljo več kot dovolj virov. To preprosto dejstvo lahko ponazorimo s kreativnostjo in z iznajdljivostjo, na primer s preučevanjem enostavnih statističnih podatkov, ki razkrivajo, koliko hrane je preveč in koliko je v vsaki državi propade, ali pa s prikazom, kako enostavno in brezpogojno lahko vsakemu človeku dostavimo najnujnejše življenjske potrebščine v okviru novih svetovnih ekonomskih dogovorov, ki jih nič več ne bo ovirala zahteva po dobičku. S pomočjo inovativnega razmišljanja in brezštevilnih neposrednih aktivnosti pozovimo svoje vlade, naj spoštujejo in poslušajo »nas, ljudstva Združenih narodov« in to počnimo vse dotlej, dokler se osrednji predlog, ki ga vsebuje Brandtovo poročilo, ne vrne za pogajalsko mizo: predlog, da se takoj začne z nujnim programom za odpravo lakote in podhranjenosti z izkoreninjenjem skrajne revščine, kar mora postati najpomembnejša globalna prioriteta.
Zavedati se moramo tudi, da je svet nemogoče spremeniti z nenehnimi boji proti »kapitalizmu« ali proti »sistemu«, pa ne samo zato, ker veliko neizobraženih revnih ljudi skorajda zagotovo ne razume tako kompleksnega in agresivnega vzroka. Sam pojem »kapitalizem« je zavajajoč in razdvajajoč, prav tako ne obstaja nobena entiteta, ki bi jo lahko poimenovali »sistem« in bi ji lahko aktivno nasprotovali – so samo ljudje povsod po svetu, ki se skrivajo za idejami in načela zlorabljajo za svoje zahrbtne namene. Kapitalizem je samo ideja, načelo, ki so ga za več stoletij ugrabile bogataške in politične elite, tako da lahko manipulirajo z zakonodajo in s politiko za svoje lastne interese, pogosto v imenu »demokracije« in »svobode«, ki ju niti ne razumejo niti z njima nimajo ničesar skupnega. Naj nas ne zavede, ko drugi s prstom kažejo na kapitalizem in krivijo sistem za svetovne probleme, kajti načela kapitalizma sama po sebi nikakor niso sinonim za nepravičnost, neenakost ali superbogastvo posameznikov. Kar imenujemo sistem, ki ga ustvarjajo ter vzdržujejo, ne obstaja ločeno od človekovih namenov, ki temeljijo na ambicijah, pohlepu, sebičnosti ali celo okrutnosti. Zato je sistem v svoji celoti v veliki meri nepravičen, sebičen, brezbrižen in pogosto krut.
Ko opazujemo finančne krize in obsežno nepravičnost v svetu, v resnici ne vidimo kapitalizma, temveč posledice motivov nekaterih posameznikov, ki ignorirajo duhovni namen življenja in ki jim primanjkuje zdrave pameti, manjka jim celo ljubezni do samih sebe. Prav tako vidimo veliko ljudi, ki se pehajo za denarjem, močjo in prestižem, medtem ko je mnogo premalo tistih, ki so resnično predani služenju človeštvu in zaščiti blaginje drugih ljudi. To pa ne pomeni, da pisec tega besedila brani kapitalizem; nasprotno, saj bi isto lahko rekli tudi za načela socializma ali komunizma. Kaj je narobe s kapitalizmom kot načelom? Nič. Kaj je narobe s komunizmom kot načelom? Nič, pa vendar so avtoritarni režimi in moči lačni voditelji pokvarili in izkrivili idejo, ki je bila izvorno duhovna. Niti načelo kapitalizma niti načelo socializma se nista izrazila v svoji vsaj približno pravi obliki družbene organiziranosti in nikoli se ne bosta mogla, razen če v svetovnih zadevah ne bomo začeli izvajati načela medsebojne delitve na temelju pravilnih človeških odnosov.
Za navadne ljudi to pomeni, da se nima nobenega smisla identificirati s temi nerazumljenimi pojmi in nazivi, kajti teh načel ni treba kriviti za svetovne probleme, temveč vedno samo ljudi. Samo človek se lahko spremeni, kapitalizem ali sistem se ne moreta, kajti sistem je le produkt človekovih misli in dejanj. Sistem sam po sebi ne obstaja – obstajajo samo ljudje, vendar pa zato, ker je družba, ki smo jo ustvarili, tako razdeljena in nepravična, za naše nezadovoljstvo in nesreče na nek čuden način krivimo »sistem«, kar je zmotno in potencialno nevarno mišljenje. Na načela, ki so podlaga za delovanje socializma in kapitalizma, moramo pogledati v drugačni luči in z bolj duhovnim razumevanjem, ne pa na podlagi starih načinov, ki jih je vajeno človeštvo in ki temeljijo na strankarski politiki ter neprestanemu razdoru med ljudmi. Politično gibanje, ki je »proti« establišmentu in ga hoče nadomestiti z drugim »izmom«, ne bo nikoli uspelo pri zagotavljanju večjega skupnega dobrega za vse in nikoli ne bo vključevalo najrevnejših ljudi, ki jih ne zanima, da bi postali socialisti, komunisti, libertarci ali kaj drugega; želijo samo nahraniti svoje družine in imeti varno ter mirno življenje. Če se zavzemamo proti kapitalizmu ali proti koruptivnemu sistemu, smo torej vključeni v te stare razdvajajoče procese, ki že stoletja vedno znova vodijo do razrednega konflikta in socialne izključenosti mnogo družbenih skupin.
To je skoraj tako, kot če se aktivisti trudijo, da bi v svojih glavah poosebili kapitalizem in ga poskušali ubiti z nožem, a kaj, ko ni mogoče ubiti ničesar abstraktnega; lahko pa razumemo resnico o tem, kar se dogaja, namreč da v resnici poteka vojna, ki jo vodijo sile komercializacije, kar nima ničesar opraviti s »kapitalizmom«. Torej če se borite proti kapitalizmu, se dejansko borite proti ideji, namesto da bi se učinkovito soočili in se ukvarjali z elitami, ki vzdržujejo status quo; tako pa ste v nevarnosti, da tudi vi sami prav tako povzročate razdor med ljudmi. V najboljšem primeru bodo oblasti bežno opazile tiste protestnike, ki se poimenujejo »antikapitalisti«, in brez pomisleka opravile z njimi, kajti takšen aktivizem običajno sestavljajo le majhne in pogosto militantne frakcije prebivalstva. V najslabšem primeru pa vsako ljudsko gibanje, ki je »proti« obstoječi družbeni ureditvi, lahko sčasoma pripelje do nemirov, kaosa in nasilnega upora, kar vodi samo še do slabših družbenih in političnih razmer. Reči, da v naših polariziranih sodobnih družbah »potrebujemo revolucijo«, je trapast in lahkomiseln predlog, ker beseda revolucija poraja besedo sovražnik, iz katere izhaja beseda proti; in notranji odnos, da smo »proti«, porodi duševno slepoto in posledično sebičnost. Psihološki ustrezniki razmišljanju »jaz sem proti tebi« so trmoglavost, aroganca in nasilje (ki se izražajo bodisi navznoter bodisi navzven), to pa vedno okameni srca ljudi in vodi v razdrobljenost in konflikt, tako na individualni kot na družbeni ravni. Beseda revolucija je za prihajajočo dobo v vseh pogledih zastarela in zdaj je čas za novo dispenzacijo, ki temelji na sodelovanju, volji do dobrega, medsebojni delitvi dobrin in globalni enotnosti – prav tako pa tudi na obilju zdrave pameti!
Z upoštevanjem tega bomo, upajmo vsaj, dojeli jalovost pozivov k alternativnemu družbenemu načelu, ki bo nadomestil kapitalizem, namesto tega se moramo rajši zavzemati za alternativo našim sedanjim načinom izobraževanja, iz katerih izvirajo vzroki svetovnih problemov. Od prvih dni življenja bi se morali vsi otroci izobraževati za pravilne človeške odnose z načrtnim privzgajanjem zavedanja, da je človeštvo ena soodvisna družina, v kateri so potrebe vsakogar v osnovi enake, kjerkoli na svetu živi ali kateri koli jezik govori in ne glede na navidezno različne zunanje oblike družbene organiziranosti. Pravo izobraževanje zahteva tudi osnovno razumevanje, da mora biti načelo medsebojne delitve dobrin osnova naših ekonomskih struktur in vsakdanjih praks, kar predstavlja prvi korak k reševanju zdajšnjih ustaljenih družbenih razlik in k razpadu nasprotujočih ideoloških miselnih oblik. Vse to se lahko začne z našim ponovnim izobraževanjem in tako, da iz svoje zavesti odstranimo vseprežemajočo pogojevanost političnih »izmov«, ki se pogosto izražajo z zgrešenimi pojmi »levice« in »desnice«. Potreba po novem izobraževanju predstavlja obsežno tematiko, ki zahteva veliko razmišljanja in nadaljnje obravnave, saj smo naše razume za neizmerno številna stoletja zapečatili z napačnimi mislimi in z identifikacijo z izmi v vseh njihovih različnih oblikah, kar ima izjemne negativne posledice za človekovo ustvarjalnost in svobodo. Navadni moški in ženske skozi stoletja trpijo za najhujšimi posledicami te hude kršitve človekove svobodne volje, ki so jim jih vsiljevale predvsem velike verske in politične ideologije, ki se še vedno borijo za prevlado v svetovnih zadevah.
Šele razumevati začenjamo izjemne razsežnosti problema, ko razmišljamo o svojem prevladujočemu psihološkemu odnosu »proti« kapitalizmu ali socializmu ali kateremu koli drugemu ideološkemu sovražniku, kar pa je navkljub vsemu dobra priložnost za začetek razumevanja novega spoznanja, da je v prihajajočih letih treba izboljšati medčloveške odnose. Najprej se moramo odpovedati sleherni identifikaciji z izrazi »levica«, »desnica«, »kapitalizem«, »socializem«, »anarhizem«, »liberalizem« in z vsemi podobnimi pojmi, hkrati pa moramo v svojem besednjaku in razmišljanju besedo »proti« nepreklicno zamenjati z besedno zvezo »ne z«. Reči »sem proti vam« lahko namiguje na sovražnost in nasilje, če pa rečete »nisem z vami«, s tem nakazujete na možnost dialoga in reševanja problema brez nepotrebnega konflikta, zato se omenjena pristopa bistveno razlikujeta v svojem pomenu in izvoru. Še bolj pomembno pa je, da drugi miselni pristop subtilno priznava, da ni pravega psihološkega ločevanja med vami in menoj, kar nam lahko pomaga prepoznati, da smo kot človeška bitja združeni, četudi se razlikujemo v družbenih pogledih in mentalnih ideacijah, kajti človeštvo je v svojem bistvu eno, med nami v duhovnem smislu ni ločenosti, ne glede na to, kako razdeljeni se zdimo na fizični ravni. Če se zdijo nasprotja med političnimi ideologijami še tako nezdružljiva, rešitev ni zmaga enega »izma« nad drugim, temveč v kaj jih lahko združimo z medsebojnim razumevanjem naše skupne človečnosti – ki zahteva izobraževanje o pravi naravi notranjega Jaza.
Ti predlogi niso niti sentimentalni niti naivni, saj ima takšen pogled na medčloveške odnose potencial za preoblikovanje družbe, do katerega bo prišlo takrat, ko bo večji del prebivalstva izobražen, da razmišlja in se sebe zaveda na bolj duhoven, srčno angažiran in vključujoč način. Kmalu bo postalo jasno, da kapitalizem danes podpirajo pretežno bogate elite na način »jaz sem samo posamična osebnost«, namesto razmišljanja »človeštvo je eno«. Če se psihološko poglobimo v današnje razumevanje kapitalizma, dejansko vidimo, kako sta za njegove različne družbene oblike družbene organiziranosti značilna pohlep in pomanjkanje ljubezni ter le malo česa drugega. Ko se bomo tega zavedali in v skladu s tem spremenili svoje namene, bo kapitalizem s popolnoma enako mero spremenil svoj zunanji izraz. Pričakujemo lahko, da bo z institucionaliziranim procesom medsebojne delitve dobrin na državni in mednarodni ravni kapitalizem postopoma prevzel manj dominantno in čistejšo obliko izražanja, ki bo temeljila na medsebojni delitvi inovativnosti, namesto na nenadzorovanih pravilih tržnih sil, kar bo potekalo v okviru družbeno upravljane ekonomije, ki bo dajala prednost univerzalnemu zagotavljanju osnovnih dobrin in storitev.
Verjetno je edini način, da se v naši zavesti in v vsej naši družbi začnejo te spremembe, da na množičnih demonstracijah in mirnih shodih razglasimo 25. člen, kar bi lahko sčasoma odprlo vrata k preoblikovanju tako kapitalizma kot socializma v njune ustreznejše oblike za prihajajočo dobo medsebojne delitve dobrin, pravičnosti in resničnega globalnega sodelovanja. Vendar pa je vredno pri sebi še naprej razmišljati o dejstvu, da 25. člen sam po sebi nima nikakršne povezave z načeli socializma ali kapitalizma, temveč samo z načelom pravilnih človeških odnosov v smislu, da vsakomur na tem planetu omogoča duhovni razvoj z dostojanstvom in svobodo. Ne glede na svoja ideološka nagnjenja ali naklonjenost neki ideji se moramo zavedati, da je upor proti kapitalizmu absurden, saj vodi do prepričanja, da se moramo boriti z idejo, namesto da bi bili pragmatični in razglasili zahtevo, s katero lahko presežemo naše politične razlike na najbolj vključujoč način. Potrebujemo samo eno poenoteno zahtevo, ne pa na tisoče neenakih in izoliranih razlogov. Še več, boj proti kapitalizmu odtuji javnost, ki ni politizirana in zavira široko ljudsko vključenost, medtem ko razglasitev 25. člena združuje celotno človeštvo in vabi vsakogar, da uresniči svoj neizkoriščeni potencial vodenja. Začudeni bomo, ko bomo ugotovili, kaj se bo zgodilo, ko se bo na milijone ljudi združilo, ne da bi izražali energijo »proti«, in zato bodo za opazovalce takšen navdih in veselje, da se jim bo kmalu pridružilo še na milijone drugih. Na koncu lahko ugotovimo, kako enostavna je rešitev za svetovne probleme navkljub vsej njihovi kompleksni pojavnosti in vsej množici knjig, ki se bodo še naprej pisale o tem.
Rešitev ne zahteva intelektualnih spoznanj ali zapletenih akademskih teorij, temveč predvsem srca navadnih ljudi, ki bodo angažirana v spontanih, neprekinjenih, mirnih in neverjetno obsežnih demonstracijah, ki se bodo osredotočale na človekove pravice iz 25. člena. Predani aktivisti bi se morali popolnoma izogibati nevarni besedi »revolucija« in rajši razmišljati o ustvarjanju armade človeških src, kar je zagotovljena pot za poenotenje ljudi po vsem svetu, bolj kot kdaj koli prej. Čas je, da spregovorimo prek srca, ne prek starih ideologij in izmov. Ne moremo spremeniti sveta z besedami »nepokorščina«, »proti« in »anti«; lahko pa ga preoblikujemo s pomočjo svojih zamisli s komunikacijo od srca do srca za novo dispenzacijo. Ko se bo pomemben del sleherne družbene skupnosti pridružil tem skupnim prizadevanjem in vztrajno pozival k izpolnjevanju 25. člena, bo energija teh mirnih demonstracij prinesla razodetje nove Zemlje, za katero se človeštvo zdaj pripravlja, čeprav v glavnem nezavedno. Z zvokom teh svetovnih protestnih shodov, ki izhajajo iz srca, in z zavezo milijonov ljudi, ki bodo vsak dan nadaljevali demonstracije, bo vprašanje, »kako« preobraziti svet, naravno razodeto in nič ne bo več ustavilo te preobrazbe.
Povsem točno lahko zatrdimo, da je največji nasprotnik našega pokvarjenega in skorumpiranega sistema človeško srce, saj so atributi srca tako preprosti in srce postane osupljivo močno, ko se z drugimi srci združi za skupno stvar. Na enak način, kot se naše srce angažira v skrbi za otroke ali pri varovanju družine, moramo navdihniti ljudske demonstracije z enakim zavedanjem in z neomajno skrbjo za milijone družin in revnih posameznikov, ki živijo v strašni revščini, med njimi pa so mnogi v nevarnosti, da lahko kadar koli umrejo zaradi lakote ali preprečljivih bolezni. To je dejavnik, ki ga večina aktivistov in naprednih mislecev ne prepozna kot predpogoja za globalno preobrazbo, kajti če se srca navadnih ljudi ne prebudijo, ni upanja, da bi se v prizadevanjih za boljši svet prebudile množice, še zlasti v tej kritični fazi človeškega razvoja, ki je z vseh strani ogrožen z vojno izmov in komercializacije. Če že moramo govoriti o revoluciji, potem naj bo to revolucija srca, ne pa staro pogojevanje izmov, ki je še vedno prisotno v političnem diskurzu o arabski pomladi in njenih uporih. Strategija za obnovo sveta, o kateri tu razmišljamo, ni enaka tistemu, kar se je zgodilo v Egiptu in v drugih državah Bližnjega vzhoda po letu 2011, kjer so se ukvarjali predvsem z odpravo vladavine avtoritarnih in skorumpiranih političnih režimov. Takšno stališče proti represivnim vladarjem je zadeva prebivalcev tega posameznega naroda; s tem se kot posamezniki lahko strinjamo, vendar je malo verjetno, da se jim bomo priključili, razen če se bo to dogajalo tudi v naši državi. Toda zahtevati končanje svetovne revščine je zadeva slehernega naroda in ljudi vsega sveta, in če želi uspeti, zahteva nič manj kot svetovno revolucijo srca.
To osvetljuje osrednjo dilemo, o kateri bi morali razmišljati aktivisti in jo tudi razumeti: boriti se za spremembe in pravičnost je nedvomno potrebno in občudovanja vredno, ampak boriti se z razumom, ki je pogojevan z izmi in z ideologijami, je nevarno početje, kar nas lahko vodi do še slabših razmer v svetu. V mehanizmu takšnega pogojevanja je prisotno neprestano ponavljanje preteklih napak človeštva, zato moramo k pravičnosti in novemu življenjskemu načinu klicati na podlagi atributov srca, ne pa z odnosom »proti«. Teh smernic ne smemo imeti za prazno ali utopično mišljenje, ampak za premišljeno strategijo, kako se boriti in dejansko zmagati: z angažiranjem src milijonov ljudi v vsaki državi, ki si na mirnih in množičnih demonstracijah prizadevajo za takojšnjo ustavitev človeškega trpljenja, kar bo velikanski napredek in radosten prizor, ki ga v polnem obsegu na tem planetu doslej še nismo videli. Številni aktivisti zdaj oznanjajo možnost ustvarjanja boljšega sveta, ampak takšnega sveta ne moremo nikoli doseči brez sozvočja med angažiranjem atributov srca in razumom, s čimer se človeška inteligenca končno lahko začne gibati v pravo smer – nič več v smeri dobička, ideologij ali sebičnih interesov, temveč za skupno dobro vseh ljudi, v prvi vrsti z upoštevanjem najrevnejših med nami.
*
Kar danes najbolj potrebujemo, ni revolucija, ampak zdrava pamet, preprostost in modrost, ki naj se izražajo v našem vsakdanjem razmišljanju in dejanjih. Razglasitev 25. člena je neposreden način, da se te kvalitete vnesejo v naše protestne aktivnosti do te mere, da se bo zmanjšala napetost med bogatimi in revnimi s povabilom, naj se srečajo za skupno mizo, tako v simbolnem kot dejanskem smislu. Nekateri ljudje danes celo pozivajo k »duhovni revoluciji«, za katero se zdi, da je na pravi liniji razmišljanja, v resnici pa je prazna in se ne zdi verjetna, saj poziva k takojšnji presvetlitvi naše kolektivne zavesti, kajti človeški odnosi temeljijo na željah, zmedi, ignoranci in identifikaciji z izmi in ideologijami. Kakšno duhovno revolucijo lahko imamo v tako razdeljeni in materialistični družbi, kot je naša, če ne »skomercializirano duhovno revolucijo«, kar se je na primer že zgodilo z uvedbo učenja joge v zahodnem svetu? Brezupno je poskusiti in doseči duhovno revolucijo brez predhodne psihološke revolucije v celotni družbi, da bomo lahko začeli razumevati, kdo v resnici smo, kar bomo dosegli le tako, da se bomo združili v številnih protestih z angažiranjem naših src.
Ko bo enkrat vsak človek na Zemlji imel tisto, kar potrebuje za življenje v dostojanstvu, zaupanju in svobodi, bi se morda lahko pogovarjali o duhovni revoluciji, če pa nasprotno poskušamo poosebiti to duhovno revolucijo, bi nam ta lahko rekla: »Rada bi prišla med vas, a tega nisem zmožna, dokler vi sami pri sebi ne uredite stvari.« Veliko ljudi je, ki si še vedno prizadevajo za lastno duhovno revolucijo v svetu, ki ga zaznamuje vse večja stopnja revščine, vse več konfliktov in podnebnih motenj, v takšnih okoliščinah pa lahko odrešenje dosežejo le kot posamezniki, ki perverzno pozabljajo na globoko duhovno krizo našega časa. Lahko si poiščejo zatočišče v ašramu ali samostanu ter več let meditirajo v izolaciji, ampak le zakaj meditirajo, ko pa se svet vse bolj približuje obdobju neizmernega družbenega kaosa in okoljske katastrofe, če dramatično ne spremenimo smeri? Še več, mar ni nahranitev lačnih in služenje našim najrevnejšim bratom prav tako pot do duhovne odrešitve? Dokler se tudi v enaindvajsetem stoletju nadaljuje zločin lakote sredi obilja, sploh ne smemo govoriti o duhovni revoluciji, vsaj ne kar zadeva avtorja, sploh pa če prej ne bomo imeli planetarne psihološke revolucije, ki nas bo vodila do razglasitve 25. člena s poudarkom: »Kaj pa drugi ljudje?«
Dejstvo, da ljudje tako demonstrirajo po vsem svetu, je samo po sebi psihološka revolucija, ki bo prepoznana s pomočjo radostnega zavedanja, da je človeštvo eno in zvok teh demonstracij bo magnetiziran tako, da bo dejansko pomenil pravi začetek duhovne revolucije na tem planetu. Nova vstaja dolgotrajnih vsesvetovnih demonstracij po zgoraj navedenem vzoru bo dala ljudem takšno dostojanstvo in moč, da bomo drug na drugega gledali brez ovir jezika, rase in razredov, kot da bi bili od nekdaj bratje in sestre ter kot da bi bilo zaupanje od nekdaj prisotno, če bi se le odločili zanj. Kaj pomeni imenovati se ambasador človeštva, bomo videli, ko se bo 25. člen začel izvajati z novimi zakoni in z novimi globalnimi ekonomskimi dogovori, takrat pa se bo v razumih moških in žensk začel odvijati nenavaden pojav prej neznane narave, ki bo izhajal iz zavedanja o drugih ljudeh, kot tudi iz novo pridobljenega spoštovanja in zaupanja do drugih ter seveda energije, ki jo imenujemo ljubezen. Kar smo leta 2011 že videli na številnih protestnih taborih, je le majhno znamenje te porajajoče zavesti, ti pretekli dogodki pa bodo zbledeli v nepomembnosti v primerjavi z našo vizijo številnih držav, v katerih bodo izbruhnile enake zahteve. Ali ste opazili, kako se ljudje v zadnjem času obnašajo, ko medsebojno delujejo kot skupina med mirnimi in množičnimi demonstracijami, kjer jim je v veselje biti skupaj in služiti drugim ljudem, ne da bi pomislili »nase«, pa četudi samo delijo knjige v provizorični knjižnici ali zastonj delijo hrano? Protestniki običajno delijo skoraj vse, kar imajo, izkušajo življenjsko radost in občutek solidarnosti, ki je v svojem izražanju navdihujoč, ustvarjalen in ozdravljajoč. Zato bi pisec rad vprašal bralca: gre za hipijevstvo ali za pravi pojav, ki ste ga morda občutili tudi sami?
To, čemur smo bili doslej priča, je nezaveden poziv k uveljavitvi novega načina življenja in je znamenje za stvari, ki jih doslej na planetarni ravni še ni bilo. Zamislite si prosim, če si morete, popolno razkritje pojava prebujanja srca v vsaki svetovni državi, ki bi ga v nekaj mesecih doživelo in izražalo več milijard ljudi. V občasnih valovih ljudskih protestov, ki potekajo v zadnjem času, se dejansko sporočilo glasi »želimo boljši svet«, zdaj pa so dane smernice, kako slovesno inavgurirati boljši svet, ki ga ljudje vsepovsod intuitivno čutijo. Z razglasitvijo 25. člena prav tako lahko pomagamo ustvariti univerzalno zavedanje, da je medsebojna delitev svetovnih dobrin resnično rešitev za našo civilizacijsko krizo, kajti med tema dvema konceptoma je soodvisen odnos, ki se bo uresničil z nenehnimi demonstracijami po vsem svetu, z angažiranjem srca in z množičnim izrazom volje do dobrega. Ta odnos je bilo vedno preprost, vendar ga je v tem trenutku mogoče opisati le alegorično, saj je za človeka dolga pot, da se po neštetih življenjih zave, kdo v resnici je, dokler se nazadnje ne začne prebujati iz globokega spanca in zaznava preprosto resnico svojega božanskega potenciala. V ljubezni do Boga ali Življenja je vse enostavno, kajti le človek z ignoranco, pohlepom in navezanostjo na izme stvari naredi zapletene. O 25. členu poskušajmo razmišljati simbolično kot skavti, ki iščejo pogrešano skupino, to je človeštvo, da jo pripeljejo nazaj v njihovo matično okolje, ki je načelo medsebojne delitve dobrin. V tem smislu 25. člen v sebi nosi odgovor in alternativo, ki se bo razodela, ko se bo človeštvo združilo in glasno pozvalo k njegovem uresničevanju s svetovno psihološko revolucijo. Potem bo prišlo do kemične reakcije, tako kot če epruvete nenadoma začnejo vreti in izbruhnejo svojo vsebino, vse dokler se ne bo zgodilo najbolj nepričakovano razodetje: da je življenje dragoceno darilo in da je zares vredno živeti, kajti človeštvo je eno. Potem ne bo dolgo, ko nas bo 25. člen pripeljal domov k načelu medsebojne delitve dobrin in lahko se bo začela obnova našega sveta.
V. del: Izobraževanje za novo Zemljo
Če izjavimo in tudi resnično verjamemo, da je drugačen svet mogoč, kaj bomo potemtakem storili z zavezanimi očmi politikov, z našo kolektivno brezbrižnostjo in s samozadovoljstvom ter z vsemi izmi, ki nam preprečujejo, da bi našli svojo pot k resnici in svobodi? Kdaj bomo drug na drugega gledali brez sodb, ne s strahom ali z medsebojnim obsojanjem, temveč z veseljem in z voljo do dobrega? Kdaj bomo končno doživeli dan, ki bo drugačen od vseh drugih, pa če le enkrat samkrat v svojem kratkem življenju? Odgovor se ponovno glasi, da je to mogoče z novo obliko izobraževanja, ki temelji na samospoznanju z ljubeznijo in modrostjo, ki se začne s spoznanjem, da je človeštvo eno, kar je osvobajajoča resnica življenja na Zemlji, ne glede na to, kako dolgo smo to poskušali zanikati. Tako bomo lahko pravilno rekli, da danes ne potrebujemo revolucije, ampak pravo izobraževanje, kajti drugače ni upanja za trajno izvajanje 25. člena, razen če se ne naučimo živeti preprosteje in enakopravneje v okviru zmožnosti planeta, ki si ga vsi skupaj delimo.
Za podporo zakonom, ki bodo zagotovili popolno uresničitev 25. člena po vsem svetu, so nujno potrebne nove izobraževalne metode, kajti človeštvo je tako pogojevano z izmi in s stoletji napačnega razmišljanja o človeški naravi, da kakršen koli takšen zakon ne bi bil dolgega veka. Na splošno nimamo pojma, kaj pravo izobraževanje sploh pomeni v naših disfunkcionalnih družbah, kjer domnevno »dobra izobrazba« temelji na identifikaciji z osebnostjo, slepilo dosežkov pa je priznano kot merilo uspeha, ki ustvarja številne »dobro izobražene« ljudi na položajih moči, ki so strokovnjaki za uničevanje planeta in drugih ljudi. To nesporno dejstvo je vsekakor treba upoštevati v odnosu do družbe, ki hitro troši bazo naravnih virov, potrebnih za ohranjanje življenja samega, medtem ko skrajna revščina in skrajno bogastvo naraščata do te mere, da v sebi nosita seme tretje svetovne vojne. Vsak predsednik vlade, predsednik države in izvršni direktor podjetja ima v žepu diplomo, torej bi lahko rekli, da ima dobro izobrazbo, in vendarle vsi še naprej ohranjajo te katastrofalne trende.
Ko privilegiran otrok hodi v šolo, se na noben način ne izobražuje v smislu pravilnih človeških odnosov, temveč z indoktrinacijo in pogojevanjem številnih stoletij napačnega razumevanja pomena in namena življenja, medtem ko ga v novejšem času tragično kontaminirajo tudi sile komercializacije. Otroku ali mladostniku, ki mu je največja želja narediti svet za boljši kraj, je usojeno, da bo njegov razum ob koncu izobraževanja ne le pogojevan, ampak povsem kontaminiran s temi silami, četudi ta mladi odrasli ohranja neomajno ambicijo družbi »povrniti, kar mu je dala« ali opravljati družbenokoristen poklic. Vsi smo otroci izobrazbe, ki nam govori, kako naj razmišljamo, ki nas indoktrinira, da moramo dosegati uspehe, nas oblikuje v ambiciozneže in nas posledično ločuje med seboj ter v končni fazi povzroča uničenje in zlorabo notranjega Jaza. Izobraževanje, kot ga poznamo danes, celo v mnogo alternativnih in bolj duhovno usmerjenih šolah in na fakultetah, je vse bolj podobno tovarnam, ki ustvarjajo robote, programirane in množično proizvedene, da postanejo uspešni »posamezniki«. Zato smo vsi subjekti izobraževanja, ki nas zavaja, z nami manipulira ter nam ne omogoča, da širimo zavestno zavedanje o pravi naravi našega bitja, namesto tega pa nam vceplja individualistični občutek ambicioznosti, ki nas vodi k pohlepu, sebičnosti in na koncu k brezbrižnosti do trpljenja drugih ljudi in Zemlje.
Človeštvo je večno in nedeljivo v enoviti evoluciji, in zato smo, zaradi posledic svoje napačne identifikacije z materialnostjo, napačnega razmišljanja in napačnih izobraževalnih metod padli do točke, ko imajo milijoni, če ne že kar milijarde ljudi občutek, da niso del svojih družbenih skupnosti in da je svet do njih sovražen. Tako kot aktivisti pogosto menijo, da je sistem proti njim, tudi najrevnejši pogosto verjamejo, da ne pripadajo človeški civilizaciji. Na drugi skrajnosti pa je oseba, ki si je pridobila »dobro izobrazbo« in dosegla visok družbeni položaj s prilagajanjem sebični umetnosti komercializacije tako zelo pogojevana, da v svoji podzavesti ustvari transparent, na katerem je zapisano: »Sem eden izmed redkih posebnih in vrednih posameznikov, ki jim je v življenju uspelo.« Ko na položaj v svetu gledamo celostno in z duhovnim razumevanjem, da je človeštvo eno, lahko sklepamo, da nobena oseba v nobeni šoli ali na univerzi še tako prestižnega statusa ni primerno izobražena. V disfunkcionalni družbi, ki si je za svoje bistvo izbrala komercializacijo, je praktično nemogoče, da se otroka izobražuje na duhovno in psihološko zdrav način; kajti v resnici ne ustvarjamo dobre izobrazbe, temveč po tekočem traku ustvarjamo »dobre potrošnike«.
Vendar nas ne vzgajajo samo tako, da postanemo potrošniki brezkončnih skomercializiranih izdelkov in storitev, temveč nas oblikujejo, da tudi sami sebe trošimo z nenamerno zlorabo svojih življenj. Oseba, ki ne razmišlja zase, ki ni opremljena s samospoznanjem, ki je ni nihče učil življenja in gibanja v ljubečem zavedanju, je tista, ki bo trošila dobrine navzven in sebe navznoter in bi jo z drugimi besedami lahko opisali kot nesvobodno in neradostno, dejansko pa kot osebo, ki je tudi »sama potrošniško blago«. Namesto, da bi bili v svojem okolju ustvarjalni z vso energijo in lepoto, s katerima smo obdarjeni, rajši ostajamo speči in samozadovoljni s pomanjkljivim notranjim zavedanjem in zato »trošimo« in zapravljamo svoje najdragocenejše človeške atribute in nevede trpimo za dolgotrajno duhovno lakoto. Sami sebe trošimo na vse mogoče načine – politično, ekonomsko, družbeno, okoljsko in čustveno; od naše nedolžne zlorabe naravnega okolja, prek množičnih vzorcev netrajnostne potrošnje, do psihološkega samouničenja, ki izhaja iz našega pohlepa, osamljenosti, samopomilovanja, depresije in zasvojenosti z drogami. Sami »sebe trošimo« s svojo brezbrižnostjo do vsega trpljenja, ki je prisotno tako znotraj kot tudi zunaj nas. Zato se dan zdi enak drugemu, ves čas smo utrujeni in v stresu, saj smo do neke mere vsi potrošili svojo človečnost, pa naj se tega zavedamo ali ne. Sredi vseh teh družbenih pretresov in samopovzročenega nasilja pa še vedno nenehno iščemo svoje dobro zdravje in izmuzljivo srečo, pogosto tako trmasto, da smo z žalostjo in bolečino preobremenjeni do takšne mere, da verjamemo, da je treba žrtvovati svoje lastno življenje, kar je mogoče razumeti kot zadnji žalosten poskus zanikanja pravega Jaza z dejanjem samomora.
Na splošno imajo naši politični voditelji zmeden in izkrivljen pogled o pomenu pravilnih človeških odnosov, prav tako kot tudi vsi ostali, ki sami sebi vsiljujemo življenje v svetu prepričanj, izmov in nevednosti. Obdan z vso neenakostjo in bedo sodobnih družb je vodja politične stranke pravzaprav simbol, kako je človeštvo razdeljeno zaradi pomanjkanja na samospoznanju temelječe izobrazbe, ki lahko vzdržuje ljubeče zavedanje otroka in vodi k notranji nenavezanosti ter modrosti pri mlajših odraslih in tudi kasneje. Takšno izobraževanje je v nasprotju z današnjim razumevanjem pojma vodenja, ki ima zgrešen pomen višjega in nižjega, na eni strani tistih, ki vodijo, in na drugi strani mnogih, ki jim morajo slediti, kajti v tem procesu sledenja je človek potopljen v prevladujoče stanje samozadovoljnosti in brezbrižnosti, ki zanikata njegovo duhovnost, ustvarjalnost in prirojeno inteligenco. V vsaki disfunkcionalni in moralno izrojeni družbi, ki časti sebično kopičenje materialnega bogastva in moči, bo politično vodstvo vedno povzročalo samo še več zmede in ločenosti v družbenih skupnostih, kar vedno lahko privede do še več represije, nasilja in obsežnega trpljenja.
O kakšni vrsti demokracije govorimo, ko pa v svojem vsakdanjem življenju jasno vidimo, kako je politika postala vulgarna igra, ki zanika samo idejo in obstoj enega človeštva, saj se sleherni politični kandidat pojavi, kot da bi prišel od nikoder, da bi v naša utrujena življenja in našim otrokom prinesel svoje zastarele izme? Slediti izmom je samo po sebi dejanje vulgarnosti, zakaj bi torej krivili številne ljudi, ki ne želijo sodelovati s tistimi politiki, ki so lačni visokih položajev, in zato pravijo: »O, politika, te besede niti slišati nočem!« Številni drugi ljudje, ki pobliže sledijo levim ali desnim strankam, pa na splošno gledano ne uspevajo razmišljati v smislu pravilnih človeških odnosov in naše prirojene duhovne enotnosti in so zato zelo zainteresirani, da njihova izbrana stranka v končnem političnem boju premaga vse ostale. Tudi oni so prav tako kot politiki del vulgarne igre, še zlasti če napovejo svojo zvestobo izmu v upanju, da bo novi vodja znižal njihove davke ali pa zmanjšal njihova hipotekarna odplačila, s čimer se okrepi življenjska pot, ki temelji na samozadovoljstvu in ozkoglednosti. Življenje in samospoznanje sta vedno temeljila na rasti našega zavedanja s pomočjo medčloveških odnosov, ne pa na podlagi omejitev naše zavesti teh egocentričnih okvirjev, ki jih imenujemo »moje življenje« ali »moje pravice«. S tem, ko v svojem življenju nočemo zaznati te realnosti, vedno znova in znova zavajamo sebe in druge s tem, da verjamemo, da se družba lahko spremeni na boljše tako, da en politični izem zamenjamo z drugim.
V teh zmedenih časih boj za glasove v velikih volilnih kampanjah ustvarja še več stresa in razcepa v državi, na psihološki ravni pa glasovanje predstavlja še večjo neenotnost in duhovno razdrobljenost te družbe. To ne pomeni zavračanja številnih zgodovinskih bojev za splošno volilno pravico in boljšo demokratično zastopanost, temveč gre za pogled na ta vprašanja demokracije in vodenja z bolj celostne in duhovne zmožnosti opazovanja. Za koga in za kaj bomo glasovali, ko gre gospodarstvu vse slabše, ko komercializacija nebrzdano zlorablja človeka in naravo, ko okolje tako hitro propada, da planet lahko kmalu postane neprimeren za bivanje? Zgolj glasovati za drug izem na levi ali desni lahko povzroči le še več bolečine in še več ločevanja znotraj te družbene vihre, kar pomeni, da se še vedno nočemo odreči svojemu samozadovoljstvu, da nočemo razširiti svojega zavestnega zavedanja in prevzeti odgovornosti za spreminjanje svetovnih razmer. Za te zadeve ne moremo kriviti vlade, če smo glasovali zanjo, potem pa nismo storili ničesar drugega – v tem smislu vlada ne odslikava samo tega, kar smo postali, ampak tudi, kar si zaslužimo. Vlada in volivci so eno in isto, vključno z apatičnimi ali odtujenimi nevolivci, ki odklanjajo sodelovanje v razkošnem in nadležnem volilnem cirkusu. Že zelo dolgo se nismo premaknili z mrtve točke, ki jo odslikava neustrezna izobrazba, in s tem od napačne ideje vodenja, da se nam zdi to edini način, kako družba lahko deluje, ne znamo pa si predstavljati drugačnega načina življenja, ki bi temeljil na pravilnih človeških odnosih – brez katerih v resnici nikoli ne more biti harmonije in miru v svetovnih zadevah.
Vse dokler imamo tekmovalne in moči željne voditelje, kot jih razumemo danes, bodo konflikti in ločevanje v družbi. In vse dokler bomo imeli ljudi, ki sledijo tem tako imenovanim voditeljem, bo vedno prisotno nezavedno zanikanje naše prirojene duhovnosti, ustvarjalnosti in modrosti. Kjer pa je prisotna ljubezen, kjer je prisotna svoboda, kjer je prisotno spoštovanje in zaupanje do drugih, kjer razum ni pogojevan z izmi, tam ni ne avtoritete in ne vladanja; je le vodenje. Resnični voditelji vodijo, medtem ko današnji voditelji zgolj pridobivajo vse več svojih privržencev, kar je vzrok vseh naših problemov. Vendar ko bo s pravim izobraževanjem vsakdo prišel do samospoznanja – z domnevo, da bo človeštvo premagalo civilizacijsko (oziroma duhovno) krizo in doseglo to potrebno stopnjo za našo nadaljnjo evolucijo – potem volitve voditeljev skorajda ne bodo več mogoče in ne bo več nikakršne potrebe po političnih strankah. Preprosto bo imenovana skupina ljudi, ki bodo na vladnih položajih služili kot predstavniki skupnega dobrega, ki ne bodo izbrani z glasovanjem, temveč z javnim priznanjem svoje modrosti in vključujočega odnosa do drugih. In prva dolžnost vsakega takšnega predstavnika ljudstva bo vsem ljudem zagotoviti možnost zadovoljevanja svojih osnovnih materialnih potreb, kar bo zajamčeno za vse čase, prav tako pa tudi vsakomur zagotoviti, da bo imel izobrazbo, ki mu bo omogočala, da raste v zavesti duše in da se je zmožen razvijati v svoji duhovni evoluciji s pomočjo služenja človeštvu.
Mladi, ki se združujejo v množičnih družbenih gibanjih, že občutijo ta novi način življenja, ki bo opredelil prihajajočo dobo, in zato seveda delujejo brez jasne vodstvene strukture ali centraliziranega organa, saj so začeli razmišljati v smislu zdrave pameti prek angažiranega srca, ne pa na podlagi izmov. V okviru številnih eksperimentov ljudskega opolnomočenja in participativne demokracije so že ugotovili, da ne potrebujemo voditeljev, ki vladajo družbi, če je zavest vsakega posameznika usmerjena k sodelovanju za največje dobro kar največjega števila ljudi, s tem pa vsakogar pripravi, da uresniči svoj potencial vodenja v prizadevanjih za družbeno pravičnost in za pravilne človeške odnose. Vendar se ta nova zavest sooča z velikanskimi problemi zaradi narave sistema, s katerim se spopada, kajti ta temelji na starih načinih sebičnih interesov, tekmovalnosti in strankarske politike s podporo milijonov privržencev v posameznih državah, vključno s privilegirano bogato manjšino in mogočnimi ekonomskimi elitami. Kako naj potem protestniki dosežejo podporo milijonov ljudi po vsem svetu, ne da bi hkrati iskali voditelje, ki bi usmerjali njihove ideje in aktivnosti? Pravilen pristop k uvajanju tega množičnega državljanskega udejstvovanje ne dopušča več nobenega nadaljnjega ponavljanja, temveč mora aktivirati naša srca in pozvati širšo javnost z razglasitvijo 25. člena na dolgotrajnih in mirnih demonstracijah.
Na žalost se motimo, če verjamemo, da bomo boljši svet ustvarili samo s pomočjo volilnih skrinjic, če se ne bomo hkrati tudi sami organizirali v velikih koordiniranih protestih, kajti zdaj ni nobenega političnega voditelja, ki bi bil sposoben narediti delo za nas, pa četudi bi to poskušal. Le zakaj bi morali glasovati za politika, ki ne bo poskušal izobraziti svojih državljanov, naj razmišljajo o manj srečnih od sebe tako v svoji državi kot v tujini, še posebej če to pomeni, da s tem dajemo moč političnim strankam, da odločajo o naših življenjih? Teh razmišljanj ne smemo razumeti kot navodilo, naj prenehamo s svojo podporo temeljnim demokratičnim procesom, ampak zagotovo se tudi vi sprašujete, če udeležba na državnih volitvah prinaša spremembe na ravni kritične situacije v svetu. Lahko bi naredili primerjavo med glasovanjem za politika in recikliranjem naših gospodinjskih odpadnih materialov, kajti obe dejavnosti sta potrebni in hvalevredni, vendar imata le majhen vpliv na spremembe katastrofalnih svetovnih trendov. Bo recikliranje plastike dovolj za ublažitev posledic globalnega segrevanja in ali bo vaš glas dovolj za odpravo lakote in revščine po svetu? Očitno ne, zato je edini način za začetek reševanja teh trdovratnih problemov, da gremo na ulice in ves čas demonstriramo na množičnih srečanjih, kot smo že večkrat predlagali.
Pravo vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, ni, zakaj našim vladam ne uspe rešiti sveta, ampak zakaj jih ne znamo prisiliti, da bi kot naši izvoljeni predstavniki sprejeli ustrezne ukrepe. Morda je res, da noben politik ne more sam premagati nemoralnega in skorumpiranega sistema, ob predpostavki, da je vsak svetovni voditelj danes zares naklonjen spodbujanju najvišjih interesov človeštva kot celote. Ampak kolikokrat smo zahtevali, da morajo moški in ženske, za katere glasujemo, najvišjo prioriteto dati končanju lakote in revščine? Z vidika 25. člena so edini pravi predsedniki ali voditelji vlad tisti, ki jih niso izvolile volilne skrinjice, temveč človeško srce, da bi služili najrevnejšim, kot to počnejo predani humanitarni delavci v tisočerih nevladnih organizacijah, ki si po svojih najboljših močeh najrevnejšim ljudem prizadevajo preskrbeti zdravstveno varstvo, bivališča, hrano in druge potrebščine, medtem ko naše vlade zanemarjajo izpolnjevanje te svoje življenjsko pomembne vloge.
Poleg tega je poučno razmisliti o pomenu demokracije z vidika osebe, ki živi z manj kot enim dolarjem na dan in ki se sprašuje, kaj bo z glasovanjem dosegla v svojem vsakdanjem boju za preživetje. Bo dejala »volitve so moja moč in pravica« ali pa se bo odzvala z besedami »ni mi mar za demokracijo – samo jesti hočem«? Kot državljan bogate države sem lahko tako ujet v svoje sebične zadeve glede znižanja davkov, povečanja svoje pokojnine, nadzora nad priseljevanjem in tako naprej, da je edina svoboda, ki jo imam, da svoj glas oddam spletkarskim politikom v poslovnih oblekah, kar je samo svoboda, da glasujem za kateri koli politični izem – če je to tisto, kar pojmujemo kot demokracijo in svobodo. Toda kot skrajno reven prebivalec oddaljene vasi ali barakarskega naselja verjetno sploh ne bom zaprošen, da glasujem, razen če me ne bo podkupil ali prisilil hinavski strankarski kandidat. Če živim v Indiji, na primer, bom svojo državo verjetno imenoval največja demokracija na svetu, čeprav se ponaša tudi z največjim številom podhranjenih ljudi, medtem ko letno za oboroževanje porabi več kot 40 milijard dolarjev. Ali pa za besedo demokracija morda še nikoli nisem slišal v svoji odmaknjeni in od konfliktov prizadeti skupnosti nekje v Afriki, kjer je edina svoboda, ki mi jo podelijo bogati politiki, svoboda umreti v revščini, brez kakršne koli državne pomoči.
O kakšni vrsti demokracije potemtakem govorimo, če gledamo na to vprašanje z resnično globalnega in vključujočega vidika ter z duhovnim razumevanjem enega človeštva? Kapitalisti govorijo o demokraciji, socialisti govorijo o demokraciji, danes celo fašisti govorijo o demokraciji; toda kdo bo podelil volilno svoboščino osebi, ki umira zaradi podhranjenosti – ne glasu za izvolitev politične stranke, ampak glasu za življenje? To je volilni glas, ki bi ga vsi morali dati tej osebi, namesto da smo osredotočeni zgolj na svoj boj za pravičnost in za »moje pravice« v moji državi. Volilni glasovi, ki so namenjeni življenju ljudi, ki zdaj stradajo, ne bodo prišli od politikov, kakor so stvari zdaj urejene; ti glasovi lahko pridejo samo od navadnih ljudi na ulicah z usklajenimi zahtevami za izvajanje 25. člena. Teh glasov pa ni mogoče dati z apatijo in brezbrižnostjo; lahko jih podelimo samo z angažiranostjo naših src, našega sočutja in zdrave pameti. Toda mar ni res, da nam tega ni uspelo narediti že pred mnogo desetletji, čeprav grozljiva realnost življenjsko ogrožajoče revščine vztraja vsa ta dolga leta? Sram nas naj bo!
Skrbno opazujmo osebo, ki pravi, da je »kriva moja vlada, ker ne ukrepa«, namesto da bi razmislila o tem, ali sama lahko postane aktivna in ukrepa. Za ponovno razumevanje te psihološke tendence z vidika naše duhovne enotnosti in povezanosti se s tem dejanjem pripisovanja krivde politikom, medtem ko ljudje umirajo v revščini, navznoter ločujemo od ostalega človeštva, razen v primeru, če neposredno ne sodelujemo pri končanju tega kaznivega dejanja nepotrebne revščine v svetu, kjer so viri na voljo v izobilju. Naše kolektivno samozadovoljstvo se prikrito kaže celo v uporabi jezika, saj smo celo nekatere viruse poimenovali kot »bolezen revnih«, kot da so revni nekako drugačni od nas in so zaradi lastne neprevidnosti odgovorni za ustvarjanje teh smrtonosnih bolezni. So za množične izbruhe večinoma ozdravljivih bolezni res krivi revni ljudje in politiki ali pa smo krivi vsi zaradi svojega samozadovoljnega odnosa do trpljenja teh nepoznanih ljudi, ki bi ga lahko preprečili?
Če bi zares skupaj zahtevali, da se 25. člen uvede kot zakon v sleherni državi, potem bi lahko že pred mnogo leti obravnavali temeljne vzroke za bolezni in neenakost na zdravstvenem področju v manj razvitih državah. S primernim prebivališčem, z zdravstvenim varstvom, z ustreznimi sanitarijami in s kakovostno prehrano za vse naše najrevnejše brate in sestre bi lahko številne smrtonosne bolezni poslali v zgodovino, namesto tega pa v zadnjih desetletjih doživljajo pravi preporod. To nam lahko pomaga razumeti, kaj pomeni zdrava pamet in kaj mislimo z zavzemanjem za načelo medsebojne delitve dobrin pri urejanju globalne ekonomske politike – kar ni naivna in preprosta ideja niti ni utopičen predlog, temveč je resnično življenje. Številne dobrodelne organizacije, ki poskušajo pomagati revnim, bodo vselej preobremenjene s svojimi nalogami in bodo na koncu morda izgubile srčnost, s katero delajo, dokler njihova prizadevanja ne bodo spodbujena z demonstracijami po vsem svetu, ki jim bodo naklonjene, saj sledijo zdravi pameti, ki jo oznanja 25. člen. Na svetu je na milijone revnih ljudi, ki živijo v stanju nenehnega boja ter hudih stisk in mnogi med njimi so pripravljeni, da pridejo na ulice in dolgotrajno protestirajo, če bi le bili povabljeni in bi imeli upanje, da se njihov položaj s tem lahko spremeni.
Pojdimo torej na ulice in ne sprašujmo se več, katere ukrepe bi morali sprejeti, ne glasujmo več za vsakega politika, razen če na vrhu njegovih prioritet ne bo končanje lakote in revščine, skupaj z obljubo, da bo sodeloval z vsemi drugimi političnimi strankami v dobro države in vseh drugih narodov. To je zdravorazumsko delovanje za preoblikovanje sveta, čeprav je nenavadno in žalostno, da smo dosegli to stopnjo in da je potreben takšen skrajni ukrep, da se v političnih zadevah prebudi razumnost. Zamislite si samo, da je človeštvo kot velika disfunkcionalna družina, katere številni otroci so tako zlorabljeni in zapostavljeni, da so na koncu prisiljeni stati na ulicah in protestirati proti svojim staršem. Kako žalostna in šokantna je obtožba te zlomljene družine in kako žalosten je pogled na dogajanje na tem planetu z univerzalnega vidika in z nenavezanostjo. Denimo, da živimo na zelo mirnem in razvitem planetu, kjer bi bila nadloga lakote sredi obilja nekaj nepredstavljivega, kaj bi potem storili glede velikih razlik, ponavljajočih se konfliktov in nepotrebnega trpljenja, ki je značilno za življenje na Zemlji? Z našim vesoljskim plovilom nam sploh ne bi bilo treba pristati na tem lepem in bogatem planetu, samo opazovali bi lahko, s pomočjo velikega daljnogleda, v kakšnih medsebojnih odnosih so ljudje tam globoko spodaj. Če bi videli ene same nasilne proteste na ulicah, bi to pomenilo »Ne obiščite nas!«, kajti to je simbol globokih razlik med vladami in ljudstvi, prav tako pa tudi izraz duhovnega neravnovesja, ki je razširjeno po vsem svetu. Če pa bi videli več milijonov ljudi, ki bi se zbrali na mirnih demonstracijah, na katerih bi se zavzemali za medsebojno delitev dobrin ter izražali radost in voljo do dobrega, potem bi to pomenilo »Pozorno opazujte!« združene množice, kajti te simbolizirajo stopnjo planetarnega razvoja, ki jo izraža večina populacije, ki nič več ne želi, da ostanemo razdeljeni, temveč želi, da stopimo skupaj za soljudi, ki so zapostavljeni. Tako je le še vprašanje časa, kdaj bo planet v celoti ponovno začel ceniti naravo in namen svojih družinskih odnosov ter končno začel uresničevati načelo medsebojne delitve dobrin v svojih globalnih zadevah in ekonomski ureditvi.
Če vse to povzamemo, lahko prepoznamo, da obstajata dve glavni rešitvi za razreševanje kompleksne svetovne krize; prva je, da se ključni viri delijo med državami v okviru novih oblik globalne izmenjave, ki ne temeljijo na dobičku, tekmovanju in sebičnih interesih. Druga rešitev pa je, da se v prihodnjih letih uvede novo izobraževanje, ki lahko vodi do zavedanja, potrebnega za podporo tega bolj sodelovalnega, sočutnega in preprostejšega načina življenja. V enaindvajsetem stoletju človeštvo na veliko načinov že izraža zavedanje o naši medsebojni povezanosti in enotnosti, na primer prek globalizirane trgovine z blagom in storitvami (čeprav je v sedanji obliki neuravnotežena in nepravična) ali prek svetovnih komunikacij in športnih prireditev, ki razodevajo našo globalno povezanost in skupne interese, pa tudi z izražanjem žalosti in velikodušnosti ob naravnih katastrofah, pri katerih pride do izgube številnih življenj. Novo izobraževanje mora graditi na tem porajajočem razumevanju naše planetarne soodvisnosti do te mere, da vsak posameznik v vsakem narodu prepozna smisel in pomen medsebojne delitve svetovnih dobrin, da bi lahko dosegli pravičnost, mir in pravilne človeške odnose.
Tudi otroke je treba v okviru njihovega šolskega kurikula učiti v tej smeri, s čimer bi zagotovili, da vedno razmišljajo v smislu enega človeštva, kar pomeni, da razumejo edinstven prispevek vsakega naroda k celoti in prirojeno enakopravnost ter kreativni potencial vsakega posameznika. Prav tako, kot je šolanje potrebno za razumevanje družbenih in naravoslovnih znanosti, humanistike, umetnosti in tako dalje, je pomembna tudi oblika izobraževanja, utemeljena na ljubezni in modrosti, ki lahko pomaga mlademu človeku, da spozna, »kdo sem v tem svetu«. Tako je mogoče usposobiti otroka, da ohranja miren razum in srce, ki je v medčloveških odnosih vedno budno s pomočjo samozavedanja, čeprav ni primerno, da pisec tega besedila daje natančna navodila, kakšne naj bi bile specifične oblike takšnega izobraževanja. Treba je poudariti, da otroškim razumom v njihovih začetnih fazah učenja in razvoja ne bi smeli vsiljevati nikakršnih oblik verskih prepričanj, političnih ideologij ali »izmov«, poseben ali komplementaren učni načrt pa bi bilo treba uvesti v vsaki šoli, ki uči mlade osebe, kako nesebično razmišljati o drugih in kako služiti skupnemu dobremu v svetu, kjer je v preteklost treba poslati mišljenje, ki daje prednost dobičku in individualistični tekmovalnosti.
Hitrost uvajanja tega novega izobraževanja je odvisna od sočasnih ekonomskih in političnih reform, ki jih je treba uveljaviti na svetovni ravni, kar je tudi razlog, da bi morali v šolski pouk najprej vključiti osnovne nauke o tem, kako sta medsebojna delitev dobrin in sodelovanje temeljni načeli trajnostnega globalnega ekonomskega sistema. Vse otroke je treba usmerjati, da bi razumeli subjektivno medsebojno povezanost med ljudmi in povezanost z naravnim okoljem ter iz tega izhajajoč pomen bolj enakomerne in svobodne medsebojne delitve akumuliranega bogastva, virov, tehnologije in znanja med državami. Kot je za družino samoumevno, da si njeni pripadniki med seboj delijo dobrine, mora tudi družina narodov urediti svoje zadeve tako, da bodo presežni viri zaupani neki obliki skupnega sklada in razporejeni glede na potrebe na osnovi medsebojne delitve dobrin, namesto na temelju dobička ali pohlepa. Takšen preprost koncept ne bi mogel biti enostavnejši in morda bo nekoč predstavljal najbolj temeljni uvod k pomenu pravilnih odnosov med svetovnimi ljudstvi in državami. Če lahko verjamemo, da bo načelo medsebojne delitve dobrin v svojem najpristnejšem izrazu v bližnji prihodnosti postalo osnova mednarodnemu ekonomskemu sistemu, morda nihče od naše najmlajše generacije – ki ni več pogojevana z zastarelimi ideologijami in izmi – ne bo imel nikakršne ambicije postati vodilni politik, ko bo zaključil svoje izobraževanje. In četudi bo otrok odrasel, da bi postal predsednik ali premier, bo povsem jasno vedel, kako svojim državljanom zagotoviti, da živijo v miru z vsemi drugimi državami.
Z razmislekom o zgoraj zapisanih mislih v vsej njihovi celovitosti lahko ponovno ugotovimo, da so svetovni problemi zelo kompleksni, a vendar zelo enostavno rešljivi. S sistematičnim izvajanjem načela medsebojne delitve dobrin v naših družbah in v mednarodnih zadevah se bo naš globalni ekonomski okvir primoran preobraziti, to pa bo sprožilo zahtevo po uveljavitvi novega izobraževanja, ki bo utemeljeno na pravilnih človeških odnosih, da bi to veliko bolj razsvetljeno družbeno ureditev lahko tudi ohranili. Vse to pa se začne z razglasitvijo 25. člena v celoti, kar je nujna podlaga za politično in ekonomsko preobrazbo, ki mora nujno slediti, ter z razumevanjem 25. člena, ki ne pomeni poziva k uresničevanju »človekovih pravic«, temveč resničen začetek pravilnih človeških odnosov na Zemlji. Ko bodo ti bistveni pogoji za vse ljudi zatrdno uveljavljeni za več generacij naprej, 25. člena sploh ne bo več treba omenjati, spominjali se ga bodo le še zgodovinarji kot »člena zdravega razuma«.
V simboličnem smislu človeštvo trpi zaradi potencialno usodne bolezni, ki se imenuje ločevanje, in univerzalno zdravilo, resnično božanski eliksir, je brezčasno načelo medsebojne delitve dobrin iz vsaj enega razloga, ki presega vse ostale: ko bomo na tem svetu enkrat delili vire med seboj in bo vsakemu človeku zagotovljeno trajno zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb, bodo naši sedanji načini izobraževanja neizogibno – in morda dramatično – začeli spreminjati svojo obliko in splošno usmeritev. Sredi družbenega, psihološkega in političnega kaosa lahko načelo medsebojne delitve dobrin prinese neizrekljiv val sprememb, če le prebudimo tihega učitelja, ki je v vsakem izmed nas in ki posameznika lahko vodi k samospoštovanju, tako da mu ni več treba trošiti svoje človečnosti s samodestruktivnimi vzorci in vedenjem, kar je v skladu z notranjo in zunanjo vlogo pomena porabe dobrin, o čemer smo že pisali. Na enak način, kot sprti sosedje lahko z medsebojno delitvijo dobrin vzpostavijo mir in se navznoter spremenijo, ima proces delitve virov na globalni ravni potencial, da spremeni kolektivno zavest človeštva na način, ki je trenutno nepredstavljiv. Od mikro do makro ravni ima medsebojna delitev dobrin možnost, da obrne kovanec na drugo stran: od sebičnega tekmovanja k nesebičnemu sodelovanju, iz družbenih razkolov v skupno zvezo, iz nereda v ravnovesje in iz ravnotežja ter sovraštva v ljubezen.
Človeštvo bo samoumevno navdahnjeno, da začne novo obdobje izobraževanja, ki bo utemeljeno na pravilnih človeških odnosih, in takšne spremembe se bodo razširile po vsem svetu, tako navznoter, v psihološkem smislu, kot tudi navzven v celotni družbi. To sta tudi dve obliki pravilnih odnosov, ko gre za posameznike in za njihovo družbeno okolje, kajti ko je odnos do sebe pravilen, potem se oseba instinktivno usmerja tudi k pravilnim odnosom z drugimi. S preverjanjem te dejanske realnosti z notranjo kontemplacijo in z zunanjim opazovanjem bomo lahko še bolj pritrdili izjemnemu pomenu izvajanja 25. člena, ker je ta člen tesni spremljevalec načela medsebojne delitve dobrin, ki bo nazadnje prinesel ravnovesje v zmešnjavo uničujoče samopotrošnje, ki smo jo prej definirali, s čimer se bo odprla pot življenju na bolj preprost, trajnosten in miren način v odnosu do drugih ljudi in do narave. Ko premišljujemo o pomenu pravilnih človeških odnosov, si je koristno zamisliti načelo medsebojne delitve dobrin kot izjemnega zdravnika družbene skupnosti in planetarnega psihoterapevta, tistega, ki ima zdravilno moč na skoraj vse možne načine – da nahrani in pozdravi obolele, uredi razbite družine in povrne duševno zdravje ljudi, obnovi skupnosti in neguje posameznike, da ponovno pridobi njihovo zaupanje ter ustvarjalnost in tako naprej brez konca in kraja. Če torej želite ozdraviti, bodisi kot posamezniki bodisi kot skupina, si z vso energijo, ki jo imate, prizadevajte, da se z razglasitvijo 25. člena načelo medsebojne delitve dobrin vključi v svetovne zadeve in služi človeštvu, s čimer se boste oddaljili od bolezni, ki se imenuje ločevanje, in odigrali svojo vlogo pri vzpostavljanju nove Zemlje, ki temelji na pravilnih človeških odnosih.
*
Bralec se še vedno lahko sprašuje, kako milijone ljudi prepričati, da se, tako kot smo predlagali, zberejo na ulicah, pisec teh vrstic pa lahko odgovori le, da je odgovornost na bralcih samih. Ni dodatnih navodil, »kako« organizirati te miroljubne množične proteste, razen priporočil bralcu, da osebno z vseh vidikov razišče pomen in potencial razglasitve 25. člena kot uresničljive strategije za preobrazbo sveta. Morda je potrebna samo ena iskra v primernem trenutku, prav tako kot je idejo o razglasitvi moči »99 %« v pravem trenutku sprožil en sam posameznik. In ta trenutek se naglo bliža – pravzaprav je že tukaj – s ponovno oživitvijo 25. člena v okviru Združenih narodov, z demonstracijami, ki bodo potekale dobesedno po vsem svetu. Odgovoriti na vprašanje »kako« pa je vendarle lahko zelo enostavno; prebuditi moramo svoje srce, in to je vse, kajti v enem samem srcu je vgrajena ljubezen in modrost vsega človeštva (kot je pisec v preteklosti že sam preizkusil). Če bogata oseba na nov način pogleda na svet in pri sebi ugotovi: »Moj bog, toliko denarja in bogastva je vsepovsod, pa vendar je toliko ljudi, ki umirajo v revščini!«, potem to banalno opažanje samo po sebi predstavlja začetek modrosti, ki se uresniči z angažiranjem srca. Če pa se ta oseba zaveže, da bo delila svoje bogastvo za lajšanje človeškega trpljenja, potem to dejanje samo po sebi predstavlja majhno manifestacijo ljubezni in modrosti na tem svetu. Srce je s svojimi atributi vedno preprosto in hkrati zelo modro ter nas je zmožno voditi k prepoznanju, kdo v resnici smo kot človeška bitja, navkljub našemu samozadovoljstvu, brezbrižnosti in pogojevanju razuma.
Da se srca milijonov ljudi prebudijo za potrebe drugih ljudi, je potrebno zaupanje, navdih in radost; vse to so kvalitete, ki se bodo prebudile, ko se bo dovolj držav z enako nesebično skrbjo skupaj lotilo odpravljanja lakote in življenjsko nevarne revščine. Potem bomo vedeli, da veliko aktivistov, ki se danes borijo za pravice – tistih, ki delajo v različnih omrežjih humanitarnih in civilnodružbenih organizacij ter v naprednih političnih skupinah – nezavedno poziva k medsebojni delitvi dobrin z izvajanjem 25. člena. Če je torej kaj iskra, ki je potrebna za prebuditev atributov človeškega srca (ljubezni in modrosti, ki se izražata s sočutjem, empatijo, velikodušnostjo, medsebojno delitvijo dobrin in tako naprej), potem je to iskra inteligence, ki osvobojena pogojevanosti pravi: »Enkrat za vselej končajmo z lakoto in revščino, kajti zdaj je za to končno napočil čas, in to zares lahko storimo, če se le dovolj ljudi priključi temu gibanju!« Dejstvo je, da so navadni državljani v veliki meri pogojevani in se ne zavedajo kritičnih razmer v svetu, a četudi bi vedeli za velikanski obseg prikrajšanosti med ljudmi, ne bi storili ničesar, kar je prav tako del naše pogojevanosti. Na vprašanje »Kako se bo vse skupaj začelo?« bi torej lahko odgovorili kaj drugega kot: »Z uporabo vaše intuicije ter zdravega razuma in potem s še več zdravega razuma!« Velik del človeštva je zdaj pripravljen slišati klic, zato si priznajmo, da se vsi borimo za isto stvar in da smo združeni z angažiranjem naših src; dopustimo torej, da nam 25. člen povrne življenjsko radost, radost ustvarjalnosti in končno tudi radost spoznanja, da je človeštvo eno.
Dosegli smo stopnjo takšne zmedenosti, da se je vprašanje »kako« izgubilo v številnih nasprotujočih si odgovorih, ki izhajajo iz različnih političnih frakcij ali iz neštetih špekulativnih teorij. Vsak aktivist, ki pravi, da je »drugačen svet mogoč«, se je nezmožen znajti v tem miselnem razcepu, da bi lahko pripravil celovito in delujočo strategijo ali načrt za planetarno transformacijo. Zato je morda res, da je drugačen svet mogoč, vendar ne brez zdravega razuma (osvobojenega izmov in ideologij) ter z angažiranostjo srca velikega števila navadnih ljudi. Zelo dolgo smo zavračali glas naših src, tako da se svet hitro približuje katastrofi, na podlagi katere se zdi, da nas lahko reši samo še božanska intervencija, če upoštevamo slepo ulico, v katero je človek zašel zaradi svoje arogantnosti in zaletavosti, pri čemer še vremena skorajda ni več mogoče povrniti v normalno stanje.
Nekako neprimerno je, da verske starešine v brezštevilnih cerkvah, sinagogah, mošejah in templjih po svetu še vedno ne širijo nujnega sporočila, da moramo postati srčni in rešiti umirajoče reveže, namesto tega pa ves svoj čas posvečajo zbiranju svoje črede in iskanju zatočišča v svetem izmu. Vprašamo se lahko, zakaj je Cerkvi tako težko, da bi na primer svoje vernike neumorno opozarjala na nepravičnost lakote v svetu obilja in bi jih tako izobraževala za zdravljenje sveta – s čimer bi upoštevali sodobni pomen Kristusovega enostavnega nauka, namesto da se ukvarjajo samo s čaščenjem Marije in Jezusa. Prav bi bilo, da bi se cerkev posvetila izobraževanju človeštva, in sicer, kako prebuditi srca in kako služiti drugim, kar je vloga, ki se ji je v veliki meri odpovedala sredi vseh dogem, razkolov in hinavskih škandalov v svoji sramotni zgodovini. Kot vselej lahko opazimo, da ni psihološke razlike med politikom in duhovnikom, ki ju motivira mišljenje moči in osebnih privilegijev do te mere, da eden hrepeni, da bi postal zgodovinska oseba, drugi pa hrepeni, da bi v Božjih očeh postal »izbranec«. Ob vsem znanju o skrb vzbujajočih stopnjah nepotrebnega pomanjkanja med ljudmi je pošteno reči, da noben politik ali duhovnik nima nikakršne ideje o resnični javni službi ali o sočutju v Jezusovem imenu, razen če sta vsako sekundo svojega življenja okupirana z izvajanjem načela medsebojne delitve dobrin v svoji skupnosti, državi in, kar je najpomembneje, po vsem svetu.
Če si lahko zamislimo, da se Kristus danes dejansko vrne in to razglasi na naših televizijskih zaslonih, bi bilo zanimivo razmisliti, kakšen bi bil njegov božanski nasvet vladam in celotnemu človeštvu. Bi spregovoril s kompleksnim akademskim besednjakom o uničevalnem kapitalizmu in o ustvarjanju socialistične alternative ali pa bi nagovoril naša srca, da razmislimo o drugih in da nemudoma rešimo milijone sestradanih ljudi? Bi nam svetoval, da si dobrine delimo samo s svojimi sosedi in v svoji skupnosti, ali pa bi nam svetoval, naj si delimo svetovne vire na podlagi pravičnosti, sočutja in pravilnih človeških odnosov? Njegov nasvet bi bil verjetno zelo enostaven in preprost, navkljub Njegovemu obsežnemu poznavanju problemov človeštva in Njegovemu izjemnemu razumevanju, da bi bilo izvajanje 25. člena protistrup za razcepljen svet, ki je popolnoma pod vplivom sil komercializacije. Koliko ljudi pa bi sledilo Njegovemu nasvetu? Koliko bi jih bilo ogorčenih nad Njegovimi preprostimi predlogi za medsebojno delitev dobrin, ki bi vodila do rešitve našega sveta? Koliko bi jih ostalo ravnodušnih do Njegovih srce parajočih besed, čeprav bi jih prežemala Kristusova ljubezen z univerzalno izkušnjo praznika binkošti? Od omenjenih treh odzivov je zadnja najbolj skrb vzbujajoča, kajti vsaj tisti, ki se ne strinja, razmišlja samostojno in je lahko odprt za drugačno mišljenje. Tretja oseba pa vzbuja veliko več skrbi, saj predstavlja zakoreninjeno brezbrižnost, ki je prežela družbo in že tisoče let upočasnjuje človeško evolucijo. Lahko špekuliramo, da so se bogovi navadili na nečloveško ravnanje med ljudmi, toda nikoli se niso navadili na našo samozadovoljnost in brezbrižnost, ki omogočata, da se zgodovina vedno znova in znova ponavlja, da se krvavi konflikti in velike krivice prenašajo iz generacije v generacijo.
Na žalost nas to premišljevanje pripelje do zloveščega zaključka, da se nekaj najpomembnejših ključnih posameznikov, ki predstavljajo celotne družbe, združuje v imenu višjih interesov z vojnami in družbenim razkrojem, kar se je v zadnjih letih zgodilo po ekonomskem zlomu v nekaterih državah. Pod pogojem, da se strinjamo, da moramo za preoblikovanje sveta najprej angažirati srca neštetih ljudi z istim skupnim namenom, zgodovina kaže, da imamo pravzaprav dva svetovna rešitelja, ki sta zmožna sprožiti to velikansko nalogo. Medtem ko mnogi duhovno usmerjeni ljudje upajo na vrnitev Kristusa, petega Bude, Imam Mahdija ali Krišne, so drugi prepričani, da je potreben zlom svetovne ekonomije do takšne mere, da ne bo več mogoče nadaljevati naših starih sebičnih in tekmovalnih načinov iz preteklosti. Kajti ko se ljudje borijo za svoje preživetje z medsebojno pomočjo in z delitvijo svojih dobrin, lažje prepoznajo, da je drugačen način življenja mogoč, ne da bi ostali psihološko ločeni in v svojih družbenih odnosih razdeljeni. Četudi si delimo le eno škatlo sardin z nekom v stiski, je v tej preprosti aktivnosti dajanja in sprejemanja prav tako mogoče občutiti radost. Kot nagrado pa lahko ti ljudje, ki si delijo med seboj iz nuje in zaradi pomanjkanja izbire, nepričakovano začutijo prelestni vonj miru v svoji skupnosti in četudi le za kratek čas in v skromnem obsegu, je to neizogibna posledica načela medsebojne delitve dobrin, ki je vedno povezano z radostjo in mirom, v kakršnem koli kontekstu se izvaja – na ravni lokalne skupnosti in vse do mednarodne ravni.
Tako morda res potrebujemo obsežen ekonomski zlom svetovnih razsežnosti, da nas vrže iz naše pogojevanosti, da premagamo svojo brezbrižnost do trpljenja tistih, ki so manj srečni od nas, in da se naša srca prebudijo za tesnobo milijonov ljudi, ki so ves čas prikrajšani za dostop do osnovnih dobrin. Morda moramo skupaj sprejeti padec, preden se bomo lahko združeni dvignili in stopili na pravo pot, saj nas drama in katastrofa vedno spodbudita k ukrepanju, če nas k temu že ne spodbudi zdrava pamet, ki apelira na naš razum in sočutje. Z drugimi besedami, morda ni samo ljubezen tista, ki jo človeštvo potrebuje, temveč tudi velika kriza zaradi slabega položaja, ki je rezultat našega skupnega samozadovoljstva in brezbrižnosti v vseh teh letih, ko smo bili pogojevani, da iščemo osebno srečo in varnost ne glede na posledice, pa četudi svet okoli nas razpade. Vendar smo še vedno tako pogojevani s starimi načini razmišljanja, da se bomo morda spet povrnili k svojemu materialističnemu in omejenemu načinu življenja ob predvidevanju, da se ekonomija lahko povrne v prejšnje stanje rasti in navidezne stabilnosti. Še celo danes številni protesti in družbena gibanja v bogatejših državah niso usmerjeni k spreminjanju sveta v korist vseh, ampak se raje borijo z vlado, da jim povrne stari način življenja – ne da bi jih skrbele sistemske krivice, ki ohranjajo velike razlike v življenjskem standardu med bogatimi in revnimi.
To nam ponovno razodene, da je navaden državljan prav toliko kriv za družbene probleme kot politik, saj vlada vsaj nekako kaže isto miselnost, ki preveva širok del celotne javne zavesti. Ne smemo pozabiti, da so politiki samo ljudje, ki običajno ostanejo iskreni v svojih namerah glede ideologije, ki jo promovirajo, ljudstvo pa je tisto, ki ohranja svojo polarizirano razmišljanje s skupinsko zavezanostjo medsebojno nasprotujočim političnim izmom. To dejstvo predstavlja največjo nevarnost našega časa, kajti velik zlom svetovne ekonomije bi lahko sčasoma privedel do nasilja in revolucije, če različne frakcije znotraj nekaterih družb poskušajo odstaviti tiste, ki ostanejo na oblasti. Prav tako ne smemo pozabiti, da je nasilna vstaja javnosti zelo nevarna, zaradi velike državne mašinerije, ki je dobro pripravljena na ta težko pričakovani dogodek v državah tako na svetovnem severu kot jugu, z veliko podporo vodilnih politikov in nadzornih finančnih interesov. Če bo torej veliko ljudi nasilno protestiralo proti svojim vladam po naslednjem zlomu mednarodnega ekonomskega sistema, potem lahko pričakujemo družbene nemire ali celo več izbruhov državljanskih vojn, kar se je na boleč način zgodilo na Bližnjem vzhodu po letu 2011, kjer so različne frakcije ali »izmi« nasprotovali avtoritarnemu vodstvu in se začeli boriti drug proti drugemu.
Edini mirni način za preusmeritev negotovih svetovnih razmer je tako preprost, da ga je treba ponoviti še enkrat: z angažiranjem atributov srca v množičnih svetovnih protestih, brez ideoloških in sebičnih misli, saj je človeško srce, ko je aktivirano, neskončno modro in ni zmožno biti »proti«. Del mladih se je že uglasil na te nove energije, ki se širijo po svetu, in vedo, da je prišel čas za odmik od stare zavesti, ki pravi: »to je moje, ne tvoje«, »ti si črn, jaz sem bel«, »to ni v interesu naše države« ali »vsak dan mora biti enak drugemu«. Ta hitro razvijajoča in združujoča zavest nam daje veliko razlogov za upanje za prihodnost, čeprav nasilna progresivna stališča številnih mladostnih aktivistov predstavljajo dodatno nevarnost za družbo, če jih tisti, ki predstavljajo našo dolgo neslavno preteklost, ne priznajo in jim ne prisluhnejo z veliko pozornostjo. Dan obračuna je blizu, kako se bomo torej odločili, da vstopimo v ta novi in boljši svet? Bomo uporabili socializem? Bomo uporabili anarhijo? Bomo uporabili vero? Ali pa se bomo mirno združili v velikem številu, dokler se naše vlade ne zavežejo, da bodo delile svetovne vire? Ene same demonstracije ne bodo dovolj. Na tisoče pohodov v različnih dneh bo imelo verjetno razmeroma majhen doseg. Toda na milijone in milijone protestnikov hkrati po vsem svetu, ki bodo dosledno zahtevali izvajanje 25. člena in bodo vztrajali dan za dnem, brez prekinitve? To bi moralo zadostovati.
Mohammed Sofiane Mesbahi je ustanovitelj organizacije STWR
Uredil: Adam Parsons
Prevod v slovenski jezik: Rok Kralj
Image credit: avivi, Wiki Creative Commons / flickr